Sebastjan Erlah si svobodo govora predstavlja kot kamuflažo – za vsako izrečeno sovražno besedo najdeva dejanje Svetega duha, ki mu jamči svobodo. Ker se je izvil iz ovadbe zaradi namigov, da je treba na begunce streljati, lahko nadaljuje svoj pohod.
Bi požgali džamijo? Nujno, ampak z njegovo pomočjo. Bi streljali na begunce? Nujno, ampak gre za božje dejanje.
Ker ga tožilstvo jemlje v bran, zato ni presenetljivo, da ga vabi na požiganje s Svetim duhom. Kajti tožilcem se ni zdelo nič posebnega, ko je pozival k streljanju beguncev, kot so ugotavljali tudi v Delu:
V Sloveniji, kot kaže, enoznačnega odgovora na ti vprašanji nimamo. To se je pokazalo že ob tvitu, da za reševanje problema beguncev obstaja preprosta rešitev, to je streljanje, v katerem je javnost prepoznala sovražni govor, tožilstvo pa ne.
V Delu smo se že tedaj obrnili na urad generalnega državnega tožilca. Ob begunski problematiki, ki jo v medijih spremljajo tudi do beguncev sovražni zapisi – predvsem na spletnih omrežjih -, se je namreč spet zastavilo vprašanje odzivnosti države na izražanje, ki spodbuja sovraštvo do posameznika ali skupine ljudi.
Da se mora preprečevanje vseh oblik sovražnega govora začeti že pri posameznikih, so nam tedaj povedali na vrhovnem tožilstvu, ki smo mu zastavili vprašanje, kdaj se država v takšnih primerih odloči za kazenski pregon. V uradu generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja so nam pojasnili, da slovenska zakonodaja termina sovražni govor, katerega bistvo je, da se pokaže kot ravnanje na temelju predsodkov, ne uporablja. V kazenskopravnih predpisih se takšno izražanje opredeljuje kot prekršek vzbujanja nestrpnosti (20. člen zakona o varstvu javnega reda ali miru) oziroma kot kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen kazenskega zakonika).
Svoboda govora si nadene svoje najbolj groteskne preobleke takrat, ko z njo ne mislimo resno. Tu sta Erlah in tožilstvo dosegla soglasje.
You must be logged in to post a comment.