Uravnoteževanje in nadziranje škode

Kako že se sam novinarski ceh odziva na obravnavo sovražnega govora v medijih? Različno. Naj podam enega od primerov, kjer se vprašanja dotakneta dva ceha. Dva, kajti enotnosti pri nas ni. Katera že?

F571 in neuravnoteženo uravnoteženi

Za začetek nekaj uvoda: spodaj citirana novica na straneh Slovenske tiskovne agencije, ki jo jemljem za ilustracijo, nosi datum 16. januar 2018, v njej pa nastopata Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Združenje novinarjev in publicistov (ZNP). Pomembno je vedeti naslednje: v novici sta stališči Petre Lesjak Tušek in Matevža Tomšiča objavljeni »uravnoteženo« po obsegu. Takšno stanje beležimo vse od pozne jeseni 2007, ko je ZNP tudi nastalo, takrat neskrito z željo po obrambi Janeza Janše, predsednika vlade, ki je ravno v tistem času doživljal hude očitke v obliki novinarske peticije –  skupaj s svojimi političnimi pristaši jo že 12 let demonizirajoče omenja na skoraj tedenski ravni -, ravno novembra tega leta pa je v parlamentu, prav na podlagi peticije, zahteval glasovanje o svoji lastni nezaupnici in v nastopu izpeljal zanj tradicionalno, a še posebej ostro filipiko na račun domačih novinarjev.

Seveda, bil je čas, ko je Janša s pomočjo svojih zvestih uredniških in novinarskih vojščakov neposredno in najbolj doslej obvladoval niz medijev (Delo, Večer, Slovenske novice, Primorske novice, RTV SLO)  in tudi Slovensko tiskovno agencijo. Zato je bilo zabavno opazovati, kako se je v prvih zapisih po ustanovitvi ZNP s strani Grimsa in drugih dodatno patentirani »uravnoteževalni princip« prenesel v zapise STA: ob poročanju o odzivih novinarskih cehov so velikokrat na prvem mestu omenili ZNP, ki je takrat štela najbrž zgolj kakih 30 ali manj novinarjev, ter šele nato DNS, ki jih je štela krepko čez 1000.

Krinka boja proti sovražnemu govoru

No, zlata tradicija STA se je ohranila vse do danes, reprezentativno društvo novinarjev in politično združenje sta obravnavana enakopravno in kot edina, le da DNS običajno navedejo na prvem mestu. Tokrat so glede ZNP okoli sprememb zakona o medijih in sovražnega govora objavili tole:

tomšič znp sovražni

Izsek iz objave na strani DNS, ne pa tudi ZNP

No, da bi bila mera polna, sem vest prebral na strani DNS, vključno z mednaslovom v krepki pisavi, kajti stran ZNP je precej osamljena in z malo objavami. Kaj nam sugerira takšno ali še kakšno stališče o sovražnem govoru? Da si nekateri slovenski novinarji krvavo prizadevajo problema sovražnega govora ne rešiti. Da nekateri med njimi – no, Tomšič je redni profesor, kajti pri ZNP so manko v svojih vrstah elegantno rešili s širitvijo svojega ceha v domeno »publicistov« – obravnavajo sovražni govor kot lažen pojem, ko neobstoječ problem, ki je zgolj »krinka« za preganjanje drugače mislečih.

Posledično, da so takega mnenja, če sledimo presoji STA, celi novinarski cehi v Sloveniji – kajti zanje je ZNP pač nedvomno eden od njih. In da je, končno, tudi razprava o sovražnem govoru podvržena ne nekakšni racionalni in argumentirani razpravi, temveč prej zloglasnemu uravnoteževanju, kjer eni mislijo v eni smeri, drugi pa ravno nasprotno, resnica pa ni ravno pomembna, saj sta uravnoteževanje in pluralizacija medijev zgolj perfidni alibi za širitev politične agende.

S tem je medijska scena ujetnica začaranega kroga, katerega izvorni greh mora ostati neizrečen in takšen ves čas tudi je: ko spolitizirane obravnavaš kot ceh, ne boš rešil nobenega vprašanja na nespolitizirani način.

“Damage control” in borci za svobodo govora

Nekaj podobnega velja že za Iniciativo za svobodo govora, danes malce manj delujočo pobudo, ki se je pojavila leta 2015 in je zadnjo izjavo posredovala oktobra 2016, zadnjo objavo pa priobčila novembra tega leta – kolumno famoznega Šarčevega sekretarja Damirja Črnčeca. Predsednica omenjene iniciative je Lucija Ušaj, v ožjem članstvu pa je seveda tudi Tomšič.

Takrat sem v zapisu z naslovom Kako nahraniti pse čuvaje v času novodobnih inkvizicij opozoril na značilni efekt »damage control«, kajti iniciativa je nastala tik po začetku delovanja Sveta za odziv na sovražni govor. Se pravi, da v tem prepoznamo preprost »reakcijski vzorec« nastanka sorodnih pobud, ki je takšen: (1) Dejanje, pobuda ali institucija A je prepoznana kot nenaklonjena, sovražna, nevarna »našim« dejanjem in prepričanjem. (2) Da bi ustavili to nenaklonjenost, sovražnost in nevarnost, storimo dejanje, sprejmimo pobudo ali ustanovimo institucijo proti-A. Reakcijski vzorec smo doslej zasledili običajno vsakič, ko je nekdo presodil, da je ogrožena politična ali ideološka identiteta desnega političnega pola in še zlasti njegovega osrednjega lika.

Zakaj to omenjam? Ker bi po vseh teh letih lahko komu že postalo jasno, da je »uravnoteževalni princip«, ki mu sledijo na RTV Slovenija in STA, le varianta omenjenega efekta.

Več:

Kako nahraniti pse čuvaje v času novodobnih inkvizicij

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Naši napori bodo šli v smeri, da bo Delo še naprej vodilno pri kreiranju dobrih vsebin na vseh digitalnih platformah in v tisku ter da se bo razvijala pozitivno naravnana kultura znotraj hiše.

Gregor Knafelc je novi Delov v.d. odgovorni urednik. Diplomirani univerzitetni komunikolog, očitno preverjen kader lastnikov, s strani katerih je tudi prišel in bil nastavljen. Uspelo mu je, navzlic zakonu, čudežno preskočiti mnenje novinarskega kolektiva ali se mu predstaviti s svojim programom.

Če po čem prepoznamo piarovce in delavce v stikih z javnostmi, je njihova pogosto nenavadna raba jezika. Nič čudnega, njihova naloga je največkrat, da prikrivajo, zaljšajo, rešujejo, napihujejo in sploh sadijo rožice.

Negativna kultura

V času, ko v javnem prostoru Delo slovi predvsem po odpuščanju novinarjev, v naznanitvi odgovornega urednika Knafelcu pripišejo cilje, kot je»pozitivna naravnana kultura znotraj hiše«. Kultura česa in čigava? Kdo je nekulturen, kaj je to negativna kultura, v čem se kaže?

Knafelc urednik Delo

Se opis ‘pozitivna kultura’ nanaša na slabo klimo, ki je nastala v črni vdovi po tistem, ko je uspelo lastniku, g. Petriču in FMR, s svojimi ukrepi ustvariti takšno, da v njej vladajo tesnoba, nezaupanje, strah in obup? Če je to referenca kulture, potem je Knafelc slaba izbira – lastnikov preverjeni kader na tem mestu razpoloženja pač ne bo izboljšal. Ga ne more.

Če je opis mišljen kot graja, kot žuganje zaradi slabega stanja, negodovanja in slabih odnosov, potem poziv k nekakšnemu dvigu kulture zveni zlovešče ali celo cinično. S tem pa ni mišljen kot resna obljuba.

Nasprotna stran

DNS je ob imenovanju izrekel veliko zaskrbljenost in očitka proti Knafelcu opremil z dvema deskripcijama:  omenjeni piarovec je brez novinarskih in uredniških izkušenj, razen tega »prihaja v uredništvo nekdo iz ‘nasprotne strani’, ki je doslej v medijih ščitil izključno interese svojih strank«.

Po njihovem mnenju gre za »nerazumno, neodgovorno, poslovno in napačno odločitev, ki kaže, da ima nov lastnik Dela velike težave s temeljnim razumevanjem vloge medijev v demokratični družbi.«  Še več, odločitev lastnikov interpretirajo kot »tudi kot poskus vpliva na uredniško politiko in novinarsko avtonomijo«.

Podobno stališče je delil Marko Milosavljevič, medtem ko se je Dejan Verčič odločil stopiti novemu uredniku v bran.

Dejan Verčič novi urednik Dela Knafelc

Strinjam se z mnenjem DNS. V situaciji, ko se na zelo aroganten način odvijajo prestrukturiranja lastnika, ki ni pokazal niti svoje človeške plati v komunikaciji z delavci, je prihod preverjenega lastniškega kadra na takšno mesto zgolj nadaljevanje in poglabljanje surovega delovanja lastnika, ki tudi v tem koraku dokazuje, da ne dojema posebnosti v poziciji medijev, sploh ne Dela, njihove izredne družbene vloge, ne specifičnega statusa novinarstva.

Kot da v družbi FMR ne bi niti razumeli, da s svojimi slonjim pristopom v trgovini s porcelanom delajo neposredno škodo samemu sebi in si zmanjšujejo ugled. In če je, kot pravijo, v nakupu in prestrukturiranju Dela omenjeni Knafelc že doslej sodeloval, je to tako rekoč jamstvo, da se na novem mestu urednika pač ne more izkazati.

Kronike odpuščanj

Nobenega dvoma ni, takšne so napovedi, da bo sodeloval pri novih letošnjih odpuščanjih. Ki jih, kot sem že nakazal, spremlja precejšen novinarski molk, boleča nesolidarnost. Marijan Zlobec postaja kronist odpuščanj novinarjev na Delu. V žanru, ki je edinstven v slovenskih razmerah in v katerem je on edini novinar, kar jih pomnim, ki si je nadel tovrstna mašniška oblačila.

Zlobec Agata Tomažič

Seveda ne gre spregledati motivacije: tudi sam je bil novinar Dela, predčasno upokojen. V primeru odpustitve Agate Tomažič je storil korak dlje: ker gre za njegovo bivšo kolegico z uredništva, je zapis nadgradil v skorajda reportažo, v katero je vključil tudi njena stališča in pričakovanja zdaj, ko je odpuščena. Njegov blog počasi že učinkuje kot kot almanah novinarskih stisk, a tudi specifičnega ozračja, in pridrži zrcalno podobo neznosne indiference in hkrati nemoči celotnega ceha.

Predvsem se je Zlobec razpisal omenjeni turobni klimi v hiši, ki ubija iskrivega duha, oziroma o novih lastnikovih zamislih, kakšno naj bo videti administrativno delo novinarja po njihovi meri:

Da ne bo pomote: moja kritika, če ni ustrezneje uporabiti bolj nevtralnega izraza ugotovitev, ne leti na kolege, katerih intelekt se z leti ni prav nič zmanjšal, merim predvsem na odločitve in odnos vodilnih, ki jim je v kolektivu sčasoma uspelo skoraj popolnoma zamoriti iskrivega duha in subverzivno noto, ki naj bi bili sicer nepogrešljiva značajska lastnost slehernega novinarja. In ko uporabim besedo novinar (ali novinarka), mislim na tisti njen pomen, ki se je danes že porazgubil: človek terena, nekdo, ki ima oči in ušesa ves čas na pecljih, na lovu za novo zgodbo, ki jo bo ponudil bralcu v berljivi, spoštljivi obliki.

Novinarstvo, kakršno si predstavljajo novi lastniki, je žal vse bolj sedenje za računalnikom in kompiliranje vesti s spleta. Le genialcu bi v tako skromnih razmerah lahko uspelo prepričati bralstvo, naj se pomudi pri njegovem zapisu ali zanj celo odšteje kaj denarja. A genialec bi se – naj mi bo oproščeno za to pritlehno, materialistično opazko – na daleč ognil delodajalcu, ki bi mu iz meseca v mesec zviška metal nečastno plačilo, češ bodi hvaležen, dokler še premorem toliko milosti, da te hranim s pomijami. Ne le genialec, vsak količkaj razsoden človek bi raje unovčil svoj talent pri kom, ki mu pogled nese v prihodnost dlje kot tri mesece in pridnega delavca pošteno nagrajuje. Ja, taki še obstajajo.

Večno vračanje istega

Zlobčevo blogerstvo o novinarstvu me spominja na moja lastna ignorirana naprezanja deset let nazaj. In ves ta čas. Le da je takrat po domačih medijih haral Janšev škorenj, voljnost novinarjev je bila velika, šokantna nesolidarnost tudi.

Novinarska peticija še danes velja za eksces, odvečno etično dejanje – pravzaprav so iz nje nastali fenomeni, kot je Steinbuchova antipeticija, Združenje novinarjev in publicistov, brezplačniki, novi in novi Janševi mediji, Media Polis z 20 milijoni evrov in Milojka Balevski, aktualna Večerova kolumnistka in smučarska kolegica eks-predsednika DNS. Vse tisto, skratka, kar je danes še kako živo po zaslugi istih novinarjev in njihovih funkcionarjev. Volje po katarzi, niti izboljšanju stanja, v resnici nikoli ni bilo nobene. Prej afirmacija in večno vračanje istega.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

https://vezjak.com/2015/12/30/dogajanje-na-delu-med-odpuscanji-in-sporazumnimi-razhodi/

https://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

ZNP in Večer: nagrajenci in kolumnisti

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP), prav nič skrivajoče svoj prepoznavni politični predznak in posledično leto svojega nastanka, je podelilo letošnje Meškove nagrade.

Večina resnih medijev sicer podelitve rahlo ignorira, čeprav bodo letošnja življenjska priznanja zaradi profila nagrajencev za življenjsko delo verjetno izjema. In prav to je zaenkrat Večer, ki je objavil naslednjo vestičko:

ZNP nagrada Gregorič Večer

Objava postane razumljivejša, če poznamo podatek, da je urednica rubrike Pogledi novinarka Vanessa Čokl sicer ustanovna članica in vsaj v začetku tudi funkcionarka pri ZNP.

Kar pa resnično začudi, je trditev, da je nagrajenec, ki mu seveda čestitamo, kolumnist Večera. Arhiv tega časopisa, ki je sicer vzorno delujoč, takoj pokaže, da primorski publicist in ekonomist Milan Gregorič zadnja leta ni opravljal te funkcije. Doslej je sploh objavil v mariborskem časniku le dve kolumni, pa še ti nedavno, 6. in nato 20. novembra letos, ko se je morda, ako si drznemo ugibati, celo že vedelo ali vsaj razpravljalo, kdo bodo letošnji nagrajenci.

Čeprav vestička ne govori o tem, da je nagrajenec prejel nagrado zaradi kolumnistične dejavnosti v Večeru, bi kdo lahko na to pomislil, saj je informacija izpostavljena že v naslovu prispevka.

In čeprav tehnično vzeto vsaj malo drži, da morda nekoga naredi za kolumnista časopisa že druga objava v njem, se težko izognemo vtisu, da gre na isti način za vsaj malo ali kar nekaj zavajanja.

Zato bo vtis, da je novica namenjena kombinaciji samopromocije in promocije ZNP, neizbežna posledica.