::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Naši napori bodo šli v smeri, da bo Delo še naprej vodilno pri kreiranju dobrih vsebin na vseh digitalnih platformah in v tisku ter da se bo razvijala pozitivno naravnana kultura znotraj hiše.

Gregor Knafelc je novi Delov v.d. odgovorni urednik. Diplomirani univerzitetni komunikolog, očitno preverjen kader lastnikov, s strani katerih je tudi prišel in bil nastavljen. Uspelo mu je, navzlic zakonu, čudežno preskočiti mnenje novinarskega kolektiva ali se mu predstaviti s svojim programom.

Če po čem prepoznamo piarovce in delavce v stikih z javnostmi, je njihova pogosto nenavadna raba jezika. Nič čudnega, njihova naloga je največkrat, da prikrivajo, zaljšajo, rešujejo, napihujejo in sploh sadijo rožice.

Negativna kultura

V času, ko v javnem prostoru Delo slovi predvsem po odpuščanju novinarjev, v naznanitvi odgovornega urednika Knafelcu pripišejo cilje, kot je»pozitivna naravnana kultura znotraj hiše«. Kultura česa in čigava? Kdo je nekulturen, kaj je to negativna kultura, v čem se kaže?

Knafelc urednik Delo

Se opis ‘pozitivna kultura’ nanaša na slabo klimo, ki je nastala v črni vdovi po tistem, ko je uspelo lastniku, g. Petriču in FMR, s svojimi ukrepi ustvariti takšno, da v njej vladajo tesnoba, nezaupanje, strah in obup? Če je to referenca kulture, potem je Knafelc slaba izbira – lastnikov preverjeni kader na tem mestu razpoloženja pač ne bo izboljšal. Ga ne more.

Če je opis mišljen kot graja, kot žuganje zaradi slabega stanja, negodovanja in slabih odnosov, potem poziv k nekakšnemu dvigu kulture zveni zlovešče ali celo cinično. S tem pa ni mišljen kot resna obljuba.

Nasprotna stran

DNS je ob imenovanju izrekel veliko zaskrbljenost in očitka proti Knafelcu opremil z dvema deskripcijama:  omenjeni piarovec je brez novinarskih in uredniških izkušenj, razen tega »prihaja v uredništvo nekdo iz ‘nasprotne strani’, ki je doslej v medijih ščitil izključno interese svojih strank«.

Po njihovem mnenju gre za »nerazumno, neodgovorno, poslovno in napačno odločitev, ki kaže, da ima nov lastnik Dela velike težave s temeljnim razumevanjem vloge medijev v demokratični družbi.«  Še več, odločitev lastnikov interpretirajo kot »tudi kot poskus vpliva na uredniško politiko in novinarsko avtonomijo«.

Podobno stališče je delil Marko Milosavljevič, medtem ko se je Dejan Verčič odločil stopiti novemu uredniku v bran.

Dejan Verčič novi urednik Dela Knafelc

Strinjam se z mnenjem DNS. V situaciji, ko se na zelo aroganten način odvijajo prestrukturiranja lastnika, ki ni pokazal niti svoje človeške plati v komunikaciji z delavci, je prihod preverjenega lastniškega kadra na takšno mesto zgolj nadaljevanje in poglabljanje surovega delovanja lastnika, ki tudi v tem koraku dokazuje, da ne dojema posebnosti v poziciji medijev, sploh ne Dela, njihove izredne družbene vloge, ne specifičnega statusa novinarstva.

Kot da v družbi FMR ne bi niti razumeli, da s svojimi slonjim pristopom v trgovini s porcelanom delajo neposredno škodo samemu sebi in si zmanjšujejo ugled. In če je, kot pravijo, v nakupu in prestrukturiranju Dela omenjeni Knafelc že doslej sodeloval, je to tako rekoč jamstvo, da se na novem mestu urednika pač ne more izkazati.

Kronike odpuščanj

Nobenega dvoma ni, takšne so napovedi, da bo sodeloval pri novih letošnjih odpuščanjih. Ki jih, kot sem že nakazal, spremlja precejšen novinarski molk, boleča nesolidarnost. Marijan Zlobec postaja kronist odpuščanj novinarjev na Delu. V žanru, ki je edinstven v slovenskih razmerah in v katerem je on edini novinar, kar jih pomnim, ki si je nadel tovrstna mašniška oblačila.

Zlobec Agata Tomažič

Seveda ne gre spregledati motivacije: tudi sam je bil novinar Dela, predčasno upokojen. V primeru odpustitve Agate Tomažič je storil korak dlje: ker gre za njegovo bivšo kolegico z uredništva, je zapis nadgradil v skorajda reportažo, v katero je vključil tudi njena stališča in pričakovanja zdaj, ko je odpuščena. Njegov blog počasi že učinkuje kot kot almanah novinarskih stisk, a tudi specifičnega ozračja, in pridrži zrcalno podobo neznosne indiference in hkrati nemoči celotnega ceha.

Predvsem se je Zlobec razpisal omenjeni turobni klimi v hiši, ki ubija iskrivega duha, oziroma o novih lastnikovih zamislih, kakšno naj bo videti administrativno delo novinarja po njihovi meri:

Da ne bo pomote: moja kritika, če ni ustrezneje uporabiti bolj nevtralnega izraza ugotovitev, ne leti na kolege, katerih intelekt se z leti ni prav nič zmanjšal, merim predvsem na odločitve in odnos vodilnih, ki jim je v kolektivu sčasoma uspelo skoraj popolnoma zamoriti iskrivega duha in subverzivno noto, ki naj bi bili sicer nepogrešljiva značajska lastnost slehernega novinarja. In ko uporabim besedo novinar (ali novinarka), mislim na tisti njen pomen, ki se je danes že porazgubil: človek terena, nekdo, ki ima oči in ušesa ves čas na pecljih, na lovu za novo zgodbo, ki jo bo ponudil bralcu v berljivi, spoštljivi obliki.

Novinarstvo, kakršno si predstavljajo novi lastniki, je žal vse bolj sedenje za računalnikom in kompiliranje vesti s spleta. Le genialcu bi v tako skromnih razmerah lahko uspelo prepričati bralstvo, naj se pomudi pri njegovem zapisu ali zanj celo odšteje kaj denarja. A genialec bi se – naj mi bo oproščeno za to pritlehno, materialistično opazko – na daleč ognil delodajalcu, ki bi mu iz meseca v mesec zviška metal nečastno plačilo, češ bodi hvaležen, dokler še premorem toliko milosti, da te hranim s pomijami. Ne le genialec, vsak količkaj razsoden človek bi raje unovčil svoj talent pri kom, ki mu pogled nese v prihodnost dlje kot tri mesece in pridnega delavca pošteno nagrajuje. Ja, taki še obstajajo.

Večno vračanje istega

Zlobčevo blogerstvo o novinarstvu me spominja na moja lastna ignorirana naprezanja deset let nazaj. In ves ta čas. Le da je takrat po domačih medijih haral Janšev škorenj, voljnost novinarjev je bila velika, šokantna nesolidarnost tudi.

Novinarska peticija še danes velja za eksces, odvečno etično dejanje – pravzaprav so iz nje nastali fenomeni, kot je Steinbuchova antipeticija, Združenje novinarjev in publicistov, brezplačniki, novi in novi Janševi mediji, Media Polis z 20 milijoni evrov in Milojka Balevski, aktualna Večerova kolumnistka in smučarska kolegica eks-predsednika DNS. Vse tisto, skratka, kar je danes še kako živo po zaslugi istih novinarjev in njihovih funkcionarjev. Volje po katarzi, niti izboljšanju stanja, v resnici nikoli ni bilo nobene. Prej afirmacija in večno vračanje istega.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

https://vezjak.com/2015/12/30/dogajanje-na-delu-med-odpuscanji-in-sporazumnimi-razhodi/

https://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

Information

This entry was posted on 22/01/2016 by in mediji and tagged , , , , , , , .
%d bloggers like this: