::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kako misliti solze

Bile so solze. Po tistem, ko je tožilstvo nepričakovano glede afere z radarji umaknilo obtožnico zoper nekdanjega župana Franca Kanglerja in trojico soobtoženih glede spornega posla z družbo Iskra Sistemi.

Kangler solze 24ur

Solze tistega, zaradi katerega so se zgodile mariborske vstaje, pa še to iz razloga, zaradi katerega so se začele, namreč ravno postavitve radarjev, so za trenutek postavile pod vprašaj njihov smisel. Za Kanglerja ne: »To je bila gonja proti meni in verjetno gonja proti Janezu Janši.«

Pesnik bi lahko rekel, da se je v eni solzi zgostila resnica zlaganosti vsega, kar se je dogajalo okoli njih. Postala je medijsko posredovana emanacija resnice, ki je končno privrela na dan (ja, Kangler je seveda govoril o njej), začela je figurirati kot čisti dokaz teorije zarot, zlaganosti vstaj, režije stricev iz ozadja.

A tu je še ena težava. Govoriti o solzah je že, po sebi, običajno gesta tabloidne prakse – prikazovanje vsebin s čustvene plati z željo po involviranju čustev uporabnika medijev, bralca in gledalca. Kar hitro zaznamo že takrat, ko se uredniki in novinarji odločijo čustva postaviti v naslov. Pri Delu, 24ur, Večeru in še marsikje drugje so se: Kangler je zajokal. Stehtati niso zmogli kvečjemu, ali so to solze sreče ali trpljenja. Kot da bi od njih moralo biti odvisno naše dojemanje realnosti.

Ker se nas morajo naslovi čustveno dotakniti, je najlažje biti neposreden in uporabniku medija streči prav s čustvi drugih. Čustvenost zbudijo čustva. Kot rečeno, že v naslovih. Kakšno sporočilo so nam sploh želeli mediji servirati s tem, da je Kangler po umiku obtožnice proti njemu tako ali drugače zajokal?

Kangler solze Delo

Odgovor je verjetno silno enostaven: še sami ne vedo, lastne pozicije niso reflektirali. Ravno odsotnost mišljenja in interpretacije odpira prostore za tiho prevzemanje značilnosti tabloidnega diskurza, ki z velikimi koraki vdira tudi v polje resnega novinarstva.

Če nas želijo naslovi pritegniti, čustveno involvirati, zapeljati in privabiti k gledanju ali branju, neizbežno opuščajo vsebino in jo podrejajo formi. Čemur se podrejajo, so vizualna in formalna sredstva čustvenega zapeljevanja – tabloidnost in senzacionalizem na tem temeljita. Kanglerjeve solze nenadoma s tem postanejo sporočilne po sebi, še posebej, če jim ni dodan noben kontekst – omogočajo čustvovanje, identifikacijo, v širšem smislu emocije ponujajo prehod od osnovnega poslanstva, ki je informiranje, v sfero prostočasne zabave in čutenja.

Ne preseneča, da skoraj ni bilo nikogar, ki bi se tej dominaciji čustvene naracije uprl in jo nadomestil z nekaj poziva k bolj bistveni informacijski plati zgodbe, ki jo je prva začela izpodrivati. Tomažu Klipšteterju je uspelo dovolj neposredno opaziti, na kar opozarjam, in biti malce zoprn do svojih novinarskih kolegov:

Francu Kanglerju se rosijo oči, je bil prvi ponedeljkov novinarski »čivk« iz mariborske sodne dvorane. Solzavost nekdanjega župana Maribora je včeraj na naslovno stran umestil tudi časnik Delo.

Zaradi objav čustvenih izlivov bi morda komu padlo na misel, da se je v ponedeljek odpravila krivica nesrečnežu, ki je kot Martin Uhernik več let po krivici sedel v zaporu. Kangler pa seveda ni nedolžen slehernik, žrtev sistema, temveč eden največjih populističnih debelokožcev v državi. (…)

Škoda, da na nedavni razglasitvi sodbe štirim vstajnikom ni jokal nihče od prisotnih. Ker jim je uspelo potlačiti svojo jezo in žalost, ni možna primerjava, ali so tudi njihove solze prvovrstna novica.

Novinarjeva tovariška kritika njegovih kolegov je tudi simptomalna. Zdi se, da je celo motivirala njegovo pisanje. Kar pomeni, da ga v komentarju ni vodil zgolj motiv analize neke odločitve tožilke ali posledice Kanglerjeve »oprostitve«, temveč najmanj tako intenzivno tudi nezadovoljstvo nad odzivnostjo drugih medijev. V tem ima popolnoma prav: solze niso in še bolj ne smejo biti prvovrstna novica.

Klipšteter Kangler solze Dnevnik

Tabloidna narava medijev nas tudi intelektualno pasivizira, v njem se izgubljajo spomin in vrednote, zaradi nje zmaguje relativizem in instantno iskanje zadovoljitev naših lažnih medijskih potreb.

Ko bodo naslednjič pred kamerami jokali politiki, bi državljani smeli pričakovati več novinarske premišljenosti – ali celo poštenosti.

%d bloggers like this: