»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Po včerajšnjem formalnem odstopu »tatinskega« Darija Krajčiča v parlamentu lahko ob bok zgodbi o njegovi kraji sendviča, ki je kakšna dva tedna prestreljevala slovensko in dosegla tudi mednarodno javnost, postavimo nekaj zaključkov. V zapisu Sendvič morala in politično čistunstvo sem že problematiziral tako poslančevo dejanje kot sankcije proti njemu.

Dokazoval bom, da bi morali dogajanje, namesto privoščljivega in primitivnega zadovoljstva, raje sprejeti z veliko mero zaskrbljenosti – namreč zaradi novega trenda nevarnega političnega čistunstva v domači politiki, ko je antikorupcijski vzgib prešel v svoje nasprotje, hkrati pa tudi zaradi lažne moralične evforije, v katero so nas pahnili množični mediji vpričo svojih povsem tabloidnih računic. Da je Krajčič tatič in LMŠ stranka ultimativnih poštenjakov, je prva uspešna fantazma, ki jo je Šarec uspel ustvariti ob izdatni pomoči medijev. A to ni dovolj, spregledali smo še en moment. Naj pojasnim.

»Poglejte, kako smo moralni«

Osnovna teza, ki je vodila Šarčevo zahtevo po odstopu Krajčiča – nehajmo se slepomišiti, da je šlo za kaj drugega in morda njegovo osebno odločitev – je zavezanost politikov k visokim etičnim standardom. Ti morajo biti zgled državljanom, papagajsko ponavlja premier. V petek je na svojem Facebook profilu komentiral poslančevo »upiranje« v preteklih dneh, ko je ta razmišljal o umiku odstopne izjave:

»Ali je dopustno, ker si moral čakati nekoliko dlje, odnesti nekaj iz trgovine, potem to v kamero povedati, nato pa vendarle iti plačat na sugestijo poslanske kolegice, ne sam od sebe. Sem si namreč podrobno ogledal posnetek. Lahko iščemo takšne in drugačne pravne razlage, vendar se vprašajmo, ali se za funkcionarja to spodobi.«

Šarec potemtakem vztraja in ponavlja, da je poslanec ravnal nedopustno. Toda, pozor, vmes je spremenil tezo. Od začetne stave, da je sendvič ukradel in hkrati prozorne piarovske sugestije tipa »Poglejte, kako smo mi resni glede morale, preganjamo tudi tatove sendvičev«, je zdaj prešel v manj nedoločno »spodobnost« in z njo ne opisuje več začetne scene v trgovini  – premier nikjer ne pojasni, zakaj bi šlo za krajo, izpostavlja pa Krajčičevo mentalno stanje, češ da omenjeni ni razumel, da je storil kaj narobe in da ga je na to, da mora sendvič plačati, opozorila šele kolegica. Pustimo ob strani, kdo je komu kaj sugeriral, da mora plačati sendvič in da je na to pozabil, poslancu glede na njegov lasten opis dogajanja in eksperimentalno samorazkritje pač ni mogoče očitati.

Kaj več od tega bi premier težko ugotovil, kajti poslanec je kupil sendvič, ga želel plačati, izgubil živce ob dolgem čakanju na blagajni in odšel brez plačila, potem nemudoma v parlamentu izpeljal »samoprijavo« svojega dejanja ter se pobahal z razlago o »družbenem eksperimentu« glede sistema nadzora. Trapasto, ni kaj. Da ne ponavljam znane zgodbe: vsem bi moralo biti jasno, da je to dejanje le izjemoma in zelo pogojno mogoče označiti za namensko krajo, da ni nastala nobena posebna škoda, sploh po plačilu sendviča in opravičilu, kazen z zahtevo po odstopu s poslanskega mesta pa je mogoče razumeti kot zelo pretirano gesto. In ni še konec. Na tej točki se, po vtisu o stranki poštenjakov, ki preganja tatove sendvičev celo v lastnih vrstah, tej fantazmi priključi še prevara.

Krajčič 24ur

Prispevek POP TV o nemoralnem Krajčiču, ki se želi vrniti nazaj v parlament

Pragmatizem političnega čistunstva

Namreč teza o političnem čistunstvu je po sebi še vedno premalo natančna. Ne verjamem, da bi Šarec, podobno kot Cerar ob svojem čistem začetku mandata, v politiko premišljeno vnašal nove visoke etične standarde in v nadaljevanju bom navedel nekaj dokazov za svojo trditev. Prej menim, da je Krajčič, sicer po besedah svojega šefa v parlamentu po vloženem odstopu živa enciklopedija naravoslovja in sploh eden redkih podkovanih in izobraženih v poslanski skupini LMŠ, bil preprosto žrtvovan. Ne samo, da je stranka od samega začetka odstop od njega terjala, s tem, da ga bo izvrgla še iz stranke, mu je v zadnji fazi Šarec tudi odkrito javno zagrozil nekaj dni nazaj.

Na tej točki ni mogoče razumeti niti Krajčiča in zakaj zdaj, na tako grd način kot odvečen prhljaj stresen z njenega ramena, v njej sploh še vztraja. Povedano drugače: fantazma o stranki poštenjakov, ki ne marajo tatičev v svojih vrstah, je bila že po sebi zaigrana – v LMŠ so se enostavno ustrašili za svoje odlične ratinge v javnomnenjskih raziskavah, ki trenutno kažejo na neverjetno popularnost, in presodili, da jim bo zgodba o kraji poslanca močno škodovala. Ob tem jim niso bile mar niti njegove kvalitete, s katerimi se v svojih vrstah ne morejo preveč hvaliti: v ne tako veliki skupini so trije s srednješolsko izobrazbo, dve poslanki še študentki, Krajčič pa je doktor znanosti.

Dostojanstvo brez službe

V svoji petkovi izjavi je Šarec moral komentirati poslančevo nedavno kolebanje, ali bi po napovedanem odstopu morda tega umaknil:

Verjamem, da bo temeljito razmislil. Je med izbiro, ali obdržati službo in izgubiti dostojanstvo ali obratno.

Kako pojasniti misel? Krajčič bo, če je nespameten in nemoralen, izbral možnost, da obdrži službo in izgubi dostojanstvo. S čimer je želel premier povedati, da bo ohranil službo kot poslanec, če bo umaknil svojo odstopno izjavo, a ne bo dostojanstven, saj je kradel, kar je nemoralno. Pod »obratno« pa Šarec sugerira tole: če je pameten in moralen, bo izbral možnost, da ne obdrži službe in ohrani dostojanstvo. Povedano drugače: premier je poslancu ponudil imenitno rešitev, dostojanstvo brez službe. Odstop zaradi eksperimenta s sendvičem bi bil zanj edina dostojanstvena gesta.

Kaj naj si o tem nasvetu mislimo, če upoštevamo tezo, da ta ni kradel v pravem pomenu in da je stranka zgolj reševala lastne ratinge? Kaj naj si mislimo o patetičnih besedah vodje poslanske skupine Braneta Goluboviča »Vsem v LMŠ nam je bilo hudo, ker odhaja«, če je poslanec bil le kolateralna škoda po njihovem diktatu in je ravno on, vodja skupine, kot je zaupal Krajčič v Dnevniku, ob Šarcu odstop tudi zahteval?

Slabe analogije

V že citiranem zapisu na Facebooku minuli petek je Šarec še kar nadaljeval z moraliziranjem, da bi obremenil svojega poslanca:

Moram povedati, da sem tudi sam v času politične kariere kdaj napačno parkiral, kdaj za malenkost prekoračil dovoljeno hitrost, bil ustavljen zaradi neuporabe varnostnega pasu. To se ni zgodilo velikokrat, se pa je. Vendar sem ob prejeti globi takoj fizično odšel na pošto in poravnal svojo globo.

A tukaj mu je znova zdrsnilo. Namesto da bi uporabil prepričljivo analogijo, mu je ni uspelo najti, za nameček pa se je še ustrelil v koleno. Če premier priznava, da je tudi sam kdaj napačno parkiral in ni uporabljal varnostnega pasu v času politične kariere, zakaj potem ni odstopil tudi on? In če je želel povedati, da je vedno plačal kazen za svoje prekrške, potem ga velja spomniti, da je tudi poslanec plačal sendvič še isti dan. Je želel reči zgolj, da so vatli kaznovanja različni, v njegovem primeru nekaj deset evrov kazni, v poslančevem pa pač izguba službe zaradi dveh evrov vrednega sendviča? Zato, ker je on, Šarec, tako zahteval? Je želel reči, da Krajčič ni dovolj hitro poravnal svoje »globe«? Saj jo je vendar 20 minut po dogodku, kar je najbrž hitreje, kot je to storil prehitri in z varnostnim pasom nepripeti Šarec.

Če uporabimo premierju ljube kmečke metafore: njegovo iskanje igle v kopici sena, okrivljanje poslanca za vsako ceno je pač smešno. A za tem stoji dober razlog, ki sem ga navedel: bojazen za strankarske ratinge. Anticipacija, da v državi vodi igro ne razum, ampak medijsko nabijanje in oblikovanje javnega mnenja.

Dvojni vatli

Da njegova stranka ne misli resno, sem ugotavljal že v prejšnjem zapisu. Ko gre za »našega« človeka, čeprav poprej Janševega, recimo dr. Damirja Črnčeca, se mu takoj ponudi nova, druga priložnost – in s prav temi besedami so to storili tudi Krajčičevi poslanski kolegi, o čemer več v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno.

A ne le to. Na lanskih jesenskih volitvah so v Šarčevi LMŠ dali novo priložnost tudi Ivanu Simčiču, da kandidira na listi LMŠ za župana občine Ilirska Bistrica. To je tisti poslanec DeSUS-a, ki so ga iz stranke izključili zaradi ponarejenega spričevala, s katerim je leta 1992 prišel do službe v Slovenski vojski. No, seveda lahko kar uganemo, s kakšnim argumentom, v resnici kar prazno frazo, so vneto zagovarjali kandidata Simčiča – o tem sem takrat podrobneje pisal Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti.

Mar niso to že kar dovolj dobri dokazi, da je bil poslanec Krajčič žrtvovan za potrebe strankarske damage control? Da je bil za svoje kolegice in kolege vreden manj kot dva evra, kolikor je stal tisti sendvič? Da se pri njih vedno najde kakšna »nova priložnost«, razen takrat, ko jim to občasno ne ustreza?

Krajčič mmc

Prispevek o poslančevem ponedeljkovem slovesu na MMC RTV Slovenija

Medijska atraktivnost moraliziranja

Ne samo, da je moraliziranje imenitna politična doktrina za pridobivanje simpatij volivcev, a tudi silno nevarna, saj se zaradi bizarnega nižanja kriterijev lahko hitro usmeri proti izvajalcu, kot naročena je tudi za medijsko naracijo. Nič se ne bere in gleda bolje kot zgodbe o tem, da poslanci kradejo v trgovini. Snov, ki je kot naročena za tabloidno in senzacionalistično intonacijo.

Popolnoma predvidljivo je zato, na katero stran se bodo največkrat postavljali novinarji tabloidnih, komercialnih ali rumenih medijev in kateri interes jih bo ob tem vodil. POP TV je, v svojem stilu, posnela zaigrane prizore, v kateri nekdo v trgovini baše svoje žepe s sendvičem in jih zavrtela vsakič, ko je poročala o dogajanju okoli Krajčiča. Temu ustrezno se je vsebinsko nemudoma postavila na stran teze o kradljivcu. Še bolj zanimivo je bilo opazovati, kako ob tem klonijo ti. resni in kvalitetni mediji.

Dve intonaciji

Dejansko sta se v javnosti v zadnjih dveh tednih oblikovali dve različni medijski intonaciji zgodbe, dvomov je bilo malo. Po prvi, zelo enostavni, je poslanec seveda kradel, zaradi česar moramo biti ogorčeni, to nedvoumno obsoditi in zahtevati sankcijo.

V to naracijo je kajpak sodila naslednja razlaga: sprva je zavestno in brez sramu kradel, potem si je izmislil nekakšen »družbeni eksperiment«, se lažno opravičeval, zdaj pa bi za nameček celo rad ostal poslanec, ker se je tako težavno ločiti od korita. V njej je Šarec, kot lahko uganemo, že apriorno razglašen za zmagovalca, ratingi mu kajpak rastejo, medijskemu uporabniku pa je sugerirana preprosta in kajpak napačna črnobela pojasnitev. Tako kot v primeru predsednika republike Boruta Pahorja, kralja instagrama, nenadoma senzacij željni mediji nehote delajo tudi za predsednika vlade.

Druga intonacija je konspirativna v celo dveh pomenih: spodbuja mišljenje v gabaritih teorij zarot in hkrati celo išče pravo zaroto. Diskusija o malih tatovih je zgolj inscenirana, kajti sendviči v primerjavi z velikimi tatvinami pač ne štejejo. Saj vendar nismo neumni, takšne zgodbice nam servirajo zato, da bi v ozadju lahko nemoteno kradli, se priduša njihov naslovnik. Ali kot je zapisal Janša na tviterju: Krajčič je še zelen, uči se krasti sendviče, njegovi pajdaši pa ropajo banke in podjetja. Ni težko uganiti, v katerih medijih je takšen politično obarvan konspiracizem bil najbolj uspešen, nikakor pa ni bil omejen le nanje.

Brezplačni sendvič?

Poskušal sem pokazati, da Šarca pri odpovedi poslancu sploh ni vodila moralnost. Toda hkrati je stavil na takšen vtis in mediji so mu voljno ustregli. »There’s no such thing as a free lunch«, pravijo Angleži in največkrat želijo povedati, da se vse na koncu plača – nič ni brezplačno, tudi če je takšno videti, povsod pričakujte skrite stroške in motive.

Krajčič je sicer poravnal ne samo sendvič, plačal je tudi s svojim položajem, toda realni obračun njegovega sendviča še ni prišel. Skriti stroški nekoč ne bodo izstavljeni njemu, temveč tistim, ki so se ga znebili, v duhu moralizacije politikov in množičnih medijev pa tudi vsem državljankam in državljanom.

Politični hokejisti in novinarji na kolenih: kako je Tonin zrušil Mayerja

So nove volitve in za Planet TV, pravijo na Siolu, je čas za nov začetek.

Tudi glede novinarskih prijemov. V napovedniku se hvalijo z »ena na ena« pristopom. Voditelj Mirko Mayer bo na Planet TV tik pred parlamentarnimi volitvami »izprašal« Mateja Tonina, pred današnjim kongresom »še ne pravega« predsednika Nove Slovenije, kot se je sam opisal.

Mayerjeva ambicija je predstaviti Tonina »iz svežega zornega kota«, nato sledi klišejska obljuba iz napovednika, ki pravi, da bodo razgrnili tudi »manj znana in bolj osebna dejstva o sicer znanem obrazu slovenskega političnega prostora«. Komaj čakamo.

A kar je res vredno zabeležbe, je promocijski prijem, pri katerem so po novem voditelji in novinarji kar sami del igre, dobesedno:

Prvak NSi je ekipo Planet TV med drugim povabil tudi v svoj dom v Zgornjem Tuhinju pri Kamniku, nam skuhal kavo, v osebnem pogovoru z Mirkom Mayerjem pa bomo izvedeli več presenetljivih dejstev iz njegovega osebnega življenja, ki jih doslej še ni delil z javnostjo. Z Mirkom se je Matej Tonin pomeril tudi v košarki ena na ena in v hokeju, kdo je zmagal, pa preverite v ponedeljek ob 20.00 na Planet TV.

V objavljenem video posnetku napovedi oddaje se hokejist Tonin zaleti v hokejista Mayera, ki se ob njegovem udarcu kot pokošen zgrudi na tla. Zaigrano »porivanje« naj bi ilustriralo »porivanje iz stranke«, o katerem bo menda tekla beseda.

Ko se v ospredje do kamere dobesedno prerine Tonin, lahko le še nekaj malega pomodruje o tem, da je »v politiki treba trdno stati na nogah« in biti na vse pripravljen. Huh.

Hokejist Tonin 0

Hokejist Tonin 1

Hokejist Tonin 2

Hokejist Tonin 3

Nerodna sporočilnost politikove geste je torej rahlo nekrščanska: porivaj, odrinjaj, da boš ostal na nogah. A pustimo to, glavna zvezda novega trenda je nesporno Mayer. Interpelacija novinarjev v vlogo, ko dobesedno pomagajo promovirati politike, morda ni nekaj novega, v tako močno intenzivirani senzacionalistični obliki pa vendarle počasi postaja.

Predstavljajmo si, za trenutek, da Rosvita Pesek, seveda v lepem košarkaškem fluorescentnem dresu, famozno poda žogo Janezu Janši in ta še bolj famozno zabije kot LeBron James – in je potem pred nami novinarski trailer z napovedjo daljšega pogovora z njim na njemu ljubi presstitutski Hanzi TV.

Ali pa da se, če ostanemo pri istem mediju, Slavko Bobovnik s štilarco pomeri v podiranju dreves z Dejanom Židanom, potem pa med hlodi sredi gozda napovesta en tak intimistični predvolilni pogovor?

Aja, in ne pozabimo, za nameček igralsko razpoložena Rosvita in Slavko zgrudeno obležita na tleh: iz pač nekega razloga.

No, to je ta tabloidni trend politainmenta. Novinarstvo je v dramatičnem smislu postalo ena taka dobesedno politično-medijska igra.

Mednarodni učinki flirta in selfiji s kamelami

Ni več dvoma, da se hrvaška predsednica zgleduje po slovenskem – kdo se ne bi, če mu instagram in selfi prezentacije v javnosti prinašajo neulovljivo primerjalno prednost pred drugimi politiki in učinkujejo kot odličen recept za volitve?

Že avgusta 2015 sem napisal, da bo Pahorjev flirt-populizem verjetno postal lokalna politična uspešnica za všečno »bildanje« javne podobe sicer vsebinsko izpraznjenih politikov in da obnašanje še sveže hrvaške predsednice že kaže na sumljivo sorodnost in imitativnost tistega, na kar nas je od svoje kampanje leta 2012 intenzivno navajal naš predsednik. In s čimer ni prenehal niti v novem mandatu.

Toda kaj poreči na novinarske prezentacije glumaških predsednikov, na Pahorjev in obenem Kolindin medijski servis? Tokrat se hrvaška HINA ne bi smela pritoževati, kajti Kolinda Grabar Kitarović je bila deležna ustrezne medijske propagande tudi pri STA. Naslov, kako je hrvaška predsednica naredila selfi s kamelo, pove najbrž čisto dovolj:

Kolinda kamela

Seveda, od nacionalnega servisa v državni ravni bi smeli pričakovati resnost in sledenje novinarskim standardom. Tabloidnost, ki jo legitimirajo, je sicer najbrž, kot vedno, varno skrita za razlago, da novinarji pač morajo pisati o tistem, kar politiki počnejo.

Ne, res ne bo držalo. Vselej tega ne rabijo – sploh pa ne na tak rumeno obarvan način.

Več:

Ko hrvaška predsednica flirta s Pahorjem

Drama v mariborski piceriji: o novih načelih politainmenta

V kateri žanr uvrstiti novinarske zapise o pici s predsednikom Državnega zbora? V tabloiden, seveda. Zdaj, ko so na Večeru izčrpali svoj nabor iskanj Vinkota, želve hlastavke, ki je nihče ni našel, ko pri identifikaciji želve ni pomagal niti meter, s katerimi so iskali kamenčke v asfaltu, je kot naročena prišla izjava dr. Milana Brgleza, da bralcem Večera ponuja pico in pivo. Če bo na Evropskem prvenstvu v nogometu zmagala Portugalska. Hej, kakšna ponudba! In res, celo brez poškodovanega Ronalda ni slavila Francija.

Kaj zdaj? Pri Večeru so situacijo razumeli takole: treba je izkoristili priložnost za samopromocijo brez zadržkov. Ne, niso imeli pomislekov, da s tem promovirajo posamične politike, raje so z njimi spet združili moči. Navidez čistih rok, domnevam, češ mi že ne skrbimo za medijsko podobo politikov, od njih zgolj terjamo, da izpolnijo svojo obljubo!

Brglez pica zadnja stran Večer vreme.PNG

Brglezova pica s škarjami: zadnja stran Večera, 20.7.2016

Če se je sprva zdelo, da bodo zapisi vsaj malce sramežljivo ostali zgolj na njihovi spletni strani, kjer si pač z »zanimivostmi« lažje lajšajo svoje tabloidne ambicije, je na koncu, ob začetni Večerovi objavi izjave Brgleza o nogometnem prvenstvu (ker politiki so res poklicani h komentiraju fuzbala), njihovi dodatni napovedi, da ga bodo držali za besedo, šest minut dolgem video posnetku prihoda Brgleza v picerijo, za pričakovani finale sledil še končni »reportažni« prispevek. V katerem so opisali razburljivo srečanje predsednika z Mariborčanom, na koncu pa članek dali na pol strani v današnjo tiskano edicijo. Na zadnjo stran, ob vremensko napoved, da slučajno ne bo spregledan.

Politainment trka na vrata

Večer se je torej potrudil in je svojo čudovito picerijsko zgodbo raztegnil do konca, skozi vse možne etape. Nekaj nam sicer pravi, da takšnega pristopa v Delu in Dnevniku še nismo zasledili. Tam ne delajo reportaž o političnih obiskih picerij. Ampak nikoli ne reci nikoli, tabloidna avantgarda s primesmi politične promocije se širi kot kuga. Politiki so lahko seveda več kot zadovoljni, medijski trnki prijemajo.

Brglez Večer pica

Povabilo bralcem Večera, objavljeno pod naslovom  “Ob zmagi Portugalcev predsednik DZ enemu bralcu Večera časti pivo in pico”, 9. 7. 2016

Žanr ni nov, je pa specifičen. Opravka imamo z nečim, kar bi lahko opisali kot politainment. Kot sestoj dveh elementov, političnega razvedrila in tega, kako zabavna industrija uporablja politične topike v različnih formatih razvredilnosti, pa tudi kot razvedrilno politiko, tj. kolikor je ta sama kapitalizirala fototermine, spektakelskost političnih dogodkov, nastope v televizijskih talk šovih in podobno – z motivom podpore lastnih podob. Ni dvoma, da je politainment kot oblika infotainmenta zavzel precejšen del množične kulture in postal pomemben, včasih celo najodmevnejši del političnega delovanja, hkrati pa tudi izvor pridobivanja našega znanja o politiki in vrednotnih orientacijah.

V številnih točkah je hitro prepoznaven model prilagajanja ne samo politikov, temveč tudi regres medijev v nove hibridne formate, s katerimi se ti prilagajajo domnevnemu okusu javnosti in »politični realnosti« na način, da konvencionalne žanre in televizijske forme spreminjajo v forme, ki so bližje družbenim kronikam in medijskim obravnavam znanih osebnosti. RTV Slovenija je v tem duhu uvedla novo uredniško-producentsko enoto (UPE) z imenom Program Plus z ambicijo njenega razvoja in posledično v Programsko-produkcijskem načrtu svojo usmeritev utemeljila s sledenjem novim »hibridnim žanrom«. Ter kot primer navedla prav infotainment – posledica tega so že analizirane kitarske scene z Mirom Cerarjem in diskurzivni vložki o njegovih bivših ženah. In seveda novi formati »informativnih« oddaj, skozi katere prihajajo do javnosti.

Kopačke, kitara in limanice

Recept je vedno isti: ali se medij odloči, da se bo promoviral preko politike, ali pa se za to odloči politika, mediji pa gredo na limanice prostovoljno ali neprostovoljno. Aktualni velemojster preigravanj je seveda predsednik Pahor, v nogometnem kontekstu vsaj iz časa, ko je obljubil čiščenje kopačk naši državni reprezentanci. In jih je čistil, vmes pa zabijal gole medijem.

V že omenjeni oddaji »Od blizu« je Miro Cerar spet ponudil limanico: Vesni Milek je obljubil snemanje igranja na kitaro skupaj z ministrom Koprivnikarjem, ampak prej morata malce vaditi. Nisem čisto prepričan, glede na nove trende, da se na TV Slovenija ne bodo odzvali. Rezultat? Res so videti srčkani naši politiki, častijo nam pico, igrajo na kitaro, čistijo kopačke, novinarji pa se malodane čutijo ponosne, ker lahko pri tem asistirajo.

Kakor da bi mediji vse dojemali kot win-win situacijo: politiki so zadovoljni, mi pa tudi. Obojim rastejo ratingi. Upam, da si po novem ne domišljajo, da so novinarski psi čuvaji že zato, ker preverjajo, ali bo Brglez res plačal, kar je obljubil. Za kompletiranje vtisa: zlahka si predstavljamo, da bi ob mizi s pico in škarjami (posebnost mariborske picerije) brenkal rokersko razpoloženi predsednik vlade, medtem ko bi izza krušne peči stopil predsednik republike, še posebej čeden s kuharsko kapico na glavi. Tisti, ki se je, seveda kot neizmeren ljubitelj državljanov in neomajni volonter, že preizkusil v vlogi picopeka nekaj let nazaj. Big happy family. Česar res ne vem, je zgolj eno: ali novinarji in uredniki ob tem le hlinijo hilarično zadovoljstvo ali z njim mislijo resno. Pri lastnikih namreč nimamo dvomov.

194433_170814_Borut_Pahor_pri_Klepcu_v_rnomlju_28 radio krka

Fotografija povzeta po strani Radiokrka.com

Picerijska melodrama

Zdi se, da so pri Večeru bili na trenutke celo veseli, ker jim Brglez ponuja alibi. Češ: saj ne moremo drugače, res moramo preveriti, ali bo držal obljubo. Blef, kakopak. Posebna štorija je novinarska tabloidna naracija, s katero so pospremili končni zapis.

Novinar je skorajda že užival v dejstvu, da je uspel Večer ob pici promovirati tako »veliko ribo«,  nič manj kot predsednika Državnega zbora. Izpustil ni niti vzhičenosti nad občutkom biti (izžrebani) bralec Večera. Tako je z nekaj neskritega zadovoljstva opisal, kako Mariborčan »kar ni mogel verjeti, da smo prav njega izbrali med vsemi prijavljenimi kandidati«.

Kot smo lahko pričakovali, je sledila pravilno usmerjena pohvala: »Predsednik DZ je bil vzoren gostitelj«, nato še dvigovanje pomena njegove prezence v mestu: »Moških med pogovorom ni nič zmotilo, niti radovedni pogledi nekaj mimoidočih, ki so politika prepoznali. Brglezov obisk tako ni ostal neopažen«.

Potem ob obvezni patetiki še nekaj vremenske melodrame, nenazadnje je članek objavljen ob vremenski prognostični karti:»Zelo hitro se je stemnilo in zadišalo je po dežju, moška pa sta se pred dežnimi kapljami umaknila v notranjost lokala«. Nato sledi pomiritev tistih bralcev, ki bi morda vzrojili. Ja, posebej so dodali, da je predsednik samo iz tega razloga prispel v Maribor in da je pico plačal iz lastnega žepa, ne iz reprezentance.

Menda je bil najbolj zadovoljen srečen bralec, za to namreč gre: ta menda računa, da bo »zgodbo o svojem srečanju v naslednjih dneh delil z drugimi prebivalci doma, dogodek pa je označil kot prijetno popestritev sicer monotonega življenja v domu.«

Že ob Pahorjevega volonterstva dalje se nekaj let resno sprašujemo, kdo v resnici volontira: politiki ali slovenski mediji. Počasi prihaja čas, ko si bomo morali priznati: zdaj to vemo.

Več:

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

Pahorjeve kopačke, skrite v faktografijo

Za arhiv:

Brglez Večer pica prva

Brglez pica Večer naslovna

Vinko Večer

 

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

»Od blizu« je nova oddaja in z njo na TV Slovenija očitno mislijo resno, o čemer priča že odmerjeni prime-time na njihovem prvem programu. Motiv zanjo ni znan: verjetno ni ravno neposredna posledica odpuščanj na Delu, saj voditeljico Vesno Milek v odjavni špici podpisujejo kot »novinarka Sobotne priloge (Delo)«, čeprav so nekateri požarni mediji namigovali tudi na njeno klavrno usodo v tej smeri.

Od blizu Cerar

Milekova s svojimi prvimi gosti evidentno igra na preverjene karte. Začela je s popularnim in neuničljivim Borisom Cavazzo. Če povabiš predsednika vlade, tudi ne moreš zgrešiti – sploh v tem trenutku. Zadnja oddaja z Mirom Cerarjem je prišla točno ob drugi obletnici zadnjih državnozborskih volitev, na katerih je premočno zmagal. In hkrati v obdobju, ko smo premierja navajeni gledati pred ekrani samo še v silno nervozni podobi. Živčnega, kot da mu oblast uhaja iz vajeti. V času odhoda najpomembnejša ministra, Mramorja, in pobalinskih verbalnih prepucavanj s koalicijskimi partnerji, z Židanom in Erjavcem.

Ko se je v ožarjeni scenografiji po rdečih stopnicah spustil do voditeljice, ga je ta pozdravila kot premierja. No, druge možnosti ni imela. A če naj verjamemo napovedniku oddaje, ki ga je Milekova povzela na začetku, je njen gost bil tam bolj zaradi vsega drugega:

Povabilu novinarke in pisateljice Vesne Milek se je odzval sin legendarnega olimpionika in nekdanje državne tožilke, ki je bil trikrat imenovan za najuglednejšega slovenskega pravnega strokovnjaka. Sodeloval je pri pisanju Ustave Republike Slovenije, bil gostujoči profesor na univerzi Golden Gate University v San Franciscu, je avtor in soavtor številnih poljudnoznanstvenih knjig in člankov, zdaj pa že skoraj dve leti predsednik Vlade Republike Slovenije. Od blizu – Miro Cerar.

Informirana postelja

Težavo, ki kot simptom najeda prepričljivost oddaje, v resnici že kar poštenost motivov za njen nastanek, najlažje razberemo iz njenega formata. Kajti kategorizirali so jo kot informativno oddajo in ji podelili najboljši programski čas v shemi. Uradna predstavitev oddaje na spletni strani pa kaže na vse kaj drugega kot takšen format. Ambicija je pravzaprav tabloidna, prodreti v sogovorca in ga videti s še domnevno nevidene zasebne plati:

Biti blizu, zares blizu, na televiziji, je iluzija. V večerni pogovorni oddaji bomo poskušali na videz nemogoče: se pogovarjati, približevati in slediti iluziji, da bomo nekoga pogledali – Od blizu. Oddaja Od blizu je navidezno klasičen pogovor z osebnostjo iz sveta popkulture, literature, slikarstva, filma, glasbe, gledališča, znanosti in tudi politike, a z neklasičnimi novinarskimi vprašanji, ki se bodo dotikala intervjuvančevega odnosa do življenja, ustvarjanja, ljubezni, duha časa, ki ga živimo … Novinarka in pisateljica Vesna Milek bo v oddaji skušala intimno in poglobljeno prehajati v sogovornikovo osebnost, ki se bo pred nami razkrivala v nizu vprašanj, ki ne izgubljajo klasične novinarske ostrine. Vsaka oddaja se bo prilagodila osebnosti intervjuvanca, njegovim posebnostim, skritim strastem, željam in strahovom ter ponudila nov pogled v sogovornikovo osebnost.

Ne, svet popkulture in literature običajno res ne uvrščamo v informativni program. Borisa Cavazzo tudi ne. V njem novinarji ne provocirajo z »neklasičnimi« vprašanji, še manj nam strežejo z vprašanji o ljubezni, intimi in odnosu do življenja, pri intervjuvanci pa ne raziskujejo strasti in strahov. Flop, čisti žanrski flop. Ali, če kdo želi drugače, premišljena prevara.

Vesna Milek

Podobno velja za Milekovo. Ne vemo sicer, če je voditeljica spala s predsednikom vlade – vemo pa, da je po njenem intervju neuspešen, če z intervjuvancem ne spiš. Njen moto dobrega voditeljstva, o metaforiki pač ne bi sodili, je očitno hote ali nehote postal moto nacionalke, zaradi česar bi nas moralo zdaj biti za visoke zahteve do novinark in novinarjev že rahlo strah. Škoda, programski svet RTV ne more odločati niti o programu, kaj šele o posteljnih kompetencah zaposlenih, vse skupaj pa nato označiti za »informativno spanje«.

Milek Delo intervju spati z

Če smo čisto točni, Milekova v svoji neskriti frivolnosti, očitno osebnostnem atributu, ni ravno trdila, da z intervjuvanci spi. Ne, tako ambiciozna po vseh verjetnosti vendarle ni. Ona je zgolj citirala druge, kar so pri Vikendu in Delu uporabili z obema rokama:

Velja tisti izrek, ki ga je Rade Šerbedžija v filmu Una rekel Sonji Savić, da »moraš za dober intervju spati s svojim intervjuvancem«. Ponoči razmišljaš o njem, ko se zbudiš, razmišljaš o njem, ko pride novi intervjuvanec, pa izbriše prejšnjega. Pravzaprav gre za prav promiskuitetno vedenje.

Videti ga s kitaro

Glede novinarsko-promiskuitetnih načel voditeljice potem najbrž ni naključje, da so vsi njeni trije dosedanji gostje bili moškega spola. Morda je bila zgodba z drugim gostom nekoliko delikatna, dasitudi je msgr. Alojz Uran že navajen pokore za neka domnevna podobna dejanja. In če zadnji od treh ne bi bil ravno predsednik vlade, bi težko uganili, v čem se pogovorna oddaja Vesne Milek kakorkoli razlikuje od oddaje Zvezdane Mlakar. Razen po tem, seveda, da je slednja čisto pravilno uvrščena v razvedrilni program.

Po obsežnih »monologih«, kot je večkrat pikro omenjala voditeljica, saj je Cerar gostobesedno čebljal o pomenu demokracije, odgovornosti vodenja vlade in političnem biznisu, kar so vse bile teme, ki Milekovi prepoznavno niso ležale, je najbrž skrbno premišljeni in načrtovani vrhunec pogovora prišel nekje ne polovici. Ko si je zaželela, tako rekoč dobesedno, da premier prime v roko električno kitaro. Zakaj? Kar tako, ker je slišala, da jo je nekoč igral, da je brenkal Jimija Hendrixa in menda tudi zelo glasno, na nekem balkonu.

Ne, Cerar na kitaro ni zaigral in tega voditeljica, kot je sama poudarila, ni niti želela. Iskreno, kajti vse je bilo namenjeno zgolj prazni tabloidni nečimrnosti: na nacionalki prisiliti premierja v neko situacijo, ki bo ostala v profanem spominu. In bo predvsem nabijala gledanost, komentiranost ter dala priložnost rumenim medijem.

Cerar kitara Od blizu

Milekova je sceno uvedlo z navidez infantilno osebno željo, dejala je: »Jaz bi zelo rada videla, kako vi v rokah držite kitaro.« Seveda, smo sredi informativnega programa.

»A bi znali držati kitaro v rokah,« je še naprej fingirala in takoj po pojasnilu, da jo ima doma in glasno zaigranih nekaj vnaprej pripravljenih taktih Hendrixove »Hey Joe« se je do Cerarja že sprehodil asistent in res prinesel inštrument.

In ker je prijazen fant, je predsednik takoj obljubil, da bosta z ministrom Koprivnikarjem, ki je tudi kitarist, pripravila nekaj komadov in jih, očitno za nacionalkino publiko, tudi odigrala. »Če nam boste dali možnost,« je še prijazno prosil. Kajti točno to je verjetno poslanstvo TV Slovenija, da nas obvešča o predsednikovih in ministrskih glasbenih seansah.

Epizode z izpolnjevanjem (glasbene) želje je bilo relativno hitro konec, Milekova jo je decidirano zaključila: »Lepo je videti premiera z električno kitaro v roki.« Kar je zvenelo in tudi bilo mišljeno kot manipulativno pojasnilo, čemu smo ga morali gledati; v resnici je šlo zgolj za iskanje instantne tabloidne podobe, ki bo kot reciklirana ostala za oddajo in jo promovirala, ko več te ne bo.

Tako je govoril Cerar, ne Zaratustra

Vse ostalo, kar smo videli, je bilo bolj blede narave. Vrtanje v gosta, zakaj bere religiozne ali mistične knjige in katere, zakaj je kristjan in ne kaj drugega, od kod mu zanimanje za Nietzscheja in Zaratustro, ni bilo preveč uspešno. O slednjem nismo slišali skoraj nič – menda le to, da naj bi bil človek intuicije (!) -, medtem ko je predsednik menda katolik in ne kaj drugega postal zelo pragmatično zategadelj, ker jo to duhovni okvir, v katerem živimo. Ob bok temu diskurzu: čeprav sem o tem pisal med prvimi in mi je tak podatek znan, se mi zdi izjemno frapantno dejstvo, kako je uspel skozi dve leti svojo religioznost skrivati pred širšo javnostjo. In še bolj, kako je takšna sramežljivost v skladu s krščanskim naukom.

In ker je bila tako rekoč ambicija biti v postelji s predsednikom, seveda ni šlo brez vprašanj o bivših ženah in ženske presoje:

»Vse vaše žene in ženske, za katere vemo, partnerice, so bile močne in posebne ženske, uspešne ženske…«

Predsednik je pričakovano nekaj pomodroval o tem, da se je od vseh partnerk skušal učiti, kot dodatek k istemu pa ga je čakala še poizvedba, kateri veliki ljubezenski roman ga je najbolj pretresel. No, čisto dovolj, da smo videli, kako si Ljerka Bizilj s svojim Programom Plus, kjer se sklicujejo na nekakšne hibridne trende, predstavlja informativni program – z vnosom čim več zasebnosti v prime-time.

Ob še nekaj trivialijah, spraševanju po tem, katere knjige bere in katere filme je nazadnje gledal, pa kateri slikarji da so mu blizu, se seveda presežek ni mogel zgoditi. Iskreno povedano: nihče ga niti ni pričakoval niti želel videti. Že v žanru razvredrilnosti ni, kaj šele v kakem drugem. Bo pa Cerar v časih, ko mu podpora strahovito pada, lahko zadovoljen z izkupičkom.

Milekova, ki kakor da stavi na kompenzacijo svojih hib s skrivnostnim nasmeškom in prijaznim koketiranjem s sogovorci, sicer ni delovala nesuvereno – prej je videti, da jo ima, suverenost namreč, že v značaju. Da bi zaradi njene prezence oddaja pridobila na zanimivosti, pa verjetno ni upati. Kot rečeno: bolj gre za to, da smo dobili še eno Zvezdano. Če komu še ni jasno, da nacionalka stopica na pot tabloidnosti, naj si za trenutek zgolj poskuša zamisliti, da bi isti osebi, Mlakarjeva ali Milekova, vodili TV Dnevnik. Promiskuitetno? No, to.

Več:

Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar

 

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Kaj je uspela TV Slovenija doseči z dvodelnim »preiskovalnim« blokom v osrednjem večernem dnevniku o »enem izmed najbolj skrivnostnih umorov v Sloveniji«, kot so pogumno poimenovali umor direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika?

Zelo nazorno je videti, kaj je želela: večjo gledanost. Poskušal bom pokazati, da povezana prispevka Erike Žnidaršič in Gregorja Drnovška storita dva nedopustna koraka: prvega v smeri nebrzdanega senzacionalističnega in tabloidnega novinarskega diskurza, ki so si ga ustvarjalci in uredniki privoščili, drugega glede odpiranja vrat neobjektivnosti in pristranosti skozi spodbujanje dvoma, saj so uspeli, verjetno prav zaradi senzacionalističnih učinkov, žrtvovati novinarsko distanco s tem, ko so prešli v favoriziranje trditev obrambe Milka Noviča, obtoženega umora direktorja.

Milko Novič Dnevnik uvod

Uvod v prvi sobotni prispevek o umoru

Kaj je bilo v obeh prispevkih (1,2), predvajanih 2. in 3. julija 2016 v osrednjem dnevniku, v resnici sporno?

Kakšne so videti dnevniške skrivnosti?

Naj spomnim: Noviča obremenjujejo najdeni delci streliva na rokah, laseh in plašču. Ob aretaciji ni imel alibija in se je branil z molkom. Obenem ga obremenjuje mnenje psihologa ter pričanje sodelavca Aleša Farkaša, ki je potrdil, da je se je  Novič hvalil s seznamom za »fentanje« – o tem mu je razlagal kar sam, celo dvakrat, obakrat omenjal pokojnega Jamnika in drugič celo z besedami, da je zanj, fentanje, vse pripravljeno. Motiv je navzoč: bil je v številnih tožbah proti Kemijskemu inštitutu in pokojnemu, večino teh je izgubil, pred leti je bil odpuščen z njega iz krivdnih razlogov, na delovnem mestu je bil v številnih konfliktih – zaradi naštetega je bil po mnenju psihologa močno frustriran.

Prvi prispevek so uvedli z dramatizacijo in hiperbolijo v naslovih: nenadoma je primer umora direktorja, umorjenega 16. decembra 2014 ob okoli 19.38 uri na parkirišču na Viču, postal »skrivnosten«, čeprav v resnici obstaja kar nekaj elementov v njem, ki prej nakazujejo njegovo enostavnost. Skrivnost se seveda gleda in prodaja, enostavnost ne, je eden od temeljev reality entertainmenta, kot ga poznamo iz zaigranih dramskih inscenacij iz sodnih dvoran.

Uvod Erike Žnidaršič, hkrati voditeljice obeh dnevnikov in tudi ene od dveh avtorjev predvajanih prispevkov, je zato bil že po sebi na ravni tabloidnega zbujanja pozornosti: po eni strani je v začetnih taktih prvega dela uvedla omenjeno skrivnost, takoj nato pa suspenz dvigovala z vodilno dubitacijo obeh prispevkov, s katero so poudarjeno vzdrževali dramaturgijo napetosti: »Je direktorja ….. res umoril nekdanji uslužbenec dr. kemije Milko Novič?«

Bistvo prvega zarisujejo trije momenti, ki jih nismo vajeni na javnem servisu: sklicevanje ne »ekskluzivo« predvajanja varnostnih kamer na parkirišču, kjer se je zgodil zločin, zaigrani prizori »rekonstrukcije umora«, kot so dejali, podkrepljeni z dramatizirajočo glasbo in celo izbiro igralcev, kjer je npr. ženo obdolženega Milka Noviča odigrala kar ona sama, nato pa še s prav tako ekskluzivni pogovor z Novičem iz pripora na Povšetovi. Če ne štejemo žene Marjane.

Novič žena scena

Zaigrani prizor, v katerem Novičeva žena igra njo samo

Aktenzeichen RTV ungelöst

Osrednji poudarek je bil nedvomno na zaigrani rekonstrukciji minut umora, ki so jo zavrteli takoj po enostavčni uvedbi stališč tožilke Blanke Žgajnar in Novičevega odvetnika.

Igra je prekašala kakšno kultno »Aktenzeichen XY ungelöst« in poskušala zbujati vtis, da Novič ne more biti storilec umora, pri tem pa je poleg »melodramatičnih« vložkov na senzacionalistične in personalizacijske učinke stavila predvsem s pomočjo predvajanja posnetkov video kamer, ki jih Novičevi odvetniki razlagajo kot dokaz, da so se v kritičnih trenutkih na parkirišču gibale ali se usedale v avto druge osebe. Vse to naj bi govorilo o mafijski zaroti, o vpletenosti vsaj treh storilcev v tak »prekompleksen« umor, s tem pa dokazovalo Novičevo nedolžnost.

Novič igralni prizor

Insert iz zaigrane scene v trenutku streljanja na Jamnika

Žnidaršičeva in Drnovšek sta v rekonstrukciji umora velik poudarek namenila prejetim SMS sporočilom na Novičev mobilnik tik pred in po zločinu, brez da bi točneje pojasnila, kako naj bi ta obdolženega razbremenjevala: sta pa očitno del njegove obrambne strategije, saj ta venomer ponavlja, da je nekdo preverjal njegovo prisotnost na domu.

Zaigrane scene v rekonstrukciji poskušajo predvsem odgovoriti na vprašanje, kako je lahko Novič v okoli šestih minutah prišel iz svojega stanovanje do prizorišča zločina, restavracije na Viču, kamor naj bi po mnenju tožilke prekolesaril. Obtožnica očitno temelji na tem, da se je na pot odpravil šele nekaj po 19.30 uri, kajti »vse do tega trenutka ima Novič namreč potrjen alibi«, kot je povedal Drnovšek. Kakšen? Da je sedel doma v pidžami pred televizorjem in gledal – dnevnik. No, alibi mu daje njegova hčerka, ki je ob navedeni uri ravnokar odhajala na fitnes.

Motivi, ki morajo postati ohlapni

Voditeljica Erika Žnidaršič je uspela ob izteku, tik preden napovedjo njegovega nadaljevanja naslednji dan, zaključiti s še eno dramatizacijo: »Pištole niso našli, maje se mnenje balističnega izvedenca, motiv je precej ohlapen.«

Že res, da bi si v tem primeru tožilstvo verjetno želelo kakšen dokaz več. Toda nekaj ne bo štimalo vsaj glede motiva, kot rečeno. V obtožnici se trdi vse kaj drugega. Ob umoru so z lahkoto našteli motive, ki so po mnenju nacionalke čez noč postali »ohlapni«.

Citiram star zapis na 24ur: »Novič naj bi Jamnika ustrelil, ker ga je krivil za to, da je izgubil službo, pa tudi zaradi dolgoletnih nesoglasij, ovadb in tožb, ki jih je vlagal zoper inštitut in Jamnika osebno. Večino od njih je izgubil. Noviča naj bi tako v dejanje vodila zagrenjenost, občutek nemoči, brezobzirno maščevanje in sovraštvo do Jamnika.«  Neverjetno, kako hitro lahko izginejo motivi storilca. Pa menda ja ne samo zaradi rejtingov gledanosti v tem nenadoma »skrivnostnem umoru«, kot so večkrat ponovili?

Balistična dubitacija

Nedeljsko nadaljevanje prispevka – oba sta dolga nekaj čez pet minut – je bilo za nekaj odtenkov manj dramatično, senzacionalizem prvega dne je nekaj malega izgubil na udarnosti in dinamiki.

Milko Novič RTV drugi del uvodna

Začetna scena nedeljskega prispevka

Če je v sobotnem prvem delu »skrivnost primera« očitno za TV Slovenijo naraščala premo sorazmerno s slabljenjem dokaznega materiala tožilstva, kar je, nerazumljivo in smešno, že po sebi znak tabloidnega pristopa, se je v svojem nadaljevanju osredotočila na balistične zgodbe o izvedencih, ki imajo o delcih smodnika na telesu in plašču obdolženega različna mnenja: če strokovnjak A meni, da ti delci nesporno ustrezajo tistim, ki so jih našli v tulcu na prizorišču zločina, sta s strani obrambe predlagana strokovnjaka B in C menila ravno nasprotno.

Dovolj velik izziv na TV Slovenija, da nam poskuša sugerirati točno tisto, kar želi doseči obramba. Žnidaršičeva je nedeljski prispevek uvedla z besedami »Nadaljujemo skrivnostno zgodbo o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika«. Na začetku predvajanja so ga podpisali temu ustrezno, kot »Skrivnosti umora Janka Jamnika«, na MMC pa so ga podnaslovili z »Jamnik se je bal za svoje življenje«. Slednje naj bi posredno pričalo o tem, da je bil deležen konstantnih groženj zaradi svojih pomembnih poslov in odkritij, kar naj bi izključevalo Novičevo umor iz maščevanja.

Voditeljica je prešla v svojem uvodu v ugotovitev, da v tem primeru »mrgoli domnev o ozadju dogodka, pravem motivu in storilcih.« Znova nekaj, s čimer se recimo tožilska stran nikakor ne bi strinjala. Žnidaršičeva je nemudoma izpostavila Jamnikovo bojazen za življenje, poudarila, da naj bi se spremenil, teden dni pred umorom naj bi celo dejal »Pospravili me bodo«.

Drnovšek zgodbo o »dokazih« uvede spet s pričakovanim dvomom, prispevek je tudi v neigranem in nefiktivnem delu opremljen z dramatično glasbo, ki jo slišimo v ozadju. Se pravi, da se je novinar odločil ne za poudarek na tem, kaj menijo pisci obtožnice, uvodno pojasnilo govori o majhnem številu delcev smodnika:

»Dokazi. 23 ur po umoru so Milku Noviču našli izjemno malo delcev smodnika na hrbtnih delih rok: na desni dva, na levi tri, na laseh dva in nekaj delcev na rokavih jakne.«

Izjemno malo delcev naj bi dokazovalo kaj? Nato predvajajo mnenje Franca Sabliča, balističnega izvedenca, ki je za obdolženega obremenjujoče in pravi, da so najdeni karakteristični delci enake vrste kot tisti, ki pripadajo tulcu s kraja streljanja. S tem je sklenjena kratka uvertura, večino časa bo zdaj Drnovšek namenil Novičevemu alibiju: ta da je ljubiteljski strelec, zato je ekipa nacionalke obiskala strelišče Dum Dum, kjer je obdolženi vadil nekajkrat na leto, tam zaposleni pa demonstrira, kako zlahka se na oblačilih znajdejo delci streliva.

Sledi predstavitev stališča izvedencev obrambe, ki seveda meni, da so se delci na Noviču znašli zaradi »kontaminacije« na strelišču. Nato pokažejo še posnetek Žnidaršičeve iz pripora, kjer obdolženi celo z gestikulacijo nakaže, kako si je s popravljanjem las (»Imam zelo kratko frizuro«) domnevno raznesel te delce po glavi.

Novič rtv scena pripor

Ekskluzivni pogovor: Novič in Erika Žnidaršič

Na procesu je celo večkrat ponovil, da je zbiral tulce streliva iz raziskovalnih vzgibov – zato se je z delci kontaminiral tam ali v žepih, v katerih je tulce prenašal.

Logika nečistih rok

V nedeljskem prispevku se kratek ekspoze o delcih smodnika zaključi še s podatkom, da je Novič strokovnjak za analizno kemijo, nato pa Drnovšek zaključi s še eno dubitacijo:

»Zato logično vprašanje: kako to, da si, če je umor res skrbno načrtoval, kot strokovnjak ni očistil rok? Še več, na policijsko postajo je prišel celo v jakni, na kateri so bili tudi delci smodnika.«

Po tistem, ko se bolj mimogrede dotakne še »misije nemogoče«, kot je ubesedil novinar, namreč zgodbe sobotnega prispevka o zelo kratkem času, v katerem naj bi Novič uspel (ali bolje: ne uspel) priti na kraj zločina, Drnovšek zatem odpre »še vprašanje motiva«.

To pot ne le s poskusom relativizacije, temveč že manipulacije. Začetni namig, da motiv za umor ni jasen, poskuša novinar podkrepiti z izjavo tožilke Blanke Žgajnar, in to po tistem, ko je problem uvedel s stavkom:

»Da je bil motiv za ta umor že v predkazenskem postopku zelo težko ugotoviti, pove tudi tožilka.«

In res ta nato v predvajani izjavi pojasni, da na začetku ni kazalo na nikogar, ki bi bil potencialen storilec. S tem je navidezno potrjena začetna teza. Takoj zatem Žnidaršičeva in Drnovšek v trenutku preklopita v čisto drug register: v motiv, ki ga je imel sam Novič. In sicer s stavkom »Motiv naj bi sicer bilo maščevanje, ker naj bi ga leta 2009 Jamnik odpustil s Kemijskega inštituta. Preiskovalci ugotovijo: izražal je negativna stališča in frustracije zoper Jamnika in Kemijski inštitut.« Nemudoma sledi prikaz Novičeve replike iz pripora, ko ta pove, da proti Jamniku »ni imel absolutno nič«.

Manipulacija je seveda v tem, da začetni »generalni« motiv, s katerim novinar uvede temo, ni identičen »partikularnemu« motivu samega obdolženca. Zato sugerirana začetna nejasnost pri iskanju motivov za umor pri različnih osumljencih ne more služiti v podkrepitev teze, da tak motiv pri Noviču ni obstajal.

Prispevek se nato zaključi s še eno nivelizacijo: navedbo podatka, kako se je obdolženi svojemu sodelavcu hvalil s seznamom za »fentanje«, ki ga ima pripravljenega, takoj zatem pa konspirativno razlago obrambe, ki govori o »profesionalni likvidaciji« zaradi nekaj milijonov vrednih raziskovalnih projektov, ki bi vplivale na zaslužke nekaterih lobijev. Znova z bistveno več poudarka in odmerjenega časa na slednjem. Na koncu Drnovšek zaključi prispevek z navedbo podatka o grožnjah in anonimkah Jamniku in njegovi prestrašenosti.

Stranski produkt ali premišljena odločitev?

Omnibus obeh prispevkov si bomo nesporno zapomnili po intenzivnosti novih prvin: na trenutke se je celo zazdelo, da TV Slovenija pogumno orje ledino in se transformira v tablodno TV – škandal, kriminal, trivialno, zasebno in osebno sodijo v klasični arzenal nepolitičnega dela realnosti, s katerim rumeni mediji najraje opletajo.

Še več, pristop nacionalke je bil tak, kot da bi gledali Kanal A ali Nova24TV, razlike več ni. Načela kakovostnega novinarskega sporočanja, resnicoljubnost, težnja po objektivnosti, nepristranost, točnost informacij, verodostojnost so bila žrtvovana za neke druge cilje. Vdor rumenega in tabloidnega običajno prinaša umetno pretiravanje, ki že po sebi ni verodostojno in je zunaj pravil poročevalskih medijev.

Senzacionalistične prvine, nenehno vnašanje dvoma in suspenza, iskanje skritih motivov in skrivnosti za umorom, uporabljeni emotivni in hiperbolični jezik verjetno niso služili le samopromociji, kar je v nasprotju s poslanstvom javne radiotelevizije. Odprta ostaja dilema, ali je favoriziranje obdolženčevega pogleda in stališč njegove obrambe zgolj strukturni stranski produkt takšnega pristopa ali morda premišljena uredniška odločitev.

Na nacionalki si denimo rekonstrukcijo umora predstavljajo takole: sprva pokažejo ženo obdolženega, ki o svojem možu pričakovano ne pove nič obremenilnega, kvečjemu obratno, potem jo povabijo še k sodelovanju v igranem delu prizorov s osrednjo poanto, da je Novič težko prekolesaril na prizorišče in se vrnil domov v zelo kratkem času, prispevek pa zaključijo še z »ekskluzivo« njegovih komentarjev iz pripora na Povšetovi. No, nekaj malega nato spustijo še izjav z Žgajnarjevo.

Marjana Novič RTV

Insert iz sobotnega prispevka

Da je prišlo do favoriziranja, sicer zamaskiranega v uravnoteženo predstavljanje stališč tožilske strani, ne more biti dvoma. Nenazadnje so ustvarjalci sami močno poudarili ekskluzivnost predvajanja video posnetkov varnostnih kamer, s katerimi maha obramba, a po sebi težko karkoli dokazujejo, obiskali so Noviča v priporu, spet ekskluzivno.

Minutaža, namenjena predstavitvi »skrivnosti«, ozadij, alternativnih scenarijev in Novičevih odvetnikov je nesporno večja od nasprotne. Izjave tožilke so v podrejenem položaju, velikokrat služijo le dodatni pojasnitvi. Težko rečemo, da sta novinarja izrazito selektivno naštevala dejstva in okoliščine Jamnikovega umora v sami rekonstrukciji zgodbe, sta pa zanj obremenilne okoliščine predstavila z manj poudarki in z odkrito željo, da se jih relativizira. Daleč od tega, da bi ustvarjalcem šlo za načelo informiranja, prej se je pristop sprevrgel v kričeče samooglaševanje.

Nacionalkina ali Janševa ekskluziva?

Obstaja pa še en dodaten pomislek o pristnosti nacionalkine rumene metodologije in iskreni želji po informiranju. Ne samo, da ni izvirna v žanrskem smislu, zgodba o nedolžnosti Milka Noviča ni njena, tako kot ni nič od tega, čemur se dejali ekskluziva, ne more šteti zanjo. Zakaj ne?

Prav vse elemente, ki so jih predvajali v obeh prispevkih, že pred tem do potankosti spremljali Janševi mediji, še zlasti Demokracija, Reporter in Nova24TV, ki se že eno leto trudijo stopati v bran obdolženemu. Skupaj so v zadnjem letu dni objavili na desetine prispevkov, ki vsebujejo prav vse vsebine, ki nam jih je nacionalka razkrivala ekskluzivno.Slišali nismo prav nič novega, videli smo kvečjemu slabo kopijo.

Pozabili so tudi povedati, da sojenje Noviču v dvorani organizirano spremlja skupina podpornikov, ki vsaj deloma prihaja iz vrst Odbora 2014 – Janševega orkestra, ki že leta redno organizira javne proteste pred slovenskimi sodišči. Gre za utečene in zdaj že dolgotrajne načine, s katerimi se politični pristaši postavljajo v bran Noviču – ki je bil ali je še zvest član SDS, tudi kandidat te stranke za župana Sežane.

Milko Novič plakat SDS

Plakat SDS: Novič za župana

Ne samo, da v SDS intenzivno branijo svojega člana Noviča, že skoraj patetično ga jemljejo za herojsko žrtev »krivosodja«. Oni že vedo, da je nedolžen. Poslanec dr. Vinko Gorenak je tako v svoji filipiki Odbora 2014 le nekaj tednov nazaj naštel mučenike slovenskega pravosodja, mednje je uvrstil tudi Noviča:

Če nas ne bi bilo, bi Janez Janša morda še ždel na Dobu. Če nas ne bi bilo, bi Franc Kangler morda že sedel v zaporu. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Milko Novič že obsojen. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Tone Krkovič že obsojen. Torej nas slišijo. Še več nas mora biti in še glasnejši moramo biti!

Prav tako so v SDS prepričani, da je Novič »kolateralna žrtev mafijskega delovanja«, v njihovem časopisu pa pričakovano zapišejo, da je na delu udbomafija. Temu orkestru se je, kot rečeno, zdaj priključila nacionalka.

In tudi Janša je na svojem tvitu podprl idejo, da nedolžnemu Noviču v zapor pošljemo kakšno kratko pismo, lepo željo, dobro misel. Da bi mu polepšali tegobne trenutke izza rešetk.

Ne dvomim, da je nacionalki s svojim dvodelnim omnibusom uspelo ravno to: Noviču polepšati dan.

Milko Novič Janša tvit

Janšev retvit: kako Noviču podeliti lep trenutek

Ni penzije brez seksa: ko Finance svetujejo varno prihodnost

Občasno kakšen od slovenskih časopisov zdrsne na čisto dno, kjer se tudi sicer giblje. Lepota tabloidnega diskurza je v tem, da se običajno trudi vse povedati že v naslovu, zato njegova zaznava in prepoznava zelo enostavna.

Članek Lane Dakić in Janeza Tomažiča je sicer opremljen z ustrezno mero podatkov in pridodanih grafov, govori o staranju prebivalstva in (pre)hitrem upokojevanju, nizki rodnosti in premalo priseljencev kot poglavitnih razlogih za manjšanje števila delovno aktivnega prebivalstva.

Kar da se bo zelo hitro poznalo pri pokojninah, ker na nevzdržnost pokojninskega sistema »kaže že vsakoletna zahteva po prenosu denarja (gre za milijardo evrov na leto) iz proračuna v pokojninsko blagajno, da ta sploh lahko izplačuje pokojnine, saj zbrani prispevki za to ne zadoščajo«.

In čeprav bi besedilu težko očitali stilistične značilnosti tabloidnosti, je naslov v čistem nesorazmerju glede nanj, tako rekoč orgazmično senzacionalističen:

Slovenci, seksajte danes, da bo jutri kdo lahko delal za vašo penzijo!

 

Finance seks penzija

Hiberboličnost naslova v svoji vulgarni izpeljavi v bistvu sploh ni utemeljena z ničemer: razen v ohlapni asociaciji, da je za Slovence pri izplačilu pokojnin lahko usodna tudi nizka rodnost – ki pa nikakor ni edini razlog, zaradi katerega nam bo zmanjkovalo denarja za penzije, niti na noben način ni izpostavljen problem v članku.

A posebno iskanje smiselnosti poziva v njem je bolj mazohistična mentalna zadeva, podobno kot je odveč opozorilo, da bi morali v časopisu Finance, ki se že dolgo poslužuje najbolj rumenih uredniških tehnik, v svojem apelu natančneje razlikovati med prokreativno in neprokreativno spolnostjo. Ker druga ne bo prinesla naših pokojnin…

Toda kaj, ko so pri Financah oglaševalsko načelo »sex sells« vzelo zelo dobesedno.