::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Družbeno eksperimentiranje in novinarska tabloidnost

Kdaj je novinarski »družbeni eksperiment« prej pozornost zbujajoče mašilo, tabloidna tehnika za nabiranje bralcev brez stvarne raziskovalne ambicije in kdaj hvalevredna zvrst ali žanr, ki bi jo veljalo v smeri raziskovalnega dela medijev podpirati?

V Sloveniji nimamo bogate tradicije. Eno zadnjih dejanj, ki so mu nadeli ime »družbeni eksperiment«, je Večerova video akcija, ki so ji namenili osrednje mesto v spletni in še bolj tiskani izdaji: sprehod novinarke po ulicah Maribora v tradicionalnem muslimanskem oblačilu nikab.

Novinarko Anjo Hreščak so spremljali s skrito kamero, v njeni bližini se je nahajal še en novinar, Vasja Jager. Namen eksperimenta: izmeriti psihološke in druge reakcije prebivalcev bo stiku z »zakrito muslimanko« v času porajanja strahov in predsodkov sredi begunske krize, napadov na Pariz, evropske vojne proti terorizmu in nenazadnje političnih idej po zakonski prepovedi nošnje burk in nikaba.

Je Večeru uspelo ostati na ravni resnega novinarskega izdelka? Po moje ne.

Nikab eksperiment naslovnica Večer

Eksperimenti in tabloidnost

Za začetek: uporaba skrite kamere v »družbenem eksperimentu« je doslej bila največkrat »overstatement« za opis nečesa, kar smo največkrat zasledili bodisi v tabloidnem novinarstvu ali npr. kot poseben žanr ljubiteljev Youtubea.

Britanski novinar Jonathan Kalmus je na primer letos odšel na ulice dveh britanskih mest s tradicionalnim judovskim pokrivalom kippah, da bi izmeril protijudovsko (antisemitsko) razpoloženje. Nekaj podobnega  so izpeljali še v Kopenhagnu, Rimu, Stockholmu in Berlinu. Reportažo o tem je objavil tabloidni Daily Mail.

 

Mail skrita kamera judje

»Družbeni eksperiment« v tem primeru ni bil posebej izviren, sledil je podobnemu poprejšnjemu projektu izraelskega novinarja Zvike Kleina, ki je skrito kamero posnel v Parizu samo mesec ali dva pred tem. In res doživel serijo zaničevalnih opazk in dejanj.

Kaj takšne in podoben novinarske izdelke naredi za podobne amaterskim posnetkom na Youtubu, kjer se tehnofriki in šaljivci s pomočjo skritih kamer radi izživljajo nad mimoidočimi – največkrat s podobno poanto razgaljenja bodisi nevarnih stereotipov in banalnih traparij njihovih sodržavljanov?

Najbrž metodološko in analitično dovolj izdelan pristop in končni cilj, ki morata prevladati nad pogrošnim zgražanjem, poceni iskanjem pozornosti bralca ali gledalca in morda končnim moraliziranjem.

Pri Večeru so svoj eksperiment uvedli z opisom:

Večerovi novinarji smo družbeni eksperiment posneli iz zasede s skrito kamero in skritim mikrofonom. Video posnetek z reakcijami Mariborčanov, ki jih je prevzela ženska v nikabu, si lahko ogledate na spletni strani http://www.vecer.com.

Novinarka Anja Hreščak, ki je oblekla nikab, je namen akcije pojasnila s sklicevanjem ne test odprtosti in strpnosti v naši družbi:

Bil je družbeni eksperiment, seveda pogojen z najnovejšo domislico prvaka največje opozicijske stranke, pa tudi z množico beguncev, ki vzhodne kulture prinašajo na schengenske meje. A to ni bil preizkus tehtnosti argumentov, ki bi podkrepili predlog Janeza Janše, temveč preizkus odprtosti, tolerantnosti, strpnosti in širokosti družbe, v kateri živimo. Do drugačnega.

Kasneje svojo vlogo opiše kot ulično atrakcijo: »Bila sem, milo rečeno, atrakcija. Kot bradata ženska v cirkusu ali človek slon.«

Če dobro premislimo, kakšne posebne povezave med »biti atrakcija« in »biti nestrpen do tega, ki je atrakcija« ne moremo videti.

Večer burka nikab eksperiment

Kaj točno je torej lahko ugotovitev zastavljenega eksperimenta? V prispevku, ki ima status reportaže, smo deležni različnih opisov reakcij mimoidočih. Med tistimi, ki jih je skrita kamera ujela, sta izpostavljena kot najbolj nestrpni izjavi o tem, da je šofer ne sme spustiti na avtobus in vprašanje, če ima morda bombo (»Šofer je ne sme spustiti gor! Take pa res ne! Kazen bo morala plačati, tega ne sme nositi«; »Kaj, če ima bombo?! Kaj, če je terorist?!«).  Pomembno je vedeti, da vpleteni verjetni niso vedeli ne samo, da jih snema kamera, ampak niti tega, da jih lahko zamaskirana novinarka sliši.

Preostali odzivi sodijo v kategorijo čudenja, fotografiranja izza hrbta ali celo (domnevno zaigranih) komplimentov tipa »Kako ste lepi«, »Lepo govori slovensko« in »Prijazna je«. V celoti iz prispevka (in video posnetka, ki je relativno kratek in neimpresiven) bi nesporno lahko zaključili, da so prebivalci nanjo reagirali zadržano, tudi s strahom, čudenjem in posmehom. Zelo težko pa bi dejali, da nam daje osnovo za zelo močne sklepe v katerikoli smeri. Ambicije po neki psihološki in strokovni evaluaciji eksperimenta v članku tudi ni zaznati.

Končni razmislek Vasje Jagra o »izsledkih« eksperimenta bi zato težko podpisali:

Slovenija je ujeta v krč paranoje. Ljudstvo podlega medijem in politiki, ki kot najbolj ceneni preroki apokalipse slikajo strašne podobe konca civilizacije. Razum se umika strahu in človek človeku postaja tujec; politika sistematičnega zastraševanja, ki so jo že pred 11. septembrom 2001 tako učinkovito pričeli izvajati na Zahodu, daje rezultate tudi v Sloveniji.

Namen Večerove skrite kamere, s katero smo po Mariboru beležili odzive na pojavo v tradicionalnem muslimanskem nikabu, ni bila provokacija. Nasprotno – sredi vse te norije želimo delovati kot glas razuma. In pokazati, da je edino, česar se lahko bojimo, strah sam.

Res ni videti, da bi reakcije Mariborčanov bile tako homogene, da bi jih smeli jemati za potrditev teze o »krču paranoje«, ki je zajel Slovenijo. Morda bi kaj takšnega lahko navedli na podlagi kakšne druge evidence.

Nenavadno je tudi zanikanje, češ naš namen »ni bila provokacija« – drži, res smo pričakovali resen novinarski proizvod. Tudi se ne moremo strinjati, da je ta eksperiment pomembno prispeval k racionalizaciji naših prepričanj o muslimanih in odpravi predsodkov – v čem pa je »glas razuma«? Je bila morda ideja eksperimenta ne v tem, da bi preverili obnašanje Mariborčank in Mariborčanov, ampak čisto drugačen, namreč skrito kamero izpeljati na način, da bomo predpostavljeno dominacijo predsodkov vzeli zgolj za sredstvo za dosego nekega drugega cilja, njihove razumne obsodbe? Potem seveda to šteje za priznanje, da ni šlo za resen eksperiment.

Je eksperiment uspel?

Nobenega dvoma ni, da se je Večer z opisnim novinarskim pristopom podal na zelo spolzka tla. Nisem prepričan, če so uredniki premislili vse možne posledice in implikacije novega žanra, na katerega stavijo in vse preveč spominja na izpraznjene in nepoglobljene tabloidne pristope in ti. gotcha journalism, postavljen zunaj običajnih okvirjev intervjuja.

Zgodba s skrito kamero je bila postavljena na prvo stran tiskane izdaje kot nosilna zgodba tega dne. V celoti ji je namenjena osrednja druga stran časopisa, ki je običajno rezervirana za najbolj aktualno, običajno politično dogajanje. K njej je dodan še dnevni komentar. 3. decembra je torej časopis povsem stal in stavil na zgodbo, ki jo je imel za ekstremno pomembno in maksimalno udarno. Tudi če odmislimo okorno realizacijo, končni produkt ni upravičil začetnega vzvišenega poslanstva.  Prej je pristal na reprodukcijo predsodkov, prazno banalizacijo stereotipnih razmišljanj o muslimanih, za nameček pa eksperiment sploh ni pritrdil podanim končnim ugotovitvam.

%d bloggers like this: