::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Svetlanini splavljenci

Kadar le moremo, bi morali javno nasprotovati žaljivemu in adhominalnemu govoru. Še manj podpirati sovražnega. Seveda je v domačem zastrupljenem prostoru vsak od naštetih pojmov deležen ideoloških in političnih zlorab, podobno kot so ti radi zamenjani tudi zgolj z uporabljeno ostrino v izražanju. Zato naj takoj povem: Svetlana Makarovič je, ne prvič, v spodaj navedenem primeru znova prestopila mejo dostojnega.

Nič ne pomaga, če zagovarjamo pravice istospolnih, zaradi tega ne moremo molčati takrat, ko se nasprotnike žali in diskreditira na povsem nedostojanstvene, pravzaprav nečloveške načine.

Makarovič Delo žalitev splavljenci

Seveda v napetih časih referendumske kampanje o zakonu o zakonski zvezi v javnem diskurzu hitro tvegamo zlorabo zoper sebe: dati prav tistemu, s čigar pogledi se ne strinjamo, denimo s pogledi na omenjeni zakon, lahko hitro prestavlja realno možnost manipulacije. Toda ko je na tehtnici resnica ali, kakor v  danem primeru, osnovno človeško dostojanstvo, je treba biti dovolj jasen ne glede na posledice.

Sam podpiram pravice istospolnih, zapisane v zakon, zato bom na referendumu glasoval ZA. A tem ne pristajam na sleherno nespodobno govoričenje, ki si ga privoščijo zagovorniki ali nasprotniki zakona – brez razlike. Kaj točno je dejal slovita pesnica na pisateljskem odru 31. slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu? Povzemam po Delu:

 »Za ta smrdljiv referendum o zakonski zvezi ima država denar, za kulturo pa ne.« O udeležencih omenjene okrogle mize pa je brez dlake na jeziku dejala: »Bolj ko jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas.«

Potem pa je beseda nanesla še na predlog prepovedi burke in pesnica je ponovno udarila: »Predlagam obvezno nošnjo burke za ljudi, ki so grdi, ker bi se jih tako lažje prenašalo, pa še ton njihovega glasu bi zadušila. Recimo za Gorenaka.«

Če zadnjo domislico lahko na hitro opravimo s spoznanjem, da gre za bolj ali manj posrečen humorni dovtip, če je ocena o »smrdljivem referendumu« pač vrednostna ocena, potem je resnično sporna izjava o nepravočasnih nesplavljencih, zaradi katere so nekateri posamezniki že napovedali pregon, prestopila mejo dobrega okusa, pa tudi humorja ali satire. Zagovarjati jo je nemogoče, molčati o tem pa enako nedostojno.

Na koga se nanaša, tudi ni skrivnost: na udeležence pogovora  v Debatni kavarni, ki se je imel zgoditi dve uri kasneje – nosil je naslov Nova levica in krščanstvo, udeležili pa naj bi se ga poslanec NSi Jožef Horvat, filozof in sovoditelj koalicije Za otroke gre! Aleš Primc in duhovnik Branko Cestnik.

Svetlana Makarovič je kasneje poskušala svojo nesramno izjavo, ki sicer z izjemo desnih ali Janševih ni bila deležna posebnega odmeva, omiliti z razlago, da gre za satiro.

Iz navzočega namena zaničevanja je jasno, da ne more iti zanjo. Dejanje razžalitve je hitro razberljivo: njen dovtip zadeva tisto, o čemer je govoril Immanuel Kant, moralne dolžnosti in spoštovanje drugih oseb. Recimo temu: človekovo dostojanstvo.

Druge osebe spoštujemo zaradi njihovega inherentnega dostojanstva. Makarovičeva je posegla na raven človeka kot človeka – karkoli si mislimo o drugih, kakorkoli jih že vrednotimo in njihovo navzočnost za nas ni prijetna, jih moramo prepoznavati kot ljudi, kot cilj na sebi.

Obžalovati, da nekdo med nami ni bil splavljen, ko je zato bil še čas, zadeva druge kot osebe oziroma ljudi na najbolj intimni in »sveti« ravni. Takšen diskurz težko upravičimo s svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja. Vse to nam sicer zagotavlja Ustava RS v svojem 39. členu, vendar takšna svoboda ne sme ali more temeljiti na žaljivkah in razžalitvi. V strogem pomenu tu ne gre za sovražni govor.

Ustava namreč istočasno zahteva in nalaga »spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva« (o tem govori 21. člen) in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti – o tem govori 34. člen.

Žaljivost in razžalitev ni nekaj, česar ne bi smeli prepovedati zgolj zavoljo pravice do svobode govora. Pri razžaljencu je bistvenega pomena ravno njegova pravica do osebnega dostojanstva,  opisana v tem členu. Z napadom nanj se sicer običajno v mednarodnih dokumentih meri na ravnanja, kot so mučenje, genocid, odvzem pravic, kruta kazen. V tem primeru gre za žalitev na podlagi varovanja osebne časti in ugleda, ki najbolj neposredno posega v nas kot osebo.

Če ne obsojamo izjav, kakršno si je privoščila pesnica, si definitivno režemo vejo, na kateri zadovoljno sedimo. Naša pro ali contra stališča glede pravic, ki so predmet referenduma, s tem na noben način niso in ne smejo biti povezana.

Več:

https://vezjak.com/2009/06/15/roka-priletne-dame/

 

 

Information

This entry was posted on 05/12/2015 by in diskreditacija, mediji, politika and tagged , , , , .
%d bloggers like this: