::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

»Od blizu« je nova oddaja in z njo na TV Slovenija očitno mislijo resno, o čemer priča že odmerjeni prime-time na njihovem prvem programu. Motiv zanjo ni znan: verjetno ni ravno neposredna posledica odpuščanj na Delu, saj voditeljico Vesno Milek v odjavni špici podpisujejo kot »novinarka Sobotne priloge (Delo)«, čeprav so nekateri požarni mediji namigovali tudi na njeno klavrno usodo v tej smeri.

Od blizu Cerar

Milekova s svojimi prvimi gosti evidentno igra na preverjene karte. Začela je s popularnim in neuničljivim Borisom Cavazzo. Če povabiš predsednika vlade, tudi ne moreš zgrešiti – sploh v tem trenutku. Zadnja oddaja z Mirom Cerarjem je prišla točno ob drugi obletnici zadnjih državnozborskih volitev, na katerih je premočno zmagal. In hkrati v obdobju, ko smo premierja navajeni gledati pred ekrani samo še v silno nervozni podobi. Živčnega, kot da mu oblast uhaja iz vajeti. V času odhoda najpomembnejša ministra, Mramorja, in pobalinskih verbalnih prepucavanj s koalicijskimi partnerji, z Židanom in Erjavcem.

Ko se je v ožarjeni scenografiji po rdečih stopnicah spustil do voditeljice, ga je ta pozdravila kot premierja. No, druge možnosti ni imela. A če naj verjamemo napovedniku oddaje, ki ga je Milekova povzela na začetku, je njen gost bil tam bolj zaradi vsega drugega:

Povabilu novinarke in pisateljice Vesne Milek se je odzval sin legendarnega olimpionika in nekdanje državne tožilke, ki je bil trikrat imenovan za najuglednejšega slovenskega pravnega strokovnjaka. Sodeloval je pri pisanju Ustave Republike Slovenije, bil gostujoči profesor na univerzi Golden Gate University v San Franciscu, je avtor in soavtor številnih poljudnoznanstvenih knjig in člankov, zdaj pa že skoraj dve leti predsednik Vlade Republike Slovenije. Od blizu – Miro Cerar.

Informirana postelja

Težavo, ki kot simptom najeda prepričljivost oddaje, v resnici že kar poštenost motivov za njen nastanek, najlažje razberemo iz njenega formata. Kajti kategorizirali so jo kot informativno oddajo in ji podelili najboljši programski čas v shemi. Uradna predstavitev oddaje na spletni strani pa kaže na vse kaj drugega kot takšen format. Ambicija je pravzaprav tabloidna, prodreti v sogovorca in ga videti s še domnevno nevidene zasebne plati:

Biti blizu, zares blizu, na televiziji, je iluzija. V večerni pogovorni oddaji bomo poskušali na videz nemogoče: se pogovarjati, približevati in slediti iluziji, da bomo nekoga pogledali – Od blizu. Oddaja Od blizu je navidezno klasičen pogovor z osebnostjo iz sveta popkulture, literature, slikarstva, filma, glasbe, gledališča, znanosti in tudi politike, a z neklasičnimi novinarskimi vprašanji, ki se bodo dotikala intervjuvančevega odnosa do življenja, ustvarjanja, ljubezni, duha časa, ki ga živimo … Novinarka in pisateljica Vesna Milek bo v oddaji skušala intimno in poglobljeno prehajati v sogovornikovo osebnost, ki se bo pred nami razkrivala v nizu vprašanj, ki ne izgubljajo klasične novinarske ostrine. Vsaka oddaja se bo prilagodila osebnosti intervjuvanca, njegovim posebnostim, skritim strastem, željam in strahovom ter ponudila nov pogled v sogovornikovo osebnost.

Ne, svet popkulture in literature običajno res ne uvrščamo v informativni program. Borisa Cavazzo tudi ne. V njem novinarji ne provocirajo z »neklasičnimi« vprašanji, še manj nam strežejo z vprašanji o ljubezni, intimi in odnosu do življenja, pri intervjuvanci pa ne raziskujejo strasti in strahov. Flop, čisti žanrski flop. Ali, če kdo želi drugače, premišljena prevara.

Vesna Milek

Podobno velja za Milekovo. Ne vemo sicer, če je voditeljica spala s predsednikom vlade – vemo pa, da je po njenem intervju neuspešen, če z intervjuvancem ne spiš. Njen moto dobrega voditeljstva, o metaforiki pač ne bi sodili, je očitno hote ali nehote postal moto nacionalke, zaradi česar bi nas moralo zdaj biti za visoke zahteve do novinark in novinarjev že rahlo strah. Škoda, programski svet RTV ne more odločati niti o programu, kaj šele o posteljnih kompetencah zaposlenih, vse skupaj pa nato označiti za »informativno spanje«.

Milek Delo intervju spati z

Če smo čisto točni, Milekova v svoji neskriti frivolnosti, očitno osebnostnem atributu, ni ravno trdila, da z intervjuvanci spi. Ne, tako ambiciozna po vseh verjetnosti vendarle ni. Ona je zgolj citirala druge, kar so pri Vikendu in Delu uporabili z obema rokama:

Velja tisti izrek, ki ga je Rade Šerbedžija v filmu Una rekel Sonji Savić, da »moraš za dober intervju spati s svojim intervjuvancem«. Ponoči razmišljaš o njem, ko se zbudiš, razmišljaš o njem, ko pride novi intervjuvanec, pa izbriše prejšnjega. Pravzaprav gre za prav promiskuitetno vedenje.

Videti ga s kitaro

Glede novinarsko-promiskuitetnih načel voditeljice potem najbrž ni naključje, da so vsi njeni trije dosedanji gostje bili moškega spola. Morda je bila zgodba z drugim gostom nekoliko delikatna, dasitudi je msgr. Alojz Uran že navajen pokore za neka domnevna podobna dejanja. In če zadnji od treh ne bi bil ravno predsednik vlade, bi težko uganili, v čem se pogovorna oddaja Vesne Milek kakorkoli razlikuje od oddaje Zvezdane Mlakar. Razen po tem, seveda, da je slednja čisto pravilno uvrščena v razvedrilni program.

Po obsežnih »monologih«, kot je večkrat pikro omenjala voditeljica, saj je Cerar gostobesedno čebljal o pomenu demokracije, odgovornosti vodenja vlade in političnem biznisu, kar so vse bile teme, ki Milekovi prepoznavno niso ležale, je najbrž skrbno premišljeni in načrtovani vrhunec pogovora prišel nekje ne polovici. Ko si je zaželela, tako rekoč dobesedno, da premier prime v roko električno kitaro. Zakaj? Kar tako, ker je slišala, da jo je nekoč igral, da je brenkal Jimija Hendrixa in menda tudi zelo glasno, na nekem balkonu.

Ne, Cerar na kitaro ni zaigral in tega voditeljica, kot je sama poudarila, ni niti želela. Iskreno, kajti vse je bilo namenjeno zgolj prazni tabloidni nečimrnosti: na nacionalki prisiliti premierja v neko situacijo, ki bo ostala v profanem spominu. In bo predvsem nabijala gledanost, komentiranost ter dala priložnost rumenim medijem.

Cerar kitara Od blizu

Milekova je sceno uvedlo z navidez infantilno osebno željo, dejala je: »Jaz bi zelo rada videla, kako vi v rokah držite kitaro.« Seveda, smo sredi informativnega programa.

»A bi znali držati kitaro v rokah,« je še naprej fingirala in takoj po pojasnilu, da jo ima doma in glasno zaigranih nekaj vnaprej pripravljenih taktih Hendrixove »Hey Joe« se je do Cerarja že sprehodil asistent in res prinesel inštrument.

In ker je prijazen fant, je predsednik takoj obljubil, da bosta z ministrom Koprivnikarjem, ki je tudi kitarist, pripravila nekaj komadov in jih, očitno za nacionalkino publiko, tudi odigrala. »Če nam boste dali možnost,« je še prijazno prosil. Kajti točno to je verjetno poslanstvo TV Slovenija, da nas obvešča o predsednikovih in ministrskih glasbenih seansah.

Epizode z izpolnjevanjem (glasbene) želje je bilo relativno hitro konec, Milekova jo je decidirano zaključila: »Lepo je videti premiera z električno kitaro v roki.« Kar je zvenelo in tudi bilo mišljeno kot manipulativno pojasnilo, čemu smo ga morali gledati; v resnici je šlo zgolj za iskanje instantne tabloidne podobe, ki bo kot reciklirana ostala za oddajo in jo promovirala, ko več te ne bo.

Tako je govoril Cerar, ne Zaratustra

Vse ostalo, kar smo videli, je bilo bolj blede narave. Vrtanje v gosta, zakaj bere religiozne ali mistične knjige in katere, zakaj je kristjan in ne kaj drugega, od kod mu zanimanje za Nietzscheja in Zaratustro, ni bilo preveč uspešno. O slednjem nismo slišali skoraj nič – menda le to, da naj bi bil človek intuicije (!) -, medtem ko je predsednik menda katolik in ne kaj drugega postal zelo pragmatično zategadelj, ker jo to duhovni okvir, v katerem živimo. Ob bok temu diskurzu: čeprav sem o tem pisal med prvimi in mi je tak podatek znan, se mi zdi izjemno frapantno dejstvo, kako je uspel skozi dve leti svojo religioznost skrivati pred širšo javnostjo. In še bolj, kako je takšna sramežljivost v skladu s krščanskim naukom.

In ker je bila tako rekoč ambicija biti v postelji s predsednikom, seveda ni šlo brez vprašanj o bivših ženah in ženske presoje:

»Vse vaše žene in ženske, za katere vemo, partnerice, so bile močne in posebne ženske, uspešne ženske…«

Predsednik je pričakovano nekaj pomodroval o tem, da se je od vseh partnerk skušal učiti, kot dodatek k istemu pa ga je čakala še poizvedba, kateri veliki ljubezenski roman ga je najbolj pretresel. No, čisto dovolj, da smo videli, kako si Ljerka Bizilj s svojim Programom Plus, kjer se sklicujejo na nekakšne hibridne trende, predstavlja informativni program – z vnosom čim več zasebnosti v prime-time.

Ob še nekaj trivialijah, spraševanju po tem, katere knjige bere in katere filme je nazadnje gledal, pa kateri slikarji da so mu blizu, se seveda presežek ni mogel zgoditi. Iskreno povedano: nihče ga niti ni pričakoval niti želel videti. Že v žanru razvredrilnosti ni, kaj šele v kakem drugem. Bo pa Cerar v časih, ko mu podpora strahovito pada, lahko zadovoljen z izkupičkom.

Milekova, ki kakor da stavi na kompenzacijo svojih hib s skrivnostnim nasmeškom in prijaznim koketiranjem s sogovorci, sicer ni delovala nesuvereno – prej je videti, da jo ima, suverenost namreč, že v značaju. Da bi zaradi njene prezence oddaja pridobila na zanimivosti, pa verjetno ni upati. Kot rečeno: bolj gre za to, da smo dobili še eno Zvezdano. Če komu še ni jasno, da nacionalka stopica na pot tabloidnosti, naj si za trenutek zgolj poskuša zamisliti, da bi isti osebi, Mlakarjeva ali Milekova, vodili TV Dnevnik. Promiskuitetno? No, to.

Več:

Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar

 

Information

This entry was posted on 15/07/2016 by in mediji, politika, TV and tagged , , , .
%d bloggers like this: