::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Delove osmrtnice in moč diskreditacijskih dovtipov

Janša je spet zabil klasičen diskreditacijski gol medijem in pri tem so mu volens-nolens asistirali mediji. Poglejmo: konkretno TV Slovenija je v svojem osrednjem dnevniku 8. julija objavila piarovski odziv, v katerem je Delovo kredibilnost zbila na raven neverodostojnosti njihovih osmrtnic. Takšna je bila slika na televizorju sredi dnevnika:

SDS Janša RTV dnevnik osmrtnice Delo

Za kaj je šlo? Časopis Delo je postal medij, v katerem, tokrat čisto uradno v dikciji službe za odnose z javnostmi SDS, več ne smemo verjeti niti osmrtnicam zato, ker je pred dnevi pisalo o »starih zaveznikih«: Marjan Podobnik, ki ga želijo ravnokar izključiti iz stranke SLS, naj bi se želel vrniti v politiko s pomočjo prvaka SDS.

Prispevek je namreč govoril o včerajšnjih javnih napovedih o njegovi izključitvi.

Dodatna zadrega za Janševo in SDS-ovo reakcijo je v tem, da je Podobnik v  edinem in očitno za nekoga problematičnem članku v Delu potrdil takšne dogovore, v časopisu pa se celo sklicujejo na pridobljeno dokumentacijo v obliki dopisovanja:

V uredništvu Dela smo dobili vsebino komunikacije, ki nam jo je Marjan Podobnik tudi potrdil, med njim in prvakom SDS Janezom Janšo, v kateri se usklajujeta pred in po volitvah v KGZS. »Po telefonu nisva govorila, imava pa kontakte,« je dejal.

Janša Podobnik Delo

Diskreditacijski motiv v kar obširnem naboru sarkastičnih in zlohotnih ocen slovenskih medijev je star in znan. Nanj sem opozoril že leta 2012, ko ga je Janša uporabil, kakšno naključje, v intervjuju za isto TV Slovenija. Na ponovim zgodbo.

»Kar se Dela tiče, tam ni za verjeti niti osmrtnicam.« Natanko tako se glasi ocena predsednika vlade v televizijskem intervjuju nacionalke, ko je v svojem znanem slogu znova urejal medije in imenovani časnik podučil, da je z zadevo Rode dosegel profesionalno dno. No, saj vemo: edina osmrtnica, ki bi ji Janša v Delu verjel, je osmrtnica za Delo.

Ja, bili so časi, ko mu je menda premier dnevno urednikoval, kot je zatrdila njemu takrat zvesta državna sekretarka in prva nadzornica Dela za New York Times (»Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.«) Danes mu niti osmrtnice niso povšeči. Temu novinar Jože Možina, ki je vodil pogovor z njim, kajpak ni ugovarjal. Pravzaprav je bil tam, da ga dovolj »razgovori« na to temo in afirmira v stališčih.

Kako se odzovejo novinarji? Slabo. Pohvalno je temu sledil le protest IO aktiva novinarjev Dela, ki je, med drugim, zapisal:

Predsednik vlade Janez Janša je v sredinem večernem pogovoru za nacionalno televizijo znova napadel Delo. Na novinarsko vprašanje o problematiki bega možganov iz Slovenije, je dejal, da podatkov o tem ni ter da je o tem poročalo Delo, v katerem pa »ni za verjeti niti osmrtnicam«.

Obenem je v istem pogovoru še dejal, da je »Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov« ter se na splošno izrekel o slovenskem novinarstvu – meni, da tako nizko, kot je danes, še nikoli ni bilo.

IO Aktiva Dela protestira nad takšnimi neresničnimi sodbami medija.

Odziv se mi zdi neposrečen. Za diskreditacijski in hujskaški diskurz pač ne moremo reči le, da je neresničen. Trditve tega kova so vedno »loaded«, nabite z nečim, pred čimer se branimo. Niso kar tako neresnične, temveč vsebujejo diskreditacijsko premiso.

Naj navedem klasičen primer ti. »loaded question« oziroma »nabitega vprašanja«: če vas nekdo vpraša, ali ste že nehali pretepati svojo ženo, ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste (vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«). Recimo, da je seveda niste. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej, kar vas okrivi, če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani. Diskreditacija se je zgodila v vsakem primeru.

Če torej premier trdi, da v Delu ni verjeti niti osmrtnicam, potem je pojasnilo, da je trditev neresnična, zgrešila register sogovornikove intence, je deplasirana. Četudi analogija ni povsem popolna, zadosti osnovni hermenevtični poanti: pojasnilo, da je trditev »V Delu ni verjeti niti osmrtnicam« neresnična, gladko dezavuira bistvo diskreditacijskega postopka. Sploh se ga ne dotakne. Ker kaj naj bi to pomenilo? Da je v Delu za verjeti osmrtnicam? Je to sporočilo aktiva? A naj to pomeni, da ni res, da je Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov? Da ga torej še ni doseglo?

A so nam v IO aktiva novinarjev Dela želeli sporočiti nekaj takega? Domnevam, da ne: zgolj konceptualno so zgrešili naravo očitkov.

No, če se vrnem k zadnjemu primeru. Ne samo, da nek motiv v isti obliki vztraja že vsaj štiri leta, cinična ocena o neverodostojnosti Dela bi verjetno terjala enako reakcijo kot leta 2012.

A se bojim, da je ne bo. In v tej asimetričnosti reakcij in izvajanja diskreditacij tiči ena poglavitnih težav za slovenske medije: politika se utrudi in ne menja svojih pozicij. Novinarji storijo ravno to. Na TV Slovenija bi lahko zlahka izpustili takšne odzive: k njihovi objavi, če so podani v tej obliki, jih prav nič ne zavezuje.

Ne vemo, če je kdo točno preračunal, ali se mu splača objestnost, ampak na koncu zmaga diskreditacijski diskurz. Vsaj javne ankete kažejo na to.

Več:

Janševa osmrtnica

Information

This entry was posted on 09/07/2016 by in diskreditacija, mediji, politika and tagged , , , .
%d bloggers like this: