– Uvedli bomo obvezno bičanje za novinarje.
– Gospod Janša, ampak to bo bolelo!
– Sem vesel, da ste to ugotovili. Doslej je veljalo, da je bičanje neka čudežna rešitev za vse naše in vaše probleme.
Kaj je s tem namišljenim pogovorom s premierom narobe? Ne to, da zveni zelo realistično in nekam znano, sama logika je cinična: če drugim očitaš, da uvajajo bičanje, čemu bi ga potem prakticiral sam? Le zato, ker bi rad slišal moledujoče prošnje, da ga ne izvedeš?
Prvi cinizem: palica se prilega riti
V bistvu je v New Yorku izrekel nekaj skrajno podobnega, ko je, očitno pred srečanjem s predstavniki ameriških medijev, komentiral tudi napovedani dvig DDV-ja za tiskane medije:
Janša je povedal, da doslej o tem še ni dal nobene izjave in da o tem vlada še ni sprejela nobene končne odločitve. “Sem pa vesel, da se ugotavlja, da dvig DDV-ja ni samo dobra stvar. Doslej je veljalo, da je to neka čudežna rešitev za vse naše probleme,” je razložil Janša in šaljivo pripomnil, da slovenskih časopisov ne bere veliko.
Možni branji sta dve: če Janševa vlada oz. koalicija generalno nasprotuje dvigu DDV-ja, krši svoja lastna načela, ko ga bo dvigovala za npr. tisk. Če je vmes spremenila stališče, četudi za partikularne storitve in izdelke, potem več nima pravice blamirati svojih političnih oponentov, ki so dvig napovedovali kot možno rešitev. Če pa Janševa vlada generalno ne nasprotuje dvigu DDV-ja, je itak izdala svoja poprejšnja ekonomska stališča. Tudi podpovprečen novinar bi zmogel zastaviti načelno »da ali ne« vprašanje glede tega, a ga, kakšna smola, nisem zasledil.
Ne glede na obe razlagi pa je Janša manifestiral svoj klasični perverzni cinizem: ko novinarji ponižno prosijo »Ne nas udariti, bo bolelo!«, lahko premier umirjeno prikima in reče: »Fantje in dekleta, zakaj pa poslušate tiste, ki pravijo, da se ta palica odlično prilega vaši riti?« Lekcija iz ponižnosti in sledenja je s tem učinkovito zaključena. Situacijsko ima izsiljeno prav in lahko zadovoljno prede – ker je v poziciji moči in ker so mediji potisnjeni v kot, ko morajo prositi za usmiljenje. Kar jim nikoli ni bilo težko.
Drugi cinizem: če ne bereš časopisov, jih ne rabiš
Janša je potreboval New York, da je priznal: »Ne berem slovenskih časopisov«. Oziroma so ti nekaj, kar »moram reči, ne berem«. Poudarek, da se to ni zgodilo doma, je pomemben. Thomas Jefferson, tretji predsednik ZDA, je v famozni krilatici ugotavljal pomen tiska: »Če bi mi bila prepuščena odločitev, ali imeti vlado brez časopisov ali časopise brez vlade, bi se brez oklevanja odločil za zadnje.«
Slovenci smo progresivni: imamo vlado, ki časopisov ne bere; no, vsaj premierja. In še dobro, da jih bere Tomaž Majer. Šele s takšno poznavalsko tenkočutnostjo premier zelo natančno ve in nam nehote pove, kaj pomeni dvig DDV-ja za tisk – dvig davka za storitev, ki je ne potrebuje. Če ne pijete alkohola, vas dvig cene bolj malo briga. Po Jeffersonu smo torej izbrali vlado brez časopisov (saj bodo ti pocrkali po dvigu davka), ki je po svoje navzven videti konsistentna: če jih res ne bereš, jih pač prezreš. Če jih ne bereš, si ti pač ne zdijo ključni za demokracijo. Popolni Anti-Jefferson. Lahko pa se ti zdijo ključni in jih bereš, preziraš in se jim maščuješ. Popolni Janša.
Tretji cinizem: detoksikacija jezika in telesa
V zadnjih Odmevih je Edvard Žitnik zelo podrobno komentiral Janševe aktivnosti v New Yorku te dni: srečal da se bo s predstavniki vodilnih ameriških časopisov od New York Timesa naprej in jim pojasnil, da Slovenija ne gre po poti Grčije. Da so njihova sporočila o tem preveč dramatična. Da imamo dobre možnosti za okrevanje, da je njihova medijska slika popačena in ni tako hudo.
Vse lepo in prav, če ne bi bila prva faza Janševega pohoda po tujih medijih ravno nasprotna: sam je širil katastrofične napovedi o nelikvidnosti, malodane bankrotu in ponovitvi grškega scenarija. Mediji so se temu ustrezno odzvali, Jože P. Damijan je celo izračunal finančno vrednost cene, ki jo bo država zaradi posameznih izjav predsednika vlade plačala na mednarodnem trgu.
Ameriška misija pomirjanja medijev je zato res videti kot misija piromana, ki gasi taisti požar, ki ga je sam podtaknil. Mladina je pred tedni napisala naslovni članek na temo z naslovom Toksični jezik. Še več, na naslovnico je narisala karikaturo Janše z rdečim jezikom in izmerila škodo takega medijskega postopanja v svetu.
Detoksikacija, ki jo je trenutno terapevtsko prisiljen izvajati tisti, ki je proizvedel zastrupljanje, je glede na zgoraj naveden drugi cinizem še dodatno cinična: če Janša že ne bere slovenskih medijev, je prisiljen brati tuje in jih demantirati tam daleč proč. Demantirati ne karkoli ali kogarkoli, ampak samega sebe! Simptomalno je prav (nedolžno) narisani jezik in ne kaj drugega bil tisti objekt, ki je stranko SDS vrgel iz tira do te mere, da je Mladinine novinarje ozmerjala z obubožanimi in bolnimi dušami:
Obubožanost duš
Naslovnica današnje Mladine (07. 09. 2012) je podoba ponotranjene sprevrženosti novinarjev, ki jo »ustvarjajo«. Res, krasna predstavitev bolnih duš, ki v svoji izmaličenosti iščejo poti iz brezna, v katerega se pogrezajo vse bolj in bolj. Slovenije, dežele, ki nam jo zaradi njene lepote mnogi zavidajo, si takšni ljudje ne zaslužijo in tednik, ki nosi naslov »Mladina«, se še zdaleč ne bi smel tako imenovati, saj takšen kot je, ne more biti glasilo mladih ljudi, ki si želijo lepše prihodnosti, očiščene navlake, kakršno nam ponuja tednik. Privoščljivo se hahljate v jutru, ko so kioski in poštni nabiralniki »zažareli« v vsej vaši duhovitosti, mar ne, veliki ustvarjalci? Od kod ste prišli, kdo vam je vcepil toliko negativnih genov? Morali bi se vas sramovati vsi, ki vas podpirajo, tako moralno kot materialno, in kar pregrešno je, da ste za to še plačani. Pa da ne bo pomote: kogar koli bi na enak način upodobili, bi branila z enako mero zgroženosti. A kljub vsemu. Pred nedavnim sem prebrala tibetanski pregovor, ki pravi: »Ocean nastaja po kapljicah!« Upam, da to prav v tem času velja tudi za Slovenijo.
Četrti cinizem: ne samo bral, tudi urednikoval
Ko bo danes ali te dni predsednik Janša poučeval ameriške novinarje, med drugim menda tudi New York Timesa, kako pri nas doma sploh ni tako hudo, kako je nekdo pač krizne razmere medijsko napihnil, bi se sogovornikom splačalo pogledati v svoje arhive v NYT in prebrati članek, ki je izšel 21. januarja 2008. Takrat je predsednikova nekoč zapriseženo lojalna državna sekretarka ameriškemu novinarju povedala:
Ms. Kosem said she had helped arrange the agreement because she was convinced that as a former dissident, Mr. Jansa, now 49, would still use his influence to expand media freedom.
Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.
Se pravi: bili si ne tako davni časi, ko je Janša ne samo sleherno jutro prebiral domače časopisje, ampak mu je tudi frenetično urednikoval. Še dobro pomnim, kako zgornjega pasusa ni uspel v naših medijih citirati praktično noben med njimi – take, prestrašene in klecajoče, pač imamo.
Peti cinizem: nevidni hat-trick
Medtem ko slovenski novinarji globoko ugibajo, ali jim je premier s koalicijo podrepniških Virantov, Žerjavov in Erjavcev spretno že zadal hat-trick (DDV, nadzorniki v STA in RTVS, Planet SIOL, Planet TV, uprava Dela, uprava Večera, nižanje RTV naročnine in tako dalje, večina tega se koncentrirano dogaja v zadnjih tednih) in kdaj naj odidejo po žogo v gol, spet enkrat več plastično dokazujejo, da se iz vojne z mediji 2004-2008 niso prav nič naučili. Kakšna (ne)sreča, druga stran se, kot vse kaže, je: medijske okupacije se morajo izvajati na bolj perfidne, subtilne in skrite načine. Kajti bolj sladko od hat-tricka je zadevati in zadevati, ne da bi drugi sploh opazil, da je njegov gol prerešetan. Večje zadovoljstvo od zmage na tekmecem je samo še, da ga ponižaš kot bebca. Talentov za to vlogo imamo veliko.
You must be logged in to post a comment.