Marjan proti Marjanu: kako politika ujeti na laži

Kaj se mora zgoditi, da bi se neka medijska zgodba lahko osredinila okoli možnosti politika ujeti na laži?

Seveda je vse odvisno od njene teže in okoliščin, v katerih je nastopila. V običajnih razmerah profesionalne in demokratizirane skupnosti bi si novinarji ob tem obliznili vse prste, kajti v njej se kompletira vse, kar želijo doseči v svojem poklicu: učinkovito nadziranje oblasti in širše politične sfere v imenu javnosti, profesionalni izziv novinarskega preiskovanja in dokazovanja, da je lagal, privrženost moralnim in etičnim standardom. Kot vemo, ameriški mediji laži svojega predsednika celo preštevajo in imajo resnično polne roke dela.

Skrivnostni sel iz vlade in stava za malico

Blizu temu je tudi domači primer Marjana Podobnika, razpisovalca strankarskih denarnih nagrad za vsakega ubitega volka – njegova morebitna laž visi v zraku in predstavlja novinarski izziv. Res je takšne narave, da je verjetno na koncu ne bo mogoče neposredno dokazati in zanjo velja situacija »besede proti besedi«. Govorim o sumljivi zgodbi o sestanku s skrivnostnim vladnim pogajalcem. Tatjana Pihlar piše v Dnevniku o skrivnostnem vladnem slu, ki naj bi v zadnjem hipu zadovoljil pričakovanja prvaka SLS, zaradi česar se je tik pred zdajci odločil protest svoje stranke na kmetijskem sejmu odpovedati:

»Jutri zjutraj si bo Marjan nekaj izmislil in bo protest odpovedal. Za eno malico upam staviti, da se bo to zgodilo. Zelo dobro ga poznam in vem, kako deluje. Me pa prav zanima, kakšen izgovor bo tokrat potegnil iz klobuka,« nam je dan pred odprtjem sejma Agra v Gornji Radgoni dejal ustanovni član Slovenske ljudske stranke (SLS) in podpredsednik Sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič.«

Podobnik Pihlar dnevnik

Iz Dnevnikovega članka: skrivnostni pogajalec, ki ga nihče ne pozna

»Prinašalec dobrih novic«

In res se je zgodilo nekaj, kar spominja na omenjeno prognozo; nekdo bi lahko v stavi dobil najmanj malico. Podobnik je le dobro uro pred uradnim odprtjem 57. kmetijsko-živilskega sejma sporočil: »Z velikim veseljem sporočam, da smo ponoči preko prinašalca dobrih novic s strani slovenske vlade dobili izraz polne pripravljenosti, da se v celoti realizirata obe zahtevi Slovenske ljudske stranke. Imamo zagotovila, da bosta pristojni ministrstvi izpeljali spremembo ureditve, ki v tem trenutku še vedno omogoča zgolj odstrel osmih konkretnih volkov in v primeru, da je odstreljen neki drug volk, grozi lovcem in njihovim lovskim družinam visoka kazen. Prav tako je obljubljeno denarno nadomestilo kmetom v tistih okoljih, ki so obremenjena z napadi volkov, medvedov in šakalov.«

Marjan proti Marjanu: larifari!

Omenjena noč je očitno bila zelo dolga, pogovori pa zelo intenzivni. Neki drugi Marjan, predsednik vlade, je potem čez nekaj ur kar na sejmu v svojem govoru ostro demantiral obstoj prinašalca dobrih novic. Podobnikovo hvalisanje je označil za »larifari«, potem pa pred mednarodnim občinstvom močno udaril po njegovi trenutni in pretekli politični karieri. V včerajšnjem demantiju pod naslovom »V SLS obžalujemo napade predsednika vlade Marjana Šarca na kmete in slovenske osamosvojitelje« so v stranki seveda morali reagirati na ostre in za slovenske razmere nepričakovano nezadržane obtožbe.

Za potrebe naše detekcije, ali je Podobnik lagal ali ne okoli tihih dogovorov z vlado, je v njem pomemben le stavek, da »v SLS obžalujemo včerajšnje grobe in žaljive napade predsednika vlade g. Marjana Šarca na SLS in še posebno na predsednika Marjana Podobnika. V zgodovini radgonskega sejma se verjetno še ni zgodilo, da bi se katerikoli predsednik vlade tako spozabil pred visokimi domačimi in tujimi gosti ter javnostjo. V SLS ne želimo ugibati, ali je bil napad posledica živčnosti ob dejstvu, da se je vlada očitno ustrašila protestnega shoda, pristala na zahteve SLS, opogumljena po preklicu shoda pa besedo požrla in dogovor zanikala.«

Sprotno prirejanje scenarija?

Čeprav se Podobnikovi niso prav posebej trudili pojasnjevati realnega stanja, temu so se v bistvu na veliko izognili, je majhna referenca vendarle pomembna: z njo so znova pritrdili pogovoru s skrivnostnim vladnim predstavnikom. Šarčev napad so razglasili za izraz njegove psihične razbesnelosti, nato pa v njem že istočasno ugledali potrditev, da si je vlada premislila glede uresničitve podanih zahtev SLS in ne le zanikala pogovore z vladnim predstavnikom, ampak na že doseženi nočni dogovor takoj pozabila.

V SLS so torej sklepali zelo na hitro in zelo implicitno – čeprav je marsikdo pomislil, da si preprosto izmišljujejo in prirejajo scenarije sproti, glede na razplet dogodkov, kot jim paše. Iz tega, da jih je Šarec močno grajal, pač strogo vzeto še ne sledi, da obljube vladnega kurirja ne držijo več. So se pa najbrž marsikomu ob temu še poglobili sumi, saj prvak SLS že v drugo ni ponudil nobenega močnejšega dokazila, da res ne izvaja »larifari«, kot se je glasil očitek.

Kaj bi lahko storili novinarji?

Pri Podobnikovih, če o takšnih akcijah na koncu ne odloča zgolj sam predsednik, kot je namignil Franc Bogovič in s tem javnosti zaupal več, kot bi smel, bi po plazu hudih obtožb na svoj račun prejkone imeli precejšno moralno zavezo, da svoje trditve alibizirajo s podatkom, s kom iz vlade so se tistega večera pred otvoritvijo sejma pogovarjali. Žal tega niso storili in zato tudi ne zvečali verodostojnosti svojih besed v situaciji, ko jim ne verjamejo niti njihovi ustanovni člani.

Prvak SLS pa ima še en dober razlog za molk: nihče od novinarjev od njega takšnega podatka niti ni dovolj vztrajno zahteval. Sum, da je lagal, torej sploh niso poskušali do konca raziskati. Že mogoče in verjetno, da bi se naslovljeni temu izmikal, vendar bi lahko iz njega vsaj poskušali izvabiti podrobnejše pojasnilo. Vendar posebne vztrajnosti nisem zaznal: novinarka Dnevnika je pri tem prišla še najdlje. Če bi že poskušali, si ne znam predstavljati, da o tem ne bi potem brali.

Končno namreč politika še kako krvavo potrebuje medije in si svojega obstoja brez njim sploh ni mogoče predstavljati. Zlahka si predstavljam, kaj znajo novinarji storiti politiku, ki ga imajo na sumu, da debelo laže. Za začetek pa bodo morali storiti prvi korak.

Blut-und-Slowenien v Dnevnikovi rubriki

Kakšen bi moral biti novinarski cilj rubrike, ki jo že leta spremljamo na spletnih straneh Dnevnika? Isto vprašanje sem si že nekajkrat zastavil in ugotavljal, da tovrstno reciklažno oziroma »citatno« novinarstvo zgolj ustvarja brezplačni zvočnik politikom in stališčem, ki ne samo da niso vredna naše pozornosti, razen v svarilnem oziru, ampak so tudi zgrešena. O tem podrobneje v Eno sonce za male in velike ljudi: kaj početi s takimi izjavami?.

Volčje straže

Poglejmo današnji primer. Marjan Podobnik, predsednik SLS, na spletni strani PortalPlus.si pričakovano razpreda o nevarnostih, ki čakajo Slovence. Človek, ki ravnokar krvoločno poziva k jemanju pravice v svoje roke in obljublja strankarskih 500 evrov za vsakega ustreljenega volka, da bi se še bolj prikupil kmetom, tokrat neznosno piha na dušo nacionalističnih čustev. Seveda, z elementarnim populizmom svoje Blut-und-Slowenien ideologije in uvedbo »volčjih straž« se splača prigarati še kakšen odstotek večjo podporo volivcev. V Dnevniku so izbrali naslednji poudarek:

»Zaskrbljujoč je tudi odnos do slovenstva, slovenskega jezika, slovenske kulture. Če je na primer na razpisu za učitelja v Velenju pogoj znanje albanskega jezika, potem se je treba vprašati, ali smo izgubili kompas. Ljudje, ki pridejo k nam, se morajo pač prilagoditi našem načinu življenja in vsaj osnovno znanje slovenskega jezika bi moral biti minimalni pogoj.«

Ozvočiti se jim je zdelo vredno »dragoceno« misel o zaskrbljenosti za prihodnost naše kulture in naroda: nekje v Velenju se menda v učiteljskih razpisih že požvižgajo na slovenščino in jo nadomeščajo z albanščino. Poanta zastraševanja je takoj prepoznavna: klonili smo pred priseljenci, izrinjajo nas, ogrožen je naš jezik.

Konec je z nami

V kratkem komentarju (z ik v podpisu) časopis ni zavzel nobene distance do hujskaškega govora, poanta je celo intenzivirana s še kakšnim mestom iz intervjuja za Portalplus.si, vključno z zlizanimi vzorci izpeljave fear-mongering najbolj ultimativno nacionalističnega tipa, češ konec je z nami, ker nas počasi, zaradi pasivnih državljanov in pasivne politike, ne bo več:

»Marjan Podobnik je povedal, da Slovenija je lepa, nadpovprečno čista, nadpovprečno varna, z mnogo uspešnih podjetnikov, znanstvenikov, športnikov … Toda, neodgovorna pasivnost velikega dela državljanov in neodgovornost velikega dela vladajoče politike je tako velika, da se boji, da če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več. ik«

Cilj rubrike, če že artikulirano obstaja, s tem ni dosežen, prav nasprotno: če menimo, da je z njo vse v najlepšem redu, potem bi bilo res bolje, da jo ukinejo. Kajti ne samo, da zgolj promovirajo izjave, ki si tega ne zaslužijo, v danem primeru prozorno propagandni jezik političnih liderjev, z njo legitimirajo nacionalistični diskurz z nevarnimi primesmi ksenofobije.

Ozvočene laži

V našem primeru pa še več od tega: ne da bi sploh poskušali na to opozoriti, so ozvočili tudi laži. Mediji so že dovolj široko poročali, da se je v navedeni pogoj za delovno mesto profesorja slovenskega in angleškega jezika na Osnovni šoli Antona Aškerca v Velenju prikradla napaka: zahtevali so znanje angleškega, ne albanskega jezika. Obenem so tudi prepričljivo pojasnili, kako je prišlo do tipkarskega škrata.

Ker je od dneva medijskega »popravka« (9. julij 2019) do dneva intervjuja s Podobnikom (11. avgust 2019) minil cel mesec, se je znižala tudi verjetnost, da predsednik SLS demantija ne bi poznal – in vendar ga je manipulativno uporabil, Dnevnik pa brez rezerve povzel.

V analizi Kanglerjeve izjave v isti Dnevnikovi rubriki sem podrobneje razčlenil njeno spornost iz najmanj treh perspektiv: zaradi vprašanja smisla (kakšnemu namenu služi  rubrika?), nato vprašanja kriterija (po katerem kriteriju se novinarji odločajo za izbiro citatov?) in zaradi reprodukcije napačne vsebine (kaj se zgodi, ko navedek vsebuje lažne vsebine?).

Morda bi moral k tem trem kot samostojno dodati še četrto perspektivo: vprašanje reprodukcije nevarnih vsebin z elementi, kakršni so nacionalizem, ksenofobija, rasizem, nasilje, nestrpnost, sovražni govor.

Podobnik albanski jezik

Rubrika v Dnevniku z vsemi elementi: citat, predstavitev avtorja, komentar

 

Pahorjev Russell in domoljubje v Odmevih

V Odmevih so se spomnili na 30. obletnico ustanovitve Slovenske kmečke zveze z dobrih štirinajst minut dolgim prispevkom, v katerega je Slavko Bobovnik uvedel tudi kratki pogovor med Jožetom Možino in slavnostnim povabljencem Borisom Pahorjem.

Slavnostna akademija v organizaciji SLS z novostarim predsednikom Marjanom Podobnikom, kasneje Bobovnikovim gostom v studiu, je poskrbela za nekaj nepozabnih scen, kjer se je na trenutke zazdelo, da se vse vrtinči okoli Pahorja točno na način, ki spominja na eno samo politično zlorabo človeka pri 104 letih častitljive starosti.

Zato ni bilo niti posebno presenečenje, ko je Možina svojega intervjuvanca nagovoril s stavkom »V čast nam je, da vas gostimo tukaj v Ljubljani v Unionski dvorani, na kraju zgodovinskega dogodka pred 30. leti, ko se je tu osnovala prva demokratična stranka, kar je bil uvod v padec komunizma« in pri tem pozabil, da tam ni v imenu organizacijskega odbora, temveč kot novinar javnega servisa.

Boris Pahor Možina.PNG

Pahor v pogovoru z Možino

Kar je hitro sledilo, je bilo potem majhno presenečenje v obliki distanciranja: kakor da bi se Pahor zavedal novinarskih limanic, je sprva izrazito dvakrat poudaril, da se ima za socialdemokrata, da ni za levico ali desnico, temveč sledi le vrednosti in pomenu krščanskega socialnega gibanja.

Možina je nato vanj rinil z novim vprašanjem, kjer je kar dobro vedel, kakšen bo odgovor: o izgubi identitete in domoljubja v slovenskem patriotizmu, ki ga je nadgradil z namigom, da naj pred slovenskimi šolami naj ne bi več visele slovenske zastave, ki so menda nekaterim moteče. Sledila je Pahorjeva pričakovana ekspertiza o nacionalizmu – točno na način, ki si ga je novinar obetal. Limanice so uspele.

Russell o ljubezni do domovine

V nadaljevanju želim predvsem problematizirati odgovor povabljenca:

Bertrand Russell, ki je spisal zgodovino filozofije zahodne Evrope, nekje v svoji knjigi pravi: »Ljubezen do svojega jezika, do svoje domovine, do svoje tradicije, do svoje zgodovine, literature in tako dalje ne more na noben način biti nacionalizem.«

Pahorjeva izjava ima eno veliko težavo: Russell v omenjeni knjigi (»A History of Western Philosophy«, slovenski prevod »Modrost zahoda«) ničesar temu podobnega ni zapisal. Še več, ne verjamem, da je kaj podobnega sploh kjerkoli izjavil ali mislil.

Na pregled njegovih stališč o nacionalizmu in domoljubju me je navedlo prav neznatno poznavanje prepričanj tega filozofa – da bi nadvse »razsvetljenski«, kozmopolitski in racionalni mislec, znan po odločnem nasprotovanju vojnam, totalitarizmom in jedrskim poskusom kaj takšnega izjavil, pa še to v knjigi, ki ni prvoosebna, temveč je posvečena orisu zgodovine zahodne filozofije in s tem prikazu številnih filozofov, bi me nadvse presenetilo.

Namesto tega, kar trdi Pahor, sem našel vrsto takemu prepričanju nasprotnih sodb o domoljubju in nacionalizmu, ki pred dokazujejo, da bi bil Russell nad pripisom pisca Nekropole naravnost ogorčen. Naj jih nekaj naštejem:

»Domoljubi vedno govorijo o umiranju za svojo državo in nikoli o ubijanju za svojo državo.« Bertrand Russell (1962). »Has Man a Future?«.

»Domoljubje je pripravljenost ubijati in biti ubit iz nepomembnih razlogov.« Bertrand Russell (2004). »Sceptical Essays«.

»Neomejeni nacionalizem je na dolgi rok nezdružljiv s svetovnim mirom.« Bertrand Russell (2004). »Sceptical Essays«.

»Seveda je jasno, da si mora država z veliko tujo populacijo s svojimi šolami prizadevati za asimilacijo otrok priseljencev. Vendar je res pomilovanja vredno, če bi moral velik del tega procesa biti pod vplivom precej kričavega nacionalizma.« Bertrand Russell (2004). »In Praise of Idleness and Other Essays«.

»Nacionalizem je v bistvu kolektivno samopoveličevanje v prepričanju, da je pravilno slediti interesom lastnega naroda, ne glede na to, v kakšni meri bodo ti v nasprotju z interesi drugih. Precej čudno je, če se poudarjanje zaslug lastnega naroda obravnava kot vrlino. Kajti kaj naj si mislimo o posamezniku, ki je izjavil: ‘Moralno in intelektualno sem večvreden vsem ostalim posameznikom, in zaradi te večvrednosti imam pravico, da ne upoštevam vseh interesov, razen svojega”? Nedvomno je veliko ljudi, ki čutijo na tak način, a če preveč odkrito razglašajo svoje občutke in se preveč vsiljivo odzivajo, si o njih ne mislimo nič dobrega.’« Bertrand Russell (2001). »Common Sense and Nuclear Warfare«.

Pahorjev črni župan

Od Russllove ljubezni do domovine in svojega jezika ne ostane ravno veliko. Po drugi strani iz preteklosti vemo, da Pahorja njegov nacionalizem rad zanese zelo daleč. Nič manj kot do rasizma, o čemer sem pisal v prispevku Borisa Pahorja rasistična izjava. Njegovo stališče do temnopoltega župana Pirana si ne zasluži kakšne milejše karakterizacije:

»Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj bog, kje je tu narodna zavest? Nič nimam proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.«

Žal nisem med tistimi, ki bi sicer še danes intelektualno čilega avtorja raje obravnavali po nekih drugih, milejših vatlih, zaradi njegovih literarnih in drugih zaslug, ali preprosto zaradi starosti. Na kar je namigoval Borut Pahor v neki svoji repliki, ko so ga še kot predsednika vlade spraševali o tem. Seveda tudi ne mislim, da je njegovo književno ustvarjanje zaradi političnih stališč, s katerimi se ne strinjam, kaj manj vredno. Prepričan pa se, da zgrešenih prepričanj in trditev nismo upravičeni kar spregledati in zamolčati, kot to nenehno počno domači množični mediji.

Podobnik in Bobovnik

Podobnik in Bobovnik med oranjem ledine demokracije

Delove osmrtnice in moč diskreditacijskih dovtipov

Janša je spet zabil klasičen diskreditacijski gol medijem in pri tem so mu volens-nolens asistirali mediji. Poglejmo: konkretno TV Slovenija je v svojem osrednjem dnevniku 8. julija objavila piarovski odziv, v katerem je Delovo kredibilnost zbila na raven neverodostojnosti njihovih osmrtnic. Takšna je bila slika na televizorju sredi dnevnika:

SDS Janša RTV dnevnik osmrtnice Delo

Za kaj je šlo? Časopis Delo je postal medij, v katerem, tokrat čisto uradno v dikciji službe za odnose z javnostmi SDS, več ne smemo verjeti niti osmrtnicam zato, ker je pred dnevi pisalo o »starih zaveznikih«: Marjan Podobnik, ki ga želijo ravnokar izključiti iz stranke SLS, naj bi se želel vrniti v politiko s pomočjo prvaka SDS.

Prispevek je namreč govoril o včerajšnjih javnih napovedih o njegovi izključitvi.

Dodatna zadrega za Janševo in SDS-ovo reakcijo je v tem, da je Podobnik v  edinem in očitno za nekoga problematičnem članku v Delu potrdil takšne dogovore, v časopisu pa se celo sklicujejo na pridobljeno dokumentacijo v obliki dopisovanja:

V uredništvu Dela smo dobili vsebino komunikacije, ki nam jo je Marjan Podobnik tudi potrdil, med njim in prvakom SDS Janezom Janšo, v kateri se usklajujeta pred in po volitvah v KGZS. »Po telefonu nisva govorila, imava pa kontakte,« je dejal.

Janša Podobnik Delo

Diskreditacijski motiv v kar obširnem naboru sarkastičnih in zlohotnih ocen slovenskih medijev je star in znan. Nanj sem opozoril že leta 2012, ko ga je Janša uporabil, kakšno naključje, v intervjuju za isto TV Slovenija. Na ponovim zgodbo.

»Kar se Dela tiče, tam ni za verjeti niti osmrtnicam.« Natanko tako se glasi ocena predsednika vlade v televizijskem intervjuju nacionalke, ko je v svojem znanem slogu znova urejal medije in imenovani časnik podučil, da je z zadevo Rode dosegel profesionalno dno. No, saj vemo: edina osmrtnica, ki bi ji Janša v Delu verjel, je osmrtnica za Delo.

Ja, bili so časi, ko mu je menda premier dnevno urednikoval, kot je zatrdila njemu takrat zvesta državna sekretarka in prva nadzornica Dela za New York Times (»Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.«) Danes mu niti osmrtnice niso povšeči. Temu novinar Jože Možina, ki je vodil pogovor z njim, kajpak ni ugovarjal. Pravzaprav je bil tam, da ga dovolj »razgovori« na to temo in afirmira v stališčih.

Kako se odzovejo novinarji? Slabo. Pohvalno je temu sledil le protest IO aktiva novinarjev Dela, ki je, med drugim, zapisal:

Predsednik vlade Janez Janša je v sredinem večernem pogovoru za nacionalno televizijo znova napadel Delo. Na novinarsko vprašanje o problematiki bega možganov iz Slovenije, je dejal, da podatkov o tem ni ter da je o tem poročalo Delo, v katerem pa »ni za verjeti niti osmrtnicam«.

Obenem je v istem pogovoru še dejal, da je »Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov« ter se na splošno izrekel o slovenskem novinarstvu – meni, da tako nizko, kot je danes, še nikoli ni bilo.

IO Aktiva Dela protestira nad takšnimi neresničnimi sodbami medija.

Odziv se mi zdi neposrečen. Za diskreditacijski in hujskaški diskurz pač ne moremo reči le, da je neresničen. Trditve tega kova so vedno »loaded«, nabite z nečim, pred čimer se branimo. Niso kar tako neresnične, temveč vsebujejo diskreditacijsko premiso.

Naj navedem klasičen primer ti. »loaded question« oziroma »nabitega vprašanja«: če vas nekdo vpraša, ali ste že nehali pretepati svojo ženo, ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste (vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«). Recimo, da je seveda niste. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej, kar vas okrivi, če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani. Diskreditacija se je zgodila v vsakem primeru.

Če torej premier trdi, da v Delu ni verjeti niti osmrtnicam, potem je pojasnilo, da je trditev neresnična, zgrešila register sogovornikove intence, je deplasirana. Četudi analogija ni povsem popolna, zadosti osnovni hermenevtični poanti: pojasnilo, da je trditev »V Delu ni verjeti niti osmrtnicam« neresnična, gladko dezavuira bistvo diskreditacijskega postopka. Sploh se ga ne dotakne. Ker kaj naj bi to pomenilo? Da je v Delu za verjeti osmrtnicam? Je to sporočilo aktiva? A naj to pomeni, da ni res, da je Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov? Da ga torej še ni doseglo?

A so nam v IO aktiva novinarjev Dela želeli sporočiti nekaj takega? Domnevam, da ne: zgolj konceptualno so zgrešili naravo očitkov.

No, če se vrnem k zadnjemu primeru. Ne samo, da nek motiv v isti obliki vztraja že vsaj štiri leta, cinična ocena o neverodostojnosti Dela bi verjetno terjala enako reakcijo kot leta 2012.

A se bojim, da je ne bo. In v tej asimetričnosti reakcij in izvajanja diskreditacij tiči ena poglavitnih težav za slovenske medije: politika se utrudi in ne menja svojih pozicij. Novinarji storijo ravno to. Na TV Slovenija bi lahko zlahka izpustili takšne odzive: k njihovi objavi, če so podani v tej obliki, jih prav nič ne zavezuje.

Ne vemo, če je kdo točno preračunal, ali se mu splača objestnost, ampak na koncu zmaga diskreditacijski diskurz. Vsaj javne ankete kažejo na to.

Več:

Janševa osmrtnica

Kako se politiki božajo in delajo potice iz mivke

Pred tedni sem omenjal čudežno presojo Karla Erjavca, ki je za predsednika vlade Mira Cerarja in njegovo SMC dejal, da sta podobna dveletnemu otroku. Zunanji minister je premierja skratka peljal v vrtec. No, v njem ga je videl.

Da dveletni otrok vodi državo? Čisto možno, če pravi minister. Ja, to so te otroške norčije vodilnih in najbolj odgovornih v državi. Preveč samoumevne. Preveč rezistentne.

Erjavec dveletni otrok Utrip

Utrip: Erjavec o dveletnem otroku

In po tistem, ko smo več kot teden dni čakali na odziv medijev, ki so se raje hihitajoče obrnili proč in zamolčali verbalne delirije, smo čakali tudi, kdaj bodo končno izsilili kakšno reakcijo Cerarja. Pa smo jo te dni le, nestrpni kot smo, dočakali. Takole nas je potolažil pred mikrofonom za TV Slovenija, kasneje so posnetek predvajali še v Utripu:

»Slovenske državljanke in državljani poznajo gospoda Erjavca. Včasih govori marsikaj, ampak jaz mislim da ko delamo na koaliciji, je ta trdna. In tako gremo tudi naprej.«

A smo zdaj zadovoljni? No, Cerar se zdi, da je. Zunanji minister ga popljuva, zmerja z dveletnim otrokom, on pa kot odpuščajoč oče zamahne z roko. V smislu: kaj mi mar. Kot bi na ulici, na Prešernovem trgu kakšen starš pojasnjeval mimoidočim, naj se vendar ne jezijo, ker ne bi mogel ukrotiti svojega majhnega otroka.

Videi je, da sta zamenjala vlogi: sprva nas je Erjavec prepričeval, da je Cerar dveletni otrok. In potem nas Cerar prepričuje, da je Erjavec eno takšno nebogljeno bitjece, staro dve leti, ki ga ne smemo jemati resno. Saj ga poznamo. Igrice v peskovniku, kjer so vsi infantilni, vsi nedonošeni. Se bi morali ob tem zabavati? Ne, ta program je predrag.

Erjavec dveletni otrok Utrip Cerar

Utrip: Cerar o trdni koaliciji z Erjavcem

Ampak poglejmo si predsednikovo pojasnilo z odkritim nasmeškom na obrazu,  ki je tako rekoč državniško, naslavlja nas z državljani: Erjavec da govori marsikaj, saj ga poznamo, je dejal Cerar. In koalicija je trdna, je dostavil, to pač šteje. Tako trdna, da se nekaj dni kasneje ne more zediniti pri interpelaciji ministrice Mrakove.

Se pravi: vladajoča koalicija dveletnih otrok in kameleonov, kot je Erjavec na tistem DeSUSovem dogodku opisal Židana in njegove. Kakor da bi se hvalili, da je trdna ograja, ki smo jo postavili okoli peskovnika. Da bodo naši otroci varni. Da se bosta Miro in Karl lahko varno igrala kot fantiča, ki se dobro poznata in gradila potice iz mivke.

Resnica je seveda nasprotna: ta trdna ograja je postavljena okoli nas. Ne samo na mejah Slovenije, ne samo, da je žičnata in rezilna, postavljena je okoli vsakega med nami, predvsem okoli naših denarnic. Naših služb, naše socialne varnosti, naše prihodnosti. Mediji pri tem očitno ni na ravni svojih dolžnosti in nalog. Ostajajo le statisti in prestrašeni kronisti dogajanja.

TV Sloveniji nasproten proces lahko vidimo na Planet TV. Njen izdajatelj je od 1. februarja 2013 naprej družba Antenna TV SL, d.o.o., ki je v 51-odstotni lasti grške družbe Antenna Group in 49-odstotni lasti družbe TSmedia, hčerinskega podjetja Telekoma Slovenije.

Če je TV Slovenija prejkone statist, se po nekaterih podatkih Planet TV bori z dolgovi in temu ustrezno se tabloidizira tudi njihova novinarska naracija, da ne omenjamo grafike.

Poglejmo si, kako so upodobili ne verbalni, temveč menda že skoraj fizični spopad dveh politikov. Ne Cerarja in Erjavca, temveč predsednika SLS Marka Zidanška in bivšega politika, ki je pripravljen, kot pravi, znova stopiti na parket, Marjana Podobnika.

Planet spor SLS grafika

Planetova boksarska grafika

Planetova porumenela grafika domnevnega fizičnega obračuna med obema je bila takšna, da človek nehote pomisli, da je podatek o dolgovih medija več kot resničen.

Omenjeni fizični obračun je že druga omemba v zadnjem, sploh ne predvolilnem času: na kongresu IDS v Krškem se je veliko govorilo o zapisu Luke Mesca in njegovem ogorčenju, ker da so želeli obračunati z njim. Skratka, ko nismo v peskovniku, pa smo občasno vsaj v ringu.

Podobnik je sicer kasneje fizični zaplet zanikal: Zidanška je menda samo malce pobožal, je pomirjujoče pojasnil. Dobesedno: »Pobožal sem ga in mu dejal: Daj, Marko, daj, Marko, no«.

Podobnik božanje Nova

Božanje po eselesovsko

Škoda, da se njuno božanje ne pozna pri stališčih SLS v podporo zakonodaji o istospolnih zvezah. Če bi gospoda imela za arbitra premierja, bi ta morda zgolj zamahnil roko. Češ: saj jih vsi poznamo. Saj se vsi božamo. Argument iz indiference saj-jih-poznamo oziroma saj-nas-poznate bi znova zmagal. Celo brez dolgega pavjega peresa v rokah novinarjev.

Zapisano je natančno del, morda celo osrčje državljanske težave,  šibke volilne volje množic: ja, poznamo jih, dobro jih poznamo. Kot kompanjone iz peskovnika. Na koncu pa volimo zanje.

Več:

Slovensko državo vodi dveletni otrok. Pravi zunanji minister