Tarča, žvižgači in moč novinarstva

Včerajšnja Tarča je do te mere vznemirila obstoječo oblast in zamajala njene temelje, da ni le zaprla ust aktualnemu predsedniku vlade, ki se je po nekaj letih vzel precejšen premor od svojega hektičnega tvitanja, ampak najbrž po njenem predvajanju z dober mesec staro vlado nič več ne more ostati takšno, kot je bilo poprej.

Po res dolgem času smo videli eksplozivno preiskovalno reportažo s korupcijskimi odkritji glede nabave zaščitne opreme v prvih tednih boja proti epidemiji, ki je zaprla usta vladajočim tudi zato, ker niso pričakovali tolikšnega poguma na javni radioteleviziji – saj se vendar počasi pripravljajo na prevzem zavoda, hitijo nastavljati svoje nadzornike in svoje programske svetnike, v Evropo pa pošiljajo depeše o menda komunističnem medijskem režimu v državi. Tiste, ki jih potem mimogrede predsednik republike označi za manjši spodrsljaj!

Tokrat sta Erika Žnidaršič in Nataša Markovič s svojimi sodelavci resnično dokazali, da lahko s pomočjo žvižgačev tudi danes novinar ustvarja čudeže in resno pokaže zobe politikom. Morda gre za oddajo, ki se bo uvrstila med vrhunce domačega novinarstva zadnjih desetih let. Ob tem sta brezkompromisno razgalili kopico vpletenih politikov in državnih uradnikov, od Zdravka Počivalška, Mateja Tonina, Lojzeta Peterleta, Marjana Podobnika, državne uradnike in celo v.d. generalnega direktorja policije! Impresivni nabor, podprt z jasnimi dokazili in evidencami o vpletenosti, tudi z zvočnimi posnetki pogovorov, zaradi česar bodo organi pregona morali res takoj zavihati rokave in kjer lahko zgolj upamo, da bodo brez pritiskov in pristranosti opravili svoj posel do konca.

Koruptivnost se je kot načelo in maksima razbirala že iz pred dnevi analizirane izjave (Nabavljati čisto vse za vsako ceno: Počivalškova prostodušnost in vprašanje korupcije), ki je pač ni bilo mogoče razumeti drugače kot hitro tiktakajočo bombo. In čeprav ob Počivalšku, ki se je danes zatekel v teorijo zarote in se neprepričljivo branil, da ni lobiral, temveč le komuniciral, odstopil pa ne bo, vladajoči danes zaenkrat pretežno še molčijo, se je nekaj reakcij le nabralo. Naj jih naštejem.

Peter Jančič kot odgovorni šef Siola je že včeraj napovedal, da ne spremlja dogajanja in danes je držal obljubo. Nič o največji korupcijski aferi oblasti, ki ga je nedavno nastavila o smešni podpori kolektiva, pač pa nam Siol servira komične članke o tem, da Kučan v zadnjem intervjuju hvali Janševo koalicijo.

Uroš Urbanija, direktor Ukoma in pisec specialnih depeš, je opazil nezakonito snemanje v Tarči in poskušal z relativizacijo levo-desno, se strumno postavil v bran tistim, ki so ga nastavili, in ministru za gospodarstvo odkrival požrtvovalnega in pokončnega moža. Nekaj podobnega so storili podporniki Marjana Podobnika, za katerega priče navajajo, da je dobesedno grozil, če ne bo dobavitelj postalo neko mikro podjetje po njegovem izboru.

Še sveže nastavljeni nadzornik RTV Slovenija, dr. Borut Rončević, se ni obotovljal, takoj je nesebično prihitel na pomoč ministroma in delo novinark in novinarjev Tarče označil za pristransko interpretacijo.

In končno je tudi Janšev sekretar za nacionalno varnost Žan Mahnič ugotovil, da je bila včeraj na delu peta kolona.

Čeprav je žvižgač Ivan Gale včeraj postal narodni heroj za mnoge, mora od danes imeti policijsko varovanje. Preveč nevaren je za vladajoče – takšna je pač država, v kateri živimo.

Včerajšnja Tarča je enkrat več dokazala, kako pomembno je zavarovati javni servis pred vplivom oblasti in kakšno neverjetno moč ima lahko novinarstvo v časih ogrožene demokracije. V bistvu je izoliranemu ljudstvu v karanteni skoraj v edino uteho. Zdaj je na tem, da vztraja pri svojem delu, skorumpiranim ne dovoli umika in ob svojih razkritjih postavi piko na i.