Hipokratova prisega po ptujsko in psihopolitika kužnosti

Lahko bi zmanjkalo toaletnega papirja, kaj pa potem?

Kaj točno se je dogajalo na Ptuju, kjer so se zaposleni uprli sprejemu s koronovirusom okuženih starostnikov? Je razlog za upor res lahko strah pred širitvijo okužbe na druge bolnike in osebje bolnišnice ter potencialno na njihove najbližje? Mar ni tako tudi v drugih bolnišnicah po državi, kjer zdravijo težko bolne okužene s koronavirusom? Lahko odpor zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev vrednotimo na dva načina, saj je njihov strokovni direktor Teodor Pevec pohitel z razlago, da gre za vsiljeno politično in ne strokovno odločitev?

Upravičeni do svojega mnenja in v bojazni pred uporom

Seveda iz zapisa in prispevka na POP TV (24ur.com) takoj razberemo težavo tega menda težko razumljivega ravnanja – tako so zapisali. Menda so, kot je hitel pojasnjevati Pevec, zaposleni vendar odrasli (!) in upravičeni do svojega mnenja (!). Po njegovem bolnišnica ni dala signala (!), da teh bolnikov ne moremo sprejeti – seveda ga več kot očitno je, in to on sam. Lahko pa bi se ob sprejemu potem generiral upor (!), pa da ne bi imeli kadra, ki bi ga pošiljali delovišča, se je Pevec še izvijal pred sprejemom bolnikov. In potem je Gantar užaljeno popustil ter povedal nekaj o občutku sramu, ki ga čuti ob svojih ptujskih kolegih.

Premestitev 40 oskrbovancev DSO Ljutomer na Ptuj je s tem padla v vodo, vodstvu ptujske bolnišnice in tam zaposlenim so pritegnili še številni domačini in ptujska županja Nuška Gajšek, ki je izrazila nezadovoljstvo, ker lokalna skupnost o tem ni bila obveščena.

Teza o vsiljenem političnem postopanju

Takšen je pogled enega medija, na RTV Slovenija pa beremo o skoraj popolnoma drugačni sliki. Javna radiotelevizija je poročala, da je ptujska bolnišnica prejela zahtevo/ultimat Ministrstva za zdravje, da naj se na hitro spremeni v negovalno Covid-19 bolnišnico. Po pogovorih z vodstvom ptujske bolnišnice je minister Gantar odločitev nekoliko omilil in tako naj bi samo en oddelek na Ptuju prilagodili za ta namen. Vse naj bi se zgodilo, ker ni bil zadovoljen z delovanjem doma starejših v Ljutomeru, selili pa naj bi asimptomatske bolnike, čeprav naj bi tam že imeli ustrezno oskrbo.

Od te točke naprej se je javno mnenje polariziralo na podlagi dveh drugače intoniranih naracij: imajo prav Ptujčani, ker nasprotujejo le zaradi nespretnega ali tihega političnega postopanja na lastno pest, ali pa imamo pred sabo vendarle predvsem nekoga, ki ne želi pomagati sočloveku v skrbi za okužbo, ker pričakuje večjo obremenjenost zdravstvenega osebja, morda strožje okrepe samoizolacije v stiku s svojimi družinami in končno povečanje možnosti okužbe za lokalno prebivalstvo? Je bila ptujska reakcija nehumana in nečloveška?

Formalni argument: sklepa niso prejeli

Direktorica ptujske bolnišnice Anica Užmah je ubrala formalno pot obrambe pred očitki in povedala, da v Splošni bolnišnici Ptuj sklepa o premestitvi 40 oskrbovancev, pozitivnih na covid-19, niso preklicali oziroma ga niso niti zavrnili. Po njenem je ministrstvo sprejelo odločitev in takrat pozno zvečer sporočilo, da selitve v bolnišnico ne bo. Ja, pozabila je dodati, da zaradi reakcije nje same in njenih zaposlenih. In podobno je ptujska županja hitela izboljševati javno mnenje, češ da bo pri njih vsak, ki jo bo iskal, pomoč tudi našel. Ne, ni bilo videti!

Čeprav verjetno ni mogoče zanikati, da je politika storila napako glede slabega obveščanja, na drugi strani ni možno spregledati elementa stigmatizacije obravnavanih bolnikov. Ptujčane je preprosto očitno res vodil predvsem strah, da se utegnejo okužiti. A pomembno je dodati, da se je to zgodilo oblasti, ki že desetletja igra na karto psihopolitike stigmatizacije, gnusa in kužnosti, pri čemer je kužen seveda fetišizirani Drugi.

Nazadnje smo takšno politiko spremljali predvsem znotraj ksenofobne fantazmatike, recimo okoli ti. rjuharic, kot so jim dejali, ki vstopajo v slovenske bazene, o čemer sem obširno pisal (Čeferin kot kužna nevarnost, Burkini in domača psihopolitika gnusa, Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika, Kužnost in stigma, Slovenska homofobija in paranoja).

Psihopolitika kužnosti

Zaposleni so celo vzpostavili značilen, rasizmu sličen diskurz sklicevanja na čistost okolja: »Mnenja smo, da tovrstno dejanje v času umirjanja epidemije predstavlja preveliko in nepotrebno tveganje in grožnjo za ustvarjanje novega žarišča v ti. čistem neokuženem območju Sp. Podravja. Še posebej, ker naša bolnišnica predvsem zaradi prostorskih razmer ni najboljše okolje za obravnavo predvidenega tako velikega števila visoko infektivnih ljudi, ki dejanske zdravstvene storitve in oskrbe niti ne potrebujejo.«

Ko je te dni predsednik vlade pohitel in napadel stranko SD, ki da obvladuje Ptuj in ravna nečloveško, je pozabil povedati, da je to okolje, v katerem njegova SDS tradicionalno dobiva izjemno visoke odstotke. Zgolj za primerjavo: na državnozborskih volitvah 2018 je v osmi volilni enoti (Ptuj) prejela 28,22 odstotka pred drugovrščeno SD (11,04), premočno je zmagala v vseh treh volilnih okrajih (Ptuj I, II, III), v zadnjem je prejela 34,66 odstotka pred kandidatom LMŠ (9,82).

In ker je šlo za spontano reakcijo večine, tudi navadnih ljudi, in ne zgolj potencialni vpliv stranke SD, je res videti, da se permanentna psihopolitika kužnosti, zasejana med slovenske volivce, zdaj obrača proti njim samim. Slovenkam in Slovencem.