Včeraj je predsednik vlade v svojem dolgem govoru poudaril, da se je vse začelo na nogometnih igriščih. Če ne bi bilo Čeferina, tega poudarka ne bi bilo. In ja, sledil je Siol (levo zgoraj na fotografiji) in kopica postrojenih medijev, ki nam zdaj v en glas ekspresno razglašajo krivca za evropsko, ne zgolj slovensko epidemijo! Zakaj? Zelo preprosto, ker so prepoznali, da bi bil lahko nevaren tudi na političnem parketu.
Fascinantno, kako se medijski prostor v trenutku, v roku enega dneva, lahko poenoti v smeri določitve novega sovražnika. Primera koronavirusa in novega sovražnika popolnoma sovpadeta. Toda prvič se je pripetilo, da je medicinski sovražnik (virus) dobesedno identificiran s političnim. Povedano drugače, virus je zdaj opremljen z otipljivim atributom prihodnje politične nevarnosti in hkrati mu je skozi namig fascinantno pripisano, namreč Aleksandru Čeferinu kot predsedniku UEFA, da je bolj ali manj posredno sokriv za epidemijo!
Situacija me spomni na dvoje. Prvič, na propagandni diskurz kužnosti, o katerih pišem že vsaj petnajst let: politična stigmatizacija je podobna kužnosti, sovražnik je vedno kužen, zato ga moramo izolirati, izločiti, uničiti (Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika, Burkini in domača psihopolitika gnusa, Kužnost in stigma, Zarota proti zaroti: dobrodošli v svetu slovenske paranoje…). Tak sovražnik je lahko imaginarni Drugi (LGBT skupnost, izbrisani, muslimani…) in seveda tudi neposredni politični (strankarski) sovražnik.
In drugič, ne dvomim namreč, da se bo medijski prostor desnice znova strumno politično poenotil v identifikaciji podvojenega sovražnika in na koncu prevladal, o čemer več v Kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora.
Sicer pa danes beležimo 1091 okuženih, nam uradno servirajo mediji, 40 ljudi je po okužbi s koronavirusom umrlo.
