::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Burkini in domača psihopolitika gnusa

Kako doseči, za svoje ozke politične potrebe seveda, da bodo ljudje postali ksenofobni, nestrpni, rasistični in sovražni, kar bo v končni fazi pripeljalo do želenega učinka, npr. tudi odličnega rezultata na volitvah in mentalno postrojene in predane volilne baze? Najbrž temeljno vprašanje vseh velemojstrov psihopolitičnih taktik, ki so svoje moči v Sloveniji že dolgo nazaj združili z ekipami sebi lojalnih strankarskih novinarjev, nevrednih tega imena.

Zastavek je že desetletja jasen, žal s strani javnomnenjskih voditeljev in medijev skoraj nikoli prepoznan kot takšen v polnem obsegu: s psihopolitiko paranoje, sovraštva in teorij zarot pregneteš prepričanja čim večjega števila ljudi in potem z njim krmariš po svoje. Domače okolje nam nudi, zdaj se ponavljam, odlične zglede za analizo načrtne politične propagande, ki se je odločila s pomočjo čustvenih manipulacij in preverjenih načel psihologije množic ukrojiti epistemsko stanje državljank in državljanov po svoji začrtani meri.

Varuhi nacije pred izločki

Za začetek rabiš sovražnika. Ni pomembna količina, lahko je en samcat, lahko je tudi odsoten. Običajno je propagandna tehnologija klasične ksenofobije silno preprosta v svoji ideji: med ljudmi je treba permanentno zbujati negativna čustva do domnevno ogrožujočega Drugega, predvsem strah in jezo, jih spretno usmerjati v sovraštvo in se razglasiti za prinašalca rešitev ali vsaj obrambni zid pred vdorom njegove kulture, življenjskih navad in njega samega: torej za varuha meje, nacije, jezika, čistosti krvi in rase, končno pa apelirati nase kot zavedne Slovence in kristjane.

V prispevku z naslovom Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika sem poskušal v kratkem nakazati, da igra v takšni tehniki pomembno igro fantazmatika, znotraj katere se vzpostavlja razumevanje Drugega kot nevarnega in vrednega izključitve že na ravni njegove telesnosti. Kot tistega, ki je kužen in kot takšen ogroža naše življenje.

Zgodba o osamljeni kopalki v Termah Vivat v burkiniju je bila kot samcat in individualni primer dovolj za mobilizacijo iracionalnega strahu pred kopališčno arabsko obiskovalko. Kužnost je običajno povezana z vprašanjem higieničnosti, a ne nujno. Iz elementarnih čustvenih manipulacij proti beguncem v letu 2015 se bomo spomnili poudarkov in naslovov, kako begunci na svoji poti v lepše življenju »svinjajo« v okolju, za sabo puščajo vse vrste odpadkov, končno pa tudi svoje izločke.

Burkini novinarstvo kot podzvrst

Higiensko vprašanje so z lahkoto uporabili tudi preostali množični mediji, saj se senzacionalistična retorika imenitno ujame z dramatizacijsko nalogo tabloidnosti. Naj spomnim na primer beguncev v Zavrču in tamkajšnjega župana, čigar izjavo so kasneje strnili v izrazito hujskaški in z negativnimi ekspresivni izrazi nabit prispevek v Slovenskih novicah z naslovom »Tam, kjer so stali, tam so scali. Kjer so ležali, tam so srali«. Kar je bil sicer točen citat.

Nova zgodba glede burkinija in kopalne mode v bazenu v Domžalah zato ni le nedolžno paparaci novinarstvo, tudi ne njegova podzvrst in nekakšno »burkini politično novinarstvo«, kje je treba Drugega preprosto odstraniti na podlagi »naših« pravil življenja in ravnanja na javnem prostoru. Ali kot so svojo razočaranost zapisali pri Janševih:

»In so zahtevali, naj se odstrani, kar pa ni hotela storiti. Češ ima enako pravico do kopanja kot ostali. Očitno tudi redarska služba ni ukrepala.«

demokracija burkini domžale

Demokracija na preži: modri burkini v Domžalah

Ne, s takim pristopom bi spregledali element novega čustva, ki na ta način vdira v psihopolitiko propagande: ne jeza, tudi ne strah, Drugi se nam dejansko gnusi. V primeru burkinija je gnus kot čustvo vpisano v samo možnost kontakta z drugim, ki tokrat ni čisto neposreden telesni kontakt, temveč se dogaja v skupnem mediju – v vodi javnega kopališča.

Naše in vaše gnojne bule

Ksenofobija je torej zreducirana na grozljivost Drugega, kolikor se nam ta gnusi in predstavlja za nas realno nevarnost – skozi možnost nekakšne okužbe. Voda v bazenu suspendira klasična čutila, skozi katera prihaja gnus največkrat do nas: predvsem vonj, videz in dotik. Glede njih se lahko zavarujemo, bolj ali manj uspešno. Na javnih kopališčih pa nam ni pomoči.

Ko je direktor Term Vivat izrekel bogokletno misel, da je burkini celo bistveno bolj higieničen od kopanja brez oblačil, kjer se »naša« koža lušči in smo podvrženi telesnim »smetem« drugih, odpadlim dlakam, kurjim očesom, zagnojenim bulam in drugim telesnim ranam, najbrž ni pomislil, da takšna racionalizacija okoli higieničnosti ne bo imela nobenega retoričnega učinka. Že res, da se številnim kopališča gnusijo, toda kulturno Drugi je gnusen zato, ker preprosto ni eden izmed nas, ker je končno nezamenljivo umazan, tudi če odloži burkini. Ni ga čez našo domačo dlako, kurje oko ali gnojno bulo. Gorje pa, če ne pripadajo nam!

Gnus in grožnja čistosti

William Ian Miller je v svoji knjigi z naslovom »Anatomija gnusa« naštel vrsto paradoksov v naši avtopercepciji tega občutka, običajno povezanega s kožo ali izločki, ki se prebijajo skozi telesne odprtine; tiste, ki so že po sebi večkrat razglašene za umazane in predmet religioznih ali »ideoloških« kategorizacij.

A pomembno je tole: gnus je ob jezi, strahu in sovraštvu izjemno učinkovita emocija psihopolitične propagande, ker mu je lastna intenzivna senzorična izkušnja. Z njegovo pomočjo se zdita občutka ogroženosti in nevarnosti pred Drugim bolj neposredno upravičena in pristna.

Po drugi strani ravno gnus evocira tako značilen resentiment rasista, da mora ohraniti svojo čistost. Kadar je ta ogrožena, se bržkone čutimo še dodatno ogrožene in smo pripravljeni storiti še več proti elementu tujosti. Vse to so razlogi, zaradi katerih nam Janševi mediji strežejo navidezno neznatne zgodbe o kopalni modi. Zato, ker so po svojem psihopropagandnem potencialu lahko tako učinkovite.

Higiena zavijanja solate v medij

Končno pa lahko, kot je istočasno nakazal prvak SDS, higieničnost zadeva tudi same medije. Časopis Večer je recimo povsem zdravstveno neprimeren za zavijanje solate, je tvitnil in hkrati sebe še retvitnil. Zanj značilno medijsko sovraštvo v cinični in sarkastični obleki.

jj večer higiena solata

Janšev tvit in retvit samega sebe: nehigieničnost Večera

Več:

Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika

Begunci, ki ščijejo in serjejo

Information

This entry was posted on 29/07/2018 by in mediji,politika,politična paranoja,sovražni govor and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: