»Kje ste bili takrat?«: kjepajevstvo kot argumentacijska taktika

Ko so Donalda Trumpa leta 2017 po shodu neonacistov in rasistov z nezgrešljivimi asociacijami na prakse kukluksklana v Charlottesvillu v zvezni državi Virginia očitajoče vprašali, kako jih komentira, je nemudoma odvrnil: »What about the alt-left?«

Kaj pa skrajna levica? Zakaj bi govorili le o skrajni desnici? Pri nas mu je tedaj na pomoč nesebično priskočil dr. Žiga Turk, sicer večni medijski maziljenec, in se razpisal o slepi pegi, dejansko kar o očesni mreni domačega novinarja: »Iver v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne.«

Argumentacijsko figuro kajpajevstva (whataboutism), značilno formulirano skozi začetno vprašanje »Kaj pa…?«, sem podrobneje ilustriral in definiral na več mestih, najbolj izrecno v zapisu Kajpajevstvo ali o nepomembnosti mahanja s cenzuro. Povprašana o politični cenzuri na Večeru je takrat novinarka poskušala razpravo takoj razširiti v probleme cenzure drugje: kaj pa Delo, kaj pa RTV Slovenija? Ker zakaj bi se pogovarjali o njeni domači situaciji, če se lahko o vseh drugih?

Z vidika logičnih zmot manever vsaj nekoliko spominja na »menjavo teme« in »red herring«, čeprav se tradicionalno kajpajevstvo obravnava kot zmoto vrste »tu quoque« (tudi ti); zanjo je značilen osrednji motiv diskurzivne relativizacije v smeri ugotovitve »Saj tudi drugi to počnejo«. V nekem smislu zanesljivo velja, da želi uporabnik figure kajpajevstva temo širiti, ne nujno menjati, in zato išče neko širšo sliko, da bi omehčal očitek, ki je običajno usmerjen vanj.

K logiki kajpajevstva

Kajpajevstvo torej počne nekaj takšnega: ko sprožite vprašanje o X, vam sogovornik nemudoma odgovori z Y in Z: zakaj se ne bi pogovarjali tudi ali raje o njih, zakaj zgolj ali ravno o X? Zapisal sem:

Trik je enostaven: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Delo)?«, »Kaj pa Z (RTV SLO)?« in tako dalje, morda v neskončnost. Gesto zaznamuje dvoje: odlog ali bežanje pred odločnejšim odgovorom na X, hkrati pa navajanje niza X,Y,Z pomeni, da ste odgovor glede X že relativizirali. Relativizacija ima dva momenta: da za vas X ni pomemben, temveč je pomemben kasneje navedeni niz X,Y,Z, oziroma da dodatno verjamete, da se z nizom X,Y,Z spremeni smisel in pomen X. Kaj od tega je imela v mislih novinarka?

Širitev perspektive v niz X,Y,Z po sebi še pač nujno ne vsebuje zmotnosti, razen če so elementi niza neenakovrstni in konteksti različni. Preprosto bi lahko bilo res, da imamo obenem levičarske in desničarske skrajneže, kot pravi Trump, cenzuro v celi vrsti medijev in ne samo v enem. Vendar težava seveda ni v tem: kajpajevstvo največkrat ne služi objektivizaciji razprave, temveč njeni minimizaciji. Intenca njegovega uporabnika tiči v poskusu, da bi drugemu naprtil sum dvoličnosti zaradi uporabe dvojnih meril – v kakšni zanj bolj ugodni in za nas bolj dobronamerni situaciji bi lahko dejali, da želi morda Trump upravičeno opozoriti na širši kontekste, saj je spraševalec zaznal le enega krivca za ulične nemire, a jih je bilo dejansko več. In potem bi bil njegov očitek o dvoličnosti povsem ustrezen. No, ni se zgodilo.

Sam bi dejal, da uporabnik kajpajevstva poudarek razprave vsakič preusmerja pozornost proč od začetne teme, torej z X na niz X,Y,Z, z njim relativizira začetni kontekst, ta primarni aspekt pa lahko spremlja bolj ali manj umerjeni »tu quoque« in »ad hominem«. In vse to le redko upravičeno.

Kaj je kjepajevstvo

Ker je moja ilustracija primera novinarska, bom po analogiji s kajpajevstvom poskušal pojasniti še eno retorično figuro s sorodnim kontekstom: zaradi njene široke navzočnosti v slovenski javni govorici je ne bo težko prepoznati, naše uho je nanjo res navajeno, še zlasti v političnem vsakdanu. Ker ne poznam nobene ustreznice v šolskih prikazih logičnih zmot in napak, jo bom imenoval za »kjepajevstvo«, pri čemer sledim svojemu prevodu za whataboutism, saj v enem in drugem konceptu najdevam precej podobnosti.

Če kajpajevstvo rado uporablja začetno frazo »Kaj pa…?, je pri kjepajevstvu jezikovna situacija podobna, prepoznali ga bomo po začetnem »Kje pa…?«. Zveni znano? Že res, da se je zgodil X, ampak kje pa ste bili takrat, ko so prišli po nas? Zakaj se oglašate zdaj, kje pa ste bili ob Y? Zdaj nam očitate dejanje Z, ampak kje ste bili, ko so to počeli vaši? Ali z besedami evroposlanca dr. Milana Zvera v Evropskem parlamentu: »Kje ste bili t. i. varuhi vladavine prava takrat, ko so tik pred volitvami nezakonito zaprli vodjo opozicije Janeza Janšo in mu nato odvzeli še mandat?«

V prispevku Kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora sem podrobno opisal reakcijo strankarskih novinarjev: Jože Biščak je v odprtem pismo gospodu Harlemu Désirju očital, da brez kritične distance sramoti ugled OVSE, ker je kot njen predstavnik zaskrbljeno ugotavljal, da je premier Janez Janša »verbalno napadel« javno radiotelevizijo:

Mene so levičarski novinarji celo ovadili za verbalni delikt, zaradi izražanja mnenj sem bil petkrat zaslišan na policiji. Kje ste bili takrat? Zakaj ste bili tiho? Odgovor, ki se mi ponuja sam od sebe je, da ste stisnili rep med noge zato, ker tudi sami zganjate levičarski politični aktivizem. Sram vas je lahko!

Saj res, kje je bil takrat levičarski aktivist Harlem Désir? Vsekakor imamo pred sabo klasičen zgled kjepajevstva – predstavnik OVSE je po ugotovitvi novinarja umanjkal, ko bi se moral nekoč oglasiti in zdaj pogreša njegovo mnenje; ni nujno, da ga je takrat. Spet lahko ponovimo, da bi kjepajevstvo lahko bilo tudi racionalno postopanje, če bi objektiviziralo razpravo: ob pomembnem pogoju, da so primerjani elementi X,Y,Z res enakovredni in je primerjava smiselna.

Takoj vidimo, da se to ni zgodilo, niti se ni do obeh situacij enako opredelil: avtor želi zgolj legitimirati ravnanje predsednika vlade, saj ga ne zavrača in ne ugotavlja, da je s pritiski na javno radiotelevizijo nekaj narobe na enak način, kot je takšen (zanj) pregon zaradi verbalnega delikta. Na tej točki je Trumpov postopek bil bistveno drugačen, končal se je z načelno, najbrž abstraktno obsodbo nemirov, a z relativizacijo krivde, porazdeljene na vse strani.

Razlika med obema

Podobno kot kajpajevstvo tudi kjepajevstvo kot nekakšen argumentacijski obrambni mehanizem največkrat služi minimizaciji škode – njegov namen je izjavljalca prikazati kot neverodostojno osebo, kot nekoga, ki je značajsko licemeren. Dejansko je tovrstna namera pri kjepajevstvu še močneje izražena, predstavnik OVSE je neverodostojen zaradi hipokritičnosti, nam sporoča avtor, saj ravna pristransko in navijaško: ko bi se moral oglasiti s podporo, je tiho, obsoja pa le dejanja, ki jih izvajajo njegovi politični nasprotniki.

Oba argumentacijska pristopa bi bila nezmotna, če bi razprava dejansko tekla o značaju neke osebe ali o skladnosti njegovih prepričanj o nečem in šele tedaj bi bili tovrstni očitki relevantni. Vendar se to zgodi zelo redko. Nedvomno velja, da je kjepajevstvo močneje personalizirano in vselej kompromitira osebo, ki je storila neko dejanje ali izrekla trditev. Velika podobnost med njima nas pripelje do naslednjega vprašanja: je kjepajevstvo le vrsta kajpajevstva, njegova inačica?

Oba argumentacijska postopka kombinirata tri klasične elemente zmot, in sicer argumentacijo proti človeku (»ad hominem«) z odmikanjem od argumenta in željo usmeritvi  pozornosti v značaj govorca, omenjeni »tu quoque«, za katerega je večkrat, četudi ne nujno, značilen očitek licemerja, in načrtno preusmeritev teme (»red herring«). V kjepajevstvu sta vsekakor močneje izražena elementa »ad hominem« in »tu quoque« (nekateri interpreti logičnih zmot bodo drugega jemali za derivacijo prvega), torej z željo po preusmeritvijo pozornosti od teme k izjavljalcu, medtem ko pri kajpajevstvu elementa »tu quoque« in »red herring«. Razliko vidim v naslednjem: kjepajevstvo je zame primarno tehnika »tu quoque« in »ad hominem«, sekundarno »red herring«, pri kajpajevstvu je ravno obratno.

Kajpajevstvo so številni politologi zaznali kot resno nevarnost v retoriki političnih voditeljev – sicer ne čisto svežo, patentirana naj bi bilo že dolgo nazaj v prijemih sovjetske propagande iz časov hladne vojne. Ni dvoma, da gre za retorično silno učinkovit instrument v času vrhunca politične manipulativnosti in fake news, ki tako rekoč zahteva hipne in seveda zavajajoče analogije, napačne vzporednice in primerjave stvari, ki so zgolj videti podobne, a so takšne po naključju. Kjepajevstvo ne zaostaja veliko in še čaka na polno priznanje.

Več:

Zmote in napake v argumentaciji