Kajpajevstvo ali o nepomembnosti mahanja s cenzuro

Večkrat se spomnim na naslednjo parafrazo znane krilatice: V našem mediju ni cenzure. Prejšnji teden smo cenzurirali zadnjega, ki je to menil.

Hvaležen sem Večerovim novinarjem, ker so mi jasno in brez pretvarjanja namignili, da v njihov časopis ne sodim: iskrenost je pač vrlina. Ampak vsakič brez slehernega dodanega argumenta. Verjetno za medijskega kritika – »samooklicanega«, bodo hitro dodali levi in še bolj desni – ni boljšega, kot dobiti takšen permanenten poklon eksplicitne ignorance, čeprav je cena zelo visoka. Jo sprejemam, vendar ne priporočam.

Seveda nikoli niso pojasnjevali, zakaj, toda zlahka še kako razumem, skupaj z bralci te strani, da je kritično besedo pač vedno težko prenesti. Sploh takrat, ko opozarjaš na novinarsko podložnost politiki. Ne, ni jim bilo všeč. Ena tistih, ki mi je v preteklih desetih letih večkrat pripovedovala, da me brani pred cenzuro na Večeru, žal neuspešno, je bila njihova novinarka Dragica Korade. Posebej ji sicer nisem verjel, sem si pa z zanimanjem prebral njeno stališče, kakšna ironija, prav o tem – cenzuri v njeni hiši. Novinar Borut Mekina, nekoč tudi sam večerovec, jo je v Mladini izzval prav z mano:

Večer ima črno piko, to je trenutek cenzure pod Janšo. Boris Vezjak vedno pokaže na faksimile, na katerem so podpisani vsi uredniki, ki trdijo, da na Večeru ni cenzure. Kako je kaj z novinarsko hrbtenico?

Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali? Pod Janševo vlado nisem bila več urednica, mene so pospravili že prej, za tiste podpise sem zvedela šele, ko je z njimi začel mahati Boris Vezjak. Uredniki so bili očitno povprašani o cenzuri, novinarji pa ne. V sobi, v kateri sem do nedavna sedela z Borisom Jauševcem, sva v omaro začela zlagati neobjavljene tekste. Boris je tej omari dal ime bunker. In kolikor se spomnim, so novinarji skrbeli za dokaj reden dotok člankov v bunker. In da ne bo pomote: v bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni. Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu. Vsega je, vrsta pokončnih in požrtvovalnih ljudi, ki se borijo za standarde, so pa tudi taki, ki novega šefa pri vratih pričakajo z rožami. Ne vem, zakaj bi bilo v novinarstvu kaj drugače kot v zdravstvu, Zlatorogu ali na univerzi. Že to, da se pogovarjamo o hrbtenicah, ni dober znak. To govori o neznosnosti in brezdušnosti razmer.

Na začetku pojasnilo: vprašanje se nanaša na beležke o cenzuri na Večeru v času Janševega obvladovanja štajerskega časopisa (zdi se, da s SDS veliko novinarjev Večera še danes deli stališče, da pri njih političnih prevzemov ni bilo!), obstoju bunkerja in uredniškem demantiju – vse na moji spletni strani. Kolikor vem, jih od leta 2007, ko je šlo za priložnostno objavo v časopisu Dnevnik (pa še to v rubriki vrste »Pa še to«) in Mladini nihče ni po-objavil. Uredniškega demantija pa sploh ne. Povedano drugače in že večkrat: novinarji so še zmerom pretežno solidarno molčeči med sabo glede političnega obvladovanja tega medija, glede teh reči se sramežljivo skrivajo in nihajo med zanikanjem in Ungeschehenmachen.

Medtem so moji zapisi o tem samevali vse od leta 2007 – torej celih osem let. Je pa nedavno zgodbo povzel Svet24 in očitno je ta medijski pljusk, skupaj z naključno odkritim dopisovanjem med Janšo in predsednikom uprave NKBM o obvladovanju Večera, legitimiral zgornje vprašanje novinarja Mladine.

Kako opisati novinarkin prijem v odgovoru, njen »Zakaj pa samo Večer?«, ki očita selektivno ugotavljanje političnih pritiskov in cenzure v enem mediju? Ko gre zame, je to zgrešen očitek. O medijski cenzuri sem nenazadnje uredil tematski blok že leta 2007 v Dialogih  – takrat, ko je bila Janševa cenzura na vrhuncu, in popisoval njene primere verjetno bolj kot kdorkoli v državi: na Delu, STA, RTV Slovenija, Večeru in drugod. Ne, ni slučajno, da nisem na dobrem glasu…

Ne nazadnje sem o tem, političnih prevzemih in cenzuri v vseh medijih, pri nas verjetno pisal največ, sproti urejal blog in na široko evidentiral v svojih knjigah. Če bi bil to očitek meni, je maksimalno, ampak res nesramno deplasiran. Je pa res, kot sem že večkrat pojasnil in bom znova v nadaljevanju, da je bila situacija na Večeru najbolj specifična. Da bi mi, skratka, novinarka resno očitala selektivnost, ni na ravni njenega intelektualnega potenciala. Zato to možnost črtajmo. Kaj še ostane kot pravilnejše branje?

Kajpajevstvo

Novinarka se z »Zakaj pa samo Večer?« niti ne sklicuje na splošno prakso (logično zmoto, pri kateri je X resničen zato, ker vsi/mnogi to počnejo: novinarka ne želi reči, da je prav, kar se je dogajalo, ker se je dogajalo v vseh medijih) niti ne gre za standardno obliko »tudi ti« (zmoto, kjer hipokritičnost prenašamo na drugega, češ tudi ti (vi) to počnete), a se očitek selektivnosti ohranja – v smislu, češ tudi drugi novinarji niso prav veliko protestirali proti pritiskom urednikov, ne samo večerovci. Retorično taktiko – očitno zmotno in napačno, saj s kazanjem s prstom na druge ne moremo opravičiti lastnega ravnanja – bom poimenoval za »kajpajevstvo« in jo promoviral pod tem imenom, saj očitno ni tako redka. Z izrazom prevajam »whataboutism«:

Whataboutism is a term first used by The Economist in 2008 to describe a tactic that has been used primarily by the Russians and former Soviets in their dealings with the West. At times when criticisms were leveled at the Soviet Union, the response would be “What about X?”; an accusation of hypocrisy in which a somewhat similar incident (“X”) from the Western world was brought up as a way of justifying the State’s shortcomings.[1][2] It represents a case of tu quoque.

Trik je enostaven: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Delo)?«, »Kaj pa Z (RTV SLO)?« in tako dalje, morda v neskončnost. Gesto zaznamuje dvoje: odlog ali bežanje pred odločnejšim odgovorom na X, hkrati pa navajanje niza X,Y,Z pomeni, da ste odgovor glede X že relativizirali. Relativizacija ima dva momenta: da za vas X ni pomemben, temveč je pomemben kasneje navedeni niz X,Y,Z, oziroma da dodatno verjamete, da se z nizom X,Y,Z spremeni smisel in pomen X. Kaj od tega je imela v mislih novinarka?

Urednika zabrisati skozi okno

Ena od težav uporabnikov kajpajevstva je, da se morajo pretvarjati in X,Y,Z pripisati enakovrednost. Konkretno: da je bila situacija z reakcijami novinarjev Večera, Dela in RTV popolnoma enaka. Zato lahko napiše: »Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali?« Brati se ne more drugače kot takole: ja, mi večerovci smo bili tiho pred politično nastavljenimi uredniki in našimi kolegi, ampak zakaj očitati nam, saj so bili tiho tudi na Delu in na RTV. Tudi tam nikogar niso metali skozi okno. Zakaj bi jih potem mi?

Dva meseca nazaj je prav ob zapisu o Janševi cenzuri na Večeru (v omenjenem tabloidnem Svetu24, kajti novinarsko čast razprav o tem pri nas pač morajo reševati tabloidi) še en novinar tega časopisa jasno povedal, kdo so bili takratni cenzorji. Z imenom in priimkom je omenil Darko Zvonar Predan. S tem je Vasja Jager, sicer pripadnik mlajše genereracije, očitno storil tisto, česar novinarka Korade ni zmogla.

Ob relativizaciji pa je z argumentom še nekaj močno narobe. Res je, slovenski novinarji so pretežno tihe riti, ko gre za podrejanja politiki. Kar ugotavljajo in priznavajo kar sami, kot smo ravnokar videli. Z novinarko se lahko strinjamo, da tu res ni velikih razlik med njimi: ali so tihe riti ali pa odkrito stopijo na njihovo stran, kot bodo nekateri očitno v primeru Janševega novega medijskega imperija. Toda neka distinkcija je le bistvena med Večerom in ostalimi, zato sem jo ves čas zadnjih let ponavljal: v nobenem drugem mediju se uredniki  ali novinarji niso podpisovali pod javne demantije, češ pri nas ni cenzure. Ja, bili so riti, ampak morda ne tako velike.

Še več, vse to so na Večeru počeli ob epifaniji bunkerjev – ko so pisali svoje demantije, so pred sabo dnevno lahko motrili demantije njihovega demantija, cenzurirane tekste, nalepljene na omare! Kakorkoli je že bila hvalevredna drža upora zaradi arhiviranja in ideje o bunkerju, ki jo Korade celo mimogrede razvrednoti (»V bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni«), pa je šla ravno taista drža skoraj v nič ob opisanih minimizacijah cenzure, s katerimi, kot poniževalno pravi, »maha Boris Vezjak«.

Hrbtenice se pač krivenčijo

Človeku se nehote utrne solza in bi najraje zaklical: »Sorry za mahanje, no, res ni fer, da opozarjam na nekaj, kar ni nek velik problem, ne bo se več ponovilo!« Novinarka Korade nadaljuje z linijo »kajpajevstva« tudi v izteku odgovora. Nenadoma je težava s cenzuro na Večeru minimizirana še s primerjavo hrbtenic, naše niso nič posebne, še pravi: »Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu.«

Vedno se mi je zdelo, da se novinarji v družbi sklicujejo na malce višje standarde, da je njihova pozicija drugačna, da so zavezani določenim kodeksom, da so psi čuvaji. Ja, največkrat se svojega poslanstva spomnijo, ko želijo povzdigniti svoj poklic. Ko jim kaj ni v čast, pa njihova etika res ni nič posebnega. Še več: takrat je menda povsem običajno posvojiti standard upognjene hrbtenice: saj ga imajo tudi v Zlatorogu (!) in zdravstvu. Skratka, znova kajpajevstvo: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Zlatorog)?«, »Kaj pa Z (zdravstvo)?«

Odgovor Dragice Korade je pomenljiv v več smereh. Razodeva, kar ves čas ponavljam, da prave notranje volje po refleksiji in verjetno tudi prekinitvi s političnimi praksami podrejanja medijev še vedno ni; novinarji so pač še vedno precej indiferentni do njih. Bog ne daj opozarjati, res ni treba mahati s tem. Kajpajevstvo, minimizacija in relativizacija odkrite razprave o cenzuri – le kaj je bilo novinarju Mekini, da je v to drezal in celo omenil mojo malenkost, res odveč! – temu brez dvoma pritrjujejo. V kakšni reporterjevski maniri projanševih bi lahko odgovor interpretirali tudi takole: a ste videli, celo tisti, ki so delali bunkerje, priznavajo njihovo nepomembnost, še več, priznavajo, da so v njih bili tudi uredniško slabi teksti. Kakšna cenzura torej, nje sploh ni bilo!

Več:

Kdo so bili torej Večerovi cenzorji?

Janševa vojna za Večer