Primer Jelene Aščić: kako prispevke na TV Slovenija mečejo v koš

Kakšna je pobližje videti cenzura na RTV Slovenija? Kateri motivi jo proizvajajo? Presenečenj ni, kot vselej je cenzura v pravem pomenu znamenje ideoloških bojev in stanj. Skozi njeno analizo jih lažje detektiramo.

Zadnji primer se navezuje na znano zgodbo minulega tedna – novinarka TV Slovenija Jelena Aščić je zaradi ene povedi v avtorski oddaji Utrip bila deležna žaljivega odziva na Twitterju. Postala je »kuzla lažniva« in »neintegrirana migrantka«.

Jelena Aščić Delo kuzla

En samcat stavek, ki je očitno najbolj vznemiril nekatere in aktiviral klasičen diskreditacijski potencial, ki ga slovenski del Twitterja premore v izobilju, se je glasil: »In medtem  ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko«. Očitno je bil opis snovanja, skrit v nelagodni sintagmi »svoja vojska«, čemur v SDS pravijo nacionalna garda, preveč boleč, da se novinarke ne bi lotili čisto osebno in za nameček še z etnično motiviranim sovraštvom.

Povabilo v prispevek, ki ga potem ni bilo

Omenjeni Utrip se je odvil 23. januarja. Dva dni kasneje, v ponedeljek, je očitno uredništvo TV Slovenija načrtovalo, da o sovraštvu na socialnih omrežjih in še zlasti do svoje novinarke spregovori javno, v osrednjem televizijskem dnevniku. Ker sem bil, med drugimi, v nastajanje prispevka tudi sam vpleten in ker do tega trenutka nisem prejel nikakršnega pojasnila, sem se odločil, da svojo izkušnjo opišem na tej strani – predvsem zato, ker je dogodek, ki ga ni bilo, tako zelo pomenljiv za delovanje javnega servisa v tem trenutku.

Novinarka Tina Hojnik me je navedenega dne poklicala, pojasnila namero o prispevku na temo sovraštva in sovražnega govora na socialnih omrežjih in še zlasti v odnosu do novinarjev. Zanimalo jo je, kako točneje opredeliti govor do njihove novinarke. Ob mojem je želela slišati še pravno mnenje g. Matevža Krivica. Ekipa TV Slovenija je nato zelo hitro prispela v kraj, kjer živim, in posnela za približno pet ali šest minut mojih stališč. Nekaj podobnega je storila še s Krivicem, s katerim sem naslednji dan govoril.

V svoji izjavi sem pojasnil, da je sovražni govor v Sloveniji praktično nepreganjan, ker je tudi nejasno definiran, da je, nadalje, naše tožilstvo glede njega praktično neodzivno, da bi v primeru Jelene Aščić sam raje govoril o žaljivem in diskreditacijskem diskurzu, da se velik del sovraštva generira s pomočjo slovenske politike in nekritično prenaša po socialnih omrežjih predvsem z njeno pomočjo.

No, prispevka na to temo v dnevniku ali kjerkoli drugje nikoli ni bilo. Tudi nobenega podobnega drugega ne. Se dogaja? Se. Vendar ne v takih zelo posebnih okoliščinah.

Komunikacijske navade našega javnega zavoda

Uredniki in novinarji TV Slovenija so tisti dan verjetno mislili zelo resno. Želeli so, vsaj nekateri med njimi, zaščititi svojo kolegico. Toda v dnevniku so nato na kratko predvajali le 30 sekundni posnetek s stališčem Uredništva informativnega programa TV Slovenija – z obsodbo »sovražnih in žaljivih odzivov« na Jeleno Aščić. Voditelj je prebral nekaj stavkov stališča in na kratko so pokazali grafični izsek iz izjave.

RTV Aščić kuzla sovražni odziv dnevnik

Takoj mi je bilo jasno, da je bil to izhod v sili. Da gre za veliko verjetnost obstoja nekega posebnega razloga, zaradi katerega so integralni prispevek vrgli v koš. Toda kakšnega?

Tina Hojnik mi je odgovorila, da prispevka ni bilo iz uredniške odločitve, ker da je oddaja predolga. Pisal sem še odgovorni urednici informativnega programa Jadranki Rebernik, vendar odgovora ni bilo:

Spoštovana ga. Jadranka Rebernik,

predvčerajšnjim (25.1.16) me je poklicala vaša novinarka Tina Hojnik, da bi pred kamero spregovoril o problematiki sovraštva na spletu ali širše – povod je bil nedavni tvit, usmerjen proti še eni vaši novinarki, Jeleni Aščić.

Mariborska ekipa je kasneje moj komentar posnela, podobno je posnela tudi kolega g. Matevža Krivica. Po kratkem pogovoru z njim pa sem včeraj ugotovil, da noben od naju ni videl prispevka, ker ga ni bilo – v dnevniku istega dne ste predstavili le kratko izjavo aktiva novinarjev glede tega.

Ga. Hojnik se na mojo poizvedbo ni javila, zato bi rad od vas izvedel, ali bo prispevek objavljen, če bo, oziroma zakaj ne bo, če ne bo.

Lepo pozdravljam, Boris Vezjak

Žal moram povedati, ne prvič, da sem na takšne ignorantske komunikacijske odnose že navajen – tudi takrat, ko se na RTV Slovenija uradno obračam s pritožbami glede njihovih programskih kiksov. Moja edina tolažba sta v tem primeru oba varuha pravic gledalcev in poslušalcev, Miša Molk in Lado Ambrožič. Onadva sta namreč plačana, da ju ignorirajo.

Po lastnih zatrjevanjih sta si populila že vse lase in tudi njuno javno protestiranje proti vodstvu hiše nikoli ni zaleglo. Skratka, RTV je pač država v malem – obstaja zaradi sebe, ne gledalcev ali poslušalcev. To vam takoj in vselej dajo jasno vedeti. Zakaj bi bil sam izjema?

O razlogu cenzure

Seveda je izpričani molk, pa še tako konsistenten povrhu, zbudil mojo radovednost. Zato sem po svojih kanalih poskusil poizvedeti, kaj se je tistega dne v resnici zgodilo. Več virov mi je povedalo skoraj enako zgodbo, zato ji kar verjamem: prispevek so želeli objaviti in ga v celoti pripravili. Vendar je prišlo do uredniške zahteve, da morajo vanj vključiti še stališče Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) in njihovega predsednika Tina Mamića. Zelo pričakovano je temu »uravnoteževalnemu principu« sledila tudi vsebina: Mamić je bil domnevno v svoji izjavi tako zelo nesramen do Jelene Aščić, da se je na koncu avtorica prispevka odločila, da ga ne vključi.

Ker je vztrajala pri svojem, so se menda uredniki in neka teta iz ozadja zedinili, da brez predsednika ZNP prispevka pač biti ne more: ne glede na to, kako žaljiv je bil do njihove novinarke. Zato so ga raje v celoti vrgli v koš.

Koliko je vreden princip uravnoteženosti

Diskurz o nujni uravnoteženosti v medijih je na novo pogrel in ohranil pri življenju radiotelevizije edini avtor zakona o njej, Branko Grims. Zvenelo je smešno in še vedno zveni, ampak tako je. Zakon o RTV Slovenija je preživel dve testiranji na referendumih, leta 2005 in 2010. Obakrat se je ljudstvo priklonilo Janševemu poslancu in njegovim medijskim idejam. Če narod želi politični servis, potem ga pač ima.

V cenzuriranem prispevku, ki ga ni bilo, so njegovi kreatorji kar dvakrat poskrbeli za slabo razumevanje principa uravnoteževanja, absurdnega že po svoji naravi.

Naj pojasnim prvo nekoherenco pozicije urednikov: prispevka s poanto solidarnosti do svoje novinarke pač ne moreš začiniti z nasprotnim mnenjem o nesolidarnosti. Predstava televizijskih šefov je torej, povedano dovolj plastično, takale: imeti moramo izjavo o Jeleni Aščić, v kateri nekdo obsoja trditev, da je kuzla lažniva. Zraven pa moramo dali še nasprotno, v kateri nekdo pravi, da je. Ali vsaj, da je imel nekdo dobre razloge kaj takega reči. S tem bo principu enakovrednih nasprotnih mnenj zadoščeno. Že, toda za kakšno ceno?

Naslednja nekoherenca zadeva istovrstnost povabljencev v oddajo: zakaj so želeli uredniki uravnotežiti prispevek, v katerem nastopava jaz in Krivic, s stališčem nekega politično profiliranega novinarskega združenja? Vsebinsko očitno iz pričakovanja, da potrebujejo nekoga, ki bo do njihove novinarke dovolj kritičen! Formalno pa smo doslej bili navajeni, da se z ZNP kvečjemu uravnotežuje stališče DNS. Ali obratno. Vsaj v mandatu Janševe oblasti je bilo striktno tako.

Iz dikcije izjave DNS pa lahko razberemo, da je ta nastala dan kasneje in v njej se skupaj s sindikatom zgolj priključuje obstoječemu mnenju: »Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije se pridružujeta včerajšnji izjavi uredništva Informativnega programa Televizije Slovenija, v kateri ta najostreje obsoja sovražne in žaljive odzive na oddajo Utrip in avtorico zadnjega Utripa Jeleno Aščić.« Če so morda tisti dan le posneli kakšno izjavo predstavnika DNS, ne vem.

Lažna solidarnost in nova uredniška cenzura

Dogodek s cenzuro je ilustrativen za trenutne politično-ideološke dileme, ki evidentno močno tarejo vodilne na TV Slovenija. Kardinalni motiv je vedno isti: najmanj, kar je, je to, da se ne smemo zameriti nobeni politiki. Tudi takšni, ki seje sovraštvo. Od nje smo vendar odvisni!

Če pustimo ob strani, da ima javni zavod kar veliko časa in denarja za angažma novinarjev in terenskih ekip za prispevke, ki jih nato ne objavi, če zanemarimo dejstvo, da v prazno gnjavijo državljane za stališča, potem pa jim ne privoščijo niti pojasnila, kaj šele opravičila, ko jih ne objavijo, se v njem razgalja predvsem zlaganost solidarnosti do svoje lastne novinarke.

Še en dokaz. Po mojih podatkih bomo jutri, v novem sobotnem Utripu, lahko videli, kakšna je ta zlaganost v resnici: načrtujejo, da se bodo gledalcem opravičili za novinarkin spodrsljaj v prejšnjem. Kako bodo to storili, bo seveda poučno spremljati. In da »kuzle lažnive« nikoli več ne bi mogle reči kaj nepredvidenega, bodo uvedli še redno uredniško pregledovanje prispevkov v sicer avtorski oddaji – »eni redkih v programih RTVS«, kot so se celo sami izrazili v zadnji izjavi. Kar lahko pomeni le, da svojim novinarjem več ne zaupajo in da niti sebe več ne jemljejo resno.

Jelena Aščić DNS

Kajpajevstvo ali o nepomembnosti mahanja s cenzuro

Večkrat se spomnim na naslednjo parafrazo znane krilatice: V našem mediju ni cenzure. Prejšnji teden smo cenzurirali zadnjega, ki je to menil.

Hvaležen sem Večerovim novinarjem, ker so mi jasno in brez pretvarjanja namignili, da v njihov časopis ne sodim: iskrenost je pač vrlina. Ampak vsakič brez slehernega dodanega argumenta. Verjetno za medijskega kritika – »samooklicanega«, bodo hitro dodali levi in še bolj desni – ni boljšega, kot dobiti takšen permanenten poklon eksplicitne ignorance, čeprav je cena zelo visoka. Jo sprejemam, vendar ne priporočam.

Seveda nikoli niso pojasnjevali, zakaj, toda zlahka še kako razumem, skupaj z bralci te strani, da je kritično besedo pač vedno težko prenesti. Sploh takrat, ko opozarjaš na novinarsko podložnost politiki. Ne, ni jim bilo všeč. Ena tistih, ki mi je v preteklih desetih večkrat pripovedovala, da me brani pred cenzuro na Večeru, žal neuspešno, je bila njihova novinarka Dragica Korade. Posebej ji sicer nisem verjel, sem si pa z zanimanjem prebral njeno stališče, kakšna ironija, prav o tem – cenzuri v njeni hiši. Novinar Borut Mekina, nekoč tudi sam večerovec, jo je v Mladini izzval prav z mano:

Večer ima črno piko, to je trenutek cenzure pod Janšo. Boris Vezjak vedno pokaže na faksimile, na katerem so podpisani vsi uredniki, ki trdijo, da na Večeru ni cenzure. Kako je kaj z novinarsko hrbtenico?

Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali? Pod Janševo vlado nisem bila več urednica, mene so pospravili že prej, za tiste podpise sem zvedela šele, ko je z njimi začel mahati Boris Vezjak. Uredniki so bili očitno povprašani o cenzuri, novinarji pa ne. V sobi, v kateri sem do nedavna sedela z Borisom Jauševcem, sva v omaro začela zlagati neobjavljene tekste. Boris je tej omari dal ime bunker. In kolikor se spomnim, so novinarji skrbeli za dokaj reden dotok člankov v bunker. In da ne bo pomote: v bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni. Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu. Vsega je, vrsta pokončnih in požrtvovalnih ljudi, ki se borijo za standarde, so pa tudi taki, ki novega šefa pri vratih pričakajo z rožami. Ne vem, zakaj bi bilo v novinarstvu kaj drugače kot v zdravstvu, Zlatorogu ali na univerzi. Že to, da se pogovarjamo o hrbtenicah, ni dober znak. To govori o neznosnosti in brezdušnosti razmer.

Na začetku pojasnilo: vprašanje se nanaša na beležke o cenzuri na Večeru v času Janševega obvladovanja štajerskega časopisa (zdi se, da s SDS veliko novinarjev Večera še danes deli stališče, da pri njih političnih prevzemov ni bilo), obstoju bunkerja in uredniškem demantiju – vse na moji spletni strani. Kolikor vem, jih od leta 2007, ko je šlo za priložnostno objavo v časopisu Dnevnik (pa še to v rubriki vrste »Pa še to«) in Mladini nihče ni po-objavil. Uredniškega demantija pa sploh ne. Povedano drugače in že večkrat: novinarji so še zmerom pretežno solidarno molčeči med sabo, glede teh reči se sramežljivo skrivajo in nihajo med zanikanjem in Ungeschehenmachen.

Medtem so moji zapisi o tem samevali vse od leta 2007 – torej celih osem let. Je pa nedavno zgodbo povzel Svet24 in očitno je ta medijski pljusk, skupaj z naključno odkritim dopisovanjem med Janšo in predsednikom uprave NKBM o obvladovanju Večera, legitimiral zgornje vprašanje.

 

Korade bunker intervju Mladina Vezjak

Kako opisati novinarkin prijem v odgovoru, njen »Zakaj pa samo Večer?«, ki očita selektivno ugotavljanje političnih pritiskov in cenzure v enem mediju? Ko gre zame, je to zgrešen očitek. O medijski cenzuri sem nenazadnje uredil tematski blok že leta 2007 v Dialogih  – takrat, ko je bila Janševa cenzura na vrhuncu, in popisoval njene primere verjetno bolj kot kdorkoli v državi: na Delu, STA, RTV Slovenija, Večeru in drugod. Ne, ni slučajno, da nisem na dobrem glasu…

Ne nazadnje sem o tem na široko evidentiral v svojih knjigah. Je pa res, kot sem že večkrat pojasnil in bom znova v nadaljevanju, da je bila situacija na Večeru najbolj specifična. Da bi mi, skratka, novinarka resno očitala selektivnost, ni na ravni njenega intelektualnega potenciala. Zato to možnost črtajmo. Kaj še ostane kot pravilnejše branje?

Kajpajevstvo

Novinarka se z »Zakaj pa samo Večer?« niti ne sklicuje na splošno prakso (logično zmoto, pri kateri je X resničen zato, ker vsi/mnogi to počnejo: novinarka ne želi reči, da je prav, kar se je dogajalo, ker se je dogajalo v vseh medijih) niti ne gre za standardno obliko »tudi ti« (zmoto, kjer hipokritičnost prenašamo na drugega, češ tudi ti (vi) to počnete), a se očitek selektivnosti ohranja – v smislu, češ tudi drugi novinarji niso prav veliko protestirali proti pritiskom urednikov, ne samo večerovci. Retorično taktiko – očitno zmotno in napačno, saj s kazanjem s prstom na druge ne moremo opravičiti lastnega ravnanja – bom poimenoval za »kajpajevstvo« in jo promoviral pod tem imenom, saj očitno ni tako redka. Z izrazom prevajam »whataboutism«:

Whataboutism is a term first used by The Economist in 2008 to describe a tactic that has been used primarily by the Russians and former Soviets in their dealings with the West. At times when criticisms were leveled at the Soviet Union, the response would be “What about X?”; an accusation of hypocrisy in which a somewhat similar incident (“X”) from the Western world was brought up as a way of justifying the State’s shortcomings.[1][2] It represents a case of tu quoque.

Trik je enostaven: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Delo)?«, »Kaj pa Z (RTV SLO)?« in tako dalje, morda v neskončnost. Gesto zaznamuje dvoje: odlog ali bežanje pred odločnejšim odgovorom na X, hkrati pa navajanje niza X,Y,Z pomeni, da ste odgovor glede X že relativizirali. Relativizacija ima dva obrata: da za vas X ni pomemben, temveč je pomemben kasneje navedeni niz X,Y,Z oziroma da verjamete, da se z nizom X,Y,Z spremeni smisel in pomen X. Kaj od tega je imela v mislih novinarka?

Urednika zabrisati skozi okno

Naslednja težava zanjo nastopi, ker se mora pretvarjati, da so X,Y,Z enakovredni. Konkretno: da je bila situacija z reakcijami novinarjev Večera, Dela in RTV popolnoma enaka. Zato lahko napiše: »Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali?« Brati se ne more drugače kot takole: ja, mi večerovci smo bili tiho pred politično nastavljenimi uredniki, ampak zakaj očitati nam, saj so bili tiho tudi na Delu in na RTV. Tudi tam nikogar niso metali skozi okno. Zakaj bi jih potem mi?

Dva meseca nazaj je prav ob zapisu o Janševi cenzuri na Večeru (v omenjenem tabloidnem Svetu24, kajti novinarsko čast razprav o tem pri nas pač morajo reševati tabloidi) še en novinar tega časopisa jasno povedal, kdo so bili takratni cenzorji. Z imenom in priimkom je omenil Darko Zvonar Predan. S tem je Vasja Jager, sicer pripadnik mlajše genereracije, očitno storil tisto, česar novinarka Korade ni zmogla.

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov Ob relativizaciji pa je z argumentom še nekaj močno narobe. Res je, slovenski novinarji so pretežno tihe riti, ko gre za podrejanja politiki. Kar ugotavljajo in priznavajo kar sami, kot smo ravnokar videli. Z novinarko se lahko strinjamo, da tu res ni velikih razlik med njimi: ali so tihe riti ali pa odkrito stopijo na njihovo stran, kot bodo nekateri očitno v primeru Janševega novega medijskega imperija. Toda neka distinkcija je le bistvena med Večerom in ostalimi, zato sem jo ves čas zadnjih let ponavljal: v nobenem drugem mediju se uredniki  ali novinarji niso podpisovali pod javne demantije, češ pri nas ni cenzure. Ja, bili so riti, ampak morda ne tako velike.

Še več, vse to so na Večeru počeli ob epifaniji bunkerjev – ko so pisali svoje demantije, so pred sabo, nalepljene na omare, lahko motrili demantije njihovega demantija, cenzurirane tekste. Kakorkoli je že bila hvalevredna drža upora skozi arhiviranje in idejo o bunkerju, ki jo Korade celo za hip razvrednoti (»V bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni«), pa je šla ravno taista drža skoraj v nič ob opisanih minimizacijah cenzure, s katerimi, kot poniževalno pravi, »maha Boris Vezjak«.

Hrbtenice se pač krivenčijo

Človeku se nehote utrne solza in bi najraje zaklical: »Sorry za mahanje, no, res ni fer, da opozarjam na nekaj, kar ni nek velik problem, ne bo se več ponovilo!« Novinarka Korade nadaljuje z linijo »kajpajevstva« tudi v izteku odgovora. Nenadoma je težava s cenzuro na Večeru minimizirana še s primerjavo hrbtenic, naše niso nič posebne, še pravi: »Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu.«

Vedno se mi je zdelo, da se novinarji v družbi sklicujejo na malce višje standarde, da je njihova pozicija drugačna, da so zavezani določenim kodeksom. Ja, največkrat se svojega poslanstva spomnijo, ko želijo povzdigniti svoj poklic. Ko jim kaj ni v čast, pa njihova etika ne rabi biti nič posebnega. Še več: takrat je menda povsem običajno posvojiti standard upognjene hrbtenice: saj ga imajo tudi v Zlatorogu (!) in zdravstvu. Skratka, znova kajpajevstvo: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Zlatorog)?«, »Kaj pa Z (zdravstvo)?«

 

Bunker svet24

Odgovor Dragice Korade je pomenljiv v več smereh. Razodeva, kar ves čas ponavljam, da prave notranje volje po refleksiji in verjetno tudi prekinitvi s političnimi praksami podrejanja medijev še vedno ni; novinarji so pač še vedno precej indiferentni do njih. Bog ne daj opozarjati, res ni treba mahati s tem. Kajpajevstvo, minimizacija in relativizacija odkrite razprave o cenzuri – le kaj je bilo novinarji Mekini, da je v to drezal in celo omenil mojo malenkost, res odveč! – temu brez dvoma pritrjujejo. V kakšni reporterjevski maniri bi lahko odgovor interpretirali tudi takole: a ste videli, celo tisti, ki so delali bunkerje, priznavajo njihovo nepomembnost, Še več, priznavajo, da so v njih bili tudi uredniško slabi teksti. Kakšna cenzura torej?

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/07/kdo-so-bili-torej-vecerovi-cenzorji/

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/05/janseva-vojna-za-vecer/