Primer Jelene Aščić: kako prispevke na TV Slovenija mečejo v koš

Kakšna je pobližje videti cenzura na RTV Slovenija? Kateri motivi jo proizvajajo? Presenečenj ni, kot vselej je cenzura v pravem pomenu znamenje ideoloških bojev in stanj. Skozi njeno analizo jih lažje detektiramo.

Zadnji primer se navezuje na znano zgodbo minulega tedna – novinarka TV Slovenija Jelena Aščić je zaradi ene povedi v avtorski oddaji Utrip bila deležna žaljivega odziva na Twitterju. Postala je »kuzla lažniva« in »neintegrirana migrantka«.

En samcat stavek, ki je očitno najbolj vznemiril nekatere in aktiviral klasičen diskreditacijski potencial, ki ga slovenski del Twitterja premore v izobilju, se je glasil: »In medtem  ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko«. Očitno je bil opis snovanja, skrit v nelagodni sintagmi »svoja vojska«, čemur v SDS pravijo nacionalna garda, preveč boleč, da se novinarke ne bi lotili čisto osebno in za nameček še z etnično motiviranim sovraštvom.

Povabilo v prispevek, ki ga potem ni bilo

Omenjeni Utrip se je odvil 23. januarja. Dva dni kasneje, v ponedeljek, je očitno uredništvo TV Slovenija načrtovalo, da o sovraštvu na socialnih omrežjih in še zlasti do svoje novinarke spregovori javno, v osrednjem televizijskem dnevniku. Ker sem bil, med drugimi, v nastajanje prispevka tudi sam vpleten in ker do tega trenutka nisem prejel nikakršnega pojasnila, sem se odločil, da svojo izkušnjo opišem na tej strani – predvsem zato, ker je dogodek, ki ga ni bilo, tako zelo pomenljiv za delovanje javnega servisa v tem trenutku.

Novinarka Tina Hojnik me je navedenega dne poklicala, pojasnila namero o prispevku na temo sovraštva in sovražnega govora na socialnih omrežjih in še zlasti v odnosu do novinarjev. Zanimalo jo je, kako točneje opredeliti govor do njihove novinarke. Ob mojem je želela slišati še pravno mnenje g. Matevža Krivica. Ekipa TV Slovenija je nato zelo hitro prispela v kraj, kjer živim, in posnela za približno pet ali šest minut mojih stališč. Nekaj podobnega je storila še s Krivicem, s katerim sem naslednji dan govoril.

V svoji izjavi sem pojasnil, da je sovražni govor v Sloveniji praktično nepreganjan, ker je tudi nejasno definiran, da je, nadalje, naše tožilstvo glede njega praktično neodzivno, da bi v primeru Jelene Aščić sam raje govoril o žaljivem in diskreditacijskem diskurzu, da se velik del sovraštva generira s pomočjo slovenske politike in nekritično prenaša po socialnih omrežjih predvsem z njeno pomočjo.

No, prispevka na to temo v dnevniku ali kjerkoli drugje nikoli ni bilo. Tudi nobenega podobnega drugega ne. Se dogaja? Se. Vendar ne v takih zelo posebnih okoliščinah.

Komunikacijske navade našega javnega zavoda

Uredniki in novinarji TV Slovenija so tisti dan verjetno mislili zelo resno. Želeli so, vsaj nekateri med njimi, zaščititi svojo kolegico. Toda v dnevniku so nato na kratko predvajali le 30 sekundni posnetek s stališčem Uredništva informativnega programa TV Slovenija – z obsodbo »sovražnih in žaljivih odzivov« na Jeleno Aščić. Voditelj je prebral nekaj stavkov stališča in na kratko so pokazali grafični izsek iz izjave.

Takoj mi je bilo jasno, da je bil to izhod v sili. Da gre za veliko verjetnost obstoja nekega posebnega razloga, zaradi katerega so integralni prispevek vrgli v koš. Toda kakšnega?

Tina Hojnik mi je odgovorila, da prispevka ni bilo iz uredniške odločitve, ker da je oddaja predolga. Pisal sem še odgovorni urednici informativnega programa Jadranki Rebernik, vendar odgovora ni bilo:

Spoštovana ga. Jadranka Rebernik,

predvčerajšnjim (25.1.16) me je poklicala vaša novinarka Tina Hojnik, da bi pred kamero spregovoril o problematiki sovraštva na spletu ali širše – povod je bil nedavni tvit, usmerjen proti še eni vaši novinarki, Jeleni Aščić.

Mariborska ekipa je kasneje moj komentar posnela, podobno je posnela tudi kolega g. Matevža Krivica. Po kratkem pogovoru z njim pa sem včeraj ugotovil, da noben od naju ni videl prispevka, ker ga ni bilo – v dnevniku istega dne ste predstavili le kratko izjavo aktiva novinarjev glede tega.

Ga. Hojnik se na mojo poizvedbo ni javila, zato bi rad od vas izvedel, ali bo prispevek objavljen, če bo, oziroma zakaj ne bo, če ne bo.

Lepo pozdravljam, Boris Vezjak

Žal moram povedati, ne prvič, da sem na takšne ignorantske komunikacijske odnose že navajen – tudi takrat, ko se na RTV Slovenija uradno obračam s pritožbami glede njihovih programskih kiksov. Moja edina tolažba sta v tem primeru oba varuha pravic gledalcev in poslušalcev, Miša Molk in Lado Ambrožič. Onadva sta namreč plačana, da ju ignorirajo.

Po lastnih zatrjevanjih sta si populila že vse lase in tudi njuno javno protestiranje proti vodstvu hiše nikoli ni zaleglo. Skratka, RTV je pač država v malem – obstaja zaradi sebe, ne gledalcev ali poslušalcev. To vam takoj in vselej dajo jasno vedeti. Zakaj bi bil sam izjema?

O razlogu cenzure

Seveda je izpričani molk, pa še tako konsistenten povrhu, zbudil mojo radovednost. Zato sem po svojih kanalih poskusil poizvedeti, kaj se je tistega dne v resnici zgodilo. Več virov mi je povedalo skoraj enako zgodbo, zato ji kar verjamem: prispevek so želeli objaviti in ga v celoti pripravili. Vendar je prišlo do uredniške zahteve, da morajo vanj vključiti še stališče Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) in njihovega predsednika Tina Mamića. Zelo pričakovano je temu »uravnoteževalnemu principu« sledila tudi vsebina: Mamić je bil domnevno v svoji izjavi tako zelo nesramen do Jelene Aščić, da se je na koncu avtorica prispevka odločila, da ga ne vključi.

Ker je vztrajala pri svojem, so se menda uredniki in neka teta iz ozadja zedinili, da brez predsednika ZNP prispevka pač biti ne more: ne glede na to, kako žaljiv je bil do njihove novinarke. Zato so ga raje v celoti vrgli v koš.

Koliko je vreden princip uravnoteženosti

Diskurz o nujni uravnoteženosti v medijih je na novo pogrel in ohranil pri življenju radiotelevizije edini avtor zakona o njej, Branko Grims. Zvenelo je smešno in še vedno zveni, ampak tako je. Zakon o RTV Slovenija je preživel dve testiranji na referendumih, leta 2005 in 2010. Obakrat se je ljudstvo priklonilo Janševemu poslancu in njegovim medijskim idejam. Če narod želi politični servis, potem ga pač ima.

V cenzuriranem prispevku, ki ga ni bilo, so njegovi kreatorji kar dvakrat poskrbeli za slabo razumevanje principa uravnoteževanja, absurdnega že po svoji naravi.

Naj pojasnim prvo nekoherenco pozicije urednikov: prispevka s poanto solidarnosti do svoje novinarke pač ne moreš začiniti z nasprotnim mnenjem o nesolidarnosti. Predstava televizijskih šefov je torej, povedano dovolj plastično, takale: imeti moramo izjavo o Jeleni Aščić, v kateri nekdo obsoja trditev, da je kuzla lažniva. Zraven pa moramo dali še nasprotno, v kateri nekdo pravi, da je. Ali vsaj, da je imel nekdo dobre razloge kaj takega reči. S tem bo principu enakovrednih nasprotnih mnenj zadoščeno. Že, toda za kakšno ceno?

Naslednja nekoherenca zadeva istovrstnost povabljencev v oddajo: zakaj so želeli uredniki uravnotežiti prispevek, v katerem nastopava jaz in Krivic, s stališčem nekega politično profiliranega novinarskega združenja? Vsebinsko očitno iz pričakovanja, da potrebujejo nekoga, ki bo do njihove novinarke dovolj kritičen! Formalno pa smo doslej bili navajeni, da se z ZNP kvečjemu uravnotežuje stališče DNS. Ali obratno. Vsaj v mandatu Janševe oblasti je bilo striktno tako.

Iz dikcije izjave DNS pa lahko razberemo, da je ta nastala dan kasneje in v njej se skupaj s sindikatom zgolj priključuje obstoječemu mnenju: »Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije se pridružujeta včerajšnji izjavi uredništva Informativnega programa Televizije Slovenija, v kateri ta najostreje obsoja sovražne in žaljive odzive na oddajo Utrip in avtorico zadnjega Utripa Jeleno Aščić.« Če so morda tisti dan le posneli kakšno izjavo predstavnika DNS, ne vem.

Lažna solidarnost in nova uredniška cenzura

Dogodek s cenzuro je ilustrativen za trenutne politično-ideološke dileme, ki evidentno močno tarejo vodilne na TV Slovenija. Kardinalni motiv je vedno isti: najmanj, kar je, je to, da se ne smemo zameriti nobeni politiki. Tudi takšni, ki seje sovraštvo. Od nje smo vendar odvisni!

Če pustimo ob strani, da ima javni zavod kar veliko časa in denarja za angažma novinarjev in terenskih ekip za prispevke, ki jih nato ne objavi, če zanemarimo dejstvo, da v prazno gnjavijo državljane za stališča, potem pa jim ne privoščijo niti pojasnila, kaj šele opravičila, ko jih ne objavijo, se v njem razgalja predvsem zlaganost solidarnosti do svoje lastne novinarke.

Še en dokaz. Po mojih podatkih bomo jutri, v novem sobotnem Utripu, lahko videli, kakšna je ta zlaganost v resnici: načrtujejo, da se bodo gledalcem opravičili za novinarkin spodrsljaj v prejšnjem. Kako bodo to storili, bo seveda poučno spremljati. In da »kuzle lažnive« nikoli več ne bi mogle reči kaj nepredvidenega, bodo uvedli še redno uredniško pregledovanje prispevkov v sicer avtorski oddaji – »eni redkih v programih RTVS«, kot so se celo sami izrazili v zadnji izjavi. Kar lahko pomeni le, da svojim novinarjem več ne zaupajo in da niti sebe več ne jemljejo resno.