::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kužnost in stigma

Odkrivanje starih seznamov za odstrel kaže na totalno opešanost slovenske javne rabe razuma. Ne moti me, da se seznami odkrivajo zdaj, čudi me le, da jih nihče doslej ni opazil. Kužnost je še večja, seznami daljši. Prvi tekst o kužnosti in listah gobavcev sem objavil 4. aprila 2009 v Večeru. Tudi ta je star dve leti:

Kužnost, še ena posebnost slovenske politične stigmatizacije

Smo v Sloveniji deležni političnega kadrovanja na način, kot smo ga spremljali v mandatu pretekle vlade? Mnenja so deljena. Povprečna percepcija govori o tem, da sedanji mandatar ne dosega nivoja prejšnjega, kjer je kadrovanje, čeprav največkrat skrbno prikrivano, postalo sistemski algoritem, da pa bi Borutu Pahorju zlahka očitali marsikateri spodrsljaj. O tem sem na tem mestu pisal že pred meseci in ugotavljal, da števec kadrovskih menjav, ki ga je uvedla stranska SDS na svoji spletni strani, paradigmatsko ilustrira politično hipokrizijo, ki se v tem primeru kaže skozi logiko mimikrije in ustvarjanja videza. Celo dvojno: prvič skozi dejstvo, da Janez Janša očita sedanjemu predsedniku vlade tisto, kar je sam počel, in drugič v tem, da so seznami posameznih menjav v števcu prirejeno izmišljeni. V njem so namreč navedeni tudi posamezniki, ki sploh niso bili razrešeni ali niso bili razrešeni iz političnih razlogov. Spomnimo na invencijo prejšnjega režima, ki je takšne primere pokrival z izumom odstopov »iz osebnih razlogov«. Odprto vprašanje, ki ostaja, je le, koliko »resnih« političnih kadrovskih menjav bi našteli, če bi upoštevali pošten kriterij.

Števec tistih, ki so na liniji

Če je Janšev glamurozni in skrbno negovani števec menjav lepa metafora logike hipokritskega delovanja, se mu je, kot nalašč, v teh dneh na istem mestu pridružil še nov. V prvem Janša poimensko, z navajanjem funkcij, datumom in razrešitev našteva zamenjana imena, v novem števcu pa z enakimi podatki navaja tiste, ki so menda nastopili prav takšno funkcijo. Prvi vsebuje domnevne žrtve, druge vsebuje domnevne nove politične kimavce. Prvi je emblematično predstavljen v obliki rdečega USB ključka (pustimo asociacije ob strani), drugi je, nič manj norčavo ali ironizirajoče, predstavljen z ikono »Jest sm na liniji«, pod katero piše »Politično kadrovanje«. Za razliko od prvega je kot element krivde pri vsakem naveden še razlog, zaradi katerega je oseba uvrščena na seznam kot novopečeni kader, ki je »na liniji«. Med desetinami navedenih so tudi »podpisniki peticije 571«. Borut Bratina, član Kadrovsko-akreditacijskega sveta, imenovan 24. 12. 2008, je denimo »soavtor razvpitega pravnega mnenja«, medtem ko Boruta Jamnika, predsednika uprave Kapitalske družbe, imenovanega 19. 12. 2008, bremeni, da je »nečak Brede Pečan, poslanke SD«.

Poimenski seznam vseh domnevnih političnih imenovanj torej prinaša svojevrstno taksonomijo grehov. Za krive vas naredi v prvi vrsti, da ste član stranke, ali, kar je enako hudo, da ste to bili pred 20. leti. V drugi vrsti ste krivi, ker ste kdaj poskušali kandidirati na kakšni strankarski listi, v tretji zato, ker ste sorodnik nekega politika, v četrti, ker ste član »napačnega« društva ali združenja, nenazadnje pa je za vas lahko fatalen – četudi ste se v življenju že uspešno izognili kakršnemukoli stiku s politiko ali celo izkaznici društva -, že sam samcat podpis pod neko peticijo. Mehanizem, ki poganja tako selekcijo, zaradi katere se nekdo znajde na seznamu privilegirancev, je le en: mentaliteta izključevanja, stigmatizacija političnih oponentov in nenazadnje satanizacija vseh, ki niso »naši«. Na metanivoju nam sugerira neke vrste depolitizacijo in občutek, da ste nečesa krivi, če ste v kakršnem koli stiku s politiko. A le pod pogojem, da ste »njihovi«.

Usodnost 299. mesta

Zadeve so preveč resne, da bi jih vzvišeno odpravili z zamahom roke in ugotovitvijo, da se nekdo poslužuje nizkotnih diskvalifikacij ali se ob tem le nasmehnili. Omenjeni postopki so namreč postali »mainstreamovski«, nadvse vsakodnevni, mišljeni so kot del resne politične deskripcije in strankarske strategije obenem, nenazadnje pa ponujajo kot razumsko neko argumentacijo, ki je karseda daleč od sprejemljive. Vsiljevani recept delitev še zdaleč ni nepomemben, saj sta se v Sloveniji oblikovala dva politična bloka: prvi tako rekoč prisega nanj, drugi ne. In kaj nam povedo takšni postopki? Poglejmo znova na danem primeru: novinarka Tanja Lesničar Pučko je grešila, ker je sprejela funkcijo članice Kadrovsko–akreditacijskega sveta za izbor primernih kandidatov za predstavnike ustanovitelja v organe upravljanja javnih zavodov na področju kulture in pravosodja. Edini in izključni razlog? Kriva je, ker je, citiramo, »podpisnica peticije 571 (299. mesto)«. Prelahkotno bi bilo reči, da vsebuje opis običajno retoriko šikaniranja, nekakšen politični mobing. Da demonizira podpisnike novinarske peticije in zganja perfidno hajko nad tistimi, ki so se zamerili Janši, ker se je on zameril njim. Če je namreč novinarka nečesa kriva le zato, ker je podpisnica neke izjave, v kateri se je solidarizirala s tistimi, ki so čutili politične pritiske bivšega premierja, potem je takšno sodbo lahko izpeljala le nenavadna politična imaginacija. Sam ji improvizorično pravim kužnost – leta 1963 je Erving Goffman vpeljal koncept stigme, s katero se soočajo osebe v odnosu do družbe, denimo tiste, ki jo čutijo po hospitalizaciji v psihiatričnih ustanovah. Čeprav je ta včasih dosmrtna, se zavest o stigmi naseli vanje in spremeni njihovo obnašanje, predvsem pa njihovi vedenjski vzorci sledijo obnašanju drugih do njih. Mar politična stigma ne deluje na enak način, kot jo čutijo psihiatrično zdravljeni, fizično hendikepirani ali mentalno prizadeti posamezniki? Neka razlika je le očitna – če je družbena stigma poenotena, je politična delna in zadeva pripadnike ideološkega pola, ki ga želimo izključiti. Že sama gesta izključevanja je tu kajpak »faux pas«, prav takšna pa je tudi širša percepcija posameznikov, ki so stigmatizirani. Če karikiram: Tanja Lesničar Pučko je po podpisu peticije postala druga, stigmatizirana oseba. Kot takšno jo moramo sprejeti in na njej je, da bo razvila identitetne strategije v soočanju z družbo. Če nekateri nanjo začenjajo gledati postrani, je težko reči, da se to ne bo poznalo v njenem recipročnem pogledu, usmerjenem nazaj.

Kužnost kot stigma                            

Je taka ocena pretirana? Le do te mere, da k sreči ni navzoča univerzalno, čeprav je zanesljivo prisotna za nek velik del ne le volilne populacije. Mogoče bo novinarka tako rekoč  za večno ostala etiketirana le zaradi banalnega dejstva, da je na 299. mestu seznama, ki opozarja na medijsko svobodo. Kužnost je opis za manifestacijo politične stigme in se najbolj radikalno kaže v občutku, da se okuženih subjektov pač ne smemo dotakniti. Postala je tako samoumevna za razlago političnih dogodkov, da jih brez nje ne znamo več misliti. Lani so mnogi komentatorji trepetali, ali se bo takratni prvak opozicije Borut Pahor srečal s prvim človekom Pivovarne Laško na pivskem festivalu. In se je. Bila je napaka, so dejali, kajti Boško Šrot je kajpak kužen – za nameček so nam zmagoslavno cele mesece ponujali semantiko tistega dvignjenega prsta. Kasneje je Pahorju uspelo na volitvah in prva stvar, ki jo je novinar le nekaj minut po zaprtju volišč previdno vprašal, je bila, če mu pri tesnem rezultatu morebiti niso škodovali prebegli »jastrebi« iz LDS – ti so pač kužni. In še en primer: razvpitega finskega novinarja Magnusa Berglunda je po Sloveniji vodil nič manj notorni kolega Blaž Zgaga. Za to, da bi prepoznali finsko zaroto, je vednost o stiku s klicenosnim slovenskim novinarjem, celo prvopodpisanim pod peticijo, kajpak dovolj.

»Metastaze« kužnosti, ki se prenaša z združenjem, tesnim stikom, s spremstvom, strankarsko pripadnostjo, pa tudi skozi neznatni dotik papirja, imenovanega peticija, nam povedo, da je kužnost način prenašanja bolezni. Najprej ste recimo kužni kot podpisniki pod peticijo, nato ste kužni kot vi sami, čemur sledi kontaminacija drugih v vaši bližini. O tem sem že pisal pred pol leta in takrat navedel naključen izbor iz spletnega foruma na Delu. Ki, mimogrede, dokazuje, kako zelo se taktike na spletu in taktike na spletni strani nekaterih strank pokrivajo do te mere, da so praktično identične. Takrat sem naletel na sorodno karakterizacijo novinarja Dela, ki jo zdaj ponavljam: »Matjaž Albreht, ki je obenem tudi 127. podpisnik Peticije zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, nas s prispevkom pripravlja na to, katere ljudi na položajih bodo v skladu z zakonom zamenjali.« Kaj nam želi povedati anonimni pisec? Prvič, da je novinar kužen kot podpisnik peticije, ta podpis ga kontaminira, nadene mu številko okužbe (127) in jo s tem individualizira. Manjša je številka, večja je okužba. V naslednji fazi je seveda potrebno videti, s kom se novinar Albreht druži in s kom hodi na kosilo. S tem dobimo mrežo vseh kontaminiranih.

Teorija zarote ali logika videza

Če prvi Janšev seznam z »žrtvami« parazitira na ideji ustvarjanja videza, potem novi števec zahteva koncepcijo kužnosti, opremljene s paranoidnimi vzorci razlag. Zato še nekaj o motivih. Ali protagonisti, ki ustvarjajo mreže stigmatiziranih oseb in iz njih delajo poimenske sezname, verjamejo v to, kar želijo povedati? Jih vodi teorija zarote, občutek ogroženosti vpričo tabora oponentov, ki ga detektirajo, ali zgolj zlorabljajo javno mnenje, se norčujejo in upajo na politične učinke svojih dejanj? So bolj nagnjeni k ustvarjanju videza, kako nepravična da je Pahorjeva vlada, kar zadeva kadriranje, zaradi česar hitijo prirediti podatke o akterjih, ki da so pristranski in del političnega komplota? Ali pa iščejo sovražnika, ki nikoli ne počiva, pri čemer še zlasti negativno obravnavo menda zaslužijo tisti, ki so se le pretvarjali, da so nevtralni, a so z nekim partikularnim dejanjem končno razkrili svoje »prave barve«? Ta teza ni popolna. Teorija zarote je od daleč resda v nasprotju z teorijo logike negovanega videzal. Težko je zagovarjati trditev, da kdor ustvarja sezname domnevnih političnih kadriranj in hkrati sezname domnevno zvestih kadrov, to počne le iz občutka zarote – če naj goji videz pristranosti, mora pri tem načrtno pomagati. Za fabrikacijo dejstev ni dovolj le popačena predstava realnosti, temveč vaša zavestna intenca, da pri njej vztrajate. Konkretno: seznami kadrov, tistih »na liniji« in tistih zunaj nje, niso nastali le zaradi pretirane fantazmagorije, temveč so hkrati del manipulativnega ustvarjanja videza. Zarota kot samoslepilni moment je tako rekoč zlorabljena naprej. Dilema torej, ali akterji delujejo iz konspirativne zaslepljenosti ali strogo premišljene agende političnega manipuliranja, je lažna. Zdi se, da uporabljajo obe hkrati in da je prav takšna tudi motivacija za njihova ravnanja.

Politična kultura

Tezi o logiki videza in kužnosti se trudita detektirati patologijo političnega dogajanja in jo kakopak predpostavljata. Zdi se, da o tem obstajata dve diametralni mnenji. Po prvem je vsaka politična dejavnost, ki ni izrecno prepovedana, dovoljena in s tem »normalna«. V zlizanem žargonu torej demokratična. Tisto, k čemur moramo težiti, pa je več bontona in več tega, kar nam največkrat servirajo za (napačno) zdravilo: več konsenza. Predpostavka o nižanju ali višanju politične kulture je slepa in kratkovidna, ker ne pojasni globokih družbenih procesov z vidika socialne in politične psihologije, kot se dogajajo v ozadju. Je preveč optimistična, ker suponira, da nekdo krši pravila zavestno in jih bo v naslednjem trenutku pripravljen popraviti. Toda čeravno bi veljalo, da uporabniki teorij zarot vanje ne verjamejo, ne demonizirajo, izključujejo in varajo na premišljen način, njihova dejanja proizvajajo učinke. Ljudje so fantazmagorije svojih ideoloških voditeljev že zdavnaj ponotranjili. Pozivati k več bontona je tako, kot če bi zdravili simptome, ne vzrokov. Razvrednotenje človeka, tako značilno za stigmo po Goffmanu, ima bistveno širše učinke, kužnost se je že dolgo tega razmahnila čez vse mere in zadeva akterje, ki s politiko nimajo nič. Ni le razvrednotila politike, dosegla je tudi državljane. Razlogov za alarm je več kot dovolj.

Prvič objavljeno v Delu

Boris Vezjak

Information

This entry was posted on 29/09/2011 by in aktualno,mediji,politika,časopisi.
%d bloggers like this: