Marjan proti Marjanu: kako politika ujeti na laži

Kaj se mora zgoditi, da bi se neka medijska zgodba lahko osredinila okoli možnosti politika ujeti na laži?

Seveda je vse odvisno od njene teže in okoliščin, v katerih je nastopila. V običajnih razmerah profesionalne in demokratizirane skupnosti bi si novinarji ob tem obliznili vse prste, kajti v njej se kompletira vse, kar želijo doseči v svojem poklicu: učinkovito nadziranje oblasti in širše politične sfere v imenu javnosti, profesionalni izziv novinarskega preiskovanja in dokazovanja, da je lagal, privrženost moralnim in etičnim standardom. Kot vemo, ameriški mediji laži svojega predsednika celo preštevajo in imajo resnično polne roke dela.

Skrivnostni sel iz vlade in stava za malico

Blizu temu je tudi domači primer Marjana Podobnika, razpisovalca strankarskih denarnih nagrad za vsakega ubitega volka – njegova morebitna laž visi v zraku in predstavlja novinarski izziv. Res je takšne narave, da je verjetno na koncu ne bo mogoče neposredno dokazati in zanjo velja situacija »besede proti besedi«. Govorim o sumljivi zgodbi o sestanku s skrivnostnim vladnim pogajalcem. Tatjana Pihlar piše v Dnevniku o skrivnostnem vladnem slu, ki naj bi v zadnjem hipu zadovoljil pričakovanja prvaka SLS, zaradi česar se je tik pred zdajci odločil protest svoje stranke na kmetijskem sejmu odpovedati:

»Jutri zjutraj si bo Marjan nekaj izmislil in bo protest odpovedal. Za eno malico upam staviti, da se bo to zgodilo. Zelo dobro ga poznam in vem, kako deluje. Me pa prav zanima, kakšen izgovor bo tokrat potegnil iz klobuka,« nam je dan pred odprtjem sejma Agra v Gornji Radgoni dejal ustanovni član Slovenske ljudske stranke (SLS) in podpredsednik Sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič.«

»Prinašalec dobrih novic«

In res se je zgodilo nekaj, kar spominja na omenjeno prognozo; nekdo bi lahko v stavi dobil najmanj malico. Podobnik je le dobro uro pred uradnim odprtjem 57. kmetijsko-živilskega sejma sporočil: »Z velikim veseljem sporočam, da smo ponoči preko prinašalca dobrih novic s strani slovenske vlade dobili izraz polne pripravljenosti, da se v celoti realizirata obe zahtevi Slovenske ljudske stranke. Imamo zagotovila, da bosta pristojni ministrstvi izpeljali spremembo ureditve, ki v tem trenutku še vedno omogoča zgolj odstrel osmih konkretnih volkov in v primeru, da je odstreljen neki drug volk, grozi lovcem in njihovim lovskim družinam visoka kazen. Prav tako je obljubljeno denarno nadomestilo kmetom v tistih okoljih, ki so obremenjena z napadi volkov, medvedov in šakalov.«

Marjan proti Marjanu: larifari!

Omenjena noč je očitno bila zelo dolga, pogovori pa zelo intenzivni. Neki drugi Marjan, predsednik vlade, je potem čez nekaj ur kar na sejmu v svojem govoru ostro demantiral obstoj prinašalca dobrih novic. Podobnikovo hvalisanje je označil za »larifari«, potem pa pred mednarodnim občinstvom močno udaril po njegovi trenutni in pretekli politični karieri. V včerajšnjem demantiju pod naslovom »V SLS obžalujemo napade predsednika vlade Marjana Šarca na kmete in slovenske osamosvojitelje« so v stranki seveda morali reagirati na ostre in za slovenske razmere nepričakovano nezadržane obtožbe.

Za potrebe naše detekcije, ali je Podobnik lagal ali ne okoli tihih dogovorov z vlado, je v njem pomemben le stavek, da »v SLS obžalujemo včerajšnje grobe in žaljive napade predsednika vlade g. Marjana Šarca na SLS in še posebno na predsednika Marjana Podobnika. V zgodovini radgonskega sejma se verjetno še ni zgodilo, da bi se katerikoli predsednik vlade tako spozabil pred visokimi domačimi in tujimi gosti ter javnostjo. V SLS ne želimo ugibati, ali je bil napad posledica živčnosti ob dejstvu, da se je vlada očitno ustrašila protestnega shoda, pristala na zahteve SLS, opogumljena po preklicu shoda pa besedo požrla in dogovor zanikala.«

Sprotno prirejanje scenarija?

Čeprav se Podobnikovi niso prav posebej trudili pojasnjevati realnega stanja, temu so se v bistvu na veliko izognili, je majhna referenca vendarle pomembna: z njo so znova pritrdili pogovoru s skrivnostnim vladnim predstavnikom. Šarčev napad so razglasili za izraz njegove psihične razbesnelosti, nato pa v njem že istočasno ugledali potrditev, da si je vlada premislila glede uresničitve podanih zahtev SLS in ne le zanikala pogovore z vladnim predstavnikom, ampak na že doseženi nočni dogovor takoj pozabila.

V SLS so torej sklepali zelo na hitro in zelo implicitno – čeprav je marsikdo pomislil, da si preprosto izmišljujejo in prirejajo scenarije sproti, glede na razplet dogodkov, kot jim paše. Iz tega, da jih je Šarec močno grajal, pač strogo vzeto še ne sledi, da obljube vladnega kurirja ne držijo več. So se pa najbrž marsikomu ob temu še poglobili sumi, saj prvak SLS že v drugo ni ponudil nobenega močnejšega dokazila, da res ne izvaja »larifari«, kot se je glasil očitek.

Kaj bi lahko storili novinarji?

Pri Podobnikovih, če o takšnih akcijah na koncu ne odloča zgolj sam predsednik, kot je namignil Franc Bogovič in s tem javnosti zaupal več, kot bi smel, bi po plazu hudih obtožb na svoj račun prejkone imeli precejšno moralno zavezo, da svoje trditve alibizirajo s podatkom, s kom iz vlade so se tistega večera pred otvoritvijo sejma pogovarjali. Žal tega niso storili in zato tudi ne zvečali verodostojnosti svojih besed v situaciji, ko jim ne verjamejo niti njihovi ustanovni člani.

Prvak SLS pa ima še en dober razlog za molk: nihče od novinarjev od njega takšnega podatka niti ni dovolj vztrajno zahteval. Sum, da je lagal, torej sploh niso poskušali do konca raziskati. Že mogoče in verjetno, da bi se naslovljeni temu izmikal, vendar bi lahko iz njega vsaj poskušali izvabiti podrobnejše pojasnilo. Vendar posebne vztrajnosti nisem zaznal: novinarka Dnevnika je pri tem prišla še najdlje. Če bi že poskušali, si ne znam predstavljati, da o tem ne bi potem brali.

Končno namreč politika še kako krvavo potrebuje medije in si svojega obstoja brez njim sploh ni mogoče predstavljati. Zlahka si predstavljam, kaj znajo novinarji storiti politiku, ki ga imajo na sumu, da debelo laže. Za začetek pa bodo morali storiti prvi korak.