::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Pahorjev Russell in domoljubje v Odmevih

V Odmevih so se spomnili na 30. obletnico ustanovitve Slovenske kmečke zveze z dobrih štirinajst minut dolgim prispevkom, v katerega je Slavko Bobovnik uvedel tudi kratki pogovor med Jožetom Možino in slavnostnim povabljencem Borisom Pahorjem.

Slavnostna akademija v organizaciji SLS z novostarim predsednikom Marjanom Podobnikom, kasneje Bobovnikovim gostom v studiu, je poskrbela za nekaj nepozabnih scen, kjer se je na trenutke zazdelo, da se vse vrtinči okoli Pahorja točno na način, ki spominja na eno samo politično zlorabo človeka pri 104 letih častitljive starosti.

Zato ni bilo niti posebno presenečenje, ko je Možina svojega intervjuvanca nagovoril s stavkom »V čast nam je, da vas gostimo tukaj v Ljubljani v Unionski dvorani, na kraju zgodovinskega dogodka pred 30. leti, ko se je tu osnovala prva demokratična stranka, kar je bil uvod v padec komunizma« in pri tem pozabil, da tam ni v imenu organizacijskega odbora, temveč kot novinar javnega servisa.

Boris Pahor Možina.PNG

Pahor v pogovoru z Možino

Kar je hitro sledilo, je bilo potem majhno presenečenje v obliki distanciranja: kakor da bi se Pahor zavedal novinarskih limanic, je sprva izrazito dvakrat poudaril, da se ima za socialdemokrata, da ni za levico ali desnico, temveč sledi le vrednosti in pomenu krščanskega socialnega gibanja.

Možina je nato vanj rinil z novim vprašanjem, kjer je kar dobro vedel, kakšen bo odgovor: o izgubi identitete in domoljubja v slovenskem patriotizmu, ki ga je nadgradil z namigom, da naj pred slovenskimi šolami naj ne bi več visele slovenske zastave, ki so menda nekaterim moteče. Sledila je Pahorjeva pričakovana ekspertiza o nacionalizmu – točno na način, ki si ga je novinar obetal. Limanice so uspele.

Russell o ljubezni do domovine

V nadaljevanju želim predvsem problematizirati odgovor povabljenca:

Bertrand Russell, ki je spisal zgodovino filozofije zahodne Evrope, nekje v svoji knjigi pravi: »Ljubezen do svojega jezika, do svoje domovine, do svoje tradicije, do svoje zgodovine, literature in tako dalje ne more na noben način biti nacionalizem.«

Pahorjeva izjava ima eno veliko težavo: Russell v omenjeni knjigi (»A History of Western Philosophy«, slovenski prevod »Modrost zahoda«) ničesar temu podobnega ni zapisal. Še več, ne verjamem, da je kaj podobnega sploh kjerkoli izjavil ali mislil.

Na pregled njegovih stališč o nacionalizmu in domoljubju me je navedlo prav neznatno poznavanje prepričanj tega filozofa – da bi nadvse »razsvetljenski«, kozmopolitski in racionalni mislec, znan po odločnem nasprotovanju vojnam, totalitarizmom in jedrskim poskusom kaj takšnega izjavil, pa še to v knjigi, ki ni prvoosebna, temveč je posvečena orisu zgodovine zahodne filozofije in s tem prikazu številnih filozofov, bi me nadvse presenetilo.

Namesto tega, kar trdi Pahor, sem našel vrsto takemu prepričanju nasprotnih sodb o domoljubju in nacionalizmu, ki pred dokazujejo, da bi bil Russell nad pripisom pisca Nekropole naravnost ogorčen. Naj jih nekaj naštejem:

»Domoljubi vedno govorijo o umiranju za svojo državo in nikoli o ubijanju za svojo državo.« Bertrand Russell (1962). »Has Man a Future?«.

»Domoljubje je pripravljenost ubijati in biti ubit iz nepomembnih razlogov.« Bertrand Russell (2004). »Sceptical Essays«.

»Neomejeni nacionalizem je na dolgi rok nezdružljiv s svetovnim mirom.« Bertrand Russell (2004). »Sceptical Essays«.

»Seveda je jasno, da si mora država z veliko tujo populacijo s svojimi šolami prizadevati za asimilacijo otrok priseljencev. Vendar je res pomilovanja vredno, če bi moral velik del tega procesa biti pod vplivom precej kričavega nacionalizma.« Bertrand Russell (2004). »In Praise of Idleness and Other Essays«.

»Nacionalizem je v bistvu kolektivno samopoveličevanje v prepričanju, da je pravilno slediti interesom lastnega naroda, ne glede na to, v kakšni meri bodo ti v nasprotju z interesi drugih. Precej čudno je, če se poudarjanje zaslug lastnega naroda obravnava kot vrlino. Kajti kaj naj si mislimo o posamezniku, ki je izjavil: ‘Moralno in intelektualno sem večvreden vsem ostalim posameznikom, in zaradi te večvrednosti imam pravico, da ne upoštevam vseh interesov, razen svojega”? Nedvomno je veliko ljudi, ki čutijo na tak način, a če preveč odkrito razglašajo svoje občutke in se preveč vsiljivo odzivajo, si o njih ne mislimo nič dobrega.’« Bertrand Russell (2001). »Common Sense and Nuclear Warfare«.

Pahorjev črni župan

Od Russllove ljubezni do domovine in svojega jezika ne ostane ravno veliko. Po drugi strani iz preteklosti vemo, da Pahorja njegov nacionalizem rad zanese zelo daleč. Nič manj kot do rasizma, o čemer sem pisal v prispevku Borisa Pahorja rasistična izjava. Njegovo stališče do temnopoltega župana Pirana si ne zasluži kakšne milejše karakterizacije:

»Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj bog, kje je tu narodna zavest? Nič nimam proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.«

Žal nisem med tistimi, ki bi sicer še danes intelektualno čilega avtorja raje obravnavali po nekih drugih, milejših vatlih, zaradi njegovih literarnih in drugih zaslug, ali preprosto zaradi starosti. Na kar je namigoval Borut Pahor v neki svoji repliki, ko so ga še kot predsednika vlade spraševali o tem. Seveda tudi ne mislim, da je njegovo književno ustvarjanje zaradi političnih stališč, s katerimi se ne strinjam, kaj manj vredno. Prepričan pa se, da zgrešenih prepričanj in trditev nismo upravičeni kar spregledati in zamolčati, kot to nenehno počno domači množični mediji.

Podobnik in Bobovnik

Podobnik in Bobovnik med oranjem ledine demokracije

Information

This entry was posted on 06/12/2018 by in mediji and tagged , , , , , , , .
%d bloggers like this: