Pahorjev Russell in domoljubje v Odmevih

V Odmevih so se spomnili na 30. obletnico ustanovitve Slovenske kmečke zveze z dobrih štirinajst minut dolgim prispevkom, v katerega je Slavko Bobovnik uvedel tudi kratki pogovor med Jožetom Možino in slavnostnim povabljencem Borisom Pahorjem.

Slavnostna akademija v organizaciji SLS z novostarim predsednikom Marjanom Podobnikom, kasneje Bobovnikovim gostom v studiu, je poskrbela za nekaj nepozabnih scen, kjer se je na trenutke zazdelo, da se vse vrtinči okoli Pahorja točno na način, ki spominja na eno samo politično zlorabo človeka pri 104 letih častitljive starosti.

Zato ni bilo niti posebno presenečenje, ko je Možina svojega intervjuvanca nagovoril s stavkom »V čast nam je, da vas gostimo tukaj v Ljubljani v Unionski dvorani, na kraju zgodovinskega dogodka pred 30. leti, ko se je tu osnovala prva demokratična stranka, kar je bil uvod v padec komunizma« in pri tem pozabil, da tam ni v imenu organizacijskega odbora, temveč kot novinar javnega servisa.

Boris Pahor Možina.PNG

Pahor v pogovoru z Možino

Kar je hitro sledilo, je bilo potem majhno presenečenje v obliki distanciranja: kakor da bi se Pahor zavedal novinarskih limanic, je sprva izrazito dvakrat poudaril, da se ima za socialdemokrata, da ni za levico ali desnico, temveč sledi le vrednosti in pomenu krščanskega socialnega gibanja.

Možina je nato vanj rinil z novim vprašanjem, kjer je kar dobro vedel, kakšen bo odgovor: o izgubi identitete in domoljubja v slovenskem patriotizmu, ki ga je nadgradil z namigom, da naj pred slovenskimi šolami naj ne bi več visele slovenske zastave, ki so menda nekaterim moteče. Sledila je Pahorjeva pričakovana ekspertiza o nacionalizmu – točno na način, ki si ga je novinar obetal. Limanice so uspele.

Russell o ljubezni do domovine

V nadaljevanju želim predvsem problematizirati odgovor povabljenca:

Bertrand Russell, ki je spisal zgodovino filozofije zahodne Evrope, nekje v svoji knjigi pravi: »Ljubezen do svojega jezika, do svoje domovine, do svoje tradicije, do svoje zgodovine, literature in tako dalje ne more na noben način biti nacionalizem.«

Pahorjeva izjava ima eno veliko težavo: Russell v omenjeni knjigi (»A History of Western Philosophy«, slovenski prevod »Modrost zahoda«) ničesar temu podobnega ni zapisal. Še več, ne verjamem, da je kaj podobnega sploh kjerkoli izjavil ali mislil.

Na pregled njegovih stališč o nacionalizmu in domoljubju me je navedlo prav neznatno poznavanje prepričanj tega filozofa – da bi nadvse »razsvetljenski«, kozmopolitski in racionalni mislec, znan po odločnem nasprotovanju vojnam, totalitarizmom in jedrskim poskusom kaj takšnega izjavil, pa še to v knjigi, ki ni prvoosebna, temveč je posvečena orisu zgodovine zahodne filozofije in s tem prikazu številnih filozofov, bi me nadvse presenetilo.

Namesto tega, kar trdi Pahor, sem našel vrsto takemu prepričanju nasprotnih sodb o domoljubju in nacionalizmu, ki pred dokazujejo, da bi bil Russell nad pripisom pisca Nekropole naravnost ogorčen. Naj jih nekaj naštejem:

»Domoljubi vedno govorijo o umiranju za svojo državo in nikoli o ubijanju za svojo državo.« Bertrand Russell (1962). »Has Man a Future?«.

»Domoljubje je pripravljenost ubijati in biti ubit iz nepomembnih razlogov.« Bertrand Russell (2004). »Sceptical Essays«.

»Neomejeni nacionalizem je na dolgi rok nezdružljiv s svetovnim mirom.« Bertrand Russell (2004). »Sceptical Essays«.

»Seveda je jasno, da si mora država z veliko tujo populacijo s svojimi šolami prizadevati za asimilacijo otrok priseljencev. Vendar je res pomilovanja vredno, če bi moral velik del tega procesa biti pod vplivom precej kričavega nacionalizma.« Bertrand Russell (2004). »In Praise of Idleness and Other Essays«.

»Nacionalizem je v bistvu kolektivno samopoveličevanje v prepričanju, da je pravilno slediti interesom lastnega naroda, ne glede na to, v kakšni meri bodo ti v nasprotju z interesi drugih. Precej čudno je, če se poudarjanje zaslug lastnega naroda obravnava kot vrlino. Kajti kaj naj si mislimo o posamezniku, ki je izjavil: ‘Moralno in intelektualno sem večvreden vsem ostalim posameznikom, in zaradi te večvrednosti imam pravico, da ne upoštevam vseh interesov, razen svojega”? Nedvomno je veliko ljudi, ki čutijo na tak način, a če preveč odkrito razglašajo svoje občutke in se preveč vsiljivo odzivajo, si o njih ne mislimo nič dobrega.’« Bertrand Russell (2001). »Common Sense and Nuclear Warfare«.

Pahorjev črni župan

Od Russllove ljubezni do domovine in svojega jezika ne ostane ravno veliko. Po drugi strani iz preteklosti vemo, da Pahorja njegov nacionalizem rad zanese zelo daleč. Nič manj kot do rasizma, o čemer sem pisal v prispevku Borisa Pahorja rasistična izjava. Njegovo stališče do temnopoltega župana Pirana si ne zasluži kakšne milejše karakterizacije:

»Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj bog, kje je tu narodna zavest? Nič nimam proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.«

Žal nisem med tistimi, ki bi sicer še danes intelektualno čilega avtorja raje obravnavali po nekih drugih, milejših vatlih, zaradi njegovih literarnih in drugih zaslug, ali preprosto zaradi starosti. Na kar je namigoval Borut Pahor v neki svoji repliki, ko so ga še kot predsednika vlade spraševali o tem. Seveda tudi ne mislim, da je njegovo književno ustvarjanje zaradi političnih stališč, s katerimi se ne strinjam, kaj manj vredno. Prepričan pa se, da zgrešenih prepričanj in trditev nismo upravičeni kar spregledati in zamolčati, kot to nenehno počno domači množični mediji.

Podobnik in Bobovnik

Podobnik in Bobovnik med oranjem ledine demokracije

Novi prispevki k stari stereotipizaciji Balkancev

Obrazi, ki so jih povzeli lastniki, torej pri Večeru, in kasneje pri Dnevniku, so v intervjuju s Slavkom Bobovnikom navrgli tudi kakšno stereotipno. Tokrat na metanivoju, menda naj bi Slovenci bili mentalitetno Balkanci:

Glede stila življenja Slovenci sanjamo naše severne sosede: hiša, okoli nje skrbno pokošena zelenica, pred njo pa spodoben terenc, vse to pa obdaja čim višja ograja. In kaj, če je v sosednji, lepo urejeni hiši “fricelj”? Glavno je da ni hrupa in da nam ne rase plevel čez ograjo. Po stilu dela, kot da so nam vzor bivši sodržavljani z Balkana. Čim manj za čim več denarja. Z besedami, ne z dejanji ali izdelki poskušamo dokazati, da smo najboljši in zato najdražji. Za naše napake so vedno krivi drugi.

Se pravi: novi prispevki k stari stereotipizaciji Balkana, to pot vsaj utolažljivo na način, da v izpeljavi letijo na Slovence. Bobovnikova zadrega se ohranja, s tem ne more biti razbremenjen začetne geste: ker je s stereotipi na koncu obremenil »domačega človeka«, zaradi tega ni izzvenel nič manj ksenofobno, klišejsko in predsodkovno.

Za sleherno stereotipizacijo je značilna gesta univerzalne posplošitve: tudi če bi bilo res, da je član razreda A nosilec lastnosti X, nikoli ne more biti res, da isto velja za večino in še manj, da velja za vse člane tega razreda.

Če je zdaj jasno, zakaj voditelj Odmevov ne mara Balkancev, ker namreč premalo delajo in ker bi imeli preveč za svoje nedelo, pa je s svojimi odgovori nekam pričakovano spravil v dobro razpoloženje novinarko. Ki je v njem prepoznala prijaznega gentlemana, ob katerem je uspela ponotranjiti njegove iskrivosti in začela uživati:

Čeprav sem slišala, da je Slavko Bobovnik prijazen sogovornik, celo eden od redkih gentlemanov daleč naokoli, so me vztrajno dušili dvomi in prežemali strahovi, da se ne bom znala odzivati na njegove dovtipe, iskrivosti, tudi pikrosti. A sem preživela. Kaj preživela, uživala.

Skratka, tako rekoč slovenski užitki ob balkanskih stereotipih?

 

Bobovnik Balkan

Časopis Dnevnik, ki je znova našel prostor za nekritično reciklažo stvari, ki tega niso vredne

Več:

Eno sonce za male in velike ljudi: kaj početi s takimi izjavami?

Bobovnik, Trump in relativizacija nasilja

Bobovnik, Trump in relativizacija nasilja

Razprava o Trumpovi zakasneli in tudi sicer benigni obsodbi rasizma po izbruhu uličnega nasilja v Virginiji in prvi izjavi, po kateri je niti malo presenetljivo enakovredno obsodil obe strani in s tem uravnotežil krivdo med rasisti in antirasisti, je bila dovolj mamljiva tudi za voditelja Odmevov.

Bobovnik Odmevi rasizem

Voditelj v elementu spraševanja: trojna relativizacija nasilja

S tem ni nič narobe. Toda čeprav se je zdelo, da smo dosegli hipni javni konsenz o nedopustnosti relativizacije nasilja, iskanja ekvidistance in skrivaštva pred odgovornostjo, v kateri sta se celo v ZDA demokratska in republikanska stran končno zedinili, Slavku Bobovniku tega ni uspelo zaznati. Kakor da ni opazil čvrstosti in homogenosti v javnih stališčih, da je treba rasizem in nasilje nedvoumno obsoditi.

Ja, obstajajo razlike v kulturnih tradicijah. V Sloveniji pač živimo drugačna življenja, imamo omledne politike in še bolj omledno novinarstvo. V le malce drugačnem kontekstu sovraštva do beguncev novinarji tod ne zmorejo uvideti, da slovenski predsednik ni prav veliko boljši od ameriškega: ko gre za ekvidistanco, se Borut Pahor preprosto skrije za frazo o pravici do drugačnega mnenja – obeh strani, kot je to zelo jasno povedal v svojem prvem zakasnelem odzivu na izbruhe ksenofobije pri nas. O tem sem podrobneje pisal.

Kaj bi z obsodbo sovražnega govora, ki vodi do sovražnih dejanj, če je treba iskati ravnotežje med dvema taboroma! Res, Trump bi se lahko marsičesa naučil pri svojem slovenskem kolegu in namesto fraze o »krivdi na obeh straneh« uporabil »pravico do drugačnega mnenja obeh strani«. Če Trumpa obsojamo, bi mu pri nas množica navdušeno ploskala kot carju in frajerju, ko bi le malce preformuliral svoj pogled – kar konstantno počne slovenskemu flirt predsedniku.

Povsod so slabi ljudje

A vrnimo se k Bobovnikovim izhodiščem v razpravi z gostom. Kaj torej v takšni situaciji, po tako rekoč univerzalno doseženem strinjanju o Trumpovi nedopustni podpori rasizmu in celo predsednikovi korekciji po kritiki zaradi prvega odziva, naredi v studiu?

Svojega sogovorca, sociologa Damjana Mandelca, uspe vprašati naslednje:

»Ravno predsednika (sc. Trumpa) sem hotel citirati. Pravi, da slabi ljudje so na tej in oni strani.«

Le na prvi pogled je pozicija izjave nedolžna. Kajti, seveda, voditelj ničesar ne trdi, on le sprašuje. Spraševanje kot erotetika mu nudi lagodno varno zavetje, da mu ničesar ne morete očitati neposredno. A v resnici na točki že omenjenega konsenza glede obsodbe rasizma in nasilja anahronistično gloda dalje in afirmira taisto graje vredno govorico nevtralnosti.

Varni pristan, kjer ga na ravni neposredno izrečene besede ne morete grajati, da kaj trdi in celo ne tega, da sugerira, saj on vendar le naivno sprašuje, nas samoumevno vodi do kimanja: ja, seveda so slabi ljudje na vseh straneh. Nekako je nemogoče, da ne bi bili povsod. In potem ima Trump seveda prav, ko s prstom kaže na obe.

Pustimo ob strani popolno menjavo teme: argument pač ne govori o tem, kje najti slabe ljudi, če bi že vedeli, na kaj merimo z navedenim opisom – njihova definicija je bistveno širša od razprav o rasizmu, suprematizmu, ksenofobiji in sovraštvu in tudi zunaj pričakovanega konteksta Trumpovih strašljivih izjav. Novinarski populizem, kot smo mu priča, voditelju omogoča razpravo, ki bo ustrezala »malemu človeku«. Se pravi, da želi predvsem najti pritrditev čvrsto ukoreninjenim predsodkom množic, kjer napor mišljenja ni potreben. Nekako v smislu: zlo se dogaja, ljudje so zli, razlikovati med vsem tem bi bilo nesmiselno in predvsem mentalno prenaporno.

Bobovnik nas z vprašanji vodi v smer, ko zgolj pritrjuje takemu horizontu zgrešenih prepričanj »nemiselne« večine. In se za nameček mora pretvarjati, da Trumpove začetne geste še nismo obsodili. Morda celo, da je ne rabimo: če so slabi ljudje na obeh straneh, potem je na obeh, menda nekako logično, tudi odgovornost. Kar je natanko tisto, kar je povedal ameriški predsednik.

Relativizacija nasilja kot nasilja

Da Bobovnikov mišljenjski modus operandi ni naključen, se pokaže že v nadaljevanju dialoga. Najprej v Mandelca vrta z vprašanji, ki nimajo enostavnih odgovorov, ki jih seveda pričakuje. Recimo: »Zakaj postajajo ti protesti vse bolj nasilni?« ali »Kje je tam vzrok za nasilnost?«. In potem sledi namig, ki je po osnovni strukturi podoben prejšnjemu, tokrat še bolj neposredno usklajen z ljudsko miselno folkloro in tokrat niti več ne formiran kot vprašanje:

Tudi pri nas doma pravijo mnogi: za nasilje sta potrebna dva.

Voditeljev populizem je s tem še bolj razgaljen: sredi najbolj intelektualno zahtevne informativne oddaje na nacionalki nam servirajo domislice, ki niso niti na ravni dometa gostilniških modrovalcev.

Kajti spet smo se znašli na točki, ki je ni mogoče razumeti drugače kot relativizacijo nasilja: če sta za nasilje potrebna dva, ker so slabi ljudje na obeh straneh, potem pravzaprav enostranske obsodbe nimajo smisla. Bobovnikova ljubezen do trumpizmov bi lahko hitro postala tudi Trumpova ljubezen do Bobovnika. Povedano drugače: zlahka si lahko npr. zamislimo govore, v katerih Trump variira ljudske variacije voditelja Odmevov. In mu je pri tem neizmerno hvaležen.

Glede presoje pravilnosti ugotovitve velja spomniti, da je voditeljev argument »Za nasilje sta potrebna dva« resnično priljubljen med gostilniškimi (in negostilniškimi) nasilneži. V resnici je kar zimzeleni izgovor brutalnežev, ki nasilje zganjajo: žena jih ves čas izziva, pa jih nato fizično utišajo. Dekleta, sploh natakarice, v kratkih krilih zganjajo psihični teror in poželjivo gledajo naokoli, razlagajo posiljevalci. In tudi delavec na bencinski črpalki je bil prav nesramen do nas, preden smo mu odmerili udarec.

To je ta ljudska mentaliteta vsegliharstva, ki se ji Bobovnik očitno dobrika in vmes skupaj z Odmevi prejema nagrade, kot so viktorji. In taista, le ameriška, je najbrž omogočila zmago alfa samcu »naše Melanije« – če citiramo še enega obiskovalca Odmevov, ki sliši na ime Boštjan M. Zupančič. Tudi o tem več v povezavi spodaj.

Relativizacija fašizma

Tudi v naslednjem primeru se je voditelj približal relativizaciji – vsaj na ravni rabe pojmov:

Gospod Mandelc, zadnje čase se je tudi pri nas pojavila cela kopica izpeljank na temo fašista. Prav izpisal sem si, poglejte: klerofašist, neofašist, evrofašist, levi fašist, da ne naštevam naprej. Kdorkoli danes komu ni všeč, si zasluži in dobi oznako fašist z neko predpono.

Bobovnik odpira prostor za možnost sorazmerne razlage rasističnega dogajanja še tretjič. Ne le, da so zli ljudje na obeh straneh, ne samo, da sta za nasilje potrebna dva, torej dve strani, tudi za fašiste se zdi, da so tu in tam.

Nominalizem, ki predvideva, da bomo o fašizmu lahko kaj povedali, če bomo raziskali njegovo ime ali njegove javne rabe in pripise, je zgrešil njegovo substanco. Celo več, najbrž se zgolj pretvarja, da bi jo uspel lažje zgrešiti, ker ga razprava o bistvu njegovega vzpona in razraščanja ne zanima. V zameno mora fingirati, da je pomembno, kdo komu pravi, da je fašist, ter da se poimenovanje enakomerno dogaja z vseh strani.

Ergo, kot se spet vsiljuje zaključek: ker vsi za druge menijo, da so fašisti, ne pa zase, je sam fenomen fašizma prazen. In smo spet pri anticipirani lenobi mišljenja: le kaj bi z razpravo o njegovih učinkih in posledicah, če so stvari tako uravnoteženo arbitrarne. Logika ekvidistance se tokrat v nizu nekaj minut pogovora ponovi še tretjič. Kar res govori o tem, da si jo je voditelj prisvojil za svoje izhodišče: navzven je celo videti, da ga preprosto fascinira, da so fašisti kakor na obeh straneh, kar spet izzveni v novo ponovitveno parafrazo Trumpa.

Sklep

Bi lahko voditeljevo vodenje interpretirali v zanj bolj dobrohotni maniri? Težko. Kot rečeno, ne verjamem v perfidni izgovor o tem, da sam ničesar ne trdi, da zgolj postavlja vprašanja in ponuja izhodišča za razpravo. Kajti enkrat več je postalo otipljivo prepoznavno, kako ključna za percepcijo uporabnikov medijev in končno državljanov so lahko novinarska vprašanja, namigi in teze, ki se jih zastavlja sogovorcu.

V danem primeru na način, ki preprosto sledi neki predpostavljeni vednosti in prepričanjem, da bi jim zadostil in jih pomiril. V kakšni drugačni konstelaciji bi, če dobro premislimo, podobna ali identična novinarska izhodišča voditelja pričakovali na protrumpovski Fox News, ne na TV Slovenija. Bistveno za razumevanje Bobovnikove »metodologije« pač ni, da bi ga smeli naravnost obtožiti protrumpističnih stališč.

Trik se skriva v mentalni operaciji populističnega niveliranja krivde in odgovornosti, ki črpa svoj izvor v antihumanizmu in načelnem »zavezništvu sovraštva«, kot temu pravi Boštjan Videmšek. Kar v praksi pomeni, da sovraštvo tihoma normalizira, namesto da bi ga obsojalo.

Več:

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Srečni dnevi za narod, ki ima takega carja

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

 

Morala in denar: Zdenka Čebašek Travnik in njena plača

Smemo verjeti novopečeni predsednici Zdravniške zbornice, ki je zadnje tedne močno plenila medijsko pozornost s svojo zahtevo po visoki plači?

Vprašanje je seveda, glede česa. Zato bodimo natančni. Če se je začetno razkritje njenih  zahtev po visoki plači prevesilo v drugo fazo, kjer nas trenutno nenadoma pomirja, da bo imela le takšno kot predhodnik, ne velja spregledati, da je dr. Zdenka Čebašek Travnik spretno manipulirala med dvema motivoma, da bi prikrila svoje apetite.

Po tistem, ko so jo zapustili štirje, dr. Miro Denišlič na mestu predsednika razsodišča 2. stopnje zdravniške zbornice, še pred tem pa dr. Irena Manfredo, dr. Bojana Pinter in dr. Zdenko Šalda, vsi po vrsti tesni zavezniki v kampanji, je Čebašek Travnik njihove očitke o avtokratskem obnašanju v prvih tednih mandata in velikem zanimanju za svojo plačo spretno obračala v teorijo zarote in iskala navideznega skritega sovražnika. Po principu zimzelenih in dobro preizkušenih političnih retorik strankarskih veljakov pri nas. Ne dvomim sicer, da so se v zadnji fazi morda res prikradli v igro tisti, ki so zaslutili svojo novo priložnost, a trditi, da so vanjo vpleteni člani njene ožje ekipe, je podcenjevanje zdrave pameti in vnovično poniževanje njih samih.

Nekaj ključnih poudarkov, s katerimi je to počela, si velja ogledati: »Pobud k odstopu in glasovanju o nezaupnici v prvem tednu mandata si ne morem razlagati drugače kot pritisk elit, ki me hočejo umakniti s položaja«; »Ne znam si pojasniti, od kod takšen zagon in usklajena akcija za mojo zrušitev. Če pogledamo, kdo me ruši, lahko potegnemo vzporednico s predhodnimi vodstvi«; »Prinašam spremembe, zato me želijo onemogočiti«.

SIOL Čebašek elite

Učinkovit piarovski trik v poudarku na Siolu: razglasiti se za žrtev zarote

Seveda nihče ne dvomi, da v zdravstvu obstajajo elite in da bi marsikomu njen odstop prišel prav. A to še ne pomeni, da smo lahko dodatno potrpežljivi glede njenih nespametnih ravnanj.

Piarovski in komunikacijski obrat, s katerim je po zadnjem sklepu skupščinskega sveta, ki ga tvorijo predsedniki regijskih odborov, njena plača postala 8.000 evrov bruto, je očitno vseboval le eno premiso, ki bi se lahko v parafrazi glasila: »Bodite končno zadovoljni, moja plača bo enaka kot tista pri mojem predhodniku.«

Kaj drugega ji na koncu tudi ni preostalo, saj ji je grozila razrešitev in še vedno ji: 15. marca se obeta izredna skupščina zdravniške zbornice, na kateri bodo odločali tudi o tem. Toda kako prepričljivi so njeni zadnji manevri, s pomočjo katerih je nenadoma zadovoljna z omenjeno višino plače?

Intervju s Slakom

Spomnimo, v poučnem pogovoru v studiu z Urošem Slakom v oddaji 24ur zvečer dne 22. februarja letos si je predsednica privoščila številna neumestna ustavljanja novinarja, ki sicer res ne slovi po svoji uglajenosti, je bil pa tokrat vendarle bolj zmeren od nje. Ob njem so pokazali korespondenco med člani njene ekipe, iz katere je črno na belem izhajalo, da Čebašek Travnik zahteva visoko plačo in da z njo avtokratsko pogojuje nadaljnje delo s sodelavkami in sodelavci.

Še več, v istem prispevku so pokazali tudi faksimile dopisov med njo in njeno ožjo ekipo, iz katerega se vidi, da je svoje sodelovanje z njimi pogojevala z zahtevo, da brezpogojno podprejo njena pričakovanja glede višine svoje plače – seveda višje od predhodnika. V soboto jim je predlagala tak ultimat:

»Nič več pogajanj, ali sprejmeš, ali pa ne« oziroma »Kdor ga ne more sprejeti oz. se ne vidi kot moj sodelavec oz. sodelavka, naj mi to sporočim prosim do jutri zvečer.«

Čebašek ultimat

Ultimat predsednice iz dokumenta, prikazanega v oddaji 24ur zvečer

Materialni dokazi so nesporni in predsednica jih ni zanikala. Še več, pri Slaku je problematizirala le, kako so lahko prišli v javnost. Izjava Bojane Pinter in drugih o njeni aroganci so s tem postale podkrepljene in smiselne, potrdil se je sum, da je predsednica res obremenjena z višino svoje plače in je zanjo pripravljena zavrniti najbližje.

Intervju z Bobovnikom

Po tistem, ko je videla, da je šla predaleč, je Čebašek Travnik povsem omilila svojo pozicijo. Če je na začetku veljalo, kar je sama povedala pred kamerami, namreč  »glede moje plače se bom s predsednikom skupščine dogovorila, da bo moja plača takšna, kot sem predlagala«, je v pogovoru v Odmevih 7. marca nenadoma obrnila ploščo. Ker je bilo treba minimizirati povzročeno škodo, je nenadoma plača predhodnika postala povsem zadostna zahteva, ki jo je posladkala še s kakšno všečno retorično domislico, kot je tale: »Jaz sem prišla na zbornico delat in ne po plačo«.

Čebašek Bobovnik Odmevi

Predsednica Zdravniške zbornice v Odmevih

Njene zahteve so v pogovoru nenadoma postale pričakovanja drugih (»Ne, to je bilo tako, da je mene mag. Bitenc vprašal, kakšno plačo pričakujem«), tesni sodelavci in podporniki pa so, kot rečeno, postali del vnaprej zrežiranega komplota, očitno od samega začetka.

Bobovnik je bil zadovoljen z njenimi pojasnili tipa »Ne vem, od kod je ta ideja, da sem jaz zahtevala…«, poudarek o njenih izsiljevanjih in ultimatih pa je ostal v zraku. S tem je po vodi splavala priložnost novinarjev, da predsednico ujamejo na laži, ki jo je mogoče celo dokumentirano prikazati.

Nato je triumfirala še z igranjem na karto nevednosti (»Jaz sem za plačo prvič slišala dva dni pred verifikacijo na skupščini«) in storila vse, da bi ustvarila vtis, kako glede svoje plače tako rekoč ni imela nobenih pričakovanj. S tem je povsem zanikala začetni očitek, zaradi katerega je sploh padla v nemilost pri svojih kolegih.

Moralni prekršek

Najbolj trezen opis situacije je bržkone prispeval dr. Zdenko Šalda, njen podpornik, srž zapleta je razumel predvsem kot moralni prekršek in jo pozval k priznanju napake:

Za komentar v zvezi z afero smo zaprosili enega od njenih najožjih sodelavcev pri kandidaturi, ki je takoj po aferi odstopil iz ekipe, dr. Zdenka Šaldo. Preposlal nam je del korespondence med njim, zbornico in predsednico, v kateri je izrazil prepričanje, da je bilo »sporno«, da je želela Čebašek-Travnikova višjo plačo kot njen predhodnik in da je tako »dokazala, da jo denar zanima«. »Ker je bil to njen prvi ukrep, je s tem simbolno postavila lastne interese pred interese zdravništva in s tem postavila pod vprašaj kredibilnost celotnega vodstva Zbornice in tudi mene osebno,« je še zapisal v elektronskem sporočilu. »Lepo bi bilo, da bi Zdenka priznala, da je storila napako. Sedaj moramo v javnosti in predvsem pred zdravniki popraviti slab vtis, ki je nastal zaradi afere.« V odprtem pismu, objavljenem v Delu, pa je zapisal, da je predsednica storila »moralni prekršek«, da ni pokazala sočutja do slovenske javnosti in zdravništva ter je s tem omajala tako lastni kot ugled zbornice. Ima pa »odličen program« in »če se ga bo držala, se za prihodnost zbornice ni treba bati«.

Nihče sicer ne misli, da je Čebašek Travnik storila kakšen res velik greh, razkrila pa je nekaj svojega značaja in prioritet v mišljenju in delovanju. Predvsem je zdaj svoje nemoralno ravnanje poglobila s sprenevedanjem. Enkrat več škoda, da novinarji nekoga, ki se je tako ujel v protislovje, zaenkrat niso uspeli učinkovito razgaliti.

»Čakalne dobe« kot tematska zastranitev razprav o morilcu iz Izole

Tragični dogodki v izolski bolnišnici, morilski pohod bolnika, ki se je po vsem sodeč odločil ubiti svojega zdravnika po tistem, ko je ugotovil, da je zbolel za rakom na prostati, nato pa je subjektivno presodil, da njegov zdravnik zavlačuje z zdravljenjem, je odprla še eno dilemo medijske naracije in tematiziranja (agenda setting), na katero naletimo kar pogosto v takih primerih.

Nedvomno gre za spontano reakcijo novinarjev, ki kot takšna razgalja popolno nereflektirano podstat njihovega delovanja. Hecno, toda v resnici je nereflektirana tudi takrat, ko se akterji zaklinjajo, da se je zavedajo.

Po tistem, ko je grozljivi pokol pretresel javnost, so namreč uredniki in novinarji po nekem avtomatizmu iz smiselnih varnostnih vprašanj, kar zadeva zdravnike in policiste, prišli in prešli na temo čakalnih dob v zdravstvu. Kot da so bistvene za razlago tragičnega poboja in ključ zanj.

Sicer ne čisto potrjeni motiv morilca so vzeli za izhodišče, tako rekoč vzrok njegove morilske sle. Najbrž po nekem psihološkologičnem premisleku, ki bi se lahko glasil: (a) morilec je ubijal, ker je bila dolga čakalna doba zanj nesprejemljiva, (b) v Sloveniji imamo resnično dolge čakalne dobe, zaradi katerih se posamezniki odločijo, da bodo morili med zdravniki, (c) zato rešujmo problem dolgih čakalnih dob, s tem pa bomo rešili problem morilcev.

Lep paradigmatski zgled takšnega implicitnega premisleka je bila razprava v Odmevih (23.8.), kjer je Slavko Bobovnik gostil ministrico Milojko Kolar Celarc in večnega sindikalista Konrada Kuštrina, da bi iz njiju izluščil, kaj se dogaja s čakalnimi dobami. Voda na mlin je bila speljana in prostovoljni nosači s kanglicami določeni.

Konrad Kuštrin Odmevi Izola

Konrad Kuštrin v Odmevih, 23.8.2016

TV Slovenija se ni izkazala. Čeprav je ministrica dovolj prepričljivo in pravilno povedala, da čakalne dobe niso in ne morejo biti vzrok za takšen tragičen ekscesni primer, je dejansko zdravniška zbornica skupaj s sindikati na ta način zlorabila tragedijo za svoj boj in doseganje partikularnih ciljev – tu se je moč z njo strinjati. Čakalne dobe so akutna težava, vredna vse razprave, a tokrat evidentno lansirana z določenim ciljem na nepieteten način ob nepravem trenutku. O drugih vrstah zlorab na politični desnici, ki so morilca nemudoma povezale z Udbo in temu razlogu naprtile motive za njegovo početje, se ne splača izgubljati besed.

V podobnem duhu je v oddaji asistiral Bobovnik, ko je začel razpravo s Kuštrinom in ga izzval z njegovo licitacijo »Zdravniki nismo krivi za dolge čakalne vrste«. Itak. Kdo je torej kriv? Tematska zastranitev, ki smo ji bili priča, ima dejansko dva vzvoda svojega nastanka. Prvi je že omenjeni, manipulativen. Drugi je od tega neodvisen, čisto novinarski. Kot rečeno, se včasih bolj ali manj spontano križata in združita moči. Ne splača se ugibati, kaj se je zgodilo v tem primeru.

Čakalne dobe SIOL

Izsek iz zapisa na Siolu

Sprašujem se, kaj bi proizvedla histerija spontanega ugibanja, če bi pri morilcu slutili neke druge motive A, B, C. Potem bi se uredniki, se bojim, najbrž odločali za razprave o njih. Po mislih mi iz pedagoških razlogov gredo zelo bizarni razlogi, a jih ne želim navesti, ker bi se zdelo, da v nepravem času karikiram ali parodiram. Iz doslej zbranih podatkov je že jasno, da je morilec že bil pravnomočno obsojen in sedel v zaporu, pa ne zaradi čakalnih dob. Kot agresiven je že pred dvema desetletjema napadel varnostnika v bolnici. Po vsem sodeč je svoj pohod skrbno načrtoval, vključno s samomorom.

In če prav je ministrica že v torek, 23. avgusta, postregla s korekcijo navajanja razprave o dolgih čakalnih vrstah in jih pripisala politični manipulaciji zbornice in sindikatov, je Bobovnik isto temo naslednji dan, v sredo, 24, avgusta, znova pogrel v intervjuju s predsednikom vlade, Mirom Cerarjem.

Odmevi so namreč gostili njega. Kakor je že v navadi, ne v prostorih studiev RTV Slovenija. Še več, popolnoma zavedajoč se zastranitve in tega, čemur se v teoriji argumentacijski zmot reče menjava teme, je Bobovnik s tem ne samo silil v Cerarja, ampak je takšno bilo celo otvoritveno vprašanje intervjuja:

Žal, zaradi dogodkov morava začeti v Izoli. Pa nočem zdaj tega tragičnega dogodka izrabljati za politična preračunavanja in konstrukte, ampak dejstvo je, čakalne dobe so se po dveh letih vašega mandata podaljšale.

Cerar ga je lahko znova le opozoril, kar je novinar že vedel: da tragični dogodek res ni povezan in ga ne moremo povezovati s tem problemom.

Bobovnik Odmevi intervju Cerar

Iz intervjuja z Mirom Cerarjem v Odmevih, 25.8.2016

In tako kot je Bobovnik izrecno ubesedil svoje zavedanje tematske zastranitve in dejstva, da po svoje asistira pri zlorabi tragičnega dogodka, je bila predsedniku dana možnost, da lahko v stiski očitkov vladi pravilno opozori na nek novinarski fenomen.

Obrambna linija pojasnila je bila za Cerarja nato že predvidljiva: težav, ki so se nakopičile v zdravstvu, ne moremo rešiti v letu ali dveh, je ponovil. Slaba sicer, kajti z njo ne pojasni, zakaj so se čakalne vrste v teh dveh letih res podaljšale.

Odvisno od tega, kako zelo ga želimo razširiti, nas tematska zastranitev vodi do širše problematike agenda setting: kako prihaja do uredniških in novinarskih odločitev po izbiri tem, v kakšni meri so takšne izbire spontane, politično usklajene ali popolnoma neartikulirane. Včasih se zdi, da poplitvenje novinarskega uma iz zunanjega dogajanja površno jemlje zgolj dražljaje, neselektivno in brez utemeljitve, da bi se pridobilo material za razpravo, pisanje in objavljanje. Ena od bolj nehotenih posledic takšne zastranitve je nesporno okrepljen občutek pri državljanih, da se je premišljen umor v Izoli zgodil iz navedenega razloga. Da je tako rekoč po svoje racionalen – morilec se ni mogel sprijazniti, da mora dolgo čakati na operacijo -, če ne že kar legitimen.

Čeprav bi temu akterji oporekali, je tovrstna racionalizacija stranski produkt njihovega pristopa.

 

V iskanju veleizdajalcev: Bobovnikovi vojaki

Bobovnikovi Odmevi so 19. maja gostili g. Aleša Hojsa in g. Milana Butaro – po vložitvi ovadbe zoper predsednika države Milana Kučana so menda na ta način želeli »naliti čistega vina« o tem, koliko orožja je Teritorialna obramba imela v času osamosvojitve oziroma razorožitve, kakšno je bilo to orožje in koliko ga je ostalo.

Uredniki so presodili, bi lahko sklepali, da prihaja do različnih ocen in presoj, zato so, kot so dejali v prispevku, našli predstavnika »dveh veteranskih organizacij« in ju soočili.

Hojs Butara Bobovnik začetna

Ker bi gledalci vsekakor opazili, da se nekatera imena gostov kar ponavljajo, Bobovnik ni mogel kaj, da ne bi posebej pojasnil, da so »po dnevu premora v studio spet povabili g. Aleša Hojsa iz VSO-ja« – kajti res je šlo za zelo kratko pavzo. Upati je, da si je gospod dodobra spočil. Občutku, da se širši Janševi krogi osamosvojiteljev zelo pogosto pojavljajo v programih nacionalke, se zadnje tedne pač ni mogoče izogniti. Sploh ne po včerajšnjem izjemno pikantnem enournem pogovoru s Tonetom Krkovičem na prvem programu.

Kratica VSO je bila samoumevno pridodana – očitno je voditelj presodil, da jo Slovenci dodobra poznajo. Na drugi strani je Miha Butara bil predstavljen kot nekdo, ki je »takrat vodil Teritorialno obrambo v Ljubljani in potem vrsto red načeloval častniški organizaciji Slovenije«. Bobovnik je oba gosta uvedel z nenavadno prošnjo; zahteval je, da se obnašata po vojaško:

»Eno samo željo imam nocoj, da sta vojaka, poskušajta biti vojaka, ko gre za odgovore, sekunde in pojasnila.«

Čeprav smo moderatorjevega ustavljanja sogovorcev že standardno navajeni, včasih na res nepričakovanih točkah, so to pot prispevek začeli z izvenserijskim prijemom: prikazali so infografiko, za katero je Bobovnik celo odkrito povedal, da jo bo eden od povabljenih videl prvič, drugi pa jo že dobro pozna, s čimer je oba sogovorca postavil v izrecno neenakopraven položaj. Nato se je obrnil k Butari kot prvemu in ga izzval:

»Najprej bova videla, g. Hojs, tale seznam že poznate, vi, g. Butara, ga vidite prvič. Koliko orožja  je takrat imela Teritorialna obramba? So to po vaše pravi podatki?«

Hojs Butara Bobovnik orožje

Pričakovano Butara, ki je imel le dve sekundi časa, da si ogleda podatek, ni mogel suvereno odgovoriti na začetno vprašanje, neposredno postavljen v kot in soočen z virom, ki je pravzaprav nastal v Janševih laboratorijih in s katerim je že minuto kasneje mahal Hojs v studiu. Po repliki o tem, da težko sodi in da se v celoti ne strinja z zapisanimi podatki, je Bobovnik vrtal dalje, spet pri njem:

»Kaj je po vaše narobe, g. Butara? Rekli smo, da se bomo pogovarjali po vojaško. Kaj ne drži?«

Izsiljeno »vojaški« odgovor na zahtevan komentar številk, ki jih vidite prvič, je s strani Butare bil: napačna je skupna številka 100.000 dolgocevnega orožja, je med drugim dejal. Ker je malo prevelika. Nato je voditelj prešel k novemu izzivu:

»Naslednje vprašanje: koliko orožja je bilo že pred 15. majem v varstvu jugoslovanske armade in koliko v teritorialnih skladiščih. Vi pravite, g. Hojs, okoli 15 odstotkov, g. Butara je bliže 80 odstotkov.«

Hojs je pojasnil, da je bila v rokah TO okoli 80 odstotkov (v trenutku razoroževanja), medtem ko je Butara mislil prav nasprotno (da je bilo v varstvu jugoarmade večina, tj. 80 odstotkov). Na tej točki pogovora je sledilo nekaj, ker je bilo očitno pripravljeno presenečenje – Hojs je začel razkazovati knjigo Veleizdaja Slovenije, izdano pred približno šestimi leti, v kateri je menda ravno pred tem odkril nekaj »škandaloznega«, povezanega z Butaro. Odprl je stran z dokumentom v knjigi, ki naj bi dokazoval, da je ta že 15. maja 1990 vedel za ukaz o razorožitvi, ki ga je 16. maja razposlal štabom TO in vsem eksplicitno naročil, da tega ne sporočajo naprej.

Butara je, nekoliko presenečen, zanikal, da bi bil takrat poveljnik TO, za listino, s katero je mahal Hojs, pa dejal, da je »lažen dokument«. In na koncu zaključil: »Moram reči, da je ta knjiga knjiga laži. In ne morem nič drugega reči.«

Po tem je bilo vsega hitro konec. Po Bobovnikovi zaslugi:

»Gospoda, o orožju smo se namenili govoriti, o orožju sem želel naliti čistega vina, nismo prišli čisto nikamor. To knjigo pa resnično, prosim, preberita si, ko bosta odšla od tu, iz studia, in prosim uskladita številke…«.

Njegova pokroviteljska gesta je bila enkrat več nekorektna: tako kot je pogovor začel s podatki iz knjige, ki je sogovorec ni poznal, ga je zaključil z napotilom, da si knjigo prebere. Za nameček je nasvet nesmiseln za drugega gosta, Hojsa, ki jo je prinesel s sabo in dokazoval, ne le z označevalnimi lističi, zataknjenimi na njenih straneh, da jo je prebral.

Moderatorjev pristop z vsemi prekinitvami in zahtevami po »vojaškosti«, pri katerem se je res trudil biti uravnotežen na obe strani, ni obarvala zgolj nespoštljivost. Že sama vsebinska struktura, ki je narekovala koncept prispevka, je bila favorizirajoča in pristranska. Bobovnik ni zgolj porušil izenačenega položaja sogovorcev s tem, da je opletal z infografiko, za katero je jasno vedel, da podatkov na njej ena stran ne bo poznala (»ta seznam vidite prvič«), temveč je v svojem vsebinskem izhodišču upošteval en in samo en vir – tistih, ki se trudijo iskati veleizdajalce.

S tem se je priklonil Janševemu memorandumu o veleizdajalcih, ga nekritično hipostaziral in od drugih zahteval, da ga demantirajo. Težko rečemo, da je dokumente tega vira naredil za verodostojne v neposrednem smislu, v posrednem pač.

Tudi zaključni pokroviteljski ukor obema gostoma, nekam vojaški, moramo zato razumeti kot izraz neke zadrege. Po eni strani je z apelom »znova preberita knjigo« slednjo spet napolnil z določenim kreditom, jo naredil za vredno branja, tako rekoč reklamiral, po drugi je skozi ujeto ekvidistanco, ko se je moral pretvarjati, naj jo prebereta oba (Hojs je res ne rabi), zgolj poskušal prikriti dejstvo, da je njegova podlaga za v tistem hipu končano razpravo bila maksimalno pristranska.

Hojs Butara Bobovnik 1.PNG

Novinarstvo na 3. maj kot fenomenalen poklic

Včerajšnji svetovni dan svobode medijev je minil v znamenju relativno mlačne medijske upodobitve v domačih. Običajno letno dozo pozornosti in nekakšen memento, s katerim novinarji opozarjajo na svoje težave in pomen svojega poklica, so domači izkoristili zmerno do pretežno oblačno.

V Večeru, denimo, od koder prihajata prejšnji in sedanja predsednica Društva novinarjev Slovenije, v včerajšnji ediciji dnevu niso posvetili niti besede. Danes, 4. maja, so na svoji 11. strani priobčili komentar predsednice Petre Lesjak Tušek. Nič več.

Srčnost kot vrlina zdravnika

RTV Slovenija je v osrednjem Dnevniku gostila podpredsednika DNS Primoža Cirmana, v večernih Odmevih pa dr. Sandro Bašič Hrvatin. Slednja je v pogovoru z Bobovnikom izrekla nekaj konciznih, mestoma pikrih besed o slovenskem novinarstvu in domačih medijskih navadah na način, vreden pomnjenja.

Ko smo že pri memoriranju, si velja vtisniti v spomin Bobovnikovo reakcijo na njen opis novinarskega poklica, za katerega je ugotavljala, da sta v njem potrebna pogum in srčnost – da je to lep poklic, ampak težaven. Voditelj je poskušal, na njemu preveč lasten način, relativizirati izrečeno stališče. In kaj je storil? Z naštevanjem je začel nemudoma širiti polje srčnih poklicev in pojasnjevati, da so pogumni poklici tudi zdravniški, policijski…

Bašič Bobovnik Odmevi

Ko je Bašičeva zaslutila – kaj več ni mogla, ker nihče ne ve, kaj točno je bila Bobovnikova prava intenca – da je njegova gesta argumentacijsko čudna in jo takoj interpretirala kot »opravičevanje«, se je voditelj še dodatno potrudil v smeri pojasnila, kako srčni da so denimo zdravniki (»Brez srčnosti si težko predstavljamo nekega zdravnika ob treh ponoči, ki pripeljejo nekega poškodovanca«).

Žal res ne vemo, niti slutimo ne, kaj za božjo voljo je s svojim manevrom sploh hotel doseči. Prvič, opozoriti gostjo na pomanjkljivost definicije novinarja, drugič, relativizirati dejstvo, da so novinarji res pogumni, kaj tretjega? Morda kot novinar o srčnosti svojih kolegov ni želel veliko slišati? A v vsakem primeru razen splošne zmede in odtegnitve razprave od prave smeri v neko drugo, najbrž diskusijo o tem, kateri poklici so pogumni, ni proizvedel ničesar. Razumeli bi, če bi Bašičeva trdila, da je novinarstvo edini srčen in pogumen poklic na tem svetu, ampak tega nikoli ni dejala.

Paradoksen zdrs, skratka, kajti ravno v njunem kratkem pogovoru je bilo izpostavljeno, kako pomembna je argumentacija v medijih; temo je kasneje odprl ravno Bobovnik, ko je opažal, da je manjka na spletu – »Z nastopom spletnih medijev se izgublja čas argumentiranega dialoga« – a je izpadlo, da morda ne samo tam.

Vstopnice za prvo vrsto

Včerajšnji 3. maj je žal zaznamovala tudi nerodna, tako rekoč piarovska akcija Društva novinarjev Slovenije, s katero so na družabnih omrežjih želeli opozoriti na svoj poklic in omejitve, s kateri se srečujejo.

Toda storili so ravno nasprotno od tega: samopromocijsko so svoje težave nekako pozabili omeniti. V kratkih video prispevki so v akciji »Za svobodo medijev!« nastopili Joachim Ciecierski, Yavuz Baydar, Barbara Gradič Oset, Darja Zgonc, Jasmina Jamnik, Borut Mekina, Kristina Božič, Boštjan Videmšek in Lea Komerički.

Vsi po vrsti so odgovarjali na vprašanje »Zakaj si novinar/novinarka?«, odgovori pa so bili na trenutke precej zanosni, od klišejskih askripcij o najlepšem poklicu na svetu, pa vse do, kot da gre za izbor miss sveta, reševanja planeta.

Jasmina Jamnik je k temu, že takoj na prvem mestu, dodala zastonjske vstopnice v prvi vrsti, vse skupaj pa navdušeno pripeljala do ugotovitve, da opravlja fenomenalen poklic:

»Kjer drugje pa še dobiš možnost, da imaš vstopnico, da vse, kar se dogaja, spremljaš iz prve vrste…. Pa si zato še plačan. In še svet se vsaj trudim spreminjati na bolje.«

Jasmina Jamnik DNS

Lepo in pohvalno, če novinarji odkrivajo lepote svojega poslanstva, naj bodo tudi zadovoljni s sabo, toda, za božjo voljo, priložnost verjetno res ni bila prava.

Namesto tega bi v teh krutih časih pričakovali nekaj več solidarnosti, kakšen protest, kakšno ulično akcijo, kakšen festival pred Črno vdovo. Lahko poskušamo razumeti pozitivistični duh, inkorporiran v tovrstno akcijo ceha, ampak ta duh je lažen in žal ne odraža realnega stanja. Zakaj so se ustvarjalci odločili, da pred kamero ne povabijo tudi kakšnega novinarskega prekarca, koga izmed odpuščenih, nekoga, ki doživlja pritiske in cenzuro? Zakaj se niso odločili za princip »malo mešano«, če so že želeli ohraniti optimistični element v naraciji? Izpadlo je, da zaljšalo podobo, ki ni najlepša, ne nujno po njihovi krivdi.

Kdo bo dal glas njim, če ne mi?

Zakaj niso prisluhnili Eugeniji Carl, ki je včeraj opozorila na manko protestništva: »Zakaj je potrebno novinarstvo, so jasno in glasno povedali z uličnim protestom. Opozorili na nevzdržne razmere. Na kastrirajoče politične in ekonomske pritiske. Na evtanazijo poklica in medijske svobode, na naraščajočo cenzuro… In zahtevali odstope odgovornih… Vse to se dogaja tudi nam. A slovenski novinarji res ne moremo izpeljati resnega protesta, razen tistega na družabnih omrežjih?!«

Zakaj niso prisluhnili Jeleni Aščić, ki je ob akciji DNS dodala: »Videi, v katerih ne nastopa niti en odpuščen novinar. Ali novinar z enomesečno pogodbo in 600 evri honorarja. Ali novinar, ki se ga zaradi njegovih razkritij ne upa zaposlit noben medij. Ali novinar, ki je bil zaradi nevzdržnih razmer prisiljen zapustiti medij in celo novinarstvo. Kdo jim bo dal glas, če jim ga niti njihovi kolegi ne damo?«

V DNS so včeraj še zapisali: »Če situacijo v Sloveniji postavimo v globalni kontekst, je medijska svoboda pri nas relativno zadovoljiva, kar ponazarjajo tudi umestitve države na lestvicah, ki z več kriteriji merita medijsko svobodo (po meritvah Novinarjev brez meja je Slovenija na 40. mestu med 180 državami, Freedom House pa nas uvršča na 19. mesto v Evropi).«

Ja, v globalnem kontekstu je situacija zadovoljiva, v domačem bolj težko. In ker živimo v času glokalizacije: tudi Slovenija je od lani na prvi od omenjenih lestvic zdrsnila za pet mest.