Morala in denar: Zdenka Čebašek Travnik in njena plača

Smemo verjeti novopečeni predsednici Zdravniške zbornice, ki je zadnje tedne močno plenila medijsko pozornost s svojo zahtevo po visoki plači?

Vprašanje je seveda, glede česa. Zato bodimo natančni. Če se je začetno razkritje njenih  zahtev po visoki plači prevesilo v drugo fazo, kjer nas trenutno nenadoma pomirja, da bo imela le takšno kot predhodnik, ne velja spregledati, da je dr. Zdenka Čebašek Travnik spretno manipulirala med dvema motivoma, da bi prikrila svoje apetite.

Po tistem, ko so jo zapustili štirje, dr. Miro Denišlič na mestu predsednika razsodišča 2. stopnje zdravniške zbornice, še pred tem pa dr. Irena Manfredo, dr. Bojana Pinter in dr. Zdenko Šalda, vsi po vrsti tesni zavezniki v kampanji, je Čebašek Travnik njihove očitke o avtokratskem obnašanju v prvih tednih mandata in velikem zanimanju za svojo plačo spretno obračala v teorijo zarote in iskala navideznega skritega sovražnika. Po principu zimzelenih in dobro preizkušenih političnih retorik strankarskih veljakov pri nas. Ne dvomim sicer, da so se v zadnji fazi morda res prikradli v igro tisti, ki so zaslutili svojo novo priložnost, a trditi, da so vanjo vpleteni člani njene ožje ekipe, je podcenjevanje zdrave pameti in vnovično poniževanje njih samih.

Nekaj ključnih poudarkov, s katerimi je to počela, si velja ogledati: »Pobud k odstopu in glasovanju o nezaupnici v prvem tednu mandata si ne morem razlagati drugače kot pritisk elit, ki me hočejo umakniti s položaja«; »Ne znam si pojasniti, od kod takšen zagon in usklajena akcija za mojo zrušitev. Če pogledamo, kdo me ruši, lahko potegnemo vzporednico s predhodnimi vodstvi«; »Prinašam spremembe, zato me želijo onemogočiti«.

Seveda nihče ne dvomi, da v zdravstvu obstajajo elite in da bi marsikomu njen odstop prišel prav. A to še ne pomeni, da smo lahko dodatno potrpežljivi glede njenih nespametnih ravnanj.

Piarovski in komunikacijski obrat, s katerim je po zadnjem sklepu skupščinskega sveta, ki ga tvorijo predsedniki regijskih odborov, njena plača postala 8.000 evrov bruto, je očitno vseboval le eno premiso, ki bi se lahko v parafrazi glasila: »Bodite končno zadovoljni, moja plača bo enaka kot tista pri mojem predhodniku.«

Kaj drugega ji na koncu tudi ni preostalo, saj ji je grozila razrešitev in še vedno ji: 15. marca se obeta izredna skupščina zdravniške zbornice, na kateri bodo odločali tudi o tem. Toda kako prepričljivi so njeni zadnji manevri, s pomočjo katerih je nenadoma zadovoljna z omenjeno višino plače?

Intervju s Slakom

Spomnimo, v poučnem pogovoru v studiu z Urošem Slakom v oddaji 24ur zvečer dne 22. februarja letos si je predsednica privoščila številna neumestna ustavljanja novinarja, ki sicer res ne slovi po svoji uglajenosti, je bil pa tokrat vendarle bolj zmeren od nje. Ob njem so pokazali korespondenco med člani njene ekipe, iz katere je črno na belem izhajalo, da Čebašek Travnik zahteva visoko plačo in da z njo avtokratsko pogojuje nadaljnje delo s sodelavkami in sodelavci.

Še več, v istem prispevku so pokazali tudi faksimile dopisov med njo in njeno ožjo ekipo, iz katerega se vidi, da je svoje sodelovanje z njimi pogojevala z zahtevo, da brezpogojno podprejo njena pričakovanja glede višine svoje plače – seveda višje od predhodnika. V soboto jim je predlagala tak ultimat:

»Nič več pogajanj, ali sprejmeš, ali pa ne« oziroma »Kdor ga ne more sprejeti oz. se ne vidi kot moj sodelavec oz. sodelavka, naj mi to sporočim prosim do jutri zvečer.«

Materialni dokazi so nesporni in predsednica jih ni zanikala. Še več, pri Slaku je problematizirala le, kako so lahko prišli v javnost. Izjava Bojane Pinter in drugih o njeni aroganci so s tem postale podkrepljene in smiselne, potrdil se je sum, da je predsednica res obremenjena z višino svoje plače in je zanjo pripravljena zavrniti najbližje.

Intervju z Bobovnikom

Po tistem, ko je videla, da je šla predaleč, je Čebašek Travnik povsem omilila svojo pozicijo. Če je na začetku veljalo, kar je sama povedala pred kamerami, namreč  »glede moje plače se bom s predsednikom skupščine dogovorila, da bo moja plača takšna, kot sem predlagala«, je v pogovoru v Odmevih 7. marca nenadoma obrnila ploščo. Ker je bilo treba minimizirati povzročeno škodo, je nenadoma plača predhodnika postala povsem zadostna zahteva, ki jo je posladkala še s kakšno všečno retorično domislico, kot je tale: »Jaz sem prišla na zbornico delat in ne po plačo«.

Njene zahteve so v pogovoru nenadoma postale pričakovanja drugih (»Ne, to je bilo tako, da je mene mag. Bitenc vprašal, kakšno plačo pričakujem«), tesni sodelavci in podporniki pa so, kot rečeno, postali del vnaprej zrežiranega komplota, očitno od samega začetka.

Bobovnik je bil zadovoljen z njenimi pojasnili tipa »Ne vem, od kod je ta ideja, da sem jaz zahtevala…«, poudarek o njenih izsiljevanjih in ultimatih pa je ostal v zraku. S tem je po vodi splavala priložnost novinarjev, da predsednico ujamejo na laži, ki jo je mogoče celo dokumentirano prikazati.

Nato je triumfirala še z igranjem na karto nevednosti (»Jaz sem za plačo prvič slišala dva dni pred verifikacijo na skupščini«) in storila vse, da bi ustvarila vtis, kako glede svoje plače tako rekoč ni imela nobenih pričakovanj. S tem je povsem zanikala začetni očitek, zaradi katerega je sploh padla v nemilost pri svojih kolegih.

Moralni prekršek

Najbolj trezen opis situacije je bržkone prispeval dr. Zdenko Šalda, njen podpornik, srž zapleta je razumel predvsem kot moralni prekršek in jo pozval k priznanju napake:

Za komentar v zvezi z afero smo zaprosili enega od njenih najožjih sodelavcev pri kandidaturi, ki je takoj po aferi odstopil iz ekipe, dr. Zdenka Šaldo. Preposlal nam je del korespondence med njim, zbornico in predsednico, v kateri je izrazil prepričanje, da je bilo »sporno«, da je želela Čebašek-Travnikova višjo plačo kot njen predhodnik in da je tako »dokazala, da jo denar zanima«. »Ker je bil to njen prvi ukrep, je s tem simbolno postavila lastne interese pred interese zdravništva in s tem postavila pod vprašaj kredibilnost celotnega vodstva Zbornice in tudi mene osebno,« je še zapisal v elektronskem sporočilu. »Lepo bi bilo, da bi Zdenka priznala, da je storila napako. Sedaj moramo v javnosti in predvsem pred zdravniki popraviti slab vtis, ki je nastal zaradi afere.« V odprtem pismu, objavljenem v Delu, pa je zapisal, da je predsednica storila »moralni prekršek«, da ni pokazala sočutja do slovenske javnosti in zdravništva ter je s tem omajala tako lastni kot ugled zbornice. Ima pa »odličen program« in »če se ga bo držala, se za prihodnost zbornice ni treba bati«.

Nihče sicer ne misli, da je Čebašek Travnik storila kakšen res velik greh, razkrila pa je nekaj svojega značaja in prioritet v mišljenju in delovanju. Predvsem je zdaj svoje nemoralno ravnanje poglobila s sprenevedanjem. Enkrat več škoda, da novinarji nekoga, ki se je tako ujel v protislovje, zaenkrat niso uspeli učinkovito razgaliti.