::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

»Čakalne dobe« kot tematska zastranitev razprav o morilcu iz Izole

Tragični dogodki v izolski bolnišnici, morilski pohod bolnika, ki se je po vsem sodeč odločil ubiti svojega zdravnika po tistem, ko je ugotovil, da je zbolel za rakom na prostati, nato pa je subjektivno presodil, da njegov zdravnik zavlačuje z zdravljenjem, je odprla še eno dilemo medijske naracije in tematiziranja (agenda setting), na katero naletimo kar pogosto v takih primerih.

Nedvomno gre za spontano reakcijo novinarjev, ki kot takšna razgalja popolno nereflektirano podstat njihovega delovanja. Hecno, toda v resnici je nereflektirana tudi takrat, ko se akterji zaklinjajo, da se je zavedajo.

Po tistem, ko je grozljivi pokol pretresel javnost, so namreč uredniki in novinarji po nekem avtomatizmu iz smiselnih varnostnih vprašanj, kar zadeva zdravnike in policiste, prišli in prešli na temo čakalnih dob v zdravstvu. Kot da so bistvene za razlago tragičnega poboja in ključ zanj.

Sicer ne čisto potrjeni motiv morilca so vzeli za izhodišče, tako rekoč vzrok njegove morilske sle. Najbrž po nekem psihološkologičnem premisleku, ki bi se lahko glasil: (a) morilec je ubijal, ker je bila dolga čakalna doba zanj nesprejemljiva, (b) v Sloveniji imamo resnično dolge čakalne dobe, zaradi katerih se posamezniki odločijo, da bodo morili med zdravniki, (c) zato rešujmo problem dolgih čakalnih dob, s tem pa bomo rešili problem morilcev.

Lep paradigmatski zgled takšnega implicitnega premisleka je bila razprava v Odmevih (23.8.), kjer je Slavko Bobovnik gostil ministrico Milojko Kolar Celarc in večnega sindikalista Konrada Kuštrina, da bi iz njiju izluščil, kaj se dogaja s čakalnimi dobami. Voda na mlin je bila speljana in prostovoljni nosači s kanglicami določeni.

Konrad Kuštrin Odmevi Izola

Konrad Kuštrin v Odmevih, 23.8.2016

TV Slovenija se ni izkazala. Čeprav je ministrica dovolj prepričljivo in pravilno povedala, da čakalne dobe niso in ne morejo biti vzrok za takšen tragičen ekscesni primer, je dejansko zdravniška zbornica skupaj s sindikati na ta način zlorabila tragedijo za svoj boj in doseganje partikularnih ciljev – tu se je moč z njo strinjati. Čakalne dobe so akutna težava, vredna vse razprave, a tokrat evidentno lansirana z določenim ciljem na nepieteten način ob nepravem trenutku. O drugih vrstah zlorab na politični desnici, ki so morilca nemudoma povezale z Udbo in temu razlogu naprtile motive za njegovo početje, se ne splača izgubljati besed.

V podobnem duhu je v oddaji asistiral Bobovnik, ko je začel razpravo s Kuštrinom in ga izzval z njegovo licitacijo »Zdravniki nismo krivi za dolge čakalne vrste«. Itak. Kdo je torej kriv? Tematska zastranitev, ki smo ji bili priča, ima dejansko dva vzvoda svojega nastanka. Prvi je že omenjeni, manipulativen. Drugi je od tega neodvisen, čisto novinarski. Kot rečeno, se včasih bolj ali manj spontano križata in združita moči. Ne splača se ugibati, kaj se je zgodilo v tem primeru.

Čakalne dobe SIOL

Izsek iz zapisa na Siolu

Sprašujem se, kaj bi proizvedla histerija spontanega ugibanja, če bi pri morilcu slutili neke druge motive A, B, C. Potem bi se uredniki, se bojim, najbrž odločali za razprave o njih. Po mislih mi iz pedagoških razlogov gredo zelo bizarni razlogi, a jih ne želim navesti, ker bi se zdelo, da v nepravem času karikiram ali parodiram. Iz doslej zbranih podatkov je že jasno, da je morilec že bil pravnomočno obsojen in sedel v zaporu, pa ne zaradi čakalnih dob. Kot agresiven je že pred dvema desetletjema napadel varnostnika v bolnici. Po vsem sodeč je svoj pohod skrbno načrtoval, vključno s samomorom.

In če prav je ministrica že v torek, 23. avgusta, postregla s korekcijo navajanja razprave o dolgih čakalnih vrstah in jih pripisala politični manipulaciji zbornice in sindikatov, je Bobovnik isto temo naslednji dan, v sredo, 24, avgusta, znova pogrel v intervjuju s predsednikom vlade, Mirom Cerarjem.

Odmevi so namreč gostili njega. Kakor je že v navadi, ne v prostorih studiev RTV Slovenija. Še več, popolnoma zavedajoč se zastranitve in tega, čemur se v teoriji argumentacijski zmot reče menjava teme, je Bobovnik s tem ne samo silil v Cerarja, ampak je takšno bilo celo otvoritveno vprašanje intervjuja:

Žal, zaradi dogodkov morava začeti v Izoli. Pa nočem zdaj tega tragičnega dogodka izrabljati za politična preračunavanja in konstrukte, ampak dejstvo je, čakalne dobe so se po dveh letih vašega mandata podaljšale.

Cerar ga je lahko znova le opozoril, kar je novinar že vedel: da tragični dogodek res ni povezan in ga ne moremo povezovati s tem problemom.

Bobovnik Odmevi intervju Cerar

Iz intervjuja z Mirom Cerarjem v Odmevih, 25.8.2016

In tako kot je Bobovnik izrecno ubesedil svoje zavedanje tematske zastranitve in dejstva, da po svoje asistira pri zlorabi tragičnega dogodka, je bila predsedniku dana možnost, da lahko v stiski očitkov vladi pravilno opozori na nek novinarski fenomen.

Obrambna linija pojasnila je bila za Cerarja nato že predvidljiva: težav, ki so se nakopičile v zdravstvu, ne moremo rešiti v letu ali dveh, je ponovil. Slaba sicer, kajti z njo ne pojasni, zakaj so se čakalne vrste v teh dveh letih res podaljšale.

Odvisno od tega, kako zelo ga želimo razširiti, nas tematska zastranitev vodi do širše problematike agenda setting: kako prihaja do uredniških in novinarskih odločitev po izbiri tem, v kakšni meri so takšne izbire spontane, politično usklajene ali popolnoma neartikulirane. Včasih se zdi, da poplitvenje novinarskega uma iz zunanjega dogajanja površno jemlje zgolj dražljaje, neselektivno in brez utemeljitve, da bi se pridobilo material za razpravo, pisanje in objavljanje. Ena od bolj nehotenih posledic takšne zastranitve je nesporno okrepljen občutek pri državljanih, da se je premišljen umor v Izoli zgodil iz navedenega razloga. Da je tako rekoč po svoje racionalen – morilec se ni mogel sprijazniti, da mora dolgo čakati na operacijo -, če ne že kar legitimen.

Čeprav bi temu akterji oporekali, je tovrstna racionalizacija stranski produkt njihovega pristopa.

 

%d bloggers like this: