Pahorjev Russell in domoljubje v Odmevih

V Odmevih so se spomnili na 30. obletnico ustanovitve Slovenske kmečke zveze z dobrih štirinajst minut dolgim prispevkom, v katerega je Slavko Bobovnik uvedel tudi kratki pogovor med Jožetom Možino in slavnostnim povabljencem Borisom Pahorjem.

Slavnostna akademija v organizaciji SLS z novostarim predsednikom Marjanom Podobnikom, kasneje Bobovnikovim gostom v studiu, je poskrbela za nekaj nepozabnih scen, kjer se je na trenutke zazdelo, da se vse vrtinči okoli Pahorja točno na način, ki spominja na eno samo politično zlorabo človeka pri 104 letih častitljive starosti.

Zato ni bilo niti posebno presenečenje, ko je Možina svojega intervjuvanca nagovoril s stavkom »V čast nam je, da vas gostimo tukaj v Ljubljani v Unionski dvorani, na kraju zgodovinskega dogodka pred 30. leti, ko se je tu osnovala prva demokratična stranka, kar je bil uvod v padec komunizma« in pri tem pozabil, da tam ni v imenu organizacijskega odbora, temveč kot novinar javnega servisa.

Boris Pahor Možina.PNG

Pahor v pogovoru z Možino

Kar je hitro sledilo, je bilo potem majhno presenečenje v obliki distanciranja: kakor da bi se Pahor zavedal novinarskih limanic, je sprva izrazito dvakrat poudaril, da se ima za socialdemokrata, da ni za levico ali desnico, temveč sledi le vrednosti in pomenu krščanskega socialnega gibanja.

Možina je nato vanj rinil z novim vprašanjem, kjer je kar dobro vedel, kakšen bo odgovor: o izgubi identitete in domoljubja v slovenskem patriotizmu, ki ga je nadgradil z namigom, da naj pred slovenskimi šolami naj ne bi več visele slovenske zastave, ki so menda nekaterim moteče. Sledila je Pahorjeva pričakovana ekspertiza o nacionalizmu – točno na način, ki si ga je novinar obetal. Limanice so uspele.

Russell o ljubezni do domovine

V nadaljevanju želim predvsem problematizirati odgovor povabljenca:

Bertrand Russell, ki je spisal zgodovino filozofije zahodne Evrope, nekje v svoji knjigi pravi: »Ljubezen do svojega jezika, do svoje domovine, do svoje tradicije, do svoje zgodovine, literature in tako dalje ne more na noben način biti nacionalizem.«

Pahorjeva izjava ima eno veliko težavo: Russell v omenjeni knjigi (»A History of Western Philosophy«, slovenski prevod »Modrost zahoda«) ničesar temu podobnega ni zapisal. Še več, ne verjamem, da je kaj podobnega sploh kjerkoli izjavil ali mislil.

Na pregled njegovih stališč o nacionalizmu in domoljubju me je navedlo prav neznatno poznavanje prepričanj tega filozofa – da bi nadvse »razsvetljenski«, kozmopolitski in racionalni mislec, znan po odločnem nasprotovanju vojnam, totalitarizmom in jedrskim poskusom kaj takšnega izjavil, pa še to v knjigi, ki ni prvoosebna, temveč je posvečena orisu zgodovine zahodne filozofije in s tem prikazu številnih filozofov, bi me nadvse presenetilo.

Namesto tega, kar trdi Pahor, sem našel vrsto takemu prepričanju nasprotnih sodb o domoljubju in nacionalizmu, ki pred dokazujejo, da bi bil Russell nad pripisom pisca Nekropole naravnost ogorčen. Naj jih nekaj naštejem:

»Domoljubi vedno govorijo o umiranju za svojo državo in nikoli o ubijanju za svojo državo.« Bertrand Russell (1962). »Has Man a Future?«.

»Domoljubje je pripravljenost ubijati in biti ubit iz nepomembnih razlogov.« Bertrand Russell (2004). »Sceptical Essays«.

»Neomejeni nacionalizem je na dolgi rok nezdružljiv s svetovnim mirom.« Bertrand Russell (2004). »Sceptical Essays«.

»Seveda je jasno, da si mora država z veliko tujo populacijo s svojimi šolami prizadevati za asimilacijo otrok priseljencev. Vendar je res pomilovanja vredno, če bi moral velik del tega procesa biti pod vplivom precej kričavega nacionalizma.« Bertrand Russell (2004). »In Praise of Idleness and Other Essays«.

»Nacionalizem je v bistvu kolektivno samopoveličevanje v prepričanju, da je pravilno slediti interesom lastnega naroda, ne glede na to, v kakšni meri bodo ti v nasprotju z interesi drugih. Precej čudno je, če se poudarjanje zaslug lastnega naroda obravnava kot vrlino. Kajti kaj naj si mislimo o posamezniku, ki je izjavil: ‘Moralno in intelektualno sem večvreden vsem ostalim posameznikom, in zaradi te večvrednosti imam pravico, da ne upoštevam vseh interesov, razen svojega”? Nedvomno je veliko ljudi, ki čutijo na tak način, a če preveč odkrito razglašajo svoje občutke in se preveč vsiljivo odzivajo, si o njih ne mislimo nič dobrega.’« Bertrand Russell (2001). »Common Sense and Nuclear Warfare«.

Pahorjev črni župan

Od Russllove ljubezni do domovine in svojega jezika ne ostane ravno veliko. Po drugi strani iz preteklosti vemo, da Pahorja njegov nacionalizem rad zanese zelo daleč. Nič manj kot do rasizma, o čemer sem pisal v prispevku Borisa Pahorja rasistična izjava. Njegovo stališče do temnopoltega župana Pirana si ne zasluži kakšne milejše karakterizacije:

»Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj bog, kje je tu narodna zavest? Nič nimam proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.«

Žal nisem med tistimi, ki bi sicer še danes intelektualno čilega avtorja raje obravnavali po nekih drugih, milejših vatlih, zaradi njegovih literarnih in drugih zaslug, ali preprosto zaradi starosti. Na kar je namigoval Borut Pahor v neki svoji repliki, ko so ga še kot predsednika vlade spraševali o tem. Seveda tudi ne mislim, da je njegovo književno ustvarjanje zaradi političnih stališč, s katerimi se ne strinjam, kaj manj vredno. Prepričan pa se, da zgrešenih prepričanj in trditev nismo upravičeni kar spregledati in zamolčati, kot to nenehno počno domači množični mediji.

Podobnik in Bobovnik

Podobnik in Bobovnik med oranjem ledine demokracije

Jože proti Ahmadu ali umazana ksenofobna retorika

Ne le Zmago Jelinčič, ne samo Janez Janša, tudi stranka SLS se je podala, seveda nismo tega opazili prvič, na pot umazane ksenofobne retorike proti beguncem. Oziroma, ker jih v teh Sloveniji skoraj ni, proti Ahmadu. Temu emblemu begunstva, nehote v očeh politikov privilegiranemu beguncu, ki ima to smolo, da se je znašel na nepravem kraju v nepravi državi in postal pravcati simbol slovenskega sovraštva.

Nič novega in kako ne bi pričakovali, če je to zmagovita formula za politično preživetje in nastop na volitvah.

SLS-ov jumbo plakat me je spomnil na nacionalistično obarvano akcijo trgovine Tuš, ki se rada diči s slovenskimi izdelki in nacionalno pripadnostjo. Tam je v nedostojni reklami nastopal Janez, tisti umazani Drugi je nosil ime Juan ali Xin Chao, o čemer sem že podrobneje pisal.

No, pri SLS ne bi zgolj Kolpe opremljali z napisi, da so v reki krokodili in s tem strašili nesrečnikov, kot je javno predlagal njihov član, pač pa igrajo na res cenen fear-mongering, na žogo dihotomije med klenim trpečim slovenstvom, na karti države reprezentiranim v Jožetu, ki prejema 500 evrov dohodkov, in menda našo primerjalno preveliko finančno velikodušnostjo do beguncev v višini 1930 evrov. Podatek, ki je bil že ničkolikokrat demantiran. Uboga država, ki se je v celoti spravila na enega begunca – še Victor Orban se tu zdi bistveno bolj moralen.

SLS begunci Ahmad

Plakat SLS: Ahmad proti Jožetu

Seveda, krokodilov si v Kolpo ne bi upali naseliti, ker se v njej Janezi in Jožeti radi pridno namakajo v poletni vročini. En izziv več za vse brezčutneže poleti, saj utegne, kar je žalostno dejstvo, po reki znova priplavati kakšno truplo in vznemiriti duševni mir tistih, ki so že dolgo nazaj pozabili na človečnost. V polnem nasprotju z reakcijo na truplo triletnega sirskega dečka Alana Kurdija, ki ga je naplavilo pri Bodrumu v Turčiji,  fotografija z njim pa je nato ganila mnoge po svetu.

Napak je zamahniti z roko in reči, da opisana cenena politična propaganda pač ne deluje, da je neproduktivna ali celo kontraproduktivna. Da smo intelektualni superiorni in se nas pritlehnost ne dotakne. Vsi podatki kažejo, da Jožeta na tak način ni težko napolniti z gnevom in sovraštvom. Kot tudi ne, da bo iz čiste hvaležne ljubezni nosilca sovraštva tudi volil.

Več:

Tuš in njegovi oglaševalski Janezi

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

JOŽE PROTI AHMADU, sonet

Postav’la stranka jumbo je plakat
v krajíno krasno, med kozolce, hiše.
Ogromne črke. Z njimi glasno piše,
da naša Kura ni samo Ahmád,

ob njem še druga kurja je perjad:
begunski čist’ podobne obravnave,
kopéli v Kolpi si želí ta prave.
Dobite, če bo dober rezultat!

Svarijo v eselesu, budni stranki:
rit dvignejo naj Jože, Polde, Lojze,
pokažejo, da tukaj vlada gojzer,

in ne morda zakrivljeni opanki!
Počakajte na druge še ukrepe:
za v Kolpo rab’mo krokodile lepe!

 

 

Kako se politiki božajo in delajo potice iz mivke

Pred tedni sem omenjal čudežno presojo Karla Erjavca, ki je za predsednika vlade Mira Cerarja in njegovo SMC dejal, da sta podobna dveletnemu otroku. Zunanji minister je premierja skratka peljal v vrtec. No, v njem ga je videl.

Da dveletni otrok vodi državo? Čisto možno, če pravi minister. Ja, to so te otroške norčije vodilnih in najbolj odgovornih v državi. Preveč samoumevne. Preveč rezistentne.

Erjavec dveletni otrok Utrip

Utrip: Erjavec o dveletnem otroku

In po tistem, ko smo več kot teden dni čakali na odziv medijev, ki so se raje hihitajoče obrnili proč in zamolčali verbalne delirije, smo čakali tudi, kdaj bodo končno izsilili kakšno reakcijo Cerarja. Pa smo jo te dni le, nestrpni kot smo, dočakali. Takole nas je potolažil pred mikrofonom za TV Slovenija, kasneje so posnetek predvajali še v Utripu:

»Slovenske državljanke in državljani poznajo gospoda Erjavca. Včasih govori marsikaj, ampak jaz mislim da ko delamo na koaliciji, je ta trdna. In tako gremo tudi naprej.«

A smo zdaj zadovoljni? No, Cerar se zdi, da je. Zunanji minister ga popljuva, zmerja z dveletnim otrokom, on pa kot odpuščajoč oče zamahne z roko. V smislu: kaj mi mar. Kot bi na ulici, na Prešernovem trgu kakšen starš pojasnjeval mimoidočim, naj se vendar ne jezijo, ker ne bi mogel ukrotiti svojega majhnega otroka.

Videi je, da sta zamenjala vlogi: sprva nas je Erjavec prepričeval, da je Cerar dveletni otrok. In potem nas Cerar prepričuje, da je Erjavec eno takšno nebogljeno bitjece, staro dve leti, ki ga ne smemo jemati resno. Saj ga poznamo. Igrice v peskovniku, kjer so vsi infantilni, vsi nedonošeni. Se bi morali ob tem zabavati? Ne, ta program je predrag.

Erjavec dveletni otrok Utrip Cerar

Utrip: Cerar o trdni koaliciji z Erjavcem

Ampak poglejmo si predsednikovo pojasnilo z odkritim nasmeškom na obrazu,  ki je tako rekoč državniško, naslavlja nas z državljani: Erjavec da govori marsikaj, saj ga poznamo, je dejal Cerar. In koalicija je trdna, je dostavil, to pač šteje. Tako trdna, da se nekaj dni kasneje ne more zediniti pri interpelaciji ministrice Mrakove.

Se pravi: vladajoča koalicija dveletnih otrok in kameleonov, kot je Erjavec na tistem DeSUSovem dogodku opisal Židana in njegove. Kakor da bi se hvalili, da je trdna ograja, ki smo jo postavili okoli peskovnika. Da bodo naši otroci varni. Da se bosta Miro in Karl lahko varno igrala kot fantiča, ki se dobro poznata in gradila potice iz mivke.

Resnica je seveda nasprotna: ta trdna ograja je postavljena okoli nas. Ne samo na mejah Slovenije, ne samo, da je žičnata in rezilna, postavljena je okoli vsakega med nami, predvsem okoli naših denarnic. Naših služb, naše socialne varnosti, naše prihodnosti. Mediji pri tem očitno ni na ravni svojih dolžnosti in nalog. Ostajajo le statisti in prestrašeni kronisti dogajanja.

TV Sloveniji nasproten proces lahko vidimo na Planet TV. Njen izdajatelj je od 1. februarja 2013 naprej družba Antenna TV SL, d.o.o., ki je v 51-odstotni lasti grške družbe Antenna Group in 49-odstotni lasti družbe TSmedia, hčerinskega podjetja Telekoma Slovenije.

Če je TV Slovenija prejkone statist, se po nekaterih podatkih Planet TV bori z dolgovi in temu ustrezno se tabloidizira tudi njihova novinarska naracija, da ne omenjamo grafike.

Poglejmo si, kako so upodobili ne verbalni, temveč menda že skoraj fizični spopad dveh politikov. Ne Cerarja in Erjavca, temveč predsednika SLS Marka Zidanška in bivšega politika, ki je pripravljen, kot pravi, znova stopiti na parket, Marjana Podobnika.

Planet spor SLS grafika

Planetova boksarska grafika

Planetova porumenela grafika domnevnega fizičnega obračuna med obema je bila takšna, da človek nehote pomisli, da je podatek o dolgovih medija več kot resničen.

Omenjeni fizični obračun je že druga omemba v zadnjem, sploh ne predvolilnem času: na kongresu IDS v Krškem se je veliko govorilo o zapisu Luke Mesca in njegovem ogorčenju, ker da so želeli obračunati z njim. Skratka, ko nismo v peskovniku, pa smo občasno vsaj v ringu.

Podobnik je sicer kasneje fizični zaplet zanikal: Zidanška je menda samo malce pobožal, je pomirjujoče pojasnil. Dobesedno: »Pobožal sem ga in mu dejal: Daj, Marko, daj, Marko, no«.

Podobnik božanje Nova

Božanje po eselesovsko

Škoda, da se njuno božanje ne pozna pri stališčih SLS v podporo zakonodaji o istospolnih zvezah. Če bi gospoda imela za arbitra premierja, bi ta morda zgolj zamahnil roko. Češ: saj jih vsi poznamo. Saj se vsi božamo. Argument iz indiference saj-jih-poznamo oziroma saj-nas-poznate bi znova zmagal. Celo brez dolgega pavjega peresa v rokah novinarjev.

Zapisano je natančno del, morda celo osrčje državljanske težave,  šibke volilne volje množic: ja, poznamo jih, dobro jih poznamo. Kot kompanjone iz peskovnika. Na koncu pa volimo zanje.

Več:

Slovensko državo vodi dveletni otrok. Pravi zunanji minister

Kako je SLS podprla slovenske borce proti islamu

Javila se je prva slovenska stranka, Slovenska ljudska stranka, ki izrecno podpira (jutrišnji) petkov shod slovenskih skrajnežev, ki se borijo proti »obleganju muslimanov« in se imajo za ščit Evrope pred islamizacijo. Njihovo delovanje lahko spremljamo predvsem na FB profilu pod naslovom ‘Slovenija zavaruj meje’, kjer dosega izjemno odzivnost, svoj prihod na petkov dogodek pa je zaenkrat na FB prijavilo 1657 ljudi. Od zdaj naprej ni več nobenega dvoma o polni odgovornosti SLS za takšno podporo, njen predsednik je povedal:

»V luči shoda Slovenija, zavaruj meje je včeraj nekaj pozornosti sprožilo tudi sporočilo, ki ga je zunajparlamentarna stranka SLS poslala medijem in ga naslovila s citatom svojega predsednikaMarka Zidanška: »Evropa, zavaruj meje!« Kot nam je pojasnil Zidanšek, SLS ne sodeluje pri organizaciji petkovega protestnega shoda, ga pa v duhu svobode izražanja različnih mnenj podpira. Iz njegovega odgovora je sicer razvidno, da je z dogajanjem dobro seznanjen, saj v njem omenja tudi istoimensko spletno peticijo. »Kot kaže, imamo v nekaterih stvareh z organizatorji shoda očitno nekaj skupnih točk,« priznava predsednik stranke, ki je z nekaterimi skrajno desnimi skupinami v preteklosti protestirala že na slovensko-hrvaški meji.«

SLS Slovenija zavaruj meje

Slovenija zavaruj meje begunci isis

Predsednik brez masla na glavi

»Če bi imel maslo na glavi, za predsednika SLS zagotovo ne bi kandidiral.«

Evropski poslanec Franc Bogovič tudi uradno ni več predsednik stranke SLS, svoje mesto je po sobotnem kongresu prepustil Marku Zidanšku. Ob tem ga je vzel v bran pred očitki o koruptivnih ravnanjih in se zatekel v argument iz posledic (argumentum ad consequentiam).

Bogovič argument iz posledic

Argument iz posledic je tipično zmotni argument, pri katerem sklepamo, da je neka hipoteza (ali prepričanje) resnična ali neresnična na podlagi tega, da začetna premisa pelje do želenih ali neželenih posledic.

Novi predsednik SLS Marko Zidanšek je potemtakem nedolžen (to je Bogovičeva hipoteza ali prepričanje), ker če ne bi bil, bi sledile neželene posledice:

(1) Če bi imel maslo na glavi, bi sledile težave (neželene posledice) v njegovem mandatu predsednikovanja.

(2) Težav pa si gotovo (nihče) ne želi.

(3) Torej ni res, da ima maslo na glavi.

Sklepanje je v primeru zmote iz posledic napačno enostavno zato, ker avtor ne navaja nobenega dokaza za svojo trditev – v tem primeru za to, da novi predsednik nima nobenega masla na glavi. Kar počne Bogovič, je izključno čustveno apeliranje, da je Zidanšek nedolžen že zato, ker se je spustil v predsednikovanje.

Zmota sicer še ni neumnost, je pa bridko v istem besedilu prebirati Bogovičevo kritiko na račun politikov, ki le blebetajo in širijo neumnosti:

V slovenskem političnem prostoru lahko blebetaš, če kaj veš ali ne, in večje neumnosti stresaš, več publicitete dobiš. V Evropskem parlamentu je prostor za razpravo na odborih in v poslanskih skupinah. Tam tisti, ki kaj vedo o temi, rešujejo ključne stvari.

Če so dobri argumenti nasprotje blebetanja, potem Bogovič včasih ni v najboljši formi.