Borisa Pahorja rasistična izjava

Je renomirani in nadvse spoštovani pisatelj Boris Pahor sploh v čem boljši od kakšne ekstremistične nacionalistične grupacije, če trdi, da je prava sramota, ker so Pirančani dobili temnopoltega župana? Odgovor: v ničemer ni boljši. Ampak tega si, se zdi, skoraj nihče ne upa povedati na glas. Mimogrede, česa takšnega s strani nacionalističnih radikalcev še niti nismo dobro slišali reči, zdaj pa si lahko obetamo, da bodo medse sprejeli novo herojsko ikono. Da je to izrekel kozmopolit, ki je preživel tri koncentracijska taborišča in o tem kasneje napisal avtobiografski roman Nekropola, je sploh grotesken paradoks.

V trenutku, ko to pišem (26. 12. 2010), še skoraj nihče ni problematiziral Pahorjevih nedopustnih besed. Čisto možno in celo verjetno je, da bo tek dogodkov šel v kakšno drugo smer, ki je v tem hipu še ne poznam in da bom prijetno presenečen zaradi obilnega kritičnega odziva na Pahorjeva stališča. Kaj točno je sloviti tržaški pisec, kandidat za Nobelovo nagrado, povedal v intervjuju za Primorske novice (24.12. 2010)? Poglejmo.

Sprva je trosil o »neprijateljskih sosedah«, ki nam nagajajo,  o uspešnosti Italijanov pri italijančevanju Istre, ker da imamo Slovenci premalo zavesti, potem pa dodal: »To se vidi v Piranu, kjer imajo temnopoltega župana.« Novinar ga je dovolj profesionalno poskušal opozoriti na lapsus, a Pahor se ni dal, še je podkrepil svojo trditev: »To za Slovenijo ni dobro.« In celo na tretjo poizvedbo povedal: »Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj bog, kje je tu narodna zavest? Nič nimam proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.«

Tudi po še enem novinarskem dvomu je tržaški pisatelj ostal neomajen: »Že Kosovel je rekel, bodimo evropski, imejmo se radi, ampak ohranimo svoj obraz. Kaj pomeni to? Pomeni, da v piranski občini, ki si jo dobil po vojski, ohraniš svoj obraz. Odprtost ni temnopolti župan v Piranu, ampak to, kar smo dosegli Magris, Jančar in jaz. Torej to, da te ljudje prevajajo, sprejemajo.«

Je torej Boris Pahor izrekel rasističen predsodek? Nedvomno. Še več, nekajkrat ga je ponovil. Zakaj je do tega prišla, mogoče le po naključju? V Sloveniji imamo že dolgo težave z definiranjem in razumevanjem nacionalizma. Marsikdo v Pahorjevih antifašističnih stališčih zamejskega Slovenca in prizadevanju za ohranitev slovenstva ne bi želel videti znakov prepovedanih domoljubnih čustev. Načeloma že. V Sloveniji obstaja dolga praksa podpiranja nacionalizma kot nečesa samoumevnega. Že pred leti je to dokazoval Gorazd Kovačič na primeru Nove revije in njenega intelektualnega kroga. Drugi izvor so kajpada ekstremne subkulturne nacionalistične skupine, radikalne desničarske stranke (najbolj znana je kajpada Jelinčičeva SNS) in skupine, ki temeljijo na neonacistični ideologiji, antisemizitmu, lažnem patriotizmu. Te hitro spregledamo in se do njih distanciramo.

Heterogenost nacionalističnih praks bi lahko dopolnili še s čim, kar ni vezano na kulturnoideološko, idejnoideološko ali nacionalistično orientacijo. Obstaja tudi kaj takšnega kot zamejski nacionalizem, ki dovolj bizarno na čelu piranske občine raje vidi člana italijanske skupnosti kot zdravnika iz Gane? Načeloma ne, ampak ne nujno. Kako si razložiti, da se Pahor kot deklarirani antifašist in komunist Kocbekovega tipa zadnje leto tako zelo rad pojavlja z roko v roki z gospodom Janšo kot deklariranim antikomunistom? Razumi, kdor more!

O tem bi se morali še veliko pogovarjati – takrat, ko pred sabo ugledamo elemente rasizma, bi težko rekli, da jih ne spremlja tudi nacionalistična težnja. Nekateri politološki avtorji celo verjamejo, da je rasizem nacionalizmu imanenten – kot ideologija 19. stoletja, ki je gradila na definiciji človeškega telesa kot svojem najbolj potentnem simbolu. Čeprav se je zgodovinsko vzeto rad združeval z elementi liberalizma, socializma, konservativizma, je z rasizmom vselej tvoril bistveno večjo bližino. Za nekatere je bil vselej celo njegov integralni in nerazločljivi del – ne le v obliki diskriminacije, temveč tudi predstave o totaliteti sveta, znotraj katere obstaja »polna« podoba človeka prave barve, družine, jezika, naroda. V tem smislu je rasizem mogoče zgolj progresirana forma nacionalizma – in če je takšna, prebiva kot njena intrinzična vrednost.

Ni nepomembno, kar še navaja Pahor: on, Magris in Jančar so pripomogli k resnični odprtosti in narodni zavesti. Drži, mnogi verjamejo, da so se zgodovinski procesi vzpostavitve subjektivnosti slovenskega naroda odvijali s pomočjo mitičnih in simbolnih sistemov, skozi kulturno pogojene procese vzpostavljanja nacionalne identitete. Pri tem poudarjajo, da smo Slovenci zaobšli klasično genezo nastanka subjektivnosti pri političnih narodih in smo se bolj predajali kulturnemu izročilu pesnikov, pisateljev, humanistov. A s tem nam Pahor sporoča še nekaj: namreč to, da obstaja posebna kulturocentričnost, s katero smo Slovenci okuženi. Kot da bi pisatelj besede o svoji lastni veličini vzel preveč zares in dobesedno, brez potrebne distance. Glede na to, kako ga ujčkajo mediji in politiki, glede na močno navzočo kulturniško identifikacijo, v katero nas indoktrinirajo in prepričanje, po katerem v naši družbi nekaj štejejo le literati in njihova misel, to niti ni čudno. Pred letom sem na tem mestu že pisal o tem, kako je Svetlana Makarovič uspela na javnem mestu napasti nekega novinarskega kritika in ga premikastiti. Zgodilo se je, da so ji novinarji in javnost nemudoma odpustili. Ja, živimo v državi, kjer je literatom dovoljeno več kot drugim, sem takrat zapisal. Bojim se, da se bo zgodba pri Pahorju ponovila.

Prvič objavljeno v Katedri.

P.S. Kakšno naključje: Boris Pahor je postal Delova osebnost leta, toda v Delu v vsem tem času niso z besedico pisnili glede njegovega verbalnega zdrsa, kot mu ljubkovalno pravijo nekateri.