::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

My name is Kučan, Mao Kučan

 

Kako dobite najboljšo možno, torej tehtno in analitično razpravo o slovenski politični prihodnosti? In kakšna mora biti vsebinsko, da bo zadostila ultimativnim kriterijem? Dva pogoja potrebujeta izpolnitev: pred sabo morate imeti odlične novinarje in komentatorje. Imeti morate prave odsotne novinarje. Potrebujete še predsednika novinarskega združenja, da bo odličnost diskurza vehementno potrdil že s svojo avtoriteto. Da referenčnosti časopisa niti ne omenjam. Vse to dobite seveda v Reporterju:

Vladimir Vodušek že dolgo ni poskrbel za tako dobro razpravo o slovenski politični prihodnosti. Tokrat so na vročem stolu sedeli politični analitik Danilo Slivnik, odgovorni urednik Financ Peter Frankl ter lastnik in odgovorni urednik spletnega portala Požareport Bojan Požar. Manjkal je četrti gost, urednik spletne TV Vest Jani Sever, ki je razpravo zapustil še pred začetkom oddaje, ker se menda ni strinjal z navzočnostjo Bojana Požarja. Tako je zamudil priložnost, da bi kot edini komentator branil lik in delo Milana Kučana, o katerem je tekla beseda večino oddaje.
Med pogovorom o krizi slovenske levice in vplivu nekdanjega predsednika so namreč gostje povedali, da je eden od možnih prihodnjih mandatarjev prav Kučan. Bivši predsednik, ki je že osem let odpisan, naj bi bil še vedno najvplivnejši Slovenec.

Kaj je tisti x, ki ga premore odličen slovenski novinar in še boljša razprava o politiki? Paranoidni element, or something near enough. Če že ne prepoznaven stil mišljenja. Veliko truda za detajl, občutek za fakticiteto, s pomočjo katere bodo naključja postala to, kar niso, ter ponudila koherentno zgodbo, ki je realnost ne podpira. V paranoji pač dvomimo v zgolj videz stvari, v realnost, kot nam jo rišejo drugi, kajti realnost že ne more biti takšna, kot je videti. Politična paranoja v verziji 1.0, o kateri govorim, ni kulturni fenomen, ki pervertirano cinična pozicija, ni ideološko zanikanje, ni Žižek:

The belief in the big Other which exists in the Real is, of course, the most succinct definition of paranoia; for this reason, two features which characterize today’s ideological stance – cynical distance and full reliance on paranoiac fantasy – are strictly codependent: the typical subject today is the one who, while displaying cynical distrust of any public ideology, indulges without restraint in paranoiac fantasies about conspiracies, threats, and excessive forms of enjoyment of the Other. Distrust of the big Other (the order of symbolic fictions), the subject’s refusal to “take it seriously,” relies on the belief that there is an “Other of the Other,” a secret, invisible, all-powerful agent who effectively “pulls the strings” behind the visible, public Power. (Ticklish Subject, 362)

Ne, tisto, s čimer se zadovolji, je enostaven preskok v postvarjenje simbolnega reda v dejanskih akterjih. Je zgolj blodnjava fantazija. Kar se mi zdi vendar pomembno izpostaviti, je vznik cinizma kot konstitutivnega elementa paranoidne drže, ali kot pravi Žižek: cynical distrust, cynical distance na robu paranoidne fantazme. V samem tekstu Reporterja ta vznikne kot prvi uvodni stavek, še pred samo razpravo: To spominja na kitajsko kulturno revolucijo, ko je Mao ponovno prevzel oblast s pomočjo mladih kadrov. Po njegovi smrti so aretirali bando štirih (med njimi je bila tudi Maova vdova), na oblasti so se zvrstili drugi starci.

Cinizem tu ni zgolj cinizem, je občutek cinizma. Ne vznikne kar tako iz primerjave Kučan vs./kot Mao, temveč iz deidologizirane pozicije, ki je s tem predpostavljena, a je hkrati imanentno ideološka, zavezana botrom »prave« antikomunistične slovenske politične opcije (in, nenazadnje, taistim, ki so donirali zagonska sredstva za Reporter). In tudi ni zgolj stil diskreditacije – kar nam pravi predsednik novinarskega združenja, ima samopomirjevalni učinek, ne zgolj ambicijo pljunka.

Za pogled tega paranoidnega žurnalizma so stvari jasne in gotove: prihaja novi predsednik vlade, starec Mao Kučan. Nesporno je to novica, ki si jo po teži in pomenu velja dobro zapomniti. Ostane le še diskrepanca med tistimi, ki verjamejo, da je Drugi Drugega (za njimi) Kučan in onimi, ki verjamejo, da je Drugi Drugega (za njim) Golobič. Je prvi za drugim, drugi za prvim? Mnenja so deljena:

Kučan je na naši lestvici takoj za njim, Frankl in Požar pa sta prepričana, da je Kučan vendarle bolj vpliven od Golobiča. Kot soavtor omenjenega članka vsekakor dopuščam tudi tako možnost, toda glede na to, da je Golobič minister v vladi, smo se odločili zanj.

Kdo je resnični Drugi? Še celoten današnji članek za nedeljske sladokusce:

Namesto da bi Pahor nasledil Kučana, naj bi Kučan nasledil Pahorja

Igor Kršinar, 9. 1. 2011

   
 
 
To spominja na kitajsko kulturno revolucijo, ko je Mao ponovno prevzel oblast s pomočjo mladih kadrov. Po njegovi smrti so aretirali bando štirih (med njimi je bila tudi Maova vdova), na oblasti so se zvrstili drugi starci. Vladimir Vodušek že dolgo ni poskrbel za tako dobro razpravo o slovenski politični prihodnosti. Tokrat so na vročem stolu sedeli politični analitik Danilo Slivnik, odgovorni urednik Financ Peter Frankl ter lastnik in odgovorni urednik spletnega portala Požareport Bojan Požar. Manjkal je četrti gost, urednik spletne TV Vest Jani Sever, ki je razpravo zapustil še pred začetkom oddaje, ker se menda ni strinjal z navzočnostjo Bojana Požarja. Tako je zamudil priložnost, da bi kot edini komentator branil lik in delo Milana Kučana, o katerem je tekla beseda večino oddaje.
Med pogovorom o krizi slovenske levice in vplivu nekdanjega predsednika so namreč gostje povedali, da je eden od možnih prihodnjih mandatarjev prav Kučan. Bivši predsednik, ki je že osem let odpisan, naj bi bil še vedno najvplivnejši Slovenec. Gostje so med drugim komentirali tudi Reporterjevo lestvico najvplivnejših Slovencev, na kateri smo za najvplivnejšega razglasili prvaka Zares in visokošolskega ministra Gregorja Golobiča. Kučan je na naši lestvici takoj za njim, Frankl in Požar pa sta prepričana, da je Kučan vendarle bolj vpliven od Golobiča. Kot soavtor omenjenega članka vsekakor dopuščam tudi tako možnost, toda glede na to, da je Golobič minister v vladi, smo se odločili zanj. Resda ima izjemno majhno javno podporo, a to sploh ni pomembno, kadar gre za njegovo moč v vladi. Po drugi strani pa je res, da Golobič brez Kučanove podpore ne bi bil tako vpliven.
Toda ključna razprava je tekla o Kučanovi prihodnosti in njegovi morebitni vrnitvi v slovensko politiko. Soglašamo lahko s sogovorniki, da je z levico res konec, če jo mora reševati Kučan in nimajo za to nobenega mlajšega človeka. Namesto da bi Pahor nasledil Kučana, naj bi Kučan nasledil Pahorja. To spominja na kitajsko kulturno revolucijo, ko je Mao ponovno prevzel oblast s pomočjo mladih kadrov. Po njegovi smrti so aretirali bando štirih (med njimi je bila tudi Maova vdova), na oblasti so se zvrstili drugi starci. Gerontokracija je postala značilnost kitajske politične ureditve. Danes je to država z najbolj krutim kapitalizmom in najbolj avtoritarnim komunističnim režimom. Vsekakor je težko verjeti, da bi takšna prihodnost lahko čakala tudi kakšno članico EU z razvito večstrankarsko parlamentarno demokracijo – kljub občasnim boljševističnim popadkom.

Information

This entry was posted on 09/01/2011 by in aktualno,mediji,medijska paranoja,politika,politična paranoja,časopisi.
%d bloggers like this: