::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Cerar nenadoma odkril odgovornega Karla

No, zdaj je že evidentno, da si je predsednik vlade ne samo premislil in popustil izsiljevalski podpori svojega ministra Erjavca, ampak da je moral ob tem požreti še nakazani motiv, s katerim je stregel v prvem krogu reakcij.

Cerar ni sprejel njegovega odstopa, kar smo lahko pričakovali. Še najbolj med vsemi sam Erjavec, ki je bil z odločitvijo premierja seveda zadovoljen. Vsaj tako so poročali na POP TV – in nimamo najmanjšega razloga dvomiti.

Erjavec Cerar 24ur

Čeprav je že SMC-jev predsednik parlamenta dr. Milan Brglez jasno povedal, da ne razume Erjavčevih štosov, da je ponudba za odstop prišla ob popolnoma nepravem času, da je zato sumljiva, vse to ni pomagalo.

Izsiljevalski manever prisilnega ustvarjanja podpore in krepitve moči v koaliciji, končno pa tudi prenosa odgovornosti na pleča drugega, na Cerarja, je zunanjemu ministru v celoti uspel.

Cerar je v tem smislu luzer. Tudi če ga branimo z razlago, da si ne more privoščiti rahljanja koalicije.

Žal je večini ušlo, da je luzer v še enem. Ko sem pred dnevi analiziral Cerarjevo prazno retorično gesto »Pa saj vsi poznamo Karla«, se je ta zdaj nenadoma postavila na glavo.

Začetni predsednikov motiv je bil zvit: nakazati, da je z Erjavčevo potezo nekaj hudo narobe, da je patološka, ne da bi bil ob tem ekspliciten. Njegov namig pa se je zdaj obrnil proti njemu. Ali pa se je on proti namigu.

Kaj točno je dejal Cerar v svoji utemeljitvi, zakaj ministra ne bo razrešil? Ne sme nas zanimati utemeljitev kot takšna, temveč njegova presoja motiva, zakaj se je minister za ponudbo odstopa sploh odločil. Fokus začetnega premierjevega insinuacijskega pojasnila je bil namreč prav v tem, v namigu o motivih Erjavčevega početja. Glede tega je Cerar včeraj povedal:

S tem, ko je ponudil odstop, je minister Erjavec pokazal, da prepoznava velik pomen arbitražnemu postopku, v okviru katerega je prišlo do nekaterih neustreznih dejanj znotraj ministrstva…

In v nadaljevanju nekaj nabluzil o (pre)majhni ministrovi odgovornosti. Se pravi: začetni namig o Erjavčevih političnih igricah (»Saj vsi poznamo Karla, pozna ga cela Slovenija«), kar je bila sploh edina karakterizacija motiva, je zdaj v le nekaj dneh pripeljal do zanikanja.

Ne samo, da je v Cerarjevem pojasnilu izostal sleherni element, ki bi se lahko navezoval na ta motiv,  gesto zunanjega ministra je včeraj celo hitel racionalizirati. Skozi pohvalo, češ poglejte, njegov odstop je bil smiseln, prepoznal je težo arbitražnega postopka in zato ponudil odstop.

Popolnoma jasno je, da predsednik hkrati ne morete prisvojiti obeh motivov. Če jih parafraziram: hkrati ne morete reče »Ti falot Karl, saj te pozna cela Slovenija« in »Priden Karl, res znaš ravnati odgovorno«. Ker kot takega ga res ne pozna cela država.

Predsednik vlade si je s tem nakopal kar tri križe hkrati: z Erjavčevega hrbta je prevzel prihodnjo odgovornost za morebitno polomijo ali neuspeh arbitražnega sporazuma, v vladi bo moral še naprej gledati nelojalnega in norčavega ministra, za nameček pa je izpadel še neverodostojen v argumentaciji, zakaj ne bo sprejel njegovega odstopa.

Na, za minuciozno navdahnjene je tu še četrti: poslej nikoli več ne bo mogel reči »Pa vsaj vsi poznamo Karla«, ne da bi ga še kdo jemal vsaj malce resno.

Več:

»Pa saj vsi poznamo Karla«

Information

This entry was posted on 06/07/2016 by in argumentacija, mediji, politika and tagged , , .
%d bloggers like this: