Balkanska Madonna od blizu: Severina kot politična aktivistka

O oddaji Od blizu na TV Slovenija z voditeljico Vesno Milek, sicer novinarko Dela, sem sicer že priložnostno kaj spisal. V besedilu Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem se čudim, ker je posadila predsednika vlade v svoj nezbrisljivo tabloidni format oddaje in ga posledično prisilila – resda se ni upiral – da zaigra na kitaro. Tri leta kasneje mu žal niti poceni populistični vložki na javni radioteleviziji in deset takih oddaj več ne more pomagati pri vračanju izgubljene politične moči.

Ja, to je bil tudi čas, ko so oddajo kategorizirali kot informativno oddajo in z njo štartali na najbolj izbrani čas v svoji shemi. Danes je končno postala del »razvedrilnega programa«, skratka infotainment smernice so postale manj skrivaške.

V Rojevanje novinarske antikritične lepote, podarjene z geni opozarjam na obstoj socialnih prijateljskih mrež, v katerih deluje naše novinarstvo, solidarno v dobrem in slabem, tudi takrat, ko je treba ščititi novinarje pred neznatno kritiko, recimo mojo – Milekova je zato »ustvarjalka, ki skuša in se trudi združiti vse: lepoto, dano iz genov, lepoto, ki jo daje njena energija«. Hkrati sem opozoril, da so Od blizu gostili kar devet (9) gostov zapored od začetka, pozabili pa na ženski spol. No, kasneje so porazni androcentrizem le korigirali. Na nekatere druge obtožbe na svoj račun sem nato odgovoril še v tekstu “Od blizu”: kako manipulirati z dejstvi.

severina objem milek

Severina in Vesna Milek: čudenje uvodu in želja po objemanju

Globoko novinarsko poslanstvo

Slaba tri leta kasneje je vse prišlo na svoje mesto. Oddaja je še zmerom na sporedu, svojo tabloidno profiliranost je izostrila z izbiro gostov in nezgrešljivo naracijo, stkano iz  idejnega koncepta, ki želi že od začetka »slediti iluziji, da bomo nekoga pogledali – Od blizu«. Skratka, bistro zastavljeni disclaimer: po eni strani vrtanje v človekovo zasebnost, legitimizirano vnaprej, po drugi prošnja po odpustkih, če bomo na tej misiji globokega novinarskega poslanstva neuspešni.

Zato je pred nami, ker je vse previdno odeto v lažni videz in iluzijo, »navidezno klasičen pogovor z osebnostjo iz sveta popkulture, literature, slikarstva, filma, glasbe, gledališča, znanosti in tudi politike, a z neklasičnimi novinarskimi vprašanji, ki se bodo dotikala intervjuvančevega odnosa do življenja, ustvarjanja, ljubezni, duha časa, ki ga živimo.«

Balkanska Madonna

V zadnji oddaji s Severino Kojić, znamenito hrvaško estradnico, smo lahko ta teden enkrat več konkretno spremljali voditeljičin poskus »intimno in poglobljeno prehajati v sogovornikovo osebnost, ki se bo pred nami razkrivala v nizu vprašanj, ki ne izgubljajo klasične novinarske ostrine«. Spet imamo na delu disclaimer v funkciji kamuflaže: pogovor z glasbeno divo o intimnih zadevah je komplementiran z napovedjo serioznega novinarskega napora.

In naprezanje v tej smeri seveda ni merjeno z ničemer drugim kot željo, da bi v gostovo intimo »prešli« (penetrirali?) čim močneje in intenzivneje, kar bi morali potem razglasiti in častiti kot odličen profesionalni rezultat. Ne bo šlo: več intime lahko pomeni samo več privrženosti senzacionalizmu in rumenilu. Očitno prvine, udomačene na javni radioteleviziji.

Milek je svojo gostjo uvedla s pričakovanimi fanfarami o ikonični fatalki, ki je ravnokar izdala nov album. In pristala na menda zanjo redek daljši televizijski intervju: torej upajmo, da se bo dobro prodajal. A ne le to, v uverturni dramatični predstavitvi je sledil značilni obrat:

Nekateri jo vidijo kot Marilyn Monroe, drugi kot balkansko Madonno, saj je preigrala vse mogoče podobe in vloge: od seks simbola do zapeljivke, od Marije Magdalene do pretepene ženske in mučenice. Je estradnica, ki je svojo popularnost izkoristila tudi za rušenje predsodkov in nacionalizmov.

Severina Milek

Balkanska Madonna o politični univerzalnosti glasbe

Muza, ki zagovarja pravice delavcev

Kakor da bi se zavedala, da obstaja očitna meja med estradno žurnalistiko in resnim novinarstvom, je voditeljica pohitela in Severino namreč razglasila za veliko aktivistko:

Javno se je zavzemala za pravice delavcev, zagovarjala je možnost oploditve z biomedicinsko pomočjo in nasprotovala Jadranki Kosor, opozarjala na naraščajočo brezposelnost, oboževale so jo mase, hkrati pa je bila muza mednarodno uspešnih umetnikov, pa naj bo to Goran Bregović, slikar Dimitrije Popović, skladatelj Matija Dedić in Tomaž Pandur.

Najbrž je marsikdo pomislil, da o hrvaški Marilyn Monroe marsičesa pač ne ve, sploh ne o njenem političnem aktivizmu. Ampak po tako prijaznem napovedniku je nemudoma, že v prvih stavkih, sledilo pojasnilo gostje, ki je takoj po vstopu v studio vsem dvomljivcem dala prav: tudi ona »se ni prepoznala« v nepričakovanem opisu politične aktivistke.

Moja poanta je zelo skromna: da bi vsaj nekoliko prikrili estradniški značaj oddaje (nedavno je v njej nastopila tudi Tereza Kesovija), je najbrž k takšni divi bilo potrebno dodati še kakšno njeno bolj imenitno identiteto. V tem primeru borke za pravice delavcev, žensk in socialne delavke, ki se bori proti brezposelnosti, predsodkom in nacionalizmom – evidentno precej neuspešno. Ne rečem, da kaj od tega Severina priložnostno ni storila. Da pa bi jo hrvaška ali mednarodna javnost poznali po tem? Resno?

S tobom lipo mi je in solidna hrvaščina

V izrazito intimnem pomenkovanju, v katerem ni manjkalo tikanja in celo nadvse čutnega začetnega objema med obema, emocionalnih izbruhov in prikazov joka, laskanja v obeh smereh (v bistvu celo izrazito s strani Severine, ki je buhtela v poklonih do voditeljice), smo nato videli nekaj insertov z njenih nastopov ali video posnetkov.

Voditeljica jih je jemala za iztočnice v pogovoru in Severina se je večkrat čudila njeni podkovanosti (»Pričala si o meni neke stvari, za koje ni ja nisam znala«), sicer pa se je pomenek vrtel tudi okoli globokoumne sporočilnosti besedil. Nasploh sem si najbolj zapomnil modroslovno ekspertizo okoli verza »I kad me varaš s tobom lipo mi je«.

Vesna Milek je eno uro govorila solidno hrvaščino, kot že pri Terezi Kesovija. Moram poudariti: sploh zelo solidno za slovensko javno radiotelevizijo. V nekem trenutku je sicer sama vanjo podvomila, a jo je gostja brž pohvalila, da je dobra. Vsekakor je njena hrvaščina bistveno boljša od slovenščine, ki jo boste kadarkoli slišali na HRT, ko bodo gostili kakšno Slovenko ali Slovenca.

Severina hrvaščina

Voditeljica, ki prosi za popravke svoje hrvaščine

“Od blizu”: kako manipulirati z dejstvi

Za pozornega bralca odvečno pojasnilo, za površnega verjetno ne, čeprav morda ne bo haska. Vesna Milek je s svojim urednikom na Facebooku odreagirala na moje pisanje o njeni oddaji »Od blizu«a moje pisanje o njeni oddaji »Od blizu«. Seveda na način, ki je že po sebi ignorantski – prezir je vpisan že v samo maniro odgovarjanja, brez navajanja vira ali imena avtorja, in skozi mimobežni namig o  moji ‘nedejstvenosti’.

Kaj torej z urednikom očita mojemu drugemu zapisu o svoji oddaji? Površnost rokovanja z dejstvi, ki kjer navede dva primera v ilustracijo. Kar naj bi bilo čisto dovolj za diskvalifikacijo celotne kritike.

Prva moja navidezna površnost naj bi bila dolžina oddaje, druga njena pripisana kategorizacija, tj. uvrstitev v informativni program.

Vesna Milek FB Jonas komentar Smolej

Glede prvega sem komentiral:

Kajti kaj je lahko gledalec prvega programa TV Slovenija, premerjeno v minutah, videl ta četrtek (25. avgusta) zvečer? Začel je z Dnevnikom, Slovensko kroniko, nadaljeval s Športom in Vremenom. V skupni dolžini 60 minut. Potem je prišel na vrsto omenjeni dokumentarec o Galileju. Dolžina: 50 minut.

Sledila sta Milekova in Jonas, ki sta nas poskušala zabavati 65 minut. Ja, več kot dnevnik z vsemi dodatki ali producenti avstrijskega dokumentarca. Sledili so Vreme, Odmevi, Šport in Vreme. Skupna dolžina: 50 minut. Ni slabo za začetnico na TV zaslonih, v minutaži je premagala vse. In bravo, Jonas! Razvredilni program je torej nesporno prekosil dokumentarnega in informativnega – morda je ravno v tem zadrega, zakaj si Ljerka Bizilj ne more privoščiti ustrezne uradne kategorizacije oddaje.

Seveda bi moralo biti vsakomur jasno, da sem minutažo povzel po uradnem TV sporedu – in to natančno. Zato je očitek na moj račun manipulativen: znotraj minutaž so za vsak sklop vštete tudi reklame, ki jih spored posebej ne računa. Ker so reklame integralni del tudi pred ali po drugih oddajah, se moja poanta glede proporcionalnost niti malo ne zmanjša: »Od blizu« je odmerjenega primerjalno več časovnega prostora. Skratka, res poceni način lansiranja obrambe.

Podobno manipulativen je tudi naslednji: oddaja naj ne bi nastajala v informativnem programu. Običajen red herring trik se ne izide, tega namreč nisem trdil. Pravim le, da oddajo na TV Slovenijo razvrščajo v informativni program. Namesto v razvedrilnega.

Zelo mi je žal, toda dokaz za to imam shranjen v obliki screenshota:

Od blizu predstavitev oddaje

Smešno, slednjega sem objavil že ob svojem prvem zapisu o oddaji, zato je dvakrat odveč tale vaja v demantiranju – za vse, ki niso slepi ne gluhi, bi moralo veljati načelo Sapienti sat. Če so se uredniki vmes le odločili za drugačno kategorizacijo ali pa je morda navedena napačna, naj postrežejo s popravki predstavitvene strani oddaje. V tem hipu, 3. septembra 2016, še vedno velja, kar sem zapisal.

Moj poglavitni pomislek, če manjše pustim ob strani, zatorej ostaja, da je TV Slovenija močno načela lastno verodostojnost s tem, ko je svoj najboljši programski čas, običajno namenjen informativnim oddajam, pod krinko menda enako legitimnega infotainment pristopa začela polniti z razvedrilnim formatom oddaj, pristopov in vsebin. Dokazi, ki sem jih doslej navedel, se mi zdijo dovolj prepričljivi, zato se jih zaenkrat ne splača širiti.

Več:

Rojevanje novinarske antikritične lepote, podarjene z geni

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

Rojevanje novinarske antikritične lepote, podarjene z geni

Zadnja oddaja »Od blizu« z Vesno Milek je gostila Jonasa in njegove kavbojke. Jeans by JonasNjene programske neustreznosti sem se že dotaknil, verjetno med prvimi, in tudi dobil po puklu. Kaj sem očital oddaji?

Najmanj to, da ne sodi v informativni program TV Slovenija, kamor so jo kategorizirali. In zatem še uvrstili v programsko shemo v »prime time« na prvem programu. Umestiti Jonasa, njegovo obrazno telovadbo in pregledovanje kavbojk pred kamero med dokumentarno oddajo o znamenitem znanstveniku Galileju, o odnosu znanosti in vere ob 20.50 uri ter Odmeve ob 22. uri, pač ni samoumevna dopustnost. In ne gre skozi niti vsebinsko.

Tako kot izhaja že iz samega opisa oddaje, nam ponuja tipično razvedrilno vsebino, pretežno lahkotne osebne pogovore z gosti, ki niso niti na nivoju infotainmenta, s katerimi nas želijo po novem šarmirati na nacionalki.

Jonas Od blizu kavbojke

Vesna Milek med informativnim pregledovanjem Jonasovih kavbojk

Kajti kaj je lahko gledalec prvega programa TV Slovenija, premerjeno v minutah, videl ta četrtek (25. avgusta) zvečer? Začel je z Dnevnikom, Slovensko kroniko, nadaljeval s Športom in Vremenom. V skupni dolžini 60 minut. Potem je prišel na vrsto omenjeni dokumentarec o Galileju. Dolžina: 50 minut.

Sledila sta Milekova in Jonas, ki sta nas poskušala zabavati 65 minut. Ja, več kot dnevnik z vsemi dodatki ali producenti avstrijskega dokumentarca. Sledili so Vreme, Odmevi, Šport in Vreme. Skupna dolžina: 50 minut. Ni slabo za začetnico na TV zaslonih, v minutaži je premagala vse. In bravo, Jonas! Razvredilni program je torej nesporno prekosil dokumentarnega in informativnega – morda je ravno v tem zadrega, zakaj si Ljerka Bizilj ne more privoščiti ustrezne uradne kategorizacije oddaje.

Od mojega prvega zapisa do danes bi lahko oddaji očitali še marsikaj. Dr. Tomaž Brejc je raztrgal njeno kuliso in »idiotsko arhitekturno opremo«. Najbolj bode v oči dejstvo, da se je v njej od začetka do danes zvrstilo devet gostov, nobena gostja. Na to dejstvo je tam že po tretji oddaji javno opozorila Barbara Rajgelj.

Od blizu arhiv oddaj

Arhiv vseh dosedanjih oddaj “Od blizu” na MMC RTV SLO

 

In zapisala, da si Milekova očitno »spolno uravnoteženost« razlaga čisto po svoje: ženske kvote napolni ona, moške pa povabljenci. Potem je ekvilibrij čudežno dosežen. Na začetku se je zdel to pretirani statement, danes, ko so se v vseh oddajah zvrstili Boris Cavazza, Alojz Uran, Miro Cerar, Klemen Slakonja, Jan Plestenjak, Peter Movrin, Drago Ivanuša, Arjan Pregl in Jonas Žnidaršič, nič več. Za ženske ni vstopa. Še Jože Možina s svoji zasebni oddaji Pričevanja odkriva osamosvojiteljice…

Dobesednost in parodija ali kako obraniti Vesno

Ne vemo, morda so na javnem servisu v resnici lansirali oddajo za ženske. Čeprav sem že v začetku na podlagi ogleda pogovora s predsednikom vlade Mirom Cerarjem podvomil v njene kvalitete, tega segmenta nisem posebej komentiral. Sem se pa v parodistični maniri dotaknil tistega, kar razbiram kot simptom prikrite lascivnosti ekonomije pozornosti, ki jo ubira Milekova: bedasto novinarsko načelo, po katerem je treba za dober intervju spati z novinarjem. Poskušam si predstavljati, kako uspešno bi bilo, če bi ga profesor na FDV predlagal slušateljem pri predmetu Novinarski praktikum. Aja, da nima smisla iskati njegove metodološke vrednosti? No, potem ostane le še ena razlaga, da imamo pred sabo nekoga, ki s citati zgolj ceneno pleni pozornost. Vključno z Delom vred, ki je s tem naslovom svojo novinarko pospremilo na pot z novo TV oddajo.

Parodija in nastavljanje zrcala sta, kot bomo videli, močno vznemirila medijske branilce Milekove. Naj natančno citiram svoje bolj ali manj (ne)uspešno ironiziranje iz prvega zapisa, kjer je moja tarča tudi Programski svet, saj je bistveno za razumevanje razprave v nadaljevanju. Zapisal sem:

Podobno velja za Milekovo. Ne vemo sicer, če je voditeljica spala s predsednikom vlade – vemo pa, da je po njenem intervju neuspešen, če z intervjuvancem ne spiš. Njen moto dobrega voditeljstva, o metaforiki pač ne bi sodili, je očitno hote ali nehote postal moto nacionalke, zaradi česar bi nas moralo zdaj biti za visoke zahteve do novinark in novinarjev že rahlo strah. Škoda, programski svet RTV ne more odločati niti o programu, kaj šele o posteljnih kompetencah zaposlenih, vse skupaj pa nato označiti za »informativno spanje«.

Če smo čisto točni, Milekova v svoji neskriti frivolnosti, očitno osebnostnem atributu, ni ravno trdila, da z intervjuvanci spi. Ne, tako ambiciozna po vseh verjetnosti vendarle ni. Ona je zgolj citirala druge, kar so pri Vikendu in Delu uporabili z obema rokama:

Velja tisti izrek, ki ga je Rade Šerbedžija v filmu Una rekel Sonji Savić, da »moraš za dober intervju spati s svojim intervjuvancem«. Ponoči razmišljaš o njem, ko se zbudiš, razmišljaš o njem, ko pride novi intervjuvanec, pa izbriše prejšnjega. Pravzaprav gre za prav promiskuitetno vedenje.

Glede novinarsko-promiskuitetnih načel voditeljice potem najbrž ni naključje, da so vsi njeni trije dosedanji gostje bili moškega spola. Morda je bila zgodba z drugim gostom nekoliko delikatna, dasitudi je msgr. Alojz Uran že navajen pokore za neka domnevna podobna dejanja. In če zadnji od treh ne bi bil ravno predsednik vlade, bi težko uganili, v čem se pogovorna oddaja Vesne Milek kakorkoli razlikuje od oddaje Zvezdane Mlakar. Razen po tem, seveda, da je slednja čisto pravilno uvrščena v razvedrilni program.

Stanka Prodnik Božič odkrije kroženje z glavo

Nekatere je očitno zmotil že moj glede na povedano logično konsekutiven sarkastičen naslov »Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem«. Čeprav v kritiško opešani domači krajini res ni bilo veliko objavljenih prikazov oddaje, bi rad omenil dva: med zelo redkimi sta Stanka Prodnik Božič v Mladini kolumni in neverjeten in še zlasti neverjetno panegiričen zapis Jurija Hudolina v Dnevniku.

Prva avtorica, za katero se večina pritožuje, da je ne pozna v novinarskem prostoru, da gre dejansko za psevdonim, je podobno kot sam analizirala oddajo z Mirom Cerarjem. A je njeno branje diametralno nasprotno: če sem sam ugotavljal, da je Milekova s ponujanjem kitare premierju zgolj zaigrala na klasične viže teletabloidnosti, iskala pozornost in gledanost v majhni senzaciji, se je Mladinini avtorici absolutno zdelo, da je takšna gesta le genialna domislica voditeljice, s katero je »pokazala samoljubje prvega moža vlade«. Kot edinstveni dosežek je nato navedla, da je uspela iz Cerarja izvleči njegov odnos do literature in celo vere, kot posebno odliko pa je nato Milekovi pripisala, da je razpravo o slednji iz njega izbezala »v preprostosti, ki ne pritiče človeku na tako visoki funkciji«.

Še zlasti je bila Mladinina kritičarka navdušena nad stresanjem glave voditeljice, s katerim je kontrastirala Bobovnikovo robato in jeznorito vodenje:

»Ko ne ponavljaš vprašanj kot kakšna zaripla tepka, ampak včasih prikažeš praznino odgovora svojega intervjuvanca zgolj tako, da ob iskrenem nasmehu malce zaokrožiš z glavo«.

Prodnik Božil Mladina Milek

Izsek iz članka Stanke Prodnik Božič o tem, kako je Milekova slekla Miru srajčico

Lepo, Milekova torej zna zaokrožiti z glavo, česar Bobovnik ne zmore, zato je primerjava slednjega razbesnela do te mere, da je v Pismih bralcev reagiral in Mladinino psevdonimičarko obtožil »bebavega, nadrkanega kritikarstva«. V bistvu njene, ne njegove besede. Sorry, poanta je lahko smiselna, a ne v tej oddaji.

Ob vseh naštetih kvalitetah voditeljice (kroženje z glavo, izbezljati preveč preproste formule o veri, pokazati na samoljubje ob kitari, sleči podobo omikanega profesorja) ki jih je Prodnik Božičeva nekako ugledala v pogovoru s Cerarjem, je bilo očitno treba samo še opraviti z neumnimi kritiki. In me je poskušala opisati:

Kako preprost in sfrustriran v svojem pogledu na svet moraš biti, da izjavo Vesne Milek, da moraš za dober intervju spati z intervjuvancem, vzameš dobesedno? Je to res domet tega prostora? Kam smo prišli, da se zgražanje nad to izjavo začne še med filozofi, ki bi prvi morali razumeti abstraktno mišljenje? Vesna Milek je Mira Cerarja dejansko slekla pred kamero – saj razumemo, da ne mislimo dobesedno, kajne?

Če odštejemo adhominalnost, s katero strežejo v Mladini, torej poskus opisa kritika kot nekoga, ki ima sfrustriran pogled na svet, idiota brez smisla za abstraktnost in celo grozljivo mero tega prostora, je dejansko v nebo vpijoča deplasiranost takšnega očitka. Imbecilna obtožba, češ da jemljem »metaforo« dobesedno, popolnoma spregleda parodističen obrat, ki sem ga zgoraj v celoti citiral.

Ja, seveda sem vzel besede dobesedno, in to točno na takšen način, kot Mladinin karikaturist Tomaž Lavrič največkrat subverzivno jemlje izjave, ki jih opremi s karikaturo: če nekdo govori o scanju proti vetru, najraje nariše nekoga, ki ščije proti vetru. Nisem še slišal, da bi svojega kultnega avtorja Mladina, ali kdor koli že, obtožill na enak način. Kdo torej ne zna misliti abstraktno, da mu je parodiranje v linearnem branju tako močno tuje, da ne zmore branja preprostega teksta? Jaz ali kdo drug?

Tudi se s tezo o razgalitvi politika in odlično opravljeni novinarski nalogi se, kot rečeno, ne morem strinjati. V končni instanci je bila oddaja reklama za Mira Cerarja, cilj ni bil dosežen. V tem je bila moja osnovna poanta od samega začetka: takšni teletabloidni elementi, kjer se izrisuje zasebno in človeško plat politikov, skoraj vedno koristijo njim. Cerar ni storil omembe vredne napake, še manj pa je stresanje z glavo voditeljice kaj prispevalo h kakršnemu koli razkrivanju. Zanimivo je celo, da avtorica nikakor ne vidi, da sama zapada v močno protislovje. Če izhaja iz premise, da je predsednik vlade bil v oddaji razgaljen, bi to nujno impliciralo, da mu je nastop v njej škodoval. Sama pa nato v istem besedilu zaključi ravno nasprotno:

Ni dvoma, da se bodo po premierovem nastopu politiki in estradniki začeli grebsti, da bi prišli v oddajo Vesne Milek. Ker so videli, da je imel Cerar v rokah kitaro, so razumeli, da je to tisto, kar iščejo – format, ki jih bo prikazal kot čuteče in prijetne ljudi.

Vse je skoraj podobno, kot če bi kdo menil, da je npr. Pahorjev nastop v oddaji »Na žaru« napeljal na imenitno priložnost, s katero je Bizovičar uspel predsednika republike predstaviti kot človeka, krvavega pod kožo. Ker natančno to meni Mladinina anonimna kritičarka – ali kritičar. In morda še notica glede psevdonimnosti, ki omogoča lahkotnejšo adhominalnost: očitno pri Mladini mislijo, da je medijska kritika tvegano početje. Ne, osebi, ki se skriva za imenom Stanka Prodnik Božič, kot praktikant v tej sferi ne morem pritrditi: razen medijskega izobčenja in pljuvaških akcij se ti ne more zgoditi kaj hujšega.

Jurij Hudolin odkrije Vesnine gene in atribute, ki motijo intelektualce

Ohlapni panegirizem v Mladini se je še dodatno stopnjeval v Dnevniku. Žal mi je za osebno opazko, ampak res ga ni mogoče razložiti drugače kot z učinki novinarskih socialnih mrež. Hudolin, ki ga Wikipedia in druge predstavitve opišejo kot pesnika in kritika (!), je v nekakšnem celostnem portretu Vesne Milek naštel dva ducata njenih fizičnih in mentalnih vrlin, nato pa se je spravil seveda še na kritike njene oddaje:

Na oddajo se je najprej usul plaz kritik in potvarjanj njene izjave, ki je v bistvu parafraza izjave Radeta Šerbedžije v filmu Una, da če hočeš dober intervju, moraš spati z intervjuvancem, kritiki so pisali raznorazne modrosti, kar se pri ljudeh, ki sami ne ustvarjajo, tako ali tako godi ves čas in vso zgodovino. Od blizu, niz intervjujev ena na ena, kar je izjemno zahtevno delo, sploh če gre za intervjuje z ljudmi povsem različnih provenienc in izobrazb, enih nadutih, drugih modrih in tehtnih, od rumenih popularnežev do Cerarja, prinaša neizogibno Vesnino noto senzibilnega, sproščenega in humorno-resnega intervjuja, ki pa je vendarle njeno endemično delo. Vesna je Vesna, ena redkih tukajšnjih medijskih osebnosti in ustvarjalk, ki skuša in se trudi združiti vse: lepoto, dano iz genov, lepoto, ki jo daje njena energija, in izvirno ustvarjalnost, ki je danes med tukajšnjimi griči že postala pregovorna in zanesljiva in svoja. Vesnina.

Plazu seveda ni bilo. No, za razliko od Mladine v ljubljanskem Dnevniku ne poskušajo ponujati dokazil, za hvalilne spise to ni značilno. Zasmilili sta se mi Tanja Lesničar Pučko in recimo Mojca Pišek, slednja nagrajevana kritičarka in tudi Dnevnikova kolumnistka, ker pišeta raznorazne modrosti le zato, ker nista zmožni ustvarjanja. Pač imanentna narava kritikov. Le Hudolinu očitno kot edinemu, čisti izjemi, uspeva oboje.

Gesta obrambe se nekoliko razlikuje od Mladinine: namesto očitka o »dobesednem branju« njenega novinarskega posteljnega mota je tu bizarna teza o »potvarjanju«: in to navzlic temu, da sem del intervjuja zelo točno citiral. Skratka: parodija je za Mladino greh, ker je dobesedna, za Dnevnik pa potvarjajoča.

Ob Hudolinovem čarobnem tekstu, ker ne ponuja argumentov, ni mogoče reči nič. Razen tega, da v svoji enkratnosti zmaga kot čisti simptom. Kot zmerom zmaga Vesna, ki po njegovem »z atributi moti intelektualce«.

Če so v Mladini odkrivali prelesti njenega stresanja z glavo, so pri Dnevniku navdušeno opazili semantično kotalikanje v njej, kajti gre za »žensko s posebno držo in prenikavim, jasnim pogledom na ustvarjalni svet in semantično magmo, ki se kotalika po njeni glavi in svetu okrog nje, ki ga opazuje z velikimi in prodornimi očmi, da se gotovo veliko gobezdavim možakarjem zašibijo kolena.«

Vesna Milek Hudolin Dnevnik izsek

Izsek iz Hudolinovega članka v Dnevniku

Hja, bo že držalo, to novinarsko antikritično lepoto, trudoma grajeno iz odlične genske zasnove (škoda, da ne vemo kakšne, kadar je psevdonimna) in potegnjeno iz žilnih pet, je pač nemogoče premagati. Sploh s pozicije nekega v blog potisnjenega pisuna, ki bi oporekal velikim množičnim medijem. Vesna je Vesna, domače novinarstvo je pač novinarstvo med slovenskimi griči, polno zmagovite troedine krasote, energije in ustvarjalnosti. Če želimo biti z njimi obžarjeni, nimamo izbire: glejmo njo in goste, ne gostje, v oddaji »Od blizu«.

Več:

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

Jonas Od blizu čaranje

Jonas Žnidaršič in Milekova med “čaranjem” v studiu, tik pred Odmevi

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

»Od blizu« je nova oddaja in z njo na TV Slovenija očitno mislijo resno, o čemer priča že odmerjeni prime-time na njihovem prvem programu. Motiv zanjo ni znan: verjetno ni ravno neposredna posledica odpuščanj na Delu, saj voditeljico Vesno Milek v odjavni špici podpisujejo kot »novinarka Sobotne priloge (Delo)«, čeprav so nekateri požarni mediji namigovali tudi na njeno klavrno usodo v tej smeri.

Od blizu Cerar

Milekova s svojimi prvimi gosti evidentno igra na preverjene karte. Začela je s popularnim in neuničljivim Borisom Cavazzo. Če povabiš predsednika vlade, tudi ne moreš zgrešiti – sploh v tem trenutku. Zadnja oddaja z Mirom Cerarjem je prišla točno ob drugi obletnici zadnjih državnozborskih volitev, na katerih je premočno zmagal. In hkrati v obdobju, ko smo premierja navajeni gledati pred ekrani samo še v silno nervozni podobi. Živčnega, kot da mu oblast uhaja iz vajeti. V času odhoda najpomembnejša ministra, Mramorja, in pobalinskih verbalnih prepucavanj s koalicijskimi partnerji, z Židanom in Erjavcem.

Ko se je v ožarjeni scenografiji po rdečih stopnicah spustil do voditeljice, ga je ta pozdravila kot premierja. No, druge možnosti ni imela. A če naj verjamemo napovedniku oddaje, ki ga je Milekova povzela na začetku, je njen gost bil tam bolj zaradi vsega drugega:

Povabilu novinarke in pisateljice Vesne Milek se je odzval sin legendarnega olimpionika in nekdanje državne tožilke, ki je bil trikrat imenovan za najuglednejšega slovenskega pravnega strokovnjaka. Sodeloval je pri pisanju Ustave Republike Slovenije, bil gostujoči profesor na univerzi Golden Gate University v San Franciscu, je avtor in soavtor številnih poljudnoznanstvenih knjig in člankov, zdaj pa že skoraj dve leti predsednik Vlade Republike Slovenije. Od blizu – Miro Cerar.

Informirana postelja

Težavo, ki kot simptom najeda prepričljivost oddaje, v resnici že kar poštenost motivov za njen nastanek, najlažje razberemo iz njenega formata. Kajti kategorizirali so jo kot informativno oddajo in ji podelili najboljši programski čas v shemi. Uradna predstavitev oddaje na spletni strani pa kaže na vse kaj drugega kot takšen format. Ambicija je pravzaprav tabloidna, prodreti v sogovorca in ga videti s še domnevno nevidene zasebne plati:

Biti blizu, zares blizu, na televiziji, je iluzija. V večerni pogovorni oddaji bomo poskušali na videz nemogoče: se pogovarjati, približevati in slediti iluziji, da bomo nekoga pogledali – Od blizu. Oddaja Od blizu je navidezno klasičen pogovor z osebnostjo iz sveta popkulture, literature, slikarstva, filma, glasbe, gledališča, znanosti in tudi politike, a z neklasičnimi novinarskimi vprašanji, ki se bodo dotikala intervjuvančevega odnosa do življenja, ustvarjanja, ljubezni, duha časa, ki ga živimo … Novinarka in pisateljica Vesna Milek bo v oddaji skušala intimno in poglobljeno prehajati v sogovornikovo osebnost, ki se bo pred nami razkrivala v nizu vprašanj, ki ne izgubljajo klasične novinarske ostrine. Vsaka oddaja se bo prilagodila osebnosti intervjuvanca, njegovim posebnostim, skritim strastem, željam in strahovom ter ponudila nov pogled v sogovornikovo osebnost.

Ne, svet popkulture in literature običajno res ne uvrščamo v informativni program. Borisa Cavazzo tudi ne. V njem novinarji ne provocirajo z »neklasičnimi« vprašanji, še manj nam strežejo z vprašanji o ljubezni, intimi in odnosu do življenja, pri intervjuvanci pa ne raziskujejo strasti in strahov. Flop, čisti žanrski flop. Ali, če kdo želi drugače, premišljena prevara.

Vesna Milek

Podobno velja za Milekovo. Ne vemo sicer, če je voditeljica spala s predsednikom vlade – vemo pa, da je po njenem intervju neuspešen, če z intervjuvancem ne spiš. Njen moto dobrega voditeljstva, o metaforiki pač ne bi sodili, je očitno hote ali nehote postal moto nacionalke, zaradi česar bi nas moralo zdaj biti za visoke zahteve do novinark in novinarjev že rahlo strah. Škoda, programski svet RTV ne more odločati niti o programu, kaj šele o posteljnih kompetencah zaposlenih, vse skupaj pa nato označiti za »informativno spanje«.

Milek Delo intervju spati z

Če smo čisto točni, Milekova v svoji neskriti frivolnosti, očitno osebnostnem atributu, ni ravno trdila, da z intervjuvanci spi. Ne, tako ambiciozna po vseh verjetnosti vendarle ni. Ona je zgolj citirala druge, kar so pri Vikendu in Delu uporabili z obema rokama:

Velja tisti izrek, ki ga je Rade Šerbedžija v filmu Una rekel Sonji Savić, da »moraš za dober intervju spati s svojim intervjuvancem«. Ponoči razmišljaš o njem, ko se zbudiš, razmišljaš o njem, ko pride novi intervjuvanec, pa izbriše prejšnjega. Pravzaprav gre za prav promiskuitetno vedenje.

Videti ga s kitaro

Glede novinarsko-promiskuitetnih načel voditeljice potem najbrž ni naključje, da so vsi njeni trije dosedanji gostje bili moškega spola. Morda je bila zgodba z drugim gostom nekoliko delikatna, dasitudi je msgr. Alojz Uran že navajen pokore za neka domnevna podobna dejanja. In če zadnji od treh ne bi bil ravno predsednik vlade, bi težko uganili, v čem se pogovorna oddaja Vesne Milek kakorkoli razlikuje od oddaje Zvezdane Mlakar. Razen po tem, seveda, da je slednja čisto pravilno uvrščena v razvedrilni program.

Po obsežnih »monologih«, kot je večkrat pikro omenjala voditeljica, saj je Cerar gostobesedno čebljal o pomenu demokracije, odgovornosti vodenja vlade in političnem biznisu, kar so vse bile teme, ki Milekovi prepoznavno niso ležale, je najbrž skrbno premišljeni in načrtovani vrhunec pogovora prišel nekje ne polovici. Ko si je zaželela, tako rekoč dobesedno, da premier prime v roko električno kitaro. Zakaj? Kar tako, ker je slišala, da jo je nekoč igral, da je brenkal Jimija Hendrixa in menda tudi zelo glasno, na nekem balkonu.

Ne, Cerar na kitaro ni zaigral in tega voditeljica, kot je sama poudarila, ni niti želela. Iskreno, kajti vse je bilo namenjeno zgolj prazni tabloidni nečimrnosti: na nacionalki prisiliti premierja v neko situacijo, ki bo ostala v profanem spominu. In bo predvsem nabijala gledanost, komentiranost ter dala priložnost rumenim medijem.

Cerar kitara Od blizu

Milekova je sceno uvedlo z navidez infantilno osebno željo, dejala je: »Jaz bi zelo rada videla, kako vi v rokah držite kitaro.« Seveda, smo sredi informativnega programa.

»A bi znali držati kitaro v rokah,« je še naprej fingirala in takoj po pojasnilu, da jo ima doma in glasno zaigranih nekaj vnaprej pripravljenih taktih Hendrixove »Hey Joe« se je do Cerarja že sprehodil asistent in res prinesel inštrument.

In ker je prijazen fant, je predsednik takoj obljubil, da bosta z ministrom Koprivnikarjem, ki je tudi kitarist, pripravila nekaj komadov in jih, očitno za nacionalkino publiko, tudi odigrala. »Če nam boste dali možnost,« je še prijazno prosil. Kajti točno to je verjetno poslanstvo TV Slovenija, da nas obvešča o predsednikovih in ministrskih glasbenih seansah.

Epizode z izpolnjevanjem (glasbene) želje je bilo relativno hitro konec, Milekova jo je decidirano zaključila: »Lepo je videti premiera z električno kitaro v roki.« Kar je zvenelo in tudi bilo mišljeno kot manipulativno pojasnilo, čemu smo ga morali gledati; v resnici je šlo zgolj za iskanje instantne tabloidne podobe, ki bo kot reciklirana ostala za oddajo in jo promovirala, ko več te ne bo.

Tako je govoril Cerar, ne Zaratustra

Vse ostalo, kar smo videli, je bilo bolj blede narave. Vrtanje v gosta, zakaj bere religiozne ali mistične knjige in katere, zakaj je kristjan in ne kaj drugega, od kod mu zanimanje za Nietzscheja in Zaratustro, ni bilo preveč uspešno. O slednjem nismo slišali skoraj nič – menda le to, da naj bi bil človek intuicije (!) -, medtem ko je predsednik menda katolik in ne kaj drugega postal zelo pragmatično zategadelj, ker jo to duhovni okvir, v katerem živimo. Ob bok temu diskurzu: čeprav sem o tem pisal med prvimi in mi je tak podatek znan, se mi zdi izjemno frapantno dejstvo, kako je uspel skozi dve leti svojo religioznost skrivati pred širšo javnostjo. In še bolj, kako je takšna sramežljivost v skladu s krščanskim naukom.

In ker je bila tako rekoč ambicija biti v postelji s predsednikom, seveda ni šlo brez vprašanj o bivših ženah in ženske presoje:

»Vse vaše žene in ženske, za katere vemo, partnerice, so bile močne in posebne ženske, uspešne ženske…«

Predsednik je pričakovano nekaj pomodroval o tem, da se je od vseh partnerk skušal učiti, kot dodatek k istemu pa ga je čakala še poizvedba, kateri veliki ljubezenski roman ga je najbolj pretresel. No, čisto dovolj, da smo videli, kako si Ljerka Bizilj s svojim Programom Plus, kjer se sklicujejo na nekakšne hibridne trende, predstavlja informativni program – z vnosom čim več zasebnosti v prime-time.

Ob še nekaj trivialijah, spraševanju po tem, katere knjige bere in katere filme je nazadnje gledal, pa kateri slikarji da so mu blizu, se seveda presežek ni mogel zgoditi. Iskreno povedano: nihče ga niti ni pričakoval niti želel videti. Že v žanru razvredrilnosti ni, kaj šele v kakem drugem. Bo pa Cerar v časih, ko mu podpora strahovito pada, lahko zadovoljen z izkupičkom.

Milekova, ki kakor da stavi na kompenzacijo svojih hib s skrivnostnim nasmeškom in prijaznim koketiranjem s sogovorci, sicer ni delovala nesuvereno – prej je videti, da jo ima, suverenost namreč, že v značaju. Da bi zaradi njene prezence oddaja pridobila na zanimivosti, pa verjetno ni upati. Kot rečeno: bolj gre za to, da smo dobili še eno Zvezdano. Če komu še ni jasno, da nacionalka stopica na pot tabloidnosti, naj si za trenutek zgolj poskuša zamisliti, da bi isti osebi, Mlakarjeva ali Milekova, vodili TV Dnevnik. Promiskuitetno? No, to.

Več:

Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar