Protest v skladu z evropskimi normativami in standardami: kanglerizmi, solze in antiintelektualizem

V državi se kmalu obeta protest pod naslovom Rešimo Slovenijo (RS) in njegov iniciator Franc Kangler je za Janševo televizijo podal nekaj pojasnil (Nova24TV, 25.09.2019).

Kot vemo, je nekdanji mariborski župan izkoristil koruptivno dogajanje okoli Zorana Jankovića in ga v svojem odmevnem video nagovoru, posnetem v mirujočem parkiranem avtomobilu, vzel za izhodišče svoje kampanje (»Na drugi strani pa nekomu odpišejo 29 milijonov, pa se nihče ne vpraša v tej državi.«)

Kangler Nova protest

Kangler v elementu na Nova24TV

Z voditeljem oddaje sta se predvsem trudila novačiti in na steni v ozadju se je ves čas pogovora prikazoval podatek o protestu. Na fotografiji v vidnem polju izstopa okorno izpisani slogan »Ko je dovolj je dovolj«, seveda z manjkajočo vejico, tem nezgrešljivim znamenjem avtentičnega slovenskega domoljubja.

Gledalec oddaje si je v 40 minutah lahko ustvaril kar dober vtis, kako deluje politični populizem v svoji elementarni ljudski inačici in kako ga servisira propagandizem. Kakor da bi z nekajletno zamudo Kangler spoznal, da lahko socialna omrežja s premišljeno retoriko res aktivirajo množice, bo zdaj, opogumljen ob odzivu na video, ki si ga je ogledalo 400.000 uporabnikov, 7500 delilo naprej, prejel pa je 3000 lajkov in 1500 komentarjev, kar nam je vse iz glave zadovoljno pojasnil pred kamero, organiziral množične proteste.

Vse to je storil nekdo, ki je, zaradi njih in zaradi suma storitve 15 kaznivih dejanj, moral pred nekaj leti odstopiti. In to na podlagi gibanja, sproženega na Facebooku. Se pravi: pravo majhno maščevanje detroniziranega župana.

Tri faze: solzavi populizem

Ni prvič, da je Kangler, sicer zapoznelo, zaslutil mobilizacijsko moč in vpliv medijev, sploh socialnih omrežij (Novi kralji in njihovi osli), če propagandistična trobila in kakšno Rosvito Pesek pustimo ob strani. Enako velja za njegovo domišljeno emocionalno apeliranje, kjer se običajno sprehodi skozi tri faze, demonstrirane tudi v tej oddaji.

Prva faza prinaša nastop še kontroliranih osebnih emocij, ki jih je tokrat tudi neposredno refleksivno ubesedil, ko je opisal motiv za idejo protesta: »Na nek način sem bil čustveno prizadet,« pove v oddaji. In potem nadaljuje s svojo bizarno traktorsko epopejo, neponovljivo v svoji sporočilnosti, s katero nenehno maskira viške denarja, s katerim je kupoval svoje številne nepremičnine (Kako je Kangler pojasnil premoženje):

»Vse te bitke, ki jih vodim za stari traktor.«

Druga faza je izjemno inovativna v politični sferi, vsaj v tej krajih, in dobesedno vključuje solze. Ne nujno za traktorjem. Tudi o tem fenomenu, morda bi ga smeli nominalno povzdigniti v »solzavi populizem«, sem že pisal v Kako misliti solze. Zanj je značilen moment avtoafekcije, s pomočjo katere avtorja počasi s tresočim glasom prileze do hlipanja in skoraj do uporabe robčkov; v želji, da bi bil maksimalno prepričljiv in uspešen, Kangler zastavi svoje telo in njegove izločke kot neposredno jamstvo prizadetosti, da bi se ljudstvu zasmilil.

Tretja faza neposredno sledi orošenim očem in vsebuje povzdignjeni glas, kriljenje z rokami, kričanje in retoriko jeze (»Ker me je mela pač malo jeza«, »Dragi Slovenci, kako dolgo boste prenašali te krivice«, pravi v oddaji). Mobilizacijski zaključek je potem jasen in seveda temu ustrezno patetičen: »Mislim, da je napočil čas, da rešimo Slovenijo«, kajti dogaja se nam/vam, kot ponavlja, velika krivica.

Ne gre brez kanglerizmov

Stvar vsaj na neki ravni deluje, saj je na evropskih volitvah prejel nekaj čez 10.000 glasov. Ob tem mu posebej ne škodi niti jezikovna nespretnost. Obstajata dve časovni dimenziji v recepciji kanglerizmov, s katerimi kolovodja oktobrskega protesta streže tudi v tej oddaji. Prva zadeva njegovo županovanje Mariboru, kjer mu dejansko sploh nikoli niso posebej škodovali. Prej je bil zaradi njih priljubljen.

Zdaj smo, se mi zdi, prešli v novo, kjer na slovenski ravni kanglerizem deluje kot očarljivi osebni dodatek – seveda za ideološke in politične simpatizerje. Ko Kangler vstopi v oddajo z »Dobro večer«, mu tega nihče ne zameri, od njega to skoraj že pričakujejo. Ko v kleni štajerščini pove »moramo naret red«, to vsi nemudoma razumejo, še preveč dobro.

Ko reče »Gliha skup štriha, zato, ker nimajo lastne identitete. Niso načelni, nimajo hrbtenice. In taki ljudje nam vodijo zunanjo politiko,« bo seveda razumevanje preseglo izobrazbene kapacitete ljudi, ki jih naslavlja, ker tudi oni ne bodo sposobni razlikovati med pojmoma »identiteta« in »integriteta«.

In tudi ko s svojimi bolj ali manj duhovitimi dovtipi opravi s Šarcem (»Naj svojo Sovo ima v kletki«), pride na vrsto še izkušnja o zgrešeni prodaji Adrie Airways, kjer se priduša, v neponovljivem štajerskem dialektu, da bomo zdaj mogoče dobili »megla ajrlajns«. Potem sledi še odločitvena kritika na Cerarjev račun: »Aktualna vlada in vlada Mira Cerarja, ki se je za takšno odločitev odločila.«

Toda nič se ne more meriti s povedjo, katere analiza bi res terjala velik skupni napor psihologa, jezikoslovca in nevrolingvista. In še je veliko vprašanje, če bi bili uspešni:

»Mi želimo demokratično v skladu z evropskimi normativami in standardami izkazat nezadovoljstvo s trenutnim stanjem te družbe, in to je družba in Slovenija republika Slovenija.«

Kangler v bran Pahorju

Prav nič presenetljivo je Kangler, podobno kot tradicionalno vsa slovenska politična desnica, vzel v bran Pahorja glede njegove izjave o Turčiji in Ukrajini, o čemer sem pisal v Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? in Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike.

Ekskurz v zunanjo politiko je tako močno značilen zaradi nečesa drugega, namreč demonstracije vedno močnejšega trenda antiintelektualizma v državi (jasno, populizem in intelektualizem se izključujeta). Kanglerjevo utemeljitev kritike intelektualcev se splača prebrati v celoti:

»Kaj pa je Pahor tako slabega izrekel besed, da ta leva struktura angažira neke doktorje znanosti, da ga pozivajo, gospoda Pahorja, da naj odstopi. Pa saj je smešno. Kaj pa so ti doktorji znanosti do sedaj za Republiko Slovenijo naredili? Razen to, da so bili na plečih davkoplačevalcev. Javno jih sprašujem, kaj ste naredili za Republiko Slovenijo? Kje so vaši rezultati? Jaz se strinjam, gospod Pahor je imel prav. Glede Turkov, gospod Pahor je imel prav, kakšna naj bo politika. Ko bodo Turki spoštovali človekove pravice, tudi ženske enakovredne v Turčiji, ko bodo postale, tako kot so pri nam, potem se lahko mi z njimi pogovarjamo o podpori o vstopu v EU. Do tistega trenutka pa, kar se mene tiče, se strinjam z gospodom Pahorjem.«

Doktorji znanosti kot paraziti

Adhominalno sporočilo predsednikovega zagovornika ni ravno asertorična sodba, je pa evidentno: ne samo, da so intelektualci nebodigatrebe, ta država res ne potrebuje doktorjev znanosti. To so paraziti, prisesani na univerzo, nekoristni za družbo, in ker so pretežno humanisti in družboslovci, takih družba že na prvi pogled res ne rabi.

Populistična formula desnice, ki zdaj v prvo vrsto pošilja pogorelega župana iz Dupleka, ima za tarče svojega protesta ob beguncih, zvereh, levici in aktualni vladi lahko potemtakem še enega neposrednega skonstruiranega sovražnika. In seveda tudi zvestega simpatizerja, predsednika republike.

Koketiranje Kanglerja s Pahorjem ni naključje, seveda. Oba sta razvila podobne logike ljudskega in medijskega populizma, o čemer več v Pahor in Kangler, spregledana pionirja: o vplivu kotalk in lubenic na razvoj domače medijske scene. Oba se preizkušata v podobni panogi všečnosti množicam, še več, Kangler svojega zgleda v »kralju instagrama« nikoli ni skrival. Celo napovedal je zgledovanje po njem.

Končno pa sta oba, vsaj na svoj način, v sicer ostri konkurenci prva promotorja antiintelektualizma v državi. Ob tem, da ju druži neverjetna skrb za človekove pravice.

Strankarska uzurpacija ulice

»Mene vlada sponzorira, da sem se postavil na čelo Rešimo Slovenijo,« v oddaji cinično pove Kangler in cilja na to, da ga motivirajo napake oblasti. Toda njegova oktobrska ulična vstaja vsebuje nekaj lepotnih kiksov. Naj jih naštejem.

Prvič, seveda gre za čisto uzurpacijo ulice s strani političnih strank (SLS, SDS, Zeleni Slovenije). Po desetem oktobru bomo lahko ugotovili, da je strankarska politika popolnoma delegitimizirala pravico ljudstva do protestov in jo odvzela ljudem – zdaj ulico organizirajo in zavzemajo politični liderji.

Drugič, protestirala bo skorumpirana elita politikov proti neki drugi eliti, očitno z namenom, da bi prikrila svoje lastne grehe in si prisvojila videz upora »malih ljudi«, kot jim rad pravi Kangler. Toda: ta vrsta populizma v Sloveniji že deluje, ima svoje slepe privržence in je ne smemo podcenjevati.

Tretjič, da bi stvar bila še bolj groteskna, bodo protestirali krogi tistih (Kangler, Janša, itd.), ki so doslej o uličnih protestih govorili z največjim gnusom (seveda, saj so bili protesti obrnjeni proti njim), vstajnike primerjali z zombiji in na ves glas razlagali, da se na ulici ne rešuje noben problem v demokraciji, ker je to globoko nedemokratično. Jasno, quod licet Iovi, non licet bovi.

Četrtič, Kanglerju so pri njegovi »rehabilitaciji« nenehno hote in nehote pomagali množični mediji, če pustimo notorično neučinkovito pravosodje ob strani – brez njih bil bi nič, nič bi bil. Zgolj en zgled, če odštejem vse, o čemer sem doslej že pisal na tej strani: Uroš Slak na POP TV je v svojih oddajah nenehno reklamiral Kanglerja in mu ponujal vse medijske zvočnike, ki so na razpolago, a tudi drugi niso prav veliko zaostajali.

Kako misliti solze

Bile so solze. Po tistem, ko je tožilstvo nepričakovano glede afere z radarji umaknilo obtožnico zoper nekdanjega župana Franca Kanglerja in trojico soobtoženih glede spornega posla z družbo Iskra Sistemi.

Kangler solze 24ur

Solze tistega, zaradi katerega so se zgodile mariborske vstaje, pa še to iz razloga, zaradi katerega so se začele, namreč ravno postavitve radarjev, so za trenutek postavile pod vprašaj njihov smisel. Za Kanglerja ne: »To je bila gonja proti meni in verjetno gonja proti Janezu Janši.«

Pesnik bi lahko rekel, da se je v eni solzi zgostila resnica zlaganosti vsega, kar se je dogajalo okoli njih. Postala je medijsko posredovana emanacija resnice, ki je končno privrela na dan (ja, Kangler je seveda govoril o njej), začela je figurirati kot čisti dokaz teorije zarot, zlaganosti vstaj, režije stricev iz ozadja.

A tu je še ena težava. Govoriti o solzah je že, po sebi, običajno gesta tabloidne prakse – prikazovanje vsebin s čustvene plati z željo po involviranju čustev uporabnika medijev, bralca in gledalca. Kar hitro zaznamo že takrat, ko se uredniki in novinarji odločijo čustva postaviti v naslov. Pri Delu, 24ur, Večeru in še marsikje drugje so se: Kangler je zajokal. Stehtati niso zmogli kvečjemu, ali so to solze sreče ali trpljenja. Kot da bi od njih moralo biti odvisno naše dojemanje realnosti.

Ker se nas morajo naslovi čustveno dotakniti, je najlažje biti neposreden in uporabniku medija streči prav s čustvi drugih. Čustvenost zbudijo čustva. Kot rečeno, že v naslovih. Kakšno sporočilo so nam sploh želeli mediji servirati s tem, da je Kangler po umiku obtožnice proti njemu tako ali drugače zajokal?

Kangler solze Delo

Odgovor je verjetno silno enostaven: še sami ne vedo, lastne pozicije niso reflektirali. Ravno odsotnost mišljenja in interpretacije odpira prostore za tiho prevzemanje značilnosti tabloidnega diskurza, ki z velikimi koraki vdira tudi v polje resnega novinarstva.

Če nas želijo naslovi pritegniti, čustveno involvirati, zapeljati in privabiti k gledanju ali branju, neizbežno opuščajo vsebino in jo podrejajo formi. Čemur se podrejajo, so vizualna in formalna sredstva čustvenega zapeljevanja – tabloidnost in senzacionalizem na tem temeljita. Kanglerjeve solze nenadoma s tem postanejo sporočilne po sebi, še posebej, če jim ni dodan noben kontekst – omogočajo čustvovanje, identifikacijo, v širšem smislu emocije ponujajo prehod od osnovnega poslanstva, ki je informiranje, v sfero prostočasne zabave in čutenja.

Ne preseneča, da skoraj ni bilo nikogar, ki bi se tej dominaciji čustvene naracije uprl in jo nadomestil z nekaj poziva k bolj bistveni informacijski plati zgodbe, ki jo je prva začela izpodrivati. Tomažu Klipšteterju je uspelo dovolj neposredno opaziti, na kar opozarjam, in biti malce zoprn do svojih novinarskih kolegov:

Francu Kanglerju se rosijo oči, je bil prvi ponedeljkov novinarski »čivk« iz mariborske sodne dvorane. Solzavost nekdanjega župana Maribora je včeraj na naslovno stran umestil tudi časnik Delo.

Zaradi objav čustvenih izlivov bi morda komu padlo na misel, da se je v ponedeljek odpravila krivica nesrečnežu, ki je kot Martin Uhernik več let po krivici sedel v zaporu. Kangler pa seveda ni nedolžen slehernik, žrtev sistema, temveč eden največjih populističnih debelokožcev v državi. (…)

Škoda, da na nedavni razglasitvi sodbe štirim vstajnikom ni jokal nihče od prisotnih. Ker jim je uspelo potlačiti svojo jezo in žalost, ni možna primerjava, ali so tudi njihove solze prvovrstna novica.

Novinarjeva tovariška kritika njegovih kolegov je tudi simptomalna. Zdi se, da je celo motivirala njegovo pisanje. Kar pomeni, da ga v komentarju ni vodil zgolj motiv analize neke odločitve tožilke ali posledice Kanglerjeve »oprostitve«, temveč najmanj tako intenzivno tudi nezadovoljstvo nad odzivnostjo drugih medijev. V tem ima popolnoma prav: solze niso in še bolj ne smejo biti prvovrstna novica.

Klipšteter Kangler solze Dnevnik

Tabloidna narava medijev nas tudi intelektualno pasivizira, v njem se izgubljajo spomin in vrednote, zaradi nje zmaguje relativizem in instantno iskanje zadovoljitev naših lažnih medijskih potreb.

Ko bodo naslednjič pred kamerami jokali politiki, bi državljani smeli pričakovati več novinarske premišljenosti – ali celo poštenosti.