Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Že malce davnega 4. julija 2016 sem objavil besedilo z naslovom Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem, v katerem kritično analiziram dva televizijska prispevka, predvajana 2. in 3. julija tega leta o primeru umora direktorja Kemijskega inštituta.

Oba osrednja Dnevnika TV Slovenija je takrat vodila Erika Žnidaršič, skupaj z Gregorjem Drnovškom tudi podpisana pod novinarska izdelka, objavljena v dveh zaporednih nadaljevanjih. V omenjenem zapisu sem dokazoval, da je z njima nacionalka kršila dobro novinarsko prakso, predvsem pa se je zatekla v neprikriti senzacionalizem.

No, 16. aprila letos je bil poprej že obsojeni Milko Novič oproščen – isti dan se je na Facebooku oglasila novinarka TV Slovenija Nataša Markovič in skupaj z drugimi novinarji, ki so ji pritrdili (omenjena Erika Žnidaršič in Gregor Drnovšek, Aleš Malerič, Seku M. Conde, Katarina Golob itd.), izrazila pričakovanje, da se bom zdaj opravičil zaradi svojega krivičnega zapisa, za nameček pa napisala, da povzročam škodo kvalitetnemu novinarstvu…

Nataša Markovič o meni FB Novič

Nataša Markovič in zahteva po mojem opravičilu

Oproščeni Novič

Novinarki Markovič se zahvaljujem, da me je po skoraj treh letih spomnila na omenjeni članek in me »tagala« v svojo objavo. Kar jemljem za dobro novo priložnost opozoriti, kaj je bilo v omenjenih prispevkih nacionalke narobe, gledano tudi z današnje perspektive razvoja dogodkov.

Naj za začetek v kratkem obnovim zgodbo za tiste, ki to potrebujejo: Noviča je obtožnica bremenila umora Jamnika pred restavracijo Via Bona na ljubljanskem Viču 16. decembra 2014. V prvem sojenju ga je Okrožno sodišče v Ljubljani z dne 13. aprila 2017 spoznalo za krivega in ga pravnomočno obsodilo na 25-letno zaporno kazen – pod sodnico Špelo Koleta.

Novičeva obramba je konec oktobra lani uspela na Vrhovnem sodišču, ki je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, obsodilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V njem je bil te dni oproščen obtožbe umora, v obrazložitvi sodbe pa je sodnik Zvjezdan Radonjić navedel, da Novič dokazano ni storilec (!) – sodba pa sicer še ni pravnomočna. Odvetnik Jamnikove žene, Miha Kunič, je sodnika, ki je sicer pred branjem sodbe na široko govoril o pritiskih nanj, kazensko ovadil zaradi nezakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja.

O korelaciji med sodbo in senzacionalizmom

Pričakovanje novinarke po opravičilu in vseh, ki si ji pritegnili, nesporno implicira, da je v sodbi tistega dne za nazaj prepoznala potrditev »pravilnosti« prispevkov TV Slovenija dne 2. in 3. julija 2016. V čem je torej nepravnomočna sodba prispevala k temu, da nenadoma omenjena prispevka nista več senzacionalistična, kar je bila moja začetna trditev? Kako lahko neka sodba vpliva na novinarsko kvaliteto prispevka in ovrže možnost, da bi ta bil narejen na način, ki zanemarja novinarske standarde javnega zavoda?

In če dodam mimogrede: kaj naj si mislimo o Radonjićevi sodbi, ki je, po poročanju STA, »na splošno ocenil, da pri obtožbi ne gre za usodno zmoto, pač pa za načrtno odločitev organov pregona, kako namesto pravega morilca, ki ga ni bilo mogoče najti, obsoditi nedolžnega človeka«? Mar ne smemo upravičeno pričakovati novih reportaž (tudi) na TV Slovenija, če so, zadovoljni nad Radonjićevo sodbo, zdaj lahko raziskali še, kako se je odvila peklenska odločitev organov pregona, da trpinčijo in obsodijo nedolžnega, vmes pa onemogočijo pregon pravega storilca?

Kaj sem očital prispevkoma TV Slovenija

Naj obnovim svoje očitke iz začetnega zapisa in jih še okrepim. V omenjenih prispevkih sem v času, ko je bila odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija Jadranka Rebernik, poskušal pokazati, da sta Erika Žnidaršič in Gregor Drnovšek storila dve napaki: prvo v smeri nebrzdanega senzacionalističnega in tabloidnega novinarskega diskurza, ki so si ga ustvarjalci in uredniki privoščili, drugo glede odpiranja vrat neobjektivnosti in pristranosti skozi spodbujanje dvoma v obtožnico. Pri tem sta uspela žrtvovati novinarsko ekvidistanco s tem, ko sta prešla v favoriziranje trditev obrambe Milka Noviča, obtoženega umora direktorja.

Prvi prispevek so v dnevniku vpeljali z dramatizacijo in hiperbolijo v naslovih: nenadoma je primer umora direktorja postal »skrivnosten«, čeprav v resnici obstaja kar nekaj elementov v njem, ki prej nakazujejo na njegovo enostavnost. Skrivnost se seveda gleda in prodaja, enostavnost ne, je eden od temeljev reality entertainmenta, kot ga poznamo iz zaigranih dramskih inscenacij iz sodnih dvoran.

Uvod Erike Žnidaršič, hkrati voditeljice obeh Dnevnikov in tudi ene od dveh avtorjev predvajanih prispevkov, je zato bil že po sebi na ravni tabloidnega zbujanja pozornosti: po eni strani je v začetnih taktih prvega uvedla omenjeno skrivnost, takoj nato pa suspenz dvigovala s hipetrofiranim dvomom, s katerim se je poudarjeno vzdrževalo dramaturgijo na začetku izražene napetosti: »Je direktorja ….. res umoril nekdanji uslužbenec dr. kemije Milko Novič?«, se je spraševala.

Trije momenti ekskluzive

Senzacionalizem obeh prispevkov sem opisal s tremi momenti, presenetljivimi za javni servis: sklicevanje ne »ekskluzivo« predvajanja varnostnih kamer na parkirišču, kjer se je zgodil zločin, zaigrani prizori »rekonstrukcije umora«, kot so dejali, podkrepljeni z dramatizirajočo glasbo in celo izbiro igralcev, kjer je npr. ženo obdolženega Noviča za potrebe TV Slovenija odigrala kar ona sama, Marjana Novič, nato pa še ekskluzivni pogovor z obtoženim iz pripora na Povšetovi. Naracija je ves čas tekla na način zbujanja vtisa, da Novič ne more biti storilec, pri čemer se je poleg »melodramatičnih« vložkov s stavo na senzacionalistične in personalizacijske učinke poudarjalo zgolj prvine Novičeve obrambe: temu je služilo predvajanje posnetkov video kamer, ki jih je obramba navajala kot dokaz, da so se v kritičnih trenutkih na parkirišču gibale ali se usedale v avto druge osebe. Vse to naj bi govorilo o mafijski zaroti, o vpletenosti vsaj treh storilcev v tak »prekompleksen« umor, s tem pa dokazovalo Novičevo nedolžnost. Kot rečeno: devet mesecev kasneje je bil Novič spoznan za krivega in pravnomočno obsojen na 25-letno zaporno kazen. Do ponovnega sojenja.

Pešec pod svetilko

Ekskluziva nadzornih kamer, v kateri je novinar Drnovšek nakazoval na drugega potencialnega morilca, se je kasneje izjalovila. V prvem citiranem TV prispevku je povedal:

Na posnetku, ki je sicer slabše kakovosti, le minuto po umoru pride pešec, se ustavi pod svetilko, zdi se, da si snema kapo in slači zgornji del oblačil. Če nekaj trenutkov stopi v avtomobil, s katerim se nato odpelje.

Ker je tožilstvo izhajalo iz prepričanja, da je Novič uporabil kolo, je s tem TV Slovenija jasno podprla stališče obrambe. Slabo leto kasneje smo lahko v prvi sodbi prebrali, da je bil omenjeni avtomobil identificiran, tudi oseba s kapo, da ima svoj alibi in je bila izključena iz preiskave. Novinar Drnovšek, ki bi zdaj želel od mene opravičilo, je torej javnost dokazano zavajal. Zato, ker opozarjam na nedopustne medijske prakse? In potem Markovič zapiše še, da sta novinarja omenjena »dejstva iz sodnega spisa preverjala«? Zelo po svoje, bi rekel.

35.354 sms-ov

Na podoben način sta močno izpostavila še en vidik obrambe, namreč zgodbo o Robertu Bartolu, ki je tistega večera Noviču poslal čudaški sms o piščancu v pečici. V nekem trenutku je namreč obtoženega na pričanju obremenil sozapornik Matej Oražem, ki je prestajal kazen zaradi uboja. Povedal je, da ga je Novič zaprosil, če bi lahko na sodišču krivo pričal in povedal, da je nekoč Bartolu prodal pištolo tipa walter za 700 evrov.

Toda Oražem je potem v pričanju pred sodiščem obremenil Noviča, zanikal pa, da pozna Bartola in da mu je prodal orožje. Omenjeni Bartol je, kot je ugotovilo sodišče, v obdobju od 17. 10. 2014 do 04. 01. 2015 poslal kar 36.354 sms-ov, od katerih je eden po naključju prispel na Novičev telefon v kritičnem času. Pošiljal jih je iz čudaškega »hobija«, kot je temu dejal. Novinarja sta raje sledila namigom obrambe, ki je pripravljala svoj scenarij za klienta, da bi v povezavo vpletla Oražma in Bartola.

Novinarji bi po Radonjićevi sodbi želeli od mene opravičilo, ker so v prispevku namigovali na scenarij, ki ga sodišče ni potrdilo? Zato, ker opozarjam na nedopustne medijske prakse? In potem novinarka Markovič zapiše še, da sta njena kolega »dejstva iz sodnega spisa preverjala«? Zelo po svoje, bi rekel.

Kolesarska pot in pištola v sefu

Tretji alibi iz širšega nabora obrambe so, kot rečeno, v Dnevniku celo zaigrali in je očitno v ponovljenem sojenju bil odločilen ob presoji senata: v rekonstrukciji so poskušali izmeriti, kako je lahko Novič v okoli tako kratkem času prišel iz svojega stanovanje do prizorišča zločina, restavracije na Viču, kamor naj bi po mnenju tožilke prekolesaril. V igrane prizore so vključili Novičevo ženo in po vsem sodeč uporabili njihovo stanovanje.

Obtožnica je temeljila na tem, da se je omenjeni na pot odpravil šele nekaj po 19.30 uri (minute sicer variirajo), kajti »vse do tega trenutka ima Novič namreč potrjen alibi«, kot je v prispevku povedal Drnovšek. Kakšen? Da je sedel doma pred televizorjem. No, alibi mu daje edinole njegova hčerka, ki je ob navedeni uri ravnokar odhajala na fitnes – kar je bilo medijem vedno priročno zamolčati. Če izločimo alibi hčere, se vse minutaže okoli prihoda na prizorišče zločina porušijo. Mimogrede, ob ponovljenem sojenju smo lahko prebrali:

»Sodišče je namreč prvič doslej izmerilo tudi, da je Novič za to, da se je preoblekel, vzel iz sefa pištolo, šel v klet po kolo in ga prinesel na dvorišče, potreboval nekaj več kot pet minut.«

Nenavadno, da sodnik Radonjić ni v minutažo dodal še možnega zatikanja ključa v sefu, preverbe pištole, namestitve dušilca in še česa. Nepotrebno dodati: ne obstaja noben sef v stanovanju in nobena pištola, to si je sodnik kar hipotetično izmislil in prištel minute, na koncu pa vehementno ugotovil, da Noviču ne le, da krivde ni mogoče dokazati, ampak je dokazano, da ni morilec!

A vrnimo sem k prispevku v Dnevniku. Voditeljica Erika Žnidaršič je uspela ob izteku, tik preden napovedjo nadaljevanja prispevka naslednji dan, zaključiti s še eno dramatizacijo: »Pištole niso našli, maje se mnenje balističnega izvedenca, motiv je precej ohlapen.«

Že res, da bi si v tem primeru tožilstvo verjetno želelo kakšen dokaz več. Toda nekaj ne bo držalo niti glede motiva, kot rečeno. V obtožnici se je trdilo vse kaj drugega. Ob umoru so z lahkoto našteli motive, ravno tiste, ki so po mnenju nacionalke čez noč postali »ohlapni«. Ob odpustitivi iz službe in namigih o maščevanju, tudi ob tako imenovanem Novičevem »seznamu za fentanje«, se je motiv nenadoma izgubil? Pa saj smo uganili, da ni pametnega, motiva, je ves čas trdila Novičeva obramba.

Drugi del prispevka: skrivnostna zgodba

Žnidaršičeva je nedeljski prispevek uvedla z besedami »Nadaljujemo skrivnostno zgodbo o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika«. Na začetku predvajanja so ga podpisali temu ustrezno, kot »Skrivnosti umora Janka Jamnika«, na MMC pa so ga podnaslovili z »Jamnik se je bal za svoje življenje«. Slednje naj bi posredno pričalo o tem, da je bil deležen konstantnih groženj zaradi svojih pomembnih poslov in odkritij, kar naj bi izključevalo Novičev umor iz maščevanja.

Voditeljica je prešla v svojem uvodu v ugotovitev, da v tem primeru »mrgoli domnev o ozadju dogodka, pravem motivu in storilcih.« Znova nekaj, s čimer se recimo tožilska stran nikakor ne bi strinjala. Žnidaršičeva je nemudoma izpostavila Jamnikovo bojazen za življenje, poudarila, da naj bi se spremenil, teden dni pred umorom naj bi celo dejal »Pospravili me bodo«.

Novinar Drnovšek nato zgodbo o »dokazih« uvede spet s pričakovanim dvomom, prispevek je tudi v neigranem in nefiktivnem delu opremljen z dramatično glasbo, ki jo slišimo v ozadju, potem pa znova uporabi argumente obrambe glede najdbe »malo delcev smodnika«. Večino časa nameni Novičevemu alibiju: ta da je ljubiteljski strelec, zato je ekipa nacionalke obiskala strelišče Dum Dum, kjer je obdolženi vadil nekajkrat na leto, tam zaposleni pa demonstrira, kako zlahka se na oblačilih znajdejo delci streliva. Sledila je predstavitev stališča izvedencev obrambe, ki seveda meni, da so se delci na Noviču znašli zaradi »kontaminacije« na strelišču. Nato pokažejo še posnetek Žnidaršičeve iz pripora, kjer obdolženi celo z gestikulacijo nakaže, kako si je s popravljanjem las (»Imam zelo kratko frizuro«) domnevno raznesel te delce po glavi.

Dum Dum

Sledila je inscenacija, ki naj potrdi povedano: novinar Drnovšek je obiskal omenjeno strelišče, kjer naj bi Novič jakno odlagal na polico tik ob strelišču, kar so potem tudi dobesedno demonstrirali v odigranem posnetku.

No, v prvi sodbi piše čisto nekaj drugega. Priča iz strelišča je povedala, da »obleke morajo pustiti zunaj, nič ni bilo na mizi pred strelcem, samo strelivo in orožje. Sodišče tudi glede na navedeno izpovedbo priče Paunoviča, njegovo skico strelišča (C21) ter fotografije strelišča (A164,165) ne sledi navedbam obtoženca, da je vedno prišel v jakni Bugatti ter jo odložil na notranjo polico meter stran od mesta kjer se je streljalo, saj za takšno odlaganje oblačil ni najti nobenega razumnega razloga.«

Se pravi: na TV Slovenija so sledili stališču obrambe, ne sodišča. Mimogrede, omenjena priča je zanikala izjavo Noviča, ko je »izrecno povedala, da se je obtoženi pri njem zanimal za nabavo orožja«. In zdaj bi se moral sam opravičiti? Zato, ker opozarjam na nedopustne medijske prakse? In ko novinarka Markovič zapiše še, da sta novinarja »dejstva iz sodnega spisa preverjala«? Zelo po svoje, bi rekel.

Čemu služijo senzacije

Novinarke in novinarji TV Slovenija torej aplavdirajo Radonjićevi sodbi. Po prvi sodbi Špele Koleta so modro molčali. Po njej od njih nihče ni terjal opravičilo, po novi pa ga oni terjajo od drugih. Zakaj že? Kot rečeno: senzacionalistične prvine, nenehno vnašanje dvoma in suspenza, iskanje skritih motivov in skrivnosti za umorom, uporabljeni emotivni in hiperbolični jezik so v nasprotju s poslanstvom javne radiotelevizije.

Odprta ostaja dilema, ali je favoriziranje obdolženčevega pogleda in stališč njegove obrambe zgolj strukturni stranski produkt takšnega pristopa ali morda premišljena uredniška odločitev. V vsakem primeru sta prispevka dajala prednost interpretacijam obrambe in zanikala tožilske.

Ne edini triumf

Triumf Nataše Markovič in drugih je na las podoben trenutnemu zmagoslavju ob Radonjićevi sodbi v Janševih medijih in delu politike. Celo več, prej omenjena stališča Novičeve obrambe so ves čas sojenja, vsa leta, javno zagovarjali tudi omenjeni mediji, seveda tudi sam Janša in njegovi politični pristaši. Tudi pri njih ni bilo trenutka, ki bo poskušali enakomerno predstaviti vsa stališča.

Zato je v hipu, ko je nacionalka objavila oba prispevka, zgolj imitirala omenjene medije. Najmanjšega dvoma ni, da se je ves čas sojenja v ta primer izrazito vpletala politika, podobno kot v aferi Patria, in da je prišlo do izraza angažirano novinarstvo in »novinarstvo« – takšno, ki mimo sodišč že ve, kdo je krivec grozljivega zločina ali vsaj, kdo ni.

Radonjić iluminati

Janševi mediji: Radonjić je razkrinkal iluminate

O medijskih pritiskih

Novinarstvo pa ne sme in ne more biti navijaštvo – politično ali katerokoli drugo. In tudi sojenje ne sme postati njegova posledica. Danes lahko ugotavljamo, da so nekatere sodbe v veliki meri proizvedene ob političnih in medijskih fabrikacijah in pritiskih. Najbrž niti sodniki niso imuni. Pred branjem sodbe je sodnik Radonjić spregovoril o medijskih pritiskih nanj in »sinhroniziranih« napadih Mladine in Dnevnika. Ta stavek pove marsikaj: predvsem to, da s strani Janševih medijev pritiskov menda ni čutil. Zdaj jih še manj, v teh medijih je heroj.

Opreproščena logika, po kateri lahko razplet neke sodbe opraviči in upraviči medijski senzacionalizem, za nameček pa potem novinarji navijaško izberejo tisto izmed dveh sodb, ki jim je bliže, drugo pa zamolčijo, podobno kot so poprej to storili pri izbiri med argumenti obrambe in tožilstva, je zato res srhljiva v svoji sporočilnosti.

Seveda je tudi res, da ima ponovno sojenje večjo težjo od prvotnega. Toda po prvem sojenju so kajpak taisti novinarji TV Slovenija modro molčali – in bi tudi po slednjem, če bi ne govorilo v njihovo korist.

Kaj pravijo novinarski standardi?

Programski standardi javne radiotelevizije narekujejo, da se zaposleni »izogibajo senzacionalističnemu slogu«, Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija pa velevajo, da mora novinar »strogo spoštovati načelo, da krivde ni mogoče nikomur naprtiti, dokler ni pravnomočno obsojen« – kar pa je standardna novinarska uzanca, ki pa ne bi smela pomeniti, da mora novinar braniti obtoženca v nasprotni smeri.

Še več, ista merila pravijo, da je »še bolje, da se novinar pri oblikovanju besedila poskuša dosledno opirati na ugotovitve preiskovalcev, preiskovalnih sodnikov, policistov in izvedencev«. Kot sem večkrat ponovil, so na TV Slovenija ubrali nasprotno pot, opirali so se na mnenje Novičeve obrambe.

O še dodatnem (ne)smislu opravičevanja

V čem potemtakem daje Radonjićeva sodba »prav« novinarjem TV Slovenija, da terjajo opravičilo od nekoga, ki je domnevno krivično kritiziral njihov senzacionalizem in pristranost?

Ne more biti dvoma, da s tem priznavajo, da so v njih posredno ali neposredno dokazovali Novičevo nedolžnost. Zato je pač čisto sprenevedanje, ko Markovič zapiše svoj »Nista pa se opredeljevala ali je morilec ali ne«. Brez tega ne bi bilo triumfa.

Zahteva novinarke me je spomnila na zahtevo Franca Kanglerja, da se mu moraji novinarji Večera opravičiti, ker sodni postopku proti njemu padajo kot za stavo, zaradi česar je končno jasno, da je nedolžen, novinarji pa so ga nenehno okrivljali s pisanjem o različnih aferah. Tako kot sem jaz menda nenaklonjen nekaterim novinarjem, je menda časopis bil nenaklonjen mariborskemu županu.

Čeprav primerjava ni popolna, je smiselna v delu, ko se razplet na sodišču jemlje za dokaz pravilnosti ali nepravilnosti novinarskega postopanja – ali v mojem primeru medijske kritike.

Očitno bi se morali opravičiti tudi tožilka in vsi sodniki, ki so doslej dokazovali drugače od novinark in novinarjev TV Slovenija v prepričanju, da je Novič omenjeno pot lahko prekolesaril v predvidenem času.

Še o konfliktu novinarjev

Mimogrede, ko smo že pri neposredni pristranosti novinarjev: iz prvotne sodbe jasno izhaja, da je sodišče Novičevega odvetnika Hribernika in novinarko Večera dr. Damijano Žist obdolžilo, da sta v tem primeru ravnala v nasprotju z določili odvetniške in novinarske etike in skušala sodišče zavesti.

Novinarka je bila tudi zaslišana kot priča, ker je sodelovala pri zgodbi o Oražmu in Bartolu ter pomagala Novičevi obrambi, da bi obtoženega razbremenila – vse to je zapisano v sodbi.

Damijana Žišt se nikoli ni izločila iz poročanja o tem primeru, ampak ga je pokrivala za svoj časopis od začetka do konca.

žišt sodba izseka

Izseka iz prve sodbe: novinarka Večera, ki poroča o primeru, je po mnenju sodišča delovala v prid obtoženca

Rito spraviti iz pisarne

Kako novinarka Markovič opravičuje senzacionalizem javnega zavoda? Z geslom »rito spraviš iz pisarne«, saj zapiše:

Ali je kredibilno novinarstvo sedeti in prepisovati tiskovne novice ali pa uporabiš zdravo kmečko pamet, rito spraviš iz pisarne in greš v preverjanje določenih dejstev..

Kaj je počela ta rita? Katera nova dejstva pa so v obeh prispevkih preverjali? Je revolucionaren dosežek že po sebi, če zgolj kopiraš Janševe medije in vse poante Novičeve obrambe, ker ji pač bolj zaupaš kot tožilstvu? Le kje je v tej senzacionalistični zgodbi vzniknilo plemenito preiskovalno novinarstvo?

 

Radonjić globoka država

Radonjić kot heroj: medijski triumf na Novi24TV

Spomin in neki drugi pritiski

Ker novinarka izraža pričakovanje po opravičilu, bom tudi sam spomnil na svoja. V besedilih Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje? in Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču sem vodstvo RTV Slovenija spraševal,  kdaj se bo opredelilo do dogodka v Tarči, v katerem je prvak SNS pozival k streljanju pred zidom. Do danes se ni zgodilo nič.

Ob tem sem dodal, da še zmerom čakamo na pojasnilo o tem, kdo je pritiskal na urednike in novinarje v Tarči 24. januarja letos. Takrat sta voditeljica oddaje Erika Žnidaršič in Nataša Markovič celo javno tvitnili, da se dogajajo pritiski na uredništvo – oddaja je govorila o domnevnem mobingu ministra za kulturo Dejana Prešička in nesrečni usodi tamkajšnjega zaposlenega.

Kajti Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija nalagajo, da uredniki in novinarji RTV Slovenija ne smejo podlegati nikakršnim posrednim ali neposrednim pritiskom, naj cenzurirajo svoje prispevke in oddaje. Še več, »o morebitnih poskusih cenzure bodo novinarji, uredniki oz. programsko vodstvo obvestili javnost«. No, nikoli se ni zgodilo.

Čisto kratek sklep

Verjamem, da sem dovolj natančno pokazal, da ni nobenih dobrih razlogov za moje opravičilo po Radonjićevi (nepravnomočni) sodbi. Tudi ne morem reči, da sem kakorkoli presenečen nad silovitim odporom novinarskega ceha do moje medijske kritike, menda močno škodljive za novinarstvo, kot zapiše omenjena. Spremljam ga že vrsto let in sem posledično tudi deležen vseh vrst blokad.

Če ponovim na kratko in sklenem: Radonjićeva sodba v ničemer ni razblinila trditve o začetnem senzacionalizmu in pristranosti novinarke in novinarja TV Slovenija. Ko Markovič zapiše, da sta novinarja »to naredila na televizijski način«, je to le poskus olepševanja. In ko doda stavek  »Če bi bilo predvajano na komercialki pa bi bilo ok?!« samo slikovito nakaže, da ne razume, da bi morali za javno radiotelevizijo veljati strožji profesionalni standardi – takšni, ki očitno nekaterim posebej niso všeč, čeprav so zapisani v njenih dokumentih.

Sicer pa velja, da primer Novič kar kliče po celoviti intenzivni analizi njegove medijske obravnave. Iz nje bi se lahko res strahovito veliko naučili o stanju slovenskega novinarstva.

Politični hokejisti in novinarji na kolenih: kako je Tonin zrušil Mayerja

So nove volitve in za Planet TV, pravijo na Siolu, je čas za nov začetek.

Tudi glede novinarskih prijemov. V napovedniku se hvalijo z »ena na ena« pristopom. Voditelj Mirko Mayer bo na Planet TV tik pred parlamentarnimi volitvami »izprašal« Mateja Tonina, pred današnjim kongresom »še ne pravega« predsednika Nove Slovenije, kot se je sam opisal.

Mayerjeva ambicija je predstaviti Tonina »iz svežega zornega kota«, nato sledi klišejska obljuba iz napovednika, ki pravi, da bodo razgrnili tudi »manj znana in bolj osebna dejstva o sicer znanem obrazu slovenskega političnega prostora«. Komaj čakamo.

A kar je res vredno zabeležbe, je promocijski prijem, pri katerem so po novem voditelji in novinarji kar sami del igre, dobesedno:

Prvak NSi je ekipo Planet TV med drugim povabil tudi v svoj dom v Zgornjem Tuhinju pri Kamniku, nam skuhal kavo, v osebnem pogovoru z Mirkom Mayerjem pa bomo izvedeli več presenetljivih dejstev iz njegovega osebnega življenja, ki jih doslej še ni delil z javnostjo. Z Mirkom se je Matej Tonin pomeril tudi v košarki ena na ena in v hokeju, kdo je zmagal, pa preverite v ponedeljek ob 20.00 na Planet TV.

V objavljenem video posnetku napovedi oddaje se hokejist Tonin zaleti v hokejista Mayera, ki se ob njegovem udarcu kot pokošen zgrudi na tla. Zaigrano »porivanje« naj bi ilustriralo »porivanje iz stranke«, o katerem bo menda tekla beseda.

Ko se v ospredje do kamere dobesedno prerine Tonin, lahko le še nekaj malega pomodruje o tem, da je »v politiki treba trdno stati na nogah« in biti na vse pripravljen. Huh.

Hokejist Tonin 0

Hokejist Tonin 1

Hokejist Tonin 2

Hokejist Tonin 3

Nerodna sporočilnost politikove geste je torej rahlo nekrščanska: porivaj, odrinjaj, da boš ostal na nogah. A pustimo to, glavna zvezda novega trenda je nesporno Mayer. Interpelacija novinarjev v vlogo, ko dobesedno pomagajo promovirati politike, morda ni nekaj novega, v tako močno intenzivirani senzacionalistični obliki pa vendarle počasi postaja.

Predstavljajmo si, za trenutek, da Rosvita Pesek, seveda v lepem košarkaškem fluorescentnem dresu, famozno poda žogo Janezu Janši in ta še bolj famozno zabije kot LeBron James – in je potem pred nami novinarski trailer z napovedjo daljšega pogovora z njim na njemu ljubi presstitutski Hanzi TV.

Ali pa da se, če ostanemo pri istem mediju, Slavko Bobovnik s štilarco pomeri v podiranju dreves z Dejanom Židanom, potem pa med hlodi sredi gozda napovesta en tak intimistični predvolilni pogovor?

Aja, in ne pozabimo, za nameček igralsko razpoložena Rosvita in Slavko zgrudeno obležita na tleh: iz pač nekega razloga.

No, to je ta tabloidni trend politainmenta. Novinarstvo je v dramatičnem smislu postalo ena taka dobesedno politično-medijska igra.

Prevc se umika iz športa: manipulacije v naslovih

O tem, kako slovenski novinarji manipulirajo v naslovih, kakšne so posledice za novinarstvo in kako se ceh ob tem dovolj ne zgane, sem že nekajkrat pisal, predvsem v luči permanentnih kršitev 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki se glasi:

10. člen

Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

Moja kritika je letela še zlasti na nenehno kršitev tega člena v uporabi novic agencije STA – in skoraj polovica slovenskega novinarstva itak temelji na gesti povzemanja slednje. Zato so učinki seveda drastični. Njeni odjemalci si pri poobjavi po tekočem traku izmišljujejo najbolj neverjetne načine povzemanja vsebine, velikokrat politično ali ideološko motivirano. Še več, celo takrat, ko so »kaznovani« – tudi na podlagi mojih prijav na sodišče – in je NČR prepoznal njihovo ravnanje kot kršitev, že naslednji dan nadaljujejo z enako prakso.

Zavajajoče manipuliranje v naslovih, seveda ne zgolj pri nas, je doseglo že tako alarmantno stopnjo obsega in visoko frekvenco, da bi že zdavnaj terjalo močnejšo regulacijo najmanj v kodeksu: trenutna se zdi nezadostna. Še več, počasi je na tem, da izrine poslanstvo medijev in kot normalne povsem sprejme najbolj krute oglaševalske principe delovanja. Ker gre za izrazito spolzek teren, ker je težko najti pravo orodje za njeno omejevanje, se sicer resni novinarji senzacionalizmu v naslovih preprosto izogibajo, toda zgolj sklicevanje na njihov etični čut vpričo njene absolutno dominantne prisotnosti in nezaustavljivo agresivne tendence tabloidizacije množičnih medijev počasi ne bo dovolj.

Naivno bi bilo misliti, da so senzacionalistične izbire naslovov rezultat nenadnih domislic urednikov ali novinarjev, željnih pozornosti. Resnica je prav nasprotna, izumljanje atraktivnih, šokantnih in zavajajočih poudarkov v  njih je postala nadvse resna, hotena in celo spoštovana preokupacija medijev, včasih celo najbolj »kreativni« del v procesu novinarskega dela. Razlogov za alarm je več kot dovolj.

Ko se Prevc se umika iz športa

Čeprav velja časnik Delo za bolj zadržanega, tako rekoč konservativnega pri uporabi naslovnih manipulacij, se zadnje čase to dejstvo radikalno spreminja. Eden zadnjih naslovov, 7. januarja 2016, se je alarmantno glasil:

Peter Prevc: Malo se bom umaknil iz športa, ker ga imam zadosti

prevc-umik-iz-sporta

Delov spletni članek z naslovnim manipulativnim poudarkom

V besedilu intervjuja pa nato izvemo, da bo športnikov umik trajal točno dva dni (!), po razočaranju, ki je sledilo zaradi relativno slabih skokov po novoletni turneji in pred nadaljevanjem novih tekem:

Jaz se bom najverjetneje za dva dni povsem umaknil iz športa, ker ga imam malo zadosti.

Naslov najbrž sodi med tiste, kjer si uredniki domišljajo, da njihov umetelni naslov vendarle ohranja nek stik z realnostjo vsebine povedanega; pri nekaterih drugih je evidentno, da niti takemu »principu realnosti« ne želijo več slediti. Motivacija je kajpak hitro prepoznavna: maksimalno pleniti pozornost radovednega bralca.

Urednik in avtor, Miha Šimnovec, bi se morda lahko sicer neprepričljivo branila, da je Prevc res napovedal umik iz športa in da nič več od tega nista niti imela v mislih. Da zaradi ekonomije naslovov ni bilo mogoče v naslov dodati podatka, da gre za dvodnevno pavzo in ne slovo v polnem pomenu besede. Na tistem, ki postavlja trditev o manipulaciji, bi nato bilo breme dokazovanja, in to ne majhno.

Toda če odmislimo vidik intence, je rezultat in učinek naslova neizbežno manipulativen: razlika med dejanskimi besedami športnika, ki je lani blestel na skakalnicah in postal ena izmed osebnosti leta, ter tem, kar nam obljublja naslov, kaže na drastično popačitev s pomočjo pretiravanja.

prevc-umik-iz-sporta-delo-dva-dni

Poudarek iz citiranega članka v Delu

Milijarder prijazno svetuje: nikar na FDV

Situacija z manipuliranjem je še bolj alarmantna na spletnih straneh medijev, kjer se dogajajo prave male vojne za klikanost, oglaševalski clickbaits so postali vodilo novinarskih vab za klike.

Eno takšnih smo zasledili v nedavnem naslovu na Siolu, kjer je Matic Tomšič ali njegov urednik uspel v naslovu povezati Billa Gatesa z znano ljubljansko fakulteto:

Bill Gates: Če želite dobiti službo, nikar na FDV

bill-gates-fdv-siol

Siolov članek, katerega naslov so kasneje spremenili

Na manipulacijo je na Facebooku opozoril dr. Marko Milosavljević, tudi profesor na omenjeni Fakulteti za družbene vede, že čez nekaj časa pa so, morda tudi zaradi opozorila, naslov nenavadno in očitno improvizacijsko spremenili na način, da so na odstranjenem mestu preprosto ohranili tri pike, ki tudi po sebi prinašajo (ali ohranjajo) suspenz pri bralcu:

Bill Gates: Če želite dobiti službo …

Članek govori o tem, kako naj bi ustanovitelj računalniškega giganta Microsoft in milijarder Bill Gates »pred kratkim razkril tri akademske usmeritve, o katerih bi morali razmišljati mladi, ki v prihodnosti želijo zagotovo dobiti službo«. Menda naj bi bilo po njegovi lastni raziskavi vredno (a) diplomirati iz ene od znanstvenih ved (matematike, fizike, kemije, na primer), (b) pridobiti naziv inženirja (strojništva ali računalništva, na primer) in (c) postati ekonomist, oziroma se ob študiju ene od zgornjih ved izobraževati tudi na ekonomskem področju.

Iz povedanega novinar zgolj ohlapno sklepa, da Gates odsvetuje družboslovne in humanistične vede, kajti za svojo kariero naj bi se bilo dobro spoznati na znanost, biti dober s številkami in znati narediti kaj praktičnega, če sledimo opisu. Nič od tega pa menda družboslovne vede ne zmorejo.

Na tej točki očitno sledi še dodana asociacija na FDV kot slovensko fakulteto družboslovnega profila in nekakšen vpisni namig – ravno v trenutku, ko se slovenski dijaki odločajo, kje nadaljevati svoje izobraževanje.

bill-gates-siol

Članek s spremenjenim naslovom – in tremi pikami

10 najboljših po izbiri Slovenskih novic

Ob izteku leta ni bilo treba posebej iskati najboljših clickbaitov domačih tabloidov. Pri Slovenskih novicah so to storili namesto nas in sami objavili lestvico 10 najbolj klikanih novic v letu 2016 v rubriki Novice.

Če bi kdo izmed urednikov iskal pravila, ki vlečejo pozornost bralstva in prinašajo ustrezne ratinge, ki jih zahtevajo lastniki in so menda v velik ponos urednikom, jih lahko deducira s spodnjega seznama:

VIDEO: Bralka jo je ujela ob Soči, poglejte, kaj je počela

Mediji opozarjajo: na Balkanu se pripravlja nova vojna

Predsednik je potrdil: nova vojna v Evropi, vojska je v pripravljenosti

Ste slišali, kakšna jesen nas čaka?

Pekel: prihaja vročinski val, obeta se do 43 stopinj

Šok! Slovenka zjutraj v službi rodila na stranišču.

Šok! Znani politik naredil mladoletnici otroka

FOTO: Razkrivamo, kdo je v Domžalah zadel tri milijone

Morski psi v slovenskem morju, Ljubljančan napad preživel

FOTO: Kot v najhujši nočni mori: padala toča, večja od jajca

Jeklena pravila manipuliranja v naslovih

Pomembno je vedeti, da dezinformacije in napačne informacije v naslovih puščajo močno psihološko sled pri uporabniku. Kot navaja Ullrich K. H. Ecker z drugimi avtorji, so nekateri psihologi pokazali, kako v primeru, ko neko informacijo sprejmemo in razumemo kot pravilno in veljavno, navzlic njenemu »popravku« ali vtisu, ki ga dobimo ob branju besedila, ne sledi enakovrsten učinek: ljudje običajno še naprej ohranjajo v spominu prvotno informacijo in se nanjo sklicujejo ali jo uporabljajo pri svojem sklepanju in pojasnilih.

Vztrajanje pri napačnih ali popačeni podatkih se odvija neodvisno od neizpodbitnega poznavanja natančnejše »pravilne« informacije. Ni dvoma, da ima tabloidizacija medijev resne psihološke posledice že na ravni izbire naslovov; obrambnih mehanizmov ni ali ne delujejo.

Seveda ekstenzivno nastavljanje vab v naslovih največkrat stavi na učinke dobro premišljenih psiholoških, večkrat nezavednih sprožilcev, ki upoštevajo naše čustvene reflekse: z njimi se do potankosti že desetletja ukvarjajo oglaševalske agencije, kreatorji političnih kampanj in že omenjeni uredniki tabloidov. Danes pa kar vsi po vrsti. Če prepoznavamo pravila, ki jim sledijo, jih bomo lažje dešifrirali v njihovi nameri, zato jih nekaj navajam – na sledi celim tovarnam največkrat kar navodil, ki jih lahko najdemo tudi na spletu.

Stroga pravila ustvarjanja naslovja zahtevajo uporabo glagolov in izogibanje pridevnikom – slednji so se v analizah oglaševalcev izkazali za manj verodostojne in dvom zbujajoče. Slabe ratinge so prejeli tudi naslovi, ki so daljši od 70 znakov – tudi tu velja ravno prava mera. Naslovje s stilno zaznamovanimi prvinami, ekspresivne, slabšalne ali čustveno zaznamovane besede, nenavadni frazelogemi, stilne prvine, pogovorne fraze in hiperbolični naslovi so postali stalnica v zbujanju pozornosti in radovednosti. Naj navedem nekaj popularnih taktik.

Poudarek na spremembi ali novosti

Da bi novinarji in uredniki izpostavili novico in povečali branost, se najraje zatekajo k poudarku o »novem«, prihajajoči novosti, lahko tudi v obliki prelomnosti trenutka: največkrat jo napoveduje pojem preboja, nevarnosti, grožnje, morda vojne ali priložnosti. Kot opozarjajo psihologi, je naš um programiran za zaznavo sprememb v okolju, ker jih doživlja kot nevarnost zase: zato našemu očesu zvenijo privlačneje informacije, ki ponujajo tako spremembo v alarmantni obliki. Napoved spremembe ne velja zamenjati s klasično šokantnostjo izbire naslova, pri njej gre bolj za prebujanje naše radovednosti. Temu kriteriju ustreza precej naštetih naslovov iz Slovenskih novic: recimo tisti o napovedi nove vojne, ki se ponovi celo dvakrat.

Uporaba čustvenih sprožilcev

Čustveno nabite besede imajo menda svojo psihološko podstat: poskušajo nas obvarovati pred prevaro, se izogniti lažnivcem, prevarantom in šarlatanom. Novinar se nam za trenutek zazdi prijatelj, ki nam pri tem pomaga – za nas in nam v pomoč svari pred miti, lažmi, prevarami ali kruto prihodnostjo, ki nas čakajo v grobem vsakdanu našega življenja, streže nam s škandali, ki čakajo tiste, ki niso dovolj moralno pridni, ali razkriva manj znana presenetljiva dejstva, na katera nismo bili dovolj pozorni. Ne preseneča, če nas bo zato prijazno opozoril s kakšnim medmetom v naslovu, da izzove pravo čustvo: Slovenske novice so sicer raje izbrale kar celo besedo, na zgornji lestvici se je dvakrat znašel »Šok!«, čaka pa nas tudi »Pekel«.

Mimikrija, ki jo pri tem ubira, je nekakšna kamuflaža zaskrbljenosti za našo bit, resnico in nevarno prihodnost: mediji nas prijateljsko svarijo in obljubljajo, da nam bo odkrili resnico o X ali vsaj podali informacijo o skrivnostnih pasteh, ki nas čakajo.

Apel k moraliziranju

Poseben tip zbujanja pozornosti zadeva naš moralni čut: medijski naslovi bodo zato velikokrat obarvani z moralnimi ali moralističnimi presojami, vsebovali bodo etično zaznamovane besede, kot so »slabo«, »pravilno«, »dobro« in podobne, ki lahko v nas kot moralnih subjektih prebudijo določeno zgražanje, tragičnost, žalost ali celo, sicer poredko, odobravanje. Obljuba, da bo članek oziroma medijska vsebina ponudila utemeljitev neke moralne pozicije, prebudi vsaj radovednost in apeliranje v tej smeri običajno obrodi prave sadove.

Razglašanje prihodnjega

Prihodnost nas zadeva, zato si brez njenih aklamacij ni mogoče predstavljati pomembnega segmenta naslovov, ki namesto nas (in za nas) prebujajo številne skrbi in podatke o nevarnosti ali tveganjih, ki nas čakajo kot državljane, davkoplačevalce ali preprosto prebivalce tega sveta. Ker je prihodnost bolj berljiva, če je načeloma temačna, črna in strašljiva, takšni naslovi največkrat igrajo na karto strahu in negotovosti, ki nas čaka. Spet velja pravilo, da je večina novic po strukturi pesimističnih, negativnih in mračnih, bolj poredko pa se zgodi, da bi nam obetali kaj lepega. V izbiri bralcev Slovenskih novic tej verjetno najbolj ustreza naslov »Ste slišali, kakšna jesen nas čaka?«.

Radovednost zbujajoči stavki

Včasih se silno zaznamovane prvine v naslovju pojavljajo eksplicitno že v obliki krajših stavkov, kot so »To morate videti« ali »Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo«. V izbiri Slovenskih novic za leto 2016 temu ustreza naslov »Poglejte, kaj je počela«.

Čeprav gre za precej primitivno obliko podajanja naslovov z  neposrednim naslavljanjem, ki večkrat zbuja averzijo bralcev ali uporabnikov, tovrstna dramatizirana napoved presenetljive vsebine (besedila, fotografij, videa) zaradi direktnega zbujanja radovednosti vedno najdeva svojo hvaležno klientelo.

Negativna ali superlativna povedna določila

Uporaba povednih določil, ki izrazito nakazujejo nekaj nadvse slabega ali nadvse dobrega, kot so »najslabši« ali »najboljši«, »največji« ali »najmanjši«, nesporno povečuje klikanost in branost. Psihološke motivacije ni težko ugotoviti: ljudje ljubimo ekstreme iz se radi primerjamo z drugimi.

Izbira pretiranih besed

Besede, ki močno šokirajo in zbujajo pozornost, po možnosti morda v slangu, so stalna uredniška niša kreatorjev naslovov. Včasih že po sebi vsebujejo neskrito izrečeno intenco po dramatizaciji (»Šok!«), velikokrat se trudijo z izbiro posebnih besed, homonimov ali nenavadnih, bizarnih ali humornih besednih zvez.

Oštevilčeni seznami

Napoved in obet seznamov v naslovju sta pogosta tehnika, klišejsko obetata praktično vrednost zapisanega, bodisi informativno ali »uporabno«. Kdo ne bi želel vedeti za »deset načinov, kako izboljšati seks« – sploh, če vam prvih pet vam znanih doslej ni prineslo sreče –  ali morda za recepturo sedmih živil, ki pomagajo pri vaših shujševalni kuri. Tu je še seznam petih najmanj aktivnih poslancev in seveda petnajstih lokacij, ki jih bodo v Ljubljani napadli islamski teroristi.

Nekateri psihologi ugotavljajo, da se na števila odzivamo z določeno vnaprejšnjo zaupljivostjo in jih dojemamo kot racionalni moment v našem ali tujem obnašanju – s tem pa tudi v mediju, ki ga prebiramo. Zbujajo vtis sistematične vednosti in znanja, ki stoji za informacijo, s čimer smo ji hitreje pripravljeni slediti kot nečemu neposredno uporabnemu.

Neposredno naslavljanje na uporabnika (vi, ti)

Analiza uporabljenih besed na družbenih omrežjih je razkrila zelo pogosto osredotočanje na »nagovarjanje« svojega občinstva v naslovih: besedi »you« (vi, ti) in »your« (vaš, tvoj) sta bili na petem oziroma dvajsetem mestu. V kombinaciji sta oba zaimka nastopila celo v 16 odstotkih vseh naslovov v študiji.

Neka druga norveška študija je pokazala, da so med referenčnimi (tistimi, ki se na nekoga naslavljajo), retoričnimi (ali emocionalnimi) in deklarativnimi (trdilnimi, pojasnjevalnimi, napovednimi) naslovi najbolj uspešni ravno prvi – naslavljanje na bralca in občinstvo je torej izjemno prepričljiva taktika s pričakovanimi učinki v številu klikov, branosti in gledanosti.

Sklep ali »Ne boste me…«

Naslovna provokativnost, rumenost in senzacionalizem z zbujanjem emocij, strahu ali nepotrebne radovednosti in pozornosti bi najprej zahtevali gesto moralne zavržbe: dokler se mediji, uredniki in novinarji večinsko ne bodo strinjali, da jim ne velja slediti, je sleherni poskus njihovega omejevanja obsojen na poraz.

Lep simptom povedanega je ambivalentni diskurz o uporabi naslovja: zelo veliko javnih razprav o tem je skritih v psihološka pojasnila, kako zbujanje radovednosti deluje ali kakšno naj bo, da bo uspešno, številne diskusije nam ponujajo dobre »zglede« in recepture po uspešni izvedbi naslovnih trikov z idejo večanja branosti, zelo redki pa v takšnem ravnanju prepoznavajo manipulativnost in spornost.

Recepcijo pri občinstvu bi lahko v grobem razdelili na tri kategorije: tiste, ki se pustijo zmanipulirati in proti temu niti ne protestirajo, spet druge, ki se takim manipulacijam preprosto smejijo in iz takega pre-poznanja kujejo nek poseben užitek posmeha in samo to (v smislu »Haha, kako ste bedni, ampak ne boste me«) in tiste tretje, ki jih odklanjajo.

Priznajmo si, da tako dolgo, dokler bo ta tretja kategorija ostajala številčno redka, tudi medijsko opismenjevanje, vzgoja in kritika ne bodo kaj prida uspešni. Praksa postfaktičnih medijev z agendo po-resničnostnega dojemanja sveta, kot se temu modno reče, je iz nas že naredila inertne spačke, ki jim resnica ne predstavlja več izziva, kaj šele vrednote. Odgovornosti medijev pri tem ni mogoče opisati z nobeno besedo: vsaka izbrana bo ostala preblaga.

Več:

Kako manipulirati z naslovi. Praktični uvod za pravoverne novinarje.

Mali medijski vademekum: kako prirediti novico STA, da v njej ne bo nepotrebnega balasta

Časopisni naslovi in njih ustreznost

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Kaj je uspela TV Slovenija doseči z dvodelnim »preiskovalnim« blokom v osrednjem večernem dnevniku o »enem izmed najbolj skrivnostnih umorov v Sloveniji«, kot so pogumno poimenovali umor direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika?

Zelo nazorno je videti, kaj je želela: večjo gledanost. Poskušal bom pokazati, da povezana prispevka Erike Žnidaršič in Gregorja Drnovška storita dva nedopustna koraka: prvega v smeri nebrzdanega senzacionalističnega in tabloidnega novinarskega diskurza, ki so si ga ustvarjalci in uredniki privoščili, drugega glede odpiranja vrat neobjektivnosti in pristranosti skozi spodbujanje dvoma, saj so uspeli, verjetno prav zaradi senzacionalističnih učinkov, žrtvovati novinarsko distanco s tem, ko so prešli v favoriziranje trditev obrambe Milka Noviča, obtoženega umora direktorja.

Milko Novič Dnevnik uvod

Uvod v prvi sobotni prispevek o umoru

Kaj je bilo v obeh prispevkih (1,2), predvajanih 2. in 3. julija 2016 v osrednjem dnevniku, v resnici sporno?

Kakšne so videti dnevniške skrivnosti?

Naj spomnim: Noviča obremenjujejo najdeni delci streliva na rokah, laseh in plašču. Ob aretaciji ni imel alibija in se je branil z molkom. Obenem ga obremenjuje mnenje psihologa ter pričanje sodelavca Aleša Farkaša, ki je potrdil, da je se je  Novič hvalil s seznamom za »fentanje« – o tem mu je razlagal kar sam, celo dvakrat, obakrat omenjal pokojnega Jamnika in drugič celo z besedami, da je zanj, fentanje, vse pripravljeno. Motiv je navzoč: bil je v številnih tožbah proti Kemijskemu inštitutu in pokojnemu, večino teh je izgubil, pred leti je bil odpuščen z njega iz krivdnih razlogov, na delovnem mestu je bil v številnih konfliktih – zaradi naštetega je bil po mnenju psihologa močno frustriran.

Prvi prispevek so uvedli z dramatizacijo in hiperbolijo v naslovih: nenadoma je primer umora direktorja, umorjenega 16. decembra 2014 ob okoli 19.38 uri na parkirišču na Viču, postal »skrivnosten«, čeprav v resnici obstaja kar nekaj elementov v njem, ki prej nakazujejo njegovo enostavnost. Skrivnost se seveda gleda in prodaja, enostavnost ne, je eden od temeljev reality entertainmenta, kot ga poznamo iz zaigranih dramskih inscenacij iz sodnih dvoran.

Uvod Erike Žnidaršič, hkrati voditeljice obeh dnevnikov in tudi ene od dveh avtorjev predvajanih prispevkov, je zato bil že po sebi na ravni tabloidnega zbujanja pozornosti: po eni strani je v začetnih taktih prvega dela uvedla omenjeno skrivnost, takoj nato pa suspenz dvigovala z vodilno dubitacijo obeh prispevkov, s katero so poudarjeno vzdrževali dramaturgijo napetosti: »Je direktorja ….. res umoril nekdanji uslužbenec dr. kemije Milko Novič?«

Bistvo prvega zarisujejo trije momenti, ki jih nismo vajeni na javnem servisu: sklicevanje ne »ekskluzivo« predvajanja varnostnih kamer na parkirišču, kjer se je zgodil zločin, zaigrani prizori »rekonstrukcije umora«, kot so dejali, podkrepljeni z dramatizirajočo glasbo in celo izbiro igralcev, kjer je npr. ženo obdolženega Milka Noviča odigrala kar ona sama, nato pa še s prav tako ekskluzivni pogovor z Novičem iz pripora na Povšetovi. Če ne štejemo žene Marjane.

Novič žena scena

Zaigrani prizor, v katerem Novičeva žena igra njo samo

Aktenzeichen RTV ungelöst

Osrednji poudarek je bil nedvomno na zaigrani rekonstrukciji minut umora, ki so jo zavrteli takoj po enostavčni uvedbi stališč tožilke Blanke Žgajnar in Novičevega odvetnika.

Igra je prekašala kakšno kultno »Aktenzeichen XY ungelöst« in poskušala zbujati vtis, da Novič ne more biti storilec umora, pri tem pa je poleg »melodramatičnih« vložkov na senzacionalistične in personalizacijske učinke stavila predvsem s pomočjo predvajanja posnetkov video kamer, ki jih Novičevi odvetniki razlagajo kot dokaz, da so se v kritičnih trenutkih na parkirišču gibale ali se usedale v avto druge osebe. Vse to naj bi govorilo o mafijski zaroti, o vpletenosti vsaj treh storilcev v tak »prekompleksen« umor, s tem pa dokazovalo Novičevo nedolžnost.

Novič igralni prizor

Insert iz zaigrane scene v trenutku streljanja na Jamnika

Žnidaršičeva in Drnovšek sta v rekonstrukciji umora velik poudarek namenila prejetim SMS sporočilom na Novičev mobilnik tik pred in po zločinu, brez da bi točneje pojasnila, kako naj bi ta obdolženega razbremenjevala: sta pa očitno del njegove obrambne strategije, saj ta venomer ponavlja, da je nekdo preverjal njegovo prisotnost na domu.

Zaigrane scene v rekonstrukciji poskušajo predvsem odgovoriti na vprašanje, kako je lahko Novič v okoli šestih minutah prišel iz svojega stanovanje do prizorišča zločina, restavracije na Viču, kamor naj bi po mnenju tožilke prekolesaril. Obtožnica očitno temelji na tem, da se je na pot odpravil šele nekaj po 19.30 uri, kajti »vse do tega trenutka ima Novič namreč potrjen alibi«, kot je povedal Drnovšek. Kakšen? Da je sedel doma v pidžami pred televizorjem in gledal – dnevnik. No, alibi mu daje njegova hčerka, ki je ob navedeni uri ravnokar odhajala na fitnes.

Motivi, ki morajo postati ohlapni

Voditeljica Erika Žnidaršič je uspela ob izteku, tik preden napovedjo njegovega nadaljevanja naslednji dan, zaključiti s še eno dramatizacijo: »Pištole niso našli, maje se mnenje balističnega izvedenca, motiv je precej ohlapen.«

Že res, da bi si v tem primeru tožilstvo verjetno želelo kakšen dokaz več. Toda nekaj ne bo štimalo vsaj glede motiva, kot rečeno. V obtožnici se trdi vse kaj drugega. Ob umoru so z lahkoto našteli motive, ki so po mnenju nacionalke čez noč postali »ohlapni«.

Citiram star zapis na 24ur: »Novič naj bi Jamnika ustrelil, ker ga je krivil za to, da je izgubil službo, pa tudi zaradi dolgoletnih nesoglasij, ovadb in tožb, ki jih je vlagal zoper inštitut in Jamnika osebno. Večino od njih je izgubil. Noviča naj bi tako v dejanje vodila zagrenjenost, občutek nemoči, brezobzirno maščevanje in sovraštvo do Jamnika.«  Neverjetno, kako hitro lahko izginejo motivi storilca. Pa menda ja ne samo zaradi rejtingov gledanosti v tem nenadoma »skrivnostnem umoru«, kot so večkrat ponovili?

Balistična dubitacija

Nedeljsko nadaljevanje prispevka – oba sta dolga nekaj čez pet minut – je bilo za nekaj odtenkov manj dramatično, senzacionalizem prvega dne je nekaj malega izgubil na udarnosti in dinamiki.

Milko Novič RTV drugi del uvodna

Začetna scena nedeljskega prispevka

Če je v sobotnem prvem delu »skrivnost primera« očitno za TV Slovenijo naraščala premo sorazmerno s slabljenjem dokaznega materiala tožilstva, kar je, nerazumljivo in smešno, že po sebi znak tabloidnega pristopa, se je v svojem nadaljevanju osredotočila na balistične zgodbe o izvedencih, ki imajo o delcih smodnika na telesu in plašču obdolženega različna mnenja: če strokovnjak A meni, da ti delci nesporno ustrezajo tistim, ki so jih našli v tulcu na prizorišču zločina, sta s strani obrambe predlagana strokovnjaka B in C menila ravno nasprotno.

Dovolj velik izziv na TV Slovenija, da nam poskuša sugerirati točno tisto, kar želi doseči obramba. Žnidaršičeva je nedeljski prispevek uvedla z besedami »Nadaljujemo skrivnostno zgodbo o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika«. Na začetku predvajanja so ga podpisali temu ustrezno, kot »Skrivnosti umora Janka Jamnika«, na MMC pa so ga podnaslovili z »Jamnik se je bal za svoje življenje«. Slednje naj bi posredno pričalo o tem, da je bil deležen konstantnih groženj zaradi svojih pomembnih poslov in odkritij, kar naj bi izključevalo Novičevo umor iz maščevanja.

Voditeljica je prešla v svojem uvodu v ugotovitev, da v tem primeru »mrgoli domnev o ozadju dogodka, pravem motivu in storilcih.« Znova nekaj, s čimer se recimo tožilska stran nikakor ne bi strinjala. Žnidaršičeva je nemudoma izpostavila Jamnikovo bojazen za življenje, poudarila, da naj bi se spremenil, teden dni pred umorom naj bi celo dejal »Pospravili me bodo«.

Drnovšek zgodbo o »dokazih« uvede spet s pričakovanim dvomom, prispevek je tudi v neigranem in nefiktivnem delu opremljen z dramatično glasbo, ki jo slišimo v ozadju. Se pravi, da se je novinar odločil ne za poudarek na tem, kaj menijo pisci obtožnice, uvodno pojasnilo govori o majhnem številu delcev smodnika:

»Dokazi. 23 ur po umoru so Milku Noviču našli izjemno malo delcev smodnika na hrbtnih delih rok: na desni dva, na levi tri, na laseh dva in nekaj delcev na rokavih jakne.«

Izjemno malo delcev naj bi dokazovalo kaj? Nato predvajajo mnenje Franca Sabliča, balističnega izvedenca, ki je za obdolženega obremenjujoče in pravi, da so najdeni karakteristični delci enake vrste kot tisti, ki pripadajo tulcu s kraja streljanja. S tem je sklenjena kratka uvertura, večino časa bo zdaj Drnovšek namenil Novičevemu alibiju: ta da je ljubiteljski strelec, zato je ekipa nacionalke obiskala strelišče Dum Dum, kjer je obdolženi vadil nekajkrat na leto, tam zaposleni pa demonstrira, kako zlahka se na oblačilih znajdejo delci streliva.

Sledi predstavitev stališča izvedencev obrambe, ki seveda meni, da so se delci na Noviču znašli zaradi »kontaminacije« na strelišču. Nato pokažejo še posnetek Žnidaršičeve iz pripora, kjer obdolženi celo z gestikulacijo nakaže, kako si je s popravljanjem las (»Imam zelo kratko frizuro«) domnevno raznesel te delce po glavi.

Novič rtv scena pripor

Ekskluzivni pogovor: Novič in Erika Žnidaršič

Na procesu je celo večkrat ponovil, da je zbiral tulce streliva iz raziskovalnih vzgibov – zato se je z delci kontaminiral tam ali v žepih, v katerih je tulce prenašal.

Logika nečistih rok

V nedeljskem prispevku se kratek ekspoze o delcih smodnika zaključi še s podatkom, da je Novič strokovnjak za analizno kemijo, nato pa Drnovšek zaključi s še eno dubitacijo:

»Zato logično vprašanje: kako to, da si, če je umor res skrbno načrtoval, kot strokovnjak ni očistil rok? Še več, na policijsko postajo je prišel celo v jakni, na kateri so bili tudi delci smodnika.«

Po tistem, ko se bolj mimogrede dotakne še »misije nemogoče«, kot je ubesedil novinar, namreč zgodbe sobotnega prispevka o zelo kratkem času, v katerem naj bi Novič uspel (ali bolje: ne uspel) priti na kraj zločina, Drnovšek zatem odpre »še vprašanje motiva«.

To pot ne le s poskusom relativizacije, temveč že manipulacije. Začetni namig, da motiv za umor ni jasen, poskuša novinar podkrepiti z izjavo tožilke Blanke Žgajnar, in to po tistem, ko je problem uvedel s stavkom:

»Da je bil motiv za ta umor že v predkazenskem postopku zelo težko ugotoviti, pove tudi tožilka.«

In res ta nato v predvajani izjavi pojasni, da na začetku ni kazalo na nikogar, ki bi bil potencialen storilec. S tem je navidezno potrjena začetna teza. Takoj zatem Žnidaršičeva in Drnovšek v trenutku preklopita v čisto drug register: v motiv, ki ga je imel sam Novič. In sicer s stavkom »Motiv naj bi sicer bilo maščevanje, ker naj bi ga leta 2009 Jamnik odpustil s Kemijskega inštituta. Preiskovalci ugotovijo: izražal je negativna stališča in frustracije zoper Jamnika in Kemijski inštitut.« Nemudoma sledi prikaz Novičeve replike iz pripora, ko ta pove, da proti Jamniku »ni imel absolutno nič«.

Manipulacija je seveda v tem, da začetni »generalni« motiv, s katerim novinar uvede temo, ni identičen »partikularnemu« motivu samega obdolženca. Zato sugerirana začetna nejasnost pri iskanju motivov za umor pri različnih osumljencih ne more služiti v podkrepitev teze, da tak motiv pri Noviču ni obstajal.

Prispevek se nato zaključi s še eno nivelizacijo: navedbo podatka, kako se je obdolženi svojemu sodelavcu hvalil s seznamom za »fentanje«, ki ga ima pripravljenega, takoj zatem pa konspirativno razlago obrambe, ki govori o »profesionalni likvidaciji« zaradi nekaj milijonov vrednih raziskovalnih projektov, ki bi vplivale na zaslužke nekaterih lobijev. Znova z bistveno več poudarka in odmerjenega časa na slednjem. Na koncu Drnovšek zaključi prispevek z navedbo podatka o grožnjah in anonimkah Jamniku in njegovi prestrašenosti.

Stranski produkt ali premišljena odločitev?

Omnibus obeh prispevkov si bomo nesporno zapomnili po intenzivnosti novih prvin: na trenutke se je celo zazdelo, da TV Slovenija pogumno orje ledino in se transformira v tablodno TV – škandal, kriminal, trivialno, zasebno in osebno sodijo v klasični arzenal nepolitičnega dela realnosti, s katerim rumeni mediji najraje opletajo.

Še več, pristop nacionalke je bil tak, kot da bi gledali Kanal A ali Nova24TV, razlike več ni. Načela kakovostnega novinarskega sporočanja, resnicoljubnost, težnja po objektivnosti, nepristranost, točnost informacij, verodostojnost so bila žrtvovana za neke druge cilje. Vdor rumenega in tabloidnega običajno prinaša umetno pretiravanje, ki že po sebi ni verodostojno in je zunaj pravil poročevalskih medijev.

Senzacionalistične prvine, nenehno vnašanje dvoma in suspenza, iskanje skritih motivov in skrivnosti za umorom, uporabljeni emotivni in hiperbolični jezik verjetno niso služili le samopromociji, kar je v nasprotju s poslanstvom javne radiotelevizije. Odprta ostaja dilema, ali je favoriziranje obdolženčevega pogleda in stališč njegove obrambe zgolj strukturni stranski produkt takšnega pristopa ali morda premišljena uredniška odločitev.

Na nacionalki si denimo rekonstrukcijo umora predstavljajo takole: sprva pokažejo ženo obdolženega, ki o svojem možu pričakovano ne pove nič obremenilnega, kvečjemu obratno, potem jo povabijo še k sodelovanju v igranem delu prizorov s osrednjo poanto, da je Novič težko prekolesaril na prizorišče in se vrnil domov v zelo kratkem času, prispevek pa zaključijo še z »ekskluzivo« njegovih komentarjev iz pripora na Povšetovi. No, nekaj malega nato spustijo še izjav z Žgajnarjevo.

Marjana Novič RTV

Insert iz sobotnega prispevka

Da je prišlo do favoriziranja, sicer zamaskiranega v uravnoteženo predstavljanje stališč tožilske strani, ne more biti dvoma. Nenazadnje so ustvarjalci sami močno poudarili ekskluzivnost predvajanja video posnetkov varnostnih kamer, s katerimi maha obramba, a po sebi težko karkoli dokazujejo, obiskali so Noviča v priporu, spet ekskluzivno.

Minutaža, namenjena predstavitvi »skrivnosti«, ozadij, alternativnih scenarijev in Novičevih odvetnikov je nesporno večja od nasprotne. Izjave tožilke so v podrejenem položaju, velikokrat služijo le dodatni pojasnitvi. Težko rečemo, da sta novinarja izrazito selektivno naštevala dejstva in okoliščine Jamnikovega umora v sami rekonstrukciji zgodbe, sta pa zanj obremenilne okoliščine predstavila z manj poudarki in z odkrito željo, da se jih relativizira. Daleč od tega, da bi ustvarjalcem šlo za načelo informiranja, prej se je pristop sprevrgel v kričeče samooglaševanje.

Nacionalkina ali Janševa ekskluziva?

Obstaja pa še en dodaten pomislek o pristnosti nacionalkine rumene metodologije in iskreni želji po informiranju. Ne samo, da ni izvirna v žanrskem smislu, zgodba o nedolžnosti Milka Noviča ni njena, tako kot ni nič od tega, čemur se dejali ekskluziva, ne more šteti zanjo. Zakaj ne?

Prav vse elemente, ki so jih predvajali v obeh prispevkih, že pred tem do potankosti spremljali Janševi mediji, še zlasti Demokracija, Reporter in Nova24TV, ki se že eno leto trudijo stopati v bran obdolženemu. Skupaj so v zadnjem letu dni objavili na desetine prispevkov, ki vsebujejo prav vse vsebine, ki nam jih je nacionalka razkrivala ekskluzivno.Slišali nismo prav nič novega, videli smo kvečjemu slabo kopijo.

Pozabili so tudi povedati, da sojenje Noviču v dvorani organizirano spremlja skupina podpornikov, ki vsaj deloma prihaja iz vrst Odbora 2014 – Janševega orkestra, ki že leta redno organizira javne proteste pred slovenskimi sodišči. Gre za utečene in zdaj že dolgotrajne načine, s katerimi se politični pristaši postavljajo v bran Noviču – ki je bil ali je še zvest član SDS, tudi kandidat te stranke za župana Sežane.

Milko Novič plakat SDS

Plakat SDS: Novič za župana

Ne samo, da v SDS intenzivno branijo svojega člana Noviča, že skoraj patetično ga jemljejo za herojsko žrtev »krivosodja«. Oni že vedo, da je nedolžen. Poslanec dr. Vinko Gorenak je tako v svoji filipiki Odbora 2014 le nekaj tednov nazaj naštel mučenike slovenskega pravosodja, mednje je uvrstil tudi Noviča:

Če nas ne bi bilo, bi Janez Janša morda še ždel na Dobu. Če nas ne bi bilo, bi Franc Kangler morda že sedel v zaporu. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Milko Novič že obsojen. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Tone Krkovič že obsojen. Torej nas slišijo. Še več nas mora biti in še glasnejši moramo biti!

Prav tako so v SDS prepričani, da je Novič »kolateralna žrtev mafijskega delovanja«, v njihovem časopisu pa pričakovano zapišejo, da je na delu udbomafija. Temu orkestru se je, kot rečeno, zdaj priključila nacionalka.

In tudi Janša je na svojem tvitu podprl idejo, da nedolžnemu Noviču v zapor pošljemo kakšno kratko pismo, lepo željo, dobro misel. Da bi mu polepšali tegobne trenutke izza rešetk.

Ne dvomim, da je nacionalki s svojim dvodelnim omnibusom uspelo ravno to: Noviču polepšati dan.

Milko Novič Janša tvit

Janšev retvit: kako Noviču podeliti lep trenutek

Kako misliti solze

Bile so solze. Po tistem, ko je tožilstvo nepričakovano glede afere z radarji umaknilo obtožnico zoper nekdanjega župana Franca Kanglerja in trojico soobtoženih glede spornega posla z družbo Iskra Sistemi.

Kangler solze 24ur

Solze tistega, zaradi katerega so se zgodile mariborske vstaje, pa še to iz razloga, zaradi katerega so se začele, namreč ravno postavitve radarjev, so za trenutek postavile pod vprašaj njihov smisel. Za Kanglerja ne: »To je bila gonja proti meni in verjetno gonja proti Janezu Janši.«

Pesnik bi lahko rekel, da se je v eni solzi zgostila resnica zlaganosti vsega, kar se je dogajalo okoli njih. Postala je medijsko posredovana emanacija resnice, ki je končno privrela na dan (ja, Kangler je seveda govoril o njej), začela je figurirati kot čisti dokaz teorije zarot, zlaganosti vstaj, režije stricev iz ozadja.

A tu je še ena težava. Govoriti o solzah je že, po sebi, običajno gesta tabloidne prakse – prikazovanje vsebin s čustvene plati z željo po involviranju čustev uporabnika medijev, bralca in gledalca. Kar hitro zaznamo že takrat, ko se uredniki in novinarji odločijo čustva postaviti v naslov. Pri Delu, 24ur, Večeru in še marsikje drugje so se: Kangler je zajokal. Stehtati niso zmogli kvečjemu, ali so to solze sreče ali trpljenja. Kot da bi od njih moralo biti odvisno naše dojemanje realnosti.

Ker se nas morajo naslovi čustveno dotakniti, je najlažje biti neposreden in uporabniku medija streči prav s čustvi drugih. Čustvenost zbudijo čustva. Kot rečeno, že v naslovih. Kakšno sporočilo so nam sploh želeli mediji servirati s tem, da je Kangler po umiku obtožnice proti njemu tako ali drugače zajokal?

Kangler solze Delo

Odgovor je verjetno silno enostaven: še sami ne vedo, lastne pozicije niso reflektirali. Ravno odsotnost mišljenja in interpretacije odpira prostore za tiho prevzemanje značilnosti tabloidnega diskurza, ki z velikimi koraki vdira tudi v polje resnega novinarstva.

Če nas želijo naslovi pritegniti, čustveno involvirati, zapeljati in privabiti k gledanju ali branju, neizbežno opuščajo vsebino in jo podrejajo formi. Čemur se podrejajo, so vizualna in formalna sredstva čustvenega zapeljevanja – tabloidnost in senzacionalizem na tem temeljita. Kanglerjeve solze nenadoma s tem postanejo sporočilne po sebi, še posebej, če jim ni dodan noben kontekst – omogočajo čustvovanje, identifikacijo, v širšem smislu emocije ponujajo prehod od osnovnega poslanstva, ki je informiranje, v sfero prostočasne zabave in čutenja.

Ne preseneča, da skoraj ni bilo nikogar, ki bi se tej dominaciji čustvene naracije uprl in jo nadomestil z nekaj poziva k bolj bistveni informacijski plati zgodbe, ki jo je prva začela izpodrivati. Tomažu Klipšteterju je uspelo dovolj neposredno opaziti, na kar opozarjam, in biti malce zoprn do svojih novinarskih kolegov:

Francu Kanglerju se rosijo oči, je bil prvi ponedeljkov novinarski »čivk« iz mariborske sodne dvorane. Solzavost nekdanjega župana Maribora je včeraj na naslovno stran umestil tudi časnik Delo.

Zaradi objav čustvenih izlivov bi morda komu padlo na misel, da se je v ponedeljek odpravila krivica nesrečnežu, ki je kot Martin Uhernik več let po krivici sedel v zaporu. Kangler pa seveda ni nedolžen slehernik, žrtev sistema, temveč eden največjih populističnih debelokožcev v državi. (…)

Škoda, da na nedavni razglasitvi sodbe štirim vstajnikom ni jokal nihče od prisotnih. Ker jim je uspelo potlačiti svojo jezo in žalost, ni možna primerjava, ali so tudi njihove solze prvovrstna novica.

Novinarjeva tovariška kritika njegovih kolegov je tudi simptomalna. Zdi se, da je celo motivirala njegovo pisanje. Kar pomeni, da ga v komentarju ni vodil zgolj motiv analize neke odločitve tožilke ali posledice Kanglerjeve »oprostitve«, temveč najmanj tako intenzivno tudi nezadovoljstvo nad odzivnostjo drugih medijev. V tem ima popolnoma prav: solze niso in še bolj ne smejo biti prvovrstna novica.

Klipšteter Kangler solze Dnevnik

Tabloidna narava medijev nas tudi intelektualno pasivizira, v njem se izgubljajo spomin in vrednote, zaradi nje zmaguje relativizem in instantno iskanje zadovoljitev naših lažnih medijskih potreb.

Ko bodo naslednjič pred kamerami jokali politiki, bi državljani smeli pričakovati več novinarske premišljenosti – ali celo poštenosti.

Tabloidnost, ki vam pokvari dan

Kaj točno nam želi povedati Večerov naslov »Novica o temeljnem dohodku, ki vam bo pokvarila dan«? In kako se v njem zrcali vsebina prispevka?

 

UTD Večer novica ki pokvari dan

Kot lahko kar slutimo, se na noben način ne. Gre za tipičen senzacionalistični pristop zbujanja pozornosti, značilen za tabloiden tisk, kjer nas z maksimalno sugestivnostjo povlečejo v branje prispevka, ne da bi se naslov, tako vsaj zapoveduje novinarski kodeks, ujel z materijo.

Popolnoma enak naslov tipa »Novica, ki vam bo pokvarila dan«, bi lahko imel katerikoli prispevek s področja politike, ekonomije, razvedrila, športa itd. Vsak dan. Še start-up ideja ali priložnost za kickstarter: na metaravni bi morda lahko tiskali novi tabloid z naslovom »Novice, ki vam pokvarijo dan«. Ja, to bi bilo nekaj! Diskurzivni pristop, ki je res cenen, morda pa se bo prodajal.

Za nameček je tudi razlaga, zakaj nam bo novica o temeljnem dohodku uničila dan, neeksplicirana. Odgovor na naslovno vprašanje je očitno impliciten v zgodbi o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka v dveh državah, ki imata visok standard, z dohodkom pa ga bosta še povečala. In ja, kako banalno, ker pri nas nič od tega ne dosegamo, nam bo to skvarilo dan. Linija razmisleka je takale:

(1) V razvitih državah, kot sta Švica in Finska, že razmišljajo, kako bi zmanjšali birokracijo, olajšali življenje svojim davkoplačevalcem in predvsem pa, kako čim bolj transparentno in pravično razdeliti denar. Ena od najbolj mikavnih idej je temeljni dohodek, do katerega je upravičen vsak polnoletni državljan.

(2) Zato bosta še letos obe državi morda uvedli temeljni dohodek.

(3) Na Finskem bo vsak državljan glede na izobrazbo in delovno dobo prejel X temeljnega dohodka. Tam je povprečna plača Y. Življenjski stroški ABC pa so Z.

(4) Nekatere cene so torej povsem primerljive, ali celo nižje, kot v Sloveniji, kjer moramo za X (ali še manj) cel mesec delati, da o pokojninah ne govorimo (temeljni dohodek bodo prejemali tudi upokojenci).

(5) V Švici bo vsak državljan, ne glede na službo, prejel X temeljnega dohodka. Tam je povprečna plača Y. Življenjski stroški ABC pa so Z.

(6) Za Slovenijo (»nas«)  je X že kot plača utopija, kaj šele, da bi bila to štartna osnova, ki bi jo država zagotavljala vsakemu državljanu.

(7) Implicitno: Uvedba temeljnega dohodka bo še izboljšala itak visoke prejemke in socialno varnost na Finskem in v Švici, če oboje primerjamo s slabo situacijo v Sloveniji.

(8) Zato raje te novice ne berite, če se hitro razburite, ker vas bo primerjava z drugimi spravila v jezo in vam pokvarila dan!

Tabloidizacija resnih domačih medijev očitno ni trend od včeraj. Vprašanje je le, s kako hitrimi koraki se odvija in kakšne metode ubira, da bi prikrila to dejstvo. Pričujoči članek se v to smer sicer ne trudi, že v podnaslovu sugerira »Ne berite, če se hitro razburite!« in s tem opravlja še pomožno funkcijo domačega zdravnika. Če pustimo nivoje ideološke sugestivnosti – v smislu »Poglejte, kako dobro živijo zunaj, mi pa zaplankani« – ob strani.

Mimogrede, novico je 25 bralcev – torej vsi, ki so jo doslej točkovali – ocenila s čisto petico. Najbrž bodo odgovorni s tem dobili potrditev, da so na pravi poti.