Kolumnistka kot »stara debela baba iz Srbije« in prisilnost uredniških izbir

Lepo, da se je Večer postavil za svojo kolumnistko dr. Svetlano Slapšak, ki je trenutno deležna huronskega gneva Janševih krogov zaradi kritičnih analiz njegovega političnega in medijskega delovanja. Ni prva žrtev in tudi ne zadnja, značilno pa je, da so ji takoj naprtili dva poglavitna greha: predvsem spol in narodnost.

Princip medijsko orkestriranih osebnih kompromitacij s političnim predznakom sicer poznamo že do obisti, a bi bil vreden podrobnejše elaboracije: še zdaleč ni več operativni cilj s sistematično govorico sovraštva, niza diskreditacij, žaljivk in »medijskih umorov« stigmatizirati, očrniti in razvrednotiti posameznike in posredno njihove ugotovitve, ampak takšen diskurz na vse pretege normalizirati in ga narediti za vsakodnevno mero, ker vodi do konkretnih blagodejnih učinkov v načrtovanem psihopolitičnem delovanju. Za tistega, ki ga izvaja. Dogajanje bi si morali predstavljati kot nekakšen mentalni politični monopoli, namenjen manipulaciji ljudstva: kdor bo uspel čim bolj radikalno zastrupiti mentaliteto naroda z jezo, sovraštvom, gnevom, paranojo in konspiracizmom, kdor bo čim bolj politično nekorekten, računajoč na dejstvo, da »druga stran«, recimo ji politična levica ali sredina, v svoji korektnosti ne bo niti poskušala stopati po tej poti, bo na koncu politično obvladal narodno substanco in si jo ukrojil po svoji meri. Lov je odprt, vprašanje je zdaj le še, kje se bodo zarisale nove meje nizkotnosti in kdo si bo upal s svojo nesramnostjo, žalitvami, mačizmi, cinizmom, norčevanjem in kompromitiranjem iti še dlje. Do novega dna. S tega vidika je tak diskurz, ki ga vodi zmagovita stranka, v zadnjih petih letih prepoznavno podivjal – ampak vedno gre še nižje.

Stepišnik Božidar Novak Slapšak

Božidar Novak o Stepišnik

Izmenjava mnenj med urednikom in kolumnistom o božonovakovskem in matijastepišnikovskem tipu vulgarnega primitivizma

Kolumnist proti kolumnistu

Sovraštveni in nizkotni napadi na Slapšakovo pa so v resnici doma že kar v samem Večeru: ko se je odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik potegnil za svojo kolumnistko, je moral ustavljati svojega drugega občasnega kolumnista, Božidarja Novaka, ko je ta na tviterju zapisal, da je Slapšakova »ena stara debela baba iz Srbije, ki je tam potne stroške kradla«.

Novaka na Večer, še zlasti pa recimo na RTV Slovenija in POP TV, dokaj redno vabijo kot strokovnjaka za politični marketing. Njegova kolumnistika v Večeru je sicer zadnja leta res usahnila, v letu 2015 je recimo objavil šest avtorskih kolumen, kar pa kompenzirajo z drugačnimi vabili.

Ko je Stepišnik kot dolgoletni urednik in novinar Večera stopil na stran Slapšakove, se je potemtakem moral opredeliti do ravnanja prvega svojega kolumnista v odnosu do drugega. Tega nam seveda niso povedali. Situacija ni nova: v zadnjem letu ali dveh jo spremljamo predvsem ob mesarskem klanju dveh novinarskih taborov revije Reporter – v prvem so Janševi lojalisti, ki skupaj udrihajo po svojih  kolegih, ker so ti menda političnega vodjo izdali. In za takšne, izdajalce, jih občasno razglaša sam vodja.

Opisana scena je malce drugačna in izvorno moralna. V časopisu, kjer jim v sedanjosti in ne tako davni preteklosti ni bilo nerodno gostiti tvorcev najbolj zanikrnih seksizmov pri nas, kot so Roman Vodeb ali Boštjan M. Zupančič, kjer redno gostijo kot komentatorje tvorce najhujših korupcijskih afer v državi in dežurne ksenofobe, Novakova prezenca ni v ničemer posebej izstopajoča.

V preteklih desetih letih sem večkrat opozoril na Večerovo neverodostojnost, ko se časopisu ni zdelo posebej vredno poročati o zadevah, povezanih s politično oglaševalsko trgovino, delovanjem Novakovega podjetja Media Polis, ki je v zgolj dveh letih in pol ustvarilo za več kot 60 milijonov oglaševalskega prometa v času Janševega režima 2004-2008. Se mu je pa zdelo smiselno v tistem času in kasneje Novaku dajati prostor za kolumnistiko in ga spraševati za politične ocene trenutnega stanja. Dobro, spomniti velja, da je v teh letih bil tudi Večer v Janševih rokah.

Etičnost ali/in nuja uredniških presoj

Uredniki imajo vso pravico v svoj medij vabiti osebe, za katere so presodili, da imajo znanja, kompetence in jim državljani želijo prisluhniti. In obratno: vratariti in zavračati tiste druge, tudi kritike na svoj račun. A v zadevi Novakovih žalitev na račun Slapšakove je dilema postala konkretizirano realna in s tem neznosna: prejkoslej so se morali ali se bodo morali odločiti za eno izbiro, ne dve. Končno pa za več iskrenosti, poštenosti in moralnosti, kajti bralcu najbrž ne morete v nedogled privoščiti legitimacije tega, da tvoj avtor nizkotno žali in hujska proti drugemu. Ampak morda se motim in bo presoja tudi v prihodnje, da lahko oba avtorja koeksistirata dalje.

Odločitev odgovornega urednika bo še bolj kompleksna, saj se bo moral intimno odločiti tudi za to, ali sprejema prijateljska javna povabila na šampanjec in jagode, ki ga čakajo tam nekje pri Arehu. Seveda je čisto njegova zasebna stvar, s kom prijateljuje, smuča in uživa v penini, toda k ugledu časopisa včasih kolumnisti, s katerimi prijateljuješ ali si prijateljeval, ravno pretirano ne prispevajo.

Novak Stepišnik jagode šampanjec

Šampanjec in jagode za odgovornega urednika Večera

Prisila, imenovana skrb za naklado

Zgoraj opisani kontekst je najbrž kar ključen, da bi razumeli globino večerovske solidarnosti s svojo kolumnistko. O fenomenu Milojke Balevski alias Božidar Novak sem pred časom pisal zato, ker sem bil sam diskreditiran in sem se moral braniti. Nihče drug me ne bi. Tudi kot kritik mariborske Evropske prestolnice kulture, za katero sem izčrpno dokazoval, v kakšni meri je njen uspeh rezultat Večerove logike medijskega zaščitništva, ki zavestno ubija sleherni dvom in kritiko – in pri kateri je v bližini Mitje Čandra in njegovega kroga igral ključno vlogo ravno Božidar Novak. Več o tem v besedilu Resnica mesta in mesto resnice.

Situacijo z denigracijo Slapšakove razumem tudi kot obliko zunanje prisile, morda niti ne etične, v kateri so uredniki primorani, želeli ali ne, reflektirati svoje izbire iz prej omenjene nuje zaščite svojega ugleda in recimo iz strahu pred padcem branosti. Neka korelacija med branostjo časopisov in etičnostjo izbir torej k sreči vendarle še obstaja – sicer zelo »utilitaristična« in ta je zadnje upanje. Po drugi plati nam perspektiva žalitev enega kolumnista na račun drugega razpre še eno novo dimenzijo razumevanje tega, čemu sem zgoraj rekel podivjani psihopolitični diskreditacijski diskurz. Ker nesporno kaže na to, da se kvantitativno in kvalitativno govorica sovraštva vedno bolj radikalizira in postaja neznosna celo znotraj nekega partikularnega medija.

Skratka: v tem, ko vse bolj tonemo, se večata odgovornost medijev in njih urednikov.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Milojka, posebnica s Pohorja

Gašpar Gašpar nič nič kriv

Avtoprovokativnost in EPK

EPK in kulinarična skrb za človekove pravice

P.S.

Novak Božidar Stepišnik prijatelj

Prijateljska varda: 26. september 2018

Janko in Milan – novi upi slovenskega novinarstva

S takšnim podmladkom je lahko pot slovenskega novinarstva samo svetla. Približno v to smer gredo odkritja o tem, kdo so novinarji tabloida Škandal24, pri katerih se je razkrilo, da za njimi stojijo izmišljena imena postavnih mladeničev.

Fotograf Marko Pigac in morda še kdo je na tviterju opazil, da njihovi profili niso pristni. Spet drugi so razkrili še, da prihajata »Janko, 35« in »Milan, 77«, uveljavljeni peresi tega Janševega časopisa, iz nekega drugega filma. Namreč iz kampanje stranke SMC.

Pigac škandal fake novinar

Marko Pigac in njegov tvit o novinarskem profilu avtorja Škandala24

Eva Košak je Dnevniku povzela nenavadno trolanje z novinarskimi psevdonimi:

V novem časniku Škandal sta med pogostejšimi avtorji člankov, ki menda razkrivajo vse tisto, česar si drugi mediji ne upajo, »Janko, 35« in »Milan, 77«. Nekaterim poznavalcem domače scene ni dalo miru, da še niso slišali za postavnega petintridesetletnika, ki je menda prvo pero Škandala, in zadevi so na twitterju prišli do dna s pomočjo sodobnih spletnih orodij za iskanje fotografij. Portret moškega, ki ga poznamo kot Janka, tako lahko kupimo na enem od spletnih servisov, kjer so na voljo generične fotografije za opremljanje člankov ali oglasov, enako velja tudi za sedeminsedemdesetletnega Milana, ki za Škandal piše črno kroniko. Zgodba postane še bolj nenavadna po ugotovitvi, da smo se nad temi fotografijami zgražali že pred leti – omenjena Janko in Milan sta z istim imenom in starostjo kot zdaj nastopila že v razvpiti kampanji Cerarjeve stranke SMC, kjer so na primerih življenjskih zgodb običajnih Slovencev razlagali, kako nam bodo izboljšali življenje. Janka smo spoznali v vlogi osnovnošolskega učitelja zgodovine, Milana pa so predstavili kot upokojenega inženirja elektrotehnike, razočaranega nad neinovativnim pristopom domačih podjetij in s kroničnimi bolečinami v hrbtenici. Razvedelo se je, da fotografije niso pristne, in verodostojnost so izgubile tudi zgodbe, stranka pa se je soočila z manjšo piarovsko krizo. Takšno, o kateri bi Milan in Janko gotovo z veseljem poročala v Škandalu.

Večno vračanje istega anonimarstva

Nič novega: tako kot sem, očitno celo prvi, poročal o izidu Škandala24 v povezavi z Janševimi brezplačniki, bi to morali storiti tudi v primeru zaščitnega znaka Slovenskega tednika in Ekspresa – se pravi, njihovih novinarskih mojstrov, Vidov Vidcev in drugih etabliranih novinarjev politične provenience, ki so si rade volje nataknili svoje beneške maske psevdonimov. Janko in Milan sta danes postala komični resentiment večnega vračanja in ohranjanja istega. V praksi to pomeni, da slavimo deseto obletnico novinarske apatije, da bi kakorkoli uspešno artikulirali svoje stališče do anonimnega novinarstva. Še manj, da bi ga ustavljali.

Trolanje kot posledica stanja

Simptom povedanega je najbrž novinarka čudovitega stasa, ki sliši na ime Milojka Balevski. Kolumnistka Večera, ljubljenka TV Slovenija in številnih drugih medijev. Težko se bomo borili proti takemu novinarstvu, če mu cvetober odgovornih v DNS na stežaj odpira vrata.

Sam sem se moral ponižati na ta način, da sem leta 2008 vlagal prijave kršitev kodeksa na Novinarsko častno razsodišče proti nekaterim omenjenim anonimnim novinarjem Slovenskega tednika in Ekspresa: vedoč, da prejkone pač ne obstajajo: prva, druga, tretja. Podobno tudi proti Milojki Balevski. Jasno, pričakovati je bilo, da se ne bo zgodilo nič: v nobenem oziru.

Kateri bedak bo, vsem novinarjem v posmeh, danes potencialno vlagal ovadbe proti Janku in Milanu iz Škandala24? Deplasirano in demodirano. Ne, nekoč bo ceh, če bo imel čas, pač moral opraviti s takim neznosnim stanjem nesankcioniranosti, ki si ga lahko nato privošči, v vseh ozirih, kar sama politika.

Omenjeno trolanje Škandala24, izumljanje novih izmišljenih psevdonimov, usmerjeno v vladajočo SMC, je v resnici že posledica novinarske indiference, kar v praksi pomeni, da je tudi v prihodnje anonimnemu novinarstvu odprta pot v domača medijska nebesa.

Ko gre za mlajše, neuveljavljene avtorje

Še več, vedno se bo našel kakšen medijski ljubljenec, ki nam bo pojasnil, da sta Janko in Milan iz Škandala24 simpatična dečka: »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«. Kajti, kot je povedal deset let nazaj isti maziljenec, »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost«.

Evo, pa imamo Janka in Milana. Mlada in ambiciozna novinarja na začetku svoje kariere, dovolj skromna, da bosta navzlic svojim nezvenečim imenom v prihodnje uspešno utirala pot v novo medijsko družbo. V kateri se velja zanašati na »avtoriteto argumentov«, sledi poduk, in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. Novinarski maziljenec bo že vedel, saj je bil vendar kolumnist v omenjenih brezplačnikih, čisto mimogrede pa tudi dekan in univerzitetni profesor: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.«

Mentalni ku-klux-klan

O kom govorimo, si lahko bralec prebere v tejle Mladinini kolumni in v odlomku v nadaljevanju. Anonimno novinarstvo je simptom izgubljene identitete, politično ugrabljene. Skratka, v posmeh novinarski pasivnosti in celo podpiranju nerešitev se nam dogaja medstrankarsko trolanje, uporaba istih psevdonimov.

Edini korak naprej, ki smo ga doživeli, ne zadeva novinarstva, temveč odpoved mimikriji glede medijskega lastništva. Slovenski tednik in Ekspres, so kot mantro ponavljali v Janševi SDS, nista njihova projekta, z njimi nimajo nič. Z nastopom novega kroga medijskega zavojevanja deset let nazaj pa so karte odprte: Janša in Orban več ne tajita, kdo stoji za takšnimi projekti. Tistimi, kot pravi Marko Crnkovič, ki štejejo za »prispevek k mentalni ku-klux-klanizaciji slovenske družbe«.

Zgodovinski konteksti: leta 2008 isto anonimno sranje, zdaj novo pakovanje

Pisalo se je leto 2008. Toda bere se, kot da je bilo včeraj. Preden prisluhnemo cenenim izgovorom o tem, da živimo v svobodni državi, kjer lahko vsakdo piše, kamor želi, navedimo nekaj dejstev, ki Makarovičev angažma konkretneje pojasnijo post festum. Prvič, če naš avtor trdi, da ob svojem zadnjem zapisu v Ekspresu (17. 9. 2008) sploh ni vedel, da je to zadnja številka, potem verjetno trdi, da tega ni vedel niti ob prvi. Kako si potemtakem razlaga nenadno prenehanje izdajanja nečesa, kar navdušeno sprejema kot »nov medijski projekt«? Zdi se, da bi ga moral, v skladu s svojim začetnim navdušenjem, zdaj močno obžalovati. Ali pa je mogoče mislil na »predvolilni projekt«? In če je, čigav projekt in zakaj je v njem sodeloval? Drugič, če je vedel, da Ekspres prinaša članke, katerih avtorjev etablirani novinarji ne poznajo in zanje domnevajo, da so izmišljeni, kako se je na to odzval kot medijski strokovnjak? Kako se je znašel med njimi, med ljudmi, ki verjetno ne obstajajo? Tretjič, če ni vedel, da je Ekspres projekt, ki je vezan na volitve, kako si je razložil njegovo homogeno desno, provladno in protiopozicijsko vsebino? Četrtič, ker v zadnji kolumni izraža zaskrbljenost nad medijskimi tajkuni in Boškom Šrotom, ali se je kdaj vprašal, kdo financira slovenske brezplačnike, kdo naroča njihovo vsebino? Petič, v Ekspresu je zanesljivo opazil propagandne, diskreditacijske in žaljive vsebine. Če ne drugega, ga je na to moral opozoriti kolega Tomšič. Kakšno je bilo njegovo mnenje o njih in zakaj jih je podprl kot del zanimivega medijskega projekta? Šestič, se mu je Ekspres v kakšnem trenutku zazdel uravnotežen časopis? Če bi na FUDŠ-u znova delali raziskavo o medijski svobodi po naročilu vlade gospoda Janše ali katere druge, kako bi klasificiral članke v Ekspresu? Kot provladne, protivladne, proopozicijske, protiopozicijske, če naštejem izraze iz raziskave, »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«, da je prepričan, da »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost« in da se je treba zanašati na »avtoriteto argumentov« in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. In še nekaj sociološke soli je dodal, da zakrije sledi sramote: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.« No ja, v tem zapisu poskušam slediti zapovedim moderne družbe in se zadržati glede tradicionalne, če uporabim njegov žargon. Sicer ne pričakujem, da bom na postavljena vprašanja prejel pojasnila, želim pa, da mu jih slovenski novinarji, ki se nenehno pulijo za njegovo mnenje o politični in medijski sceni, vsaj mimogrede postavijo. S tem bodo dokazali dvoje: da izbirajo med tistimi oblikovalci javnega mnenja, ki so verodostojno objektivni in da jih ne vabijo po profesionalno smrtonosni liniji uravnoteževalskega kriterija v smislu »povabimo enega levega pa enega desnega, Janševega strokovnjaka«.
Makarovič je v svoji topli dobrodošlici Ekspresu vanj zapisal tole: »Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.« Zmotil se je, »Prava smer« izdaja Reporter, Ekspres je izdajal »Zame-tek«. Ne dvomimo, da sta oba na pravi poti (tako kot Slovenija), le da se je pot drugega nenadoma iztekla. Je zdaj začutil kakšno potrebo, da bi se imel za žrtev, ki so jo prevarali? Ali da bi obžaloval nenaden konec »majhnih korakov«? Nič od tega. Je torej Makarovič instrumentaliziral ali bil brez protesta hote instrumentaliziran? Videti je, da drugo zagotovo, in le upam lahko, da razni eksperti in oblikovalci javnega mnenja svoje akademske časti in ugleda niso prodali za majhne strankarske denarce. Kajti potem so največja žrtev med vsemi, večji kot anonimni »novinarji« ali najeti odgovorni uredniki in direktorji. Pred kratkim sem vložil tri prijave na Novinarsko častno razsodišče, v katerih dokazujem, da so besedila v brezplačnikih in recimo v Demokraciji včasih povsem identična. Večjega profesionalnega brodoloma slovenskih medijev od tega, da v neki državi vnaprej pripravljene propagandne strankarske članke nekaznovano »pišejo« fiktivni novinarji in potem vse to izhaja v nakladi, bistveno večji od naklade vseh slovenskih dnevnikov skupaj, si ne znam predstavljati. No, brodolom je še večji, ko takšno gverilsko taktiko nazadnje požegnajo še medijski strokovnjaki z izrecno hvalo in s svojim vdanim sodelovanjem; natanko tisti, ki navadno vse druge izključujejo s »tako imenovanimi«. Moj sklep je torej tak: če bi Makarovič odkrito nastopal v strankarskem glasilu, s tem ne bi imel težav. Toda če želimo resnično pojasniti enigmo politične instrumentalizacije medijev, se nikar ne pustimo poučevati tistim, ki so hote privolili, da so njen aktivni del. Makarovič je lep primerek tega, da se je Sokrat motil, ko je trdil, da nihče ne dela slabega vedoma. Nekateri to počnejo še kako vedoma, pri vsej svoji pameti in trezni presoji.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Kdo so mafijski novinarji?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Dnevnik Košak Škandal

Citirani Dnevnikov zapis o novih obrazih novinarstva

Kangler v Odmevih: bil je neparen dan

Včerajšnjo Tarčo in Odmeve si bomo zapomnili po novih političnih merilih RTV Slovenija. Kot da so načelo uravnoteženja zamenjali s parnimi in neparnimi dnevi: na parne vabijo levico, na neparne pa desničarje. In ja, bil je neparen dan.

Jasmina Jamnik je gostila Milojko Balevski, Dejana Steinbucha, Angelco Likovič (ne ni šlo za resničnostni šov), Ljudmilo Novak, Marka Zidanška in Aleša Hojsa, vmes pa dvakrat pojasnila, da je vabila še Aleša Primca, a ni želel priti v studio. Tema: stanje na desnici. Dobra novica: vsaj ženske in moške kvote so bile uravnotežene.

Tarča Jamnik trenja na desnici

Ne pomnim, kdaj je bila nazadnje izbira gostov, pričakovano sicer teamsko delo Travna, Rebernikove in Biziljeve, stoprocentno politično homogena – vsi omenjeni so zapriseženi desničarji. Voditeljica se vedla pričakovano restriktivno in neprepričljivo hkrati, poskušala je z uvedbo novega bizarnega principa, ki ga še nismo videli: o osebah, ki niso navzoče, se ne govori, ker se ne morejo braniti. Nenavadno, največ minutaže je šlo za razpravo o Janši – seveda je gospod bil odsoten.

Vsebinsko so »Trenja na desnici« postregla s samimi floskulami, predvsem so bila izjemna brezplačna reklama za novo Primčevo stranko. Gostje so se vsi po vrsti trudili, da se ne bi zamerili gospodu Janši, Likovičeva je priznala, da so se »Janšati dogajale krivice«, ampak da ima 25 let dovolj in zato naj prepusti prostor mlajšemu Primcu, ki da je brez nahrbtnika in bolj spravno usmerjen. To je bil najbrž višek odkritosti, vsi ostali so ponavljali mantro o tem, da »živimo v demokraciji, kjer lahko vsak ustanovi svojo stranko«.

Komaj smo si opomogli od Tarče, že so sledili Odmevi s Patrio, vrhovno sodišče je namreč pri presoji zahtev za varstvo zakonitosti razveljavilo sodbo višjega sodišča. Še pred tem pa pričakovani nastop gospoda Franca Kanglerja v studiu, čemu so nekateri mediji dejali »še ena zmaga pravice«: tožilstvo je umaknilo obtožnico zoper Kanglerja v zadevi Ježovita.

Slutil sem, kaj se bo zgodilo, pravzaprav v dani situaciji na javnem servisu niti ni težko, in nekaj ur pred tem napovedal dogajanje na svojem Facebook profilu:

Povabili so me, da za nocojšnje Odmeve povem nekaj misli o Francu Kanglerju in njegovih sodnih primerih zdaj, ko padajo kot po tekočem traku. Rečeno mi je bilo, da bo gost te oddaje prav nekdanji mariborski župan in da je težko najti sobesednike. V tem hipu ne vem, kako bodo izpeljali prispevek o tem in še manj, s katerimi poudarki.

Ko sem pred mesecem komentiral žalitve politikov na račun Jelene Aščić, se je končalo slabo. Prispevka, v katerem nastopava z Matevžem Krivicem, nato ni bilo oziroma so ga, postavljenega v širši in drugačen kontekst, objavili šele deveti dan (!) po dnevu, ko je bil menda zaradi pomanjkanja časa umaknjen. (povezava 1)

Kako bo nocoj? Ker nimam preveč zaupanja v urednike, bi rad na tem prostoru obnovil, kaj sem povedal v kamero in nato primerjal povedano z dejansko objavljenim. Moji najbolj bistveni poudarki v kamero so bili naslednji.

Prvič, že mogoče, da kazenske ovadbe padajo kot po tekočem traku, toda Kangler je zaradi tega nedolžen predvsem DE IURE, ne pa tudi nujno DE FACTO. Delovanje slovenskih tožilcev in sodišč je poseben problem. Slovenska medijska scena med tema dvema modusoma največkrat ne ločuje, kar smo lepo videli pri zadevi Patria: ko je bil Janša oproščen, so ga vsi mediji obravnavali ne le DE IURE, ampak kot DE FACTO nedolžnega. Nekaj podobnega v medijski obravnavi že vidimo v primeru Kangler.

Drugič, s tem ko mediji namenjajo že skoraj ekscesno minutažo Francu Kanglerju z različnimi objavami in povabili, npr. v studio, nehote ali hote pomagajo pri njegovi tako želeni rehabilitaciji. Spodobilo se, da se enakopravno sliši tudi druga plat zgodbe, v tem zadnjem primeru tožilska. (Kako bodo zgodbo ustrezno uravnotežili v nocojšnjih Odmevih, ki slovijo po sledenju temu principu, bomo videli čez dve uri.)

Tretjič, opozoril sem na Kanglerjevo izjemno ambicijo po tem, da bi bil rehabilitiran na vseh področjih, na veliko psihološko investicijo v to smer, zato moramo tudi v tem smislu razumeti, zakaj si izjemno močno želi nazaj na politični parket.

Četrtič, izrecno sem znova opozoril na njegovo intenzivno retoriko iskanja teorij zarot, temnih sil iz ozadja in razglašanja sebe za ultimativno žrtev, s čimer posnema Janšo in njegovo retoriko – politična paranoja je bistvo njunega političnega delovanja. (povezava 2)

Še zlasti me zanima, ali bo nacionalka objavila tiste bolj kritične poante in še zlasti ost, usmerjeno v medije. Najslabše, kar bi se lahko zgodilo, bi bila kombinacija obojega: poskus medijske rehabilitacije gospoda v kombinaciji s cenzuro tistega, ki na to opozarja.

No, tako slabega mnenja pa nimam o nacionalki niti jaz kot njen stalen kritik…

*

1: https://vezjak.com/2016/01/29/primer…

2: https://vezjak.com/2012/03/18/jaz-va…

Odmevi Kangler Pesek

Kot so me kasneje opozorili na socialnem omrežju kar drugi, se je uresničil najslabši scenarij: ustvarjalci Odmevov se sploh niso trudili v studio povabili kogarkoli drugega, v njih je popolnoma dominiral Kangler s svojo fizično in verbalno vehemenco. Za nameček je voditeljica Rosvita Pesek praktično bila odsotna: kot obnemela je pasivno spremljala izvajanje gotofega župana, ki je hitel razlagati svojo svetovno zaroto, katere žrtev je, utrujati s finesami s sodišč, ki so vse imele znova isti smisel: on kot ultimativna žrtev zarote, ki je dočakala trenutek prave resnice.

Nobenega drugega mnenja, nobenega pravnega konteksta, nobenega drugega gosta v studio, brez mnenja tožilstva. Nismo daleč od tega, česar sem se bal in celo napovedal v kamere, a so me pričakovano cenzurirali: da je Kangler dejansko močnejši zaradi medijev, kot jih imamo in zaradi takih nastopov, kot je bil včerajšnji. Da Kanglerja rehabilitirajo mediji. In ja, za RTV je bil neparen dan. Težava je v tem, da so skoraj vsi takšni.

Ker se je uresničila moja bojazen, da bo od približno pet minut posnetega materiala predvajanih le nekaj sekund mojih izjav, pa še to dokaj netipični in »neškodljivi« poudarki, brez medijske in politične kritike, se mi osebno sicer poraja vprašanje, kakšen smisel ima v bodoče asistirati pri takšnih poskusih političnega propagandizma v korist posameznikov, proti katerim so vodeni številnih kazenski postopki.

Državljani pa imamo točno tisti problem, ki ga je začel Janša, a ga ni vzel resno. Če karikiram: a v tej državi plačujejo položnice le levi ali zgolj desni volivci? Ironija njegove pozicije je namreč bizarna, toda makes sense: bolj kot je RTV prepoznavno desno usmerjena, bolj se prvak SDS spravlja na domnevno leve medijske prostitutke.

Prevčeva Planica kot praznik desnih vrednot

Temu se reče perfidna apropriacija ali prilaščanje športnikov – ko so uspehi vrhunski, bi vsi radi bili na njih udeleženi. V dnevih, ko smo ponosno slavili uspehe Petra Prevca, si ga nekateri osebno brez sramu prisvajajo in pripisujejo njegove zasluge sebi.

Valič Zver Prevc SDS

Tako smo pri prvaku opozicije Janezu Janši lahko prebrali, da Prevca ne bi bilo, če ne bi bilo vlade SDS – no, retvitnil je gospo Milojko Balevski, občasno kolumnistko Večera, ki je tvorno pomagala graditi njegov medijski imperij. Andreja Valič Zver je temu prikimala, Janša je ustvaril pogoje za planiški triumf!

SDS je namreč skupaj z Janšo menda poskrbela za infrastrukturo Planice. Tudi če bi to že res držalo, iz tega menda logično sledi fenomen Prevc. Prav včeraj pa je se prvak opozicije priklonil še misli, da je bila Planica praznik desnih vrednot in jih tudi naštel: individualizem, poštena tekma, trdo delo, zaslužki in domoljubje.

Prisvajanje športa in športnikov, šlepanje na njihove uspehe, ni posebej inovativno, komunikacijsko in propagandno predstavlja piar dejanje na prvo žogo in je, kot kaže, velikokrat uspešno. Politiki se silno radi pomudijo v družbi zmagovalcev, da bi si višali vidnost in javnomnenjsko podporo. Seveda pa moraš pokazati še nekaj dodatne arogance, če si želiš pripisati še zasluge zanje. Kdo ve, morda je Janša v Planici zrihtal tudi odlične, tako rekoč sanjske vremenske razmere z obilico sonca.

Janša Planica desne vrednote tvit

Zabavna postane ta računica, ko jo dodatno postavite v omenjeni ideološki okvir. Ko recimo menite, da Prevca ne le ne bi bilo brez vas, brez SDS, temveč da je on celo promotor vaših ideoloških prepričanj.

Da je Prevc tako rekoč desničar, da zagovarja vaše vrednote, ne leve. Čeprav je znano, da SDS rada na ta način novači med športniki, da jim je to uspelo v primeru Tine Maze, bo zanimivo videti, ali se bo v prihodnosti z Janšo slikal tudi Pero Mišica. Ne zato, ker bi on to želel, ampak prvi: če bo slovenski športni junak, eden največjih v zadnjih desetletjih, pristal na ujetost v skrbno stkani mreži okoli sebe s strani tistih, ki so mojstri propagandnega tkanja in populističnega prisvajanja, socialnega mreženja

Tudi seznam vrednot je tudi osupljiv: menda levici ni lastno, da bi bila individualna, da bi bila poštena, da bi trdo garala, da bi imela rada domovino in da bi bila privržena – presenečenje – želji po zaslužku. Čigavi že, morda športnikovi?

In Peter je menda, pravijo, vse to. Da ne govorimo o 111.000 obiskovalcih Planice: po tej interpretaciji so to »naši«, vsi po vrsti pravcati cvetober domoljubov, privrženih desnim vrednotam.

Apropriacija je, če je dovolj vztrajna in ponavljajoča, običajno uspešna: tako kot so naši počasi interpelirane v  »naše«, počasi »naš« postane Peter in nato še vsa Planica.

Božidar Novak Janša Planica tvit

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Naši napori bodo šli v smeri, da bo Delo še naprej vodilno pri kreiranju dobrih vsebin na vseh digitalnih platformah in v tisku ter da se bo razvijala pozitivno naravnana kultura znotraj hiše.

Gregor Knafelc je novi Delov v.d. odgovorni urednik. Diplomirani univerzitetni komunikolog, očitno preverjen kader lastnikov, s strani katerih je tudi prišel in bil nastavljen. Uspelo mu je, navzlic zakonu, čudežno preskočiti mnenje novinarskega kolektiva ali se mu predstaviti s svojim programom.

Če po čem prepoznamo piarovce in delavce v stikih z javnostmi, je njihova pogosto nenavadna raba jezika. Nič čudnega, njihova naloga je največkrat, da prikrivajo, zaljšajo, rešujejo, napihujejo in sploh sadijo rožice.

Negativna kultura

V času, ko v javnem prostoru Delo slovi predvsem po odpuščanju novinarjev, v naznanitvi odgovornega urednika Knafelcu pripišejo cilje, kot je»pozitivna naravnana kultura znotraj hiše«. Kultura česa in čigava? Kdo je nekulturen, kaj je to negativna kultura, v čem se kaže?

Knafelc urednik Delo

Se opis ‘pozitivna kultura’ nanaša na slabo klimo, ki je nastala v črni vdovi po tistem, ko je uspelo lastniku, g. Petriču in FMR, s svojimi ukrepi ustvariti takšno, da v njej vladajo tesnoba, nezaupanje, strah in obup? Če je to referenca kulture, potem je Knafelc slaba izbira – lastnikov preverjeni kader na tem mestu razpoloženja pač ne bo izboljšal. Ga ne more.

Če je opis mišljen kot graja, kot žuganje zaradi slabega stanja, negodovanja in slabih odnosov, potem poziv k nekakšnemu dvigu kulture zveni zlovešče ali celo cinično. S tem pa ni mišljen kot resna obljuba.

Nasprotna stran

DNS je ob imenovanju izrekel veliko zaskrbljenost in očitka proti Knafelcu opremil z dvema deskripcijama:  omenjeni piarovec je brez novinarskih in uredniških izkušenj, razen tega »prihaja v uredništvo nekdo iz ‘nasprotne strani’, ki je doslej v medijih ščitil izključno interese svojih strank«.

Po njihovem mnenju gre za »nerazumno, neodgovorno, poslovno in napačno odločitev, ki kaže, da ima nov lastnik Dela velike težave s temeljnim razumevanjem vloge medijev v demokratični družbi.«  Še več, odločitev lastnikov interpretirajo kot »tudi kot poskus vpliva na uredniško politiko in novinarsko avtonomijo«.

Podobno stališče je delil Marko Milosavljevič, medtem ko se je Dejan Verčič odločil stopiti novemu uredniku v bran.

Dejan Verčič novi urednik Dela Knafelc

Strinjam se z mnenjem DNS. V situaciji, ko se na zelo aroganten način odvijajo prestrukturiranja lastnika, ki ni pokazal niti svoje človeške plati v komunikaciji z delavci, je prihod preverjenega lastniškega kadra na takšno mesto zgolj nadaljevanje in poglabljanje surovega delovanja lastnika, ki tudi v tem koraku dokazuje, da ne dojema posebnosti v poziciji medijev, sploh ne Dela, njihove izredne družbene vloge, ne specifičnega statusa novinarstva.

Kot da v družbi FMR ne bi niti razumeli, da s svojimi slonjim pristopom v trgovini s porcelanom delajo neposredno škodo samemu sebi in si zmanjšujejo ugled. In če je, kot pravijo, v nakupu in prestrukturiranju Dela omenjeni Knafelc že doslej sodeloval, je to tako rekoč jamstvo, da se na novem mestu urednika pač ne more izkazati.

Kronike odpuščanj

Nobenega dvoma ni, takšne so napovedi, da bo sodeloval pri novih letošnjih odpuščanjih. Ki jih, kot sem že nakazal, spremlja precejšen novinarski molk, boleča nesolidarnost. Marijan Zlobec postaja kronist odpuščanj novinarjev na Delu. V žanru, ki je edinstven v slovenskih razmerah in v katerem je on edini novinar, kar jih pomnim, ki si je nadel tovrstna mašniška oblačila.

Zlobec Agata Tomažič

Seveda ne gre spregledati motivacije: tudi sam je bil novinar Dela, predčasno upokojen. V primeru odpustitve Agate Tomažič je storil korak dlje: ker gre za njegovo bivšo kolegico z uredništva, je zapis nadgradil v skorajda reportažo, v katero je vključil tudi njena stališča in pričakovanja zdaj, ko je odpuščena. Njegov blog počasi že učinkuje kot kot almanah novinarskih stisk, a tudi specifičnega ozračja, in pridrži zrcalno podobo neznosne indiference in hkrati nemoči celotnega ceha.

Predvsem se je Zlobec razpisal omenjeni turobni klimi v hiši, ki ubija iskrivega duha, oziroma o novih lastnikovih zamislih, kakšno naj bo videti administrativno delo novinarja po njihovi meri:

Da ne bo pomote: moja kritika, če ni ustrezneje uporabiti bolj nevtralnega izraza ugotovitev, ne leti na kolege, katerih intelekt se z leti ni prav nič zmanjšal, merim predvsem na odločitve in odnos vodilnih, ki jim je v kolektivu sčasoma uspelo skoraj popolnoma zamoriti iskrivega duha in subverzivno noto, ki naj bi bili sicer nepogrešljiva značajska lastnost slehernega novinarja. In ko uporabim besedo novinar (ali novinarka), mislim na tisti njen pomen, ki se je danes že porazgubil: človek terena, nekdo, ki ima oči in ušesa ves čas na pecljih, na lovu za novo zgodbo, ki jo bo ponudil bralcu v berljivi, spoštljivi obliki.

Novinarstvo, kakršno si predstavljajo novi lastniki, je žal vse bolj sedenje za računalnikom in kompiliranje vesti s spleta. Le genialcu bi v tako skromnih razmerah lahko uspelo prepričati bralstvo, naj se pomudi pri njegovem zapisu ali zanj celo odšteje kaj denarja. A genialec bi se – naj mi bo oproščeno za to pritlehno, materialistično opazko – na daleč ognil delodajalcu, ki bi mu iz meseca v mesec zviška metal nečastno plačilo, češ bodi hvaležen, dokler še premorem toliko milosti, da te hranim s pomijami. Ne le genialec, vsak količkaj razsoden človek bi raje unovčil svoj talent pri kom, ki mu pogled nese v prihodnost dlje kot tri mesece in pridnega delavca pošteno nagrajuje. Ja, taki še obstajajo.

Večno vračanje istega

Zlobčevo blogerstvo o novinarstvu me spominja na moja lastna ignorirana naprezanja deset let nazaj. In ves ta čas. Le da je takrat po domačih medijih haral Janšev škorenj, voljnost novinarjev je bila velika, šokantna nesolidarnost tudi.

Novinarska peticija še danes velja za eksces, odvečno etično dejanje – pravzaprav so iz nje nastali fenomeni, kot je Steinbuchova antipeticija, Združenje novinarjev in publicistov, brezplačniki, novi in novi Janševi mediji, Media Polis z 20 milijoni evrov in Milojka Balevski, aktualna Večerova kolumnistka in smučarska kolegica eks-predsednika DNS. Vse tisto, skratka, kar je danes še kako živo po zaslugi istih novinarjev in njihovih funkcionarjev. Volje po katarzi, niti izboljšanju stanja, v resnici nikoli ni bilo nobene. Prej afirmacija in večno vračanje istega.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

https://vezjak.com/2015/12/30/dogajanje-na-delu-med-odpuscanji-in-sporazumnimi-razhodi/

https://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

Milojka, posebnica s Pohorja

Milojka Balevski, verjetno najbolj seksapilna novinarka v državi, dipomantka na Dobi, po novem svetuje tudi ministrici za kulturo.

e63psn91tlzmutcp20hb_bigger

Reference nesporno ima: direktorovanje v Mediapolisu jo je izstrelilo v orbito upravljanja za največ sredstvi, kar jih je šlo skozi medije v zadnjih desetletjih: govorimo o desetinah milijonov evrov. Skrivnostna gospodična, ki bivšega predsednika DNS preko socialnih omrežij vabi na šampanjec in jagode na Arehu, po istem nenaključju kolumnistka Večera in po mnenju nekaterih članov Upravnega odbora tako rekoč častna predsednica DNS, je nenadoma pristala na plačilni listi ministrstva. Česar, kot pravi Jedrt Jež Furlan, sprva ni želela priznati. In glede česar se je nato pretvarjala, da s tem nima nič.

Jedrt Milojka Balevski

Milojka Balevski ministrica za kulturo pogodba

Navzlic temu, da se je znašla na osmi nujni seji Odbora za kulturo z edino točko dnevnega reda, imenovano Ksevt, kjer nam je zaupala, da je »pisatelj« in da se takole, mimogrede, da preživi, ukvarja s tem, da je »direktor firme ‘Skladovnica kreativne industrije’«.

Gladovna stavka Mihe Turšiča? Kaj bi  z njo. Milojka jo je s ciničnim prizvokom ocenila s »To, da se z njim cela država ukvarja, je vrhunsko umetniško delo«, kajti demokracija predpostavlja, da se držimo pravil. In potem dodala: »Jaz sem neobjektiven, ker sem s Pohorja, jaz sem Pohorc«.

Milojka Balevski Novak Božidar Odbor za kulturo

Za opazko o vrhunskih umetniških predstavah si je na koncu svoje predstave s strani predsedujočega Dragana Matiča prislužila opozorilo zaradi nespoštljivosti in žaljivosti. Bivši minister za kulturo pa jo je kasneje ocenil, tako mimogrede, za »posebneža s Pohorja«.

Posebnica s Pohorja, svojčas, kot je poudarila, tudi »pro bono svetovalec evropske prestolnice kulture«, je bila v svoji neženirani akciji obrambe ministrice za kulturo kasneje razgaljena.Kajti Jedrt Jež Furlan je na svojem tviter računu objavila podatke o direktorici ‘Skladovnice kreativne industrije’ – plačilni seznam ministrstva. 5000 evrov za 50 ur.

Znova je izpadlo, da kosila Milojke Balevski niso zastonj in da njena navzočnosti na seji odbora kot tudi ne napadi na Miho Turšiča verjetno niso ravno naključni. Honorar je danes pač treba zaslužiti.

Ali kot je dejala Milojka: za to, da preživim, sem tudi kreativna direktorica, ne samo pisateljica. Ali častna predsednica DNS, četudi sicer članica drugega društva, ZNP. Ampak kaj bi, bratje in sestre si ne gledajo v zobe.

Več:

https://vezjak.com/2013/12/27/ime-cesa-je-milojka-balevski/

https://vezjak.com/2011/10/22/media-polis-brezplacniki-in-moralna-dilema-ki-je-ni-bilo/

https://vezjak.com/2011/11/26/avtoprovokativnost-in-epk/

Jedrt Milojka Balevski 1

Novak piše Stepišniku

Nova medijska hiša, nova mimikrija

Je ustanovitev Janševega zasebnega medijskega imperija nekaj unikatnega v slovenskem prostoru? Nesporno, tudi širše. Kot zanimiv fenomen eksplicitno političnega konglomerata medijev, kar je očiten faux pas z vidika novinarske etike in standardov, poseben tudi z vidika medijske zakonodaje, bo njegov obstoj veljalo spremljati podrobneje.

Ena izmed potez, ki me je pri Janševi obravnavi medijev vedno najbolj pritegnila, ni zgolj psihopolitična percepcija dojemanja vloge medijev kot sovražnih, nepokorjenih, nenormalnih, temveč tudi čudovitih form zanikanja (die Verneinung), ki jih je ponujal ves čas glede sumov, da bi nad njimi vršil kakšen vpliv. Ob tem so mu izdatno pomagali ne samo njegovi politični krogi, temveč tudi pokorjeni medijski centri. Presenetljivo, kot smo lahko prebirali le nekaj dni nazaj, celo nekateri najbolj vpleteni novinarji v odpor proti cenzuri pod njegovim škornjem zdaj priznavajo, da novinarske hrbtenice niso nič posebnega in da so se v Večerovem bunkerju znašla tudi besedila ne iz cenzurnih vzgibov, temveč ker so bila kvalitetno slaba. No, dvojni Verneinung.

Janša medijska hiša politična ne strankarska

Ena od posebnih značilnosti takšnega zanikanja se je manifestirala skozi mimikrijo obstoječih vplivov (pretvarjanje, da jih ni) in tajitev vpletenosti. Kot sem zapisal ob prvih novicah o Janševem imperiju:

Naj spomnim: Janša je vedno tajil, da je Demokracija v lasti njegove stranke. Janša je vedno tajil, da je Reporter njegovo glasilo in pred tem Mag. Janša je vedno tajil, da sta bila njegova brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres. Janša je vedno tajil vpliv na Planet Siol in Planet TV. Janša je vedno tajil, da bi kadarkoli imel vpliv na RTV Slovenija. Janša je vedno tajil, da bi kadarkoli prevzel STA. Janša je vedno tajil, da je prevzel Delo, Večer in Primorske novice. Po mnenju Mednarodne zveze novinarjev. Saj res, mar nismo našteli že skoraj vse pomembne medije v Sloveniji? Da nujno potrebujemo Janšev časnik in Janša TV, ker je »medijska struktura« v Sloveniji nenormalna in njemu v škodo, nas prepričuje nekdo, ki je vse to imel ali ima pod nadzorom? Ki je vojeval bitke z novinarji, ki si je dopisoval s predsedniki uprav o vojnah z mediji? Ki mu je pomagal Media Polis s skrivnostno damo Milojko Balevski, da je lahko z državnim denarjem nagrajeval pridne in kaznoval malopridne medije.

Obrat, ki sem ga ironično poimenoval kot obrat k transparentnosti s prvo napovedjo Janševe medijske hiše na srečanju seniorjev stranke v Šentilju, je seveda vreden približno toliko, kot če bi koga, ki je prej kradel skrivaj, malce pohvalili, ker je to začel delati neprikrito.

Strogo vzeto je vse skupaj napredek zgolj v smislu, da bi, če bo medijski projekt zaživel, odpadla vsa mimikrija in mučne zanikovalne prakse pri lociranju nosilcev te pobude in analizi njihovih novinarskih izdelkov.

SDS medijska hiša Dnevnik

Lastniška ali upravljalska transparentnost medijskega projekta, tudi če jo cinično pohvalimo, pa se je že znašla pod vprašajem. Ko so včeraj ustanovili podjetje Nova d.o.o., ki bo skrbelo za spletni portal in radio, ter delniško družbo Nova24TV, ki bo skrbela za nov televizijski program, nismo naleteli zgolj na zanimiva imena, na »coming out« lastnikov, urednikov in novinarjev (no, te šele bolj zbirajo), ki nimajo nobene težave sodelovati v medijskih strankarskih aktivnostih, ki jim praktično ni para v Evropi, ampak že na prve vnovične mimikretične geste.

Prva gesta mimikrije, ne ravno zanikovanja, se je glasila: ne gre za strankarski projekt, res pa gre za političen:

Ustanovni družbeniki so za direktorja Nove imenovali Tomašiča, Novo 24TV.SI pa vodi upravni odbor – izvršni direktor je postal Kregar, člani odbora pa so Aleš Hojs, Aleš Primc, Ivan Štuhec, Božo Predalič in Klavdija Snežič, piše STA. Po Tomašičevih besedah bo medijska hiša »politično profilirana, ne pa strankarska«.

Druga gesta mimikrije je odlična, tudi sam bi jo svetoval, če bi bil piarovski strateg: Janševa medijska hiša bo sledila vrednotam evropske desnice. Povedano drugače: res bo politična, ampak ne bo Janševa, ne bo strankarska, temveč evropska in zagovarjala bo desne vrednote.

Čudežna formula, izrečena na ustanovni skupščini, torej obeta povrnitev na stare pozicije, napredek v priznanju vpletenosti je zgolj na ravni politične in vrednotne usmerjenosti medija. Da bo tak imperij Janšev ali strankarski, pa se bo še naprej tajilo. Smo prehitri v sklepanju? Morda, ampak gledano iz izkušenj ne. Seveda je popolnoma predvidljivo, da se bo pri medijskem projektu sklicevalo na desne evropske vrednote, ampak te so že implicirane v večjem delu vrednot stranke SDS. Ko bomo podrobneje primerjali uredniške in novinarske poudarke na relaciji strankarsko vs. politično in slovensko vs. evropsko, bo čas tudi za potrditev ali zavržbo dosedanjih indukcij.

SDS medijska hiša Delo

Zadrega z novo strankarsko, politično, evropsko usmeritvijo Janševega medijskega imperija je še ena. Temeljna. Novinarji in javnost so očitno že čisto pozabili, da vojna z mediji 2.0 leta 2015, točno 10 let po eksplicitni vojni leta 2005 z začetka njegovega mandata 2004-2008, prinaša obrat proč od mimikrije k navidezni transparenci, obenem pa tudi obrat 2.0 glede dolgotrajnih stališč o medijih, ki so se zadnje desetletje glasila takole: več medijskega pluralizma, več uravnoteženosti, več sproščenosti. O posameznih pojmih, njihovih konotacijah in denotacijah sem pisal toliko, da se mi ne ljubi ponavljati.

V trenutku, ko ste za svoj medijski ideološki okvir vzeli v bran desne vrednote in del evropske ali domače politične orientacije, ste dezavuirali model novinarske ekvidistance in splošne objektivnosti pri poročanju, ki običajno temelji na kriterijih, kot so ločevanje dejstev od mnenja, veljavnost novinarskih trditev skozi sklicevanje na kompetentne vire in uravnoteženost prispevkov. Povedano drugače: zbor Janševih medijskih mislecev od Branka Grimsa naprej (še vedno avtorja veljavnega Zakona o RTV Slovenija) bo moral korigirati svoja pričakovanja glede medijske krajine in standarde medijske normalnosti, kakor temu pravi prvak stranke: da bi od novega medijskega imperija zahteval uravnoteženost in več pluralizma, je že v izhodišču nemogoča zahteva.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/31/koncno-prava-medijska-hisa-janseva/

https://vezjak.wordpress.com/2015/06/04/makarovic-med-brezplacniki-in-novo-jansevo-transparentnostjo/

SDS medijska hiša Žurnal