Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

Pse čuvaje prepoznaš kvalitetneje po trenutkih, ko ne lajajo in ne takrat, ko to počnejo. Povedano že večkrat na tej strani, toda zmerom aktualno – zadnja ilustracija te misli je nastopila nedavno, v podvojeni obliki in hkrati postregla s protislovjem. Društvo novinarjev Slovenije je 1. februarja podalo javno izjavo svojega upravnega odbora, posvečeno neustreznosti imenovanja odgovornega urednika Gregorja Knafelca, ki je po enem letu, v katerem se je novinarje na veliko odpuščalo, s strani uprave Dela prejel podaljšano vedejevstvo.

Naključje, ki v resnici to ni več, je pripeljalo do tega, da je dan ali dva po tej izjavi Delo odpustilo nove novinarje v sicer dolgo trajajočem nizu, tokrat Petra Jančiča in Sonjo Merljak Zdovc. Vsaj tako lahko sodimo po nekaterih zapisih na socialnih omrežjih. Psi čuvaji niso zalajali.

Ko se opozorila selijo na družbena omrežja in bloge

Nemogoče je, da za odpuščanja zadnje leto ne bi bil tako ali drugače soodgovoren ravno Knafelc. Skupaj s svojim pomočnikom Jernejem Verbičem, ki, kakšen paradoks, sedi v Upravnem odboru DNS, ki podpisuje zgornjo izjavo.

O novem odgovornem uredniku in odpuščanjih sem poročal večkrat – običajno sem povzemal enega redkih virov informacij o tem, bivšega novinarja iste časopisne hiše Marijana Zlobca. Če se ponovim: Zlobčevo blogerstvo o novinarstvu me spominja na moja lastna ignorirana naprezanja deset let nazaj. In ves ta čas. Le da je takrat po domačih medijih haral Janšev škorenj, voljnost novinarjev je bila velika, šokantna nesolidarnost tudi.

Novinarska peticija, recimo, še danes velja za eksces, odvečno etično dejanje – pravzaprav so iz nje nastali fenomeni, kot je Steinbuchova antipeticija, Združenje novinarjev in publicistov, brezplačniki, novi in novi Janševi mediji, Media Polis z 20 milijoni evrov in Milojka Balevski, aktualna Večerova kolumnistka in smučarska kolegica eks-predsednika DNS. Vse tisto, skratka, kar je danes še kako živo po zaslugi istih novinarjev in njihovih funkcionarjev. Volje po katarzi, niti izboljšanju stanja, v resnici nikoli ni bilo nobene. Prej afirmacija in večno vračanje istega.

Kaj DNS očita Knafelcu

Februarska izjava DNS opozarja ne že znano, da je Knafelc prišel na položaj brez novinarskih izkušenj, da je njegovo imenovanje iz vrst upravljalskih struktur družbe FMR sporen manever, ki utegne pomeniti »poskus neposrednega podrejanja uredniške politike lastniškim interesom«, da je podaljšano vedejevstvo nadaljevanje ravnanja, ki »negativno vpliva tudi na verodostojnost največjega slovenskega časopisa«, da očitno lastniki ne nameravajo »pridobiti mnenja uredništva oziroma novinarjev, kot bi terjalo spoštovanje določb zakona o medijih« in je nujno tudi glede na zapovedano mnenje ministrstva za kulturo.

Nadalje v DNS očitajo, da je bilo na Delu »več strokovno spornih in neprimernih uredniških odločitev, ki krepijo dvome o uresničevanju novinarske avtonomije«, na koncu pa lastnike in uprave Dela pozovejo, da imenuje odgovornega urednika s polnim mandatom »ob pridobljenem mnenju uredništva in ob odgovornosti do izpolnjevanja profesionalnih in etičnih standardov, obenem pa naj se vzdržijo poskusov instrumentalizacije edicij Dela.«

dns-neodgovorno-ravnanje-urednik-knafelc

Izjava društva DNS o podaljšanem Knafelčevem mandatu

Česa v izjavi ni

Na koncu pri društvu ugotavljajo, da prihaja do nižanja standardov v Delu, kar da je nevaren pokazatelj »razmer v medijskem prostoru z dolgoročno uničujočimi posledicami«.  Zaključijo s stavkom:

Tudi v tej luči bi se lastniki Dela morali zavedati odgovornosti in prenehati s praksami, ki integriteti medija in novinarjem v njem kvečjemu škodijo.

Izjavo in samo gesto DNS velja pohvaliti: je odkrita, konsistentna in hkrati dramatična, kakršna je pač v resnici medijska situacija. Ustrezno opozarja na nevarne precedense, nižanje novinarske avtonomije, kršitve zakona o medijih, nižanje standardov in centralno mesto Dela v slovenskem medijskem sistemu, ki utegne s svojim negativnim zgledom kot plaz za sabo potegniti kršitve drugod. Presenetljivo pa v izjavi manjka očitek o številnih odpuščanjih in pravih razlogih zanje, ki so dejansko zaznamovala dogajanje zadnjega leta iz Dela naredilo medijsko znamko, ki vsem na očeh klavrno propada.

Prvi paradoks: kako novinarji molčijo o svoji usodi

Ker že leta opozarjam na novinarsko nesolidarnost, je morda prišel čas, da spoznanje intenziviram v isto smer: ne le, da novinarji molčijo, ko njihove kolege odpuščajo in vsak v svojem mediju nimajo ambicije opozarjati na nepravilnosti v njih niti s tem, da bi citirali svoje cehovsko društvo, s tem omogočajo in legitimirajo taisto odpuščanje.

Po eni strani bi pričakovali dejanja aktiva in sindikata na Delu, angažma samih Delovih novinarjev sebi v podporo. Po drugi besedo in dejanja vseh drugih. Dokaz, ki ga ponujam: navedene izjave DNS niso povzeli niti sami Če bi lahko poskušali razumeti, da se ni znašla v Delu, kjer bi jo nagovorjeni lahko pač izločil iz objave, je povsem nedopustno, da jo je med vsemi povzel le nacionalni servis STA. In še ta je v istem zapisu zajel oboje: informacijo o podaljšanju mandata Knafelcu, ki mu je dodal podatek o nasprotovanju društva.

Nesolidarnostni molk velike večine medijev je s tem izpričan in praktično maksimalno izkazan celo v odnosu do ceha. Tu res ne more pomagati sklicevanje, da se drugi mediji ne želijo vmešavati v delovanje preostalih in da je molk v tem, nekakšnem higieničnem smislu, razumljiv – takšna logika razmisleka je dejansko katastrofalna in generira opisano stanje, predvsem pa je nevzdržna, ko gre za zamolčevanje stališč cehovskega organizacije. Opravičila ni in razumevanja je še manj, če pomislimo, da ista gesta molka z vsemi posledicami velja za zajeten niz stališč in zadnje zapisano ni osamljen primer. Kjer ne želimo niti omeniti težave, kaj šele, da bi jo identificirali, pač ni mogoče pričakovati začetka procesov spremembe na bolje.

knafelc-nov-mandat-sta

Izsek edinega povzetka izpod peresa novinarjev STA

Drugi paradoks: kako novinarji molčijo, ko druge odpuščajo

Kot rečeno, nova izjava DNS ne omenja odpuščanj, ki se je zgodilo kot nekakšen odgovor Realnega že naslednji dan po izjavi. Če ne bi bilo omenjenega Zlobca, ki je o tem prispeval dva blogerska zapisa, in morda kakšnega priložnostnega podatka na družbenih omrežjih, znova ne bi vedeli, da sta tokrat iz hiše morala oditi Peter Jančič in Sonja Merljak Zdovc.

Mnenje, ki ga lahko imamo o omenjenih novinarjih, seveda niti najmanj ni relevantno za presojo pri tem dejanju, sploh zato, ker ga je treba uzreti v perspektivi širšega dogajanja in znotraj verige drugih odpuščanj.

Kdor je te dni poskušal v kakšnem od medijev ali na googlu izvedeti kaj več o odhodu omenjenih dveh novinarjev, je ostal z dolgim nosom – tudi glede tega kakor da velja nekakšen tabu samocenzure. O odpuščanjih se preprosto ne piše, o tem se ne govori. Za preostale med njimi, ki omogočajo takšno ravnanje, je to slaba popotnica, kajti če so med tistimi, ki jih čakajo nove omejitve ali zaostrovanje pogojev dela, morda celo odpuščanja, lahko zdaj že z veliko zanesljivostjo vedo, da njihove kolegice in kolegi ne bodo storili ničesar, če ali ko se bo to zgodilo njim.

In ja, tega niti ne smejo pričakovati, saj so večinsko sami tisti, ki so ustvarili logiko molka in potuhe teptanju novinarske avtonomije s tem, ko so pristali na držo, da sami tihoma gledajo proč. Kdor se ne zgane ob odpuščanju drugih, niti nima pravice, da bi do drugih gojil kakšna podobna pričakovanja. Razumi, kdor more.

Samosesuvanje

Samocenzura (self-censorship) in samovratarjenje (self-gatekeeping), gledano z vidika novinarstva in v smeri njega, postajata nekakšno permanentno uredniško stanje, ki se je, sodeč po svoji trdovratnosti v njegovih krogih, razpaslo do točke, ko figurira kot nekakšna samoumevnost. Če se bivšemu novinarju ne bi ljubilo natančneje spremljati razkroja Dela, bi skoraj veljala stara krilatica: česar ni v medijih, se ni zgodilo. Sleherna diskusija o sesuvanju slovenskega novinarstva res ne more in ne bo mogla mimo točke vprašanja o lastni odgovornosti in solidarnostni senzibilnosti.

Več:

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Bog na Delu in novinarska tišina

Dogajanje na Delu med odpuščanji in sporazumnimi razhodi

Zgodovina odpuščanj na Delu se ponavlja

 

Kako in zakaj sporazumno oditi z Dela

Po prvem valu odpuščanj in različnih tehnikah retoričnega prepričevanja novinarjev Dela, pravzaprav tudi drugih profilov zaposlenih, da odidejo, se namere po nadaljevanju odpuščanja z nezmanjšano željo nadaljujejo.

Eno so prisilne oblike odhoda, spet drugo, kot pravijo nekateri anonimusi, kolaboracija: »Delo ima še vedno precej izvrstnih kadrov, tako novinarjev kot tudi fotografov. Delo z njimi je bilo v užitek in veselje. Žal pa tistim kolegom, ki so zoper svoje sodelavce kolaborirali z upravo, ni mogoče priskrbeti dovolj mila, da bi si z njim lahko očedili svoje umazane roke.«

Marijan Zlobec, pravzaprav kar permanentni tragični kronist Delovega novinarskega eksodusa, je objavil naslednjo vsebino velikodušne »ponudbe« tamkajšnje kadrovske službe:

Spoštovani sodelavke in sodelavci:

Obveščamo vas, da delodajalec Delo d. o.o. vsem zainteresiranim sodelavcem ponuja možnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja v družbi Delo d.o.o.

Vse sodelavke in sodelavce, ki morebiti razmišljajo o sporazumnem prenehanju zaposlitve v družbi Delo d.o.o., vabimo, da se oglasijo v kadrovski službi.

Z vsemi zainteresiranimi se bomo zaupno pogovorili in jim z veseljem pomagali poiskati optimalen način sporazumnega prenehanja delovnega razmerja z izplačilom primerne odpravnine.

Za vse morebitne dodatne informacije smo dosegljivi na interni telefonski številki…

Ponudba velja do 7. novembra 2016.

Kadrovska služba

Kaj torej tvori »mehkobo« prijema v takšni ponudbi, kjer se beseda sporazumen ponovi kar v treh stavkih zapored in obenem praktično vseh vsebinskih sploh? Seveda predvsem hlinjena praznina prijaznosti, retorika ponujanja, ki bi jo lahko zvedli na kateri koli oglas za tunino pašteto: če jo kupite, dobite zraven še eno zastonj. Tu je še poseben popust v obliki »zaupljivosti«: o tem, da odhajate iz časopisne hiše, se bomo z vami pogovarjali zelo konfidentno. Pomislite, zakaj bi imeli za to kaj večji razlog kot druga stran, ki ji glas o odpuščanjih lahko kvečjemu škodi.

Drugi je poskus vašo osebno izgubo prikazati kot nekakšen dobitek. Zlobec napoveduje odpuščanja v višini sto dodatnih novinarjev do leta 2018 – če se nekdo trudi prikazati dobre plati vašega odhoda z obljubo o »primerni« odpravnini, h katerim vam bo »z veseljem pomagal« tako, da bo »prenehanje delovnega razmerja optimalno«, mu apriorno pač ne boste nič bolj zaupali, kvečjemu se vam bo ravnanje uprave in njenih eksekutorjev zdelo perverzno.

Dodaten hipokritičen obrat pri tem je, da uprava očitno novinarjem ne ponuja ene paštete gratis, temveč zgolj začetno pašteto: da bo prostovoljno odpuščeni novinar prejel še eno zraven, je verjetno zgolj navaden trik. Odpravnina vam, kot piše kronist, seveda pripada kot pravica po temeljnem zakonu oziroma sporazumu po novinarski panožni pogodbi. Vprašanje je zgolj, kakšni so še bonbončki, s katerimi bi vam poskušali pomahati pred vami.

Vidimo lahko, kako hlinjena prijaznost in napovedi posebnih ugodnosti na psihološki ravni kvečjemu ne samo ne dosežejo učinka, ampak evidentno poglobijo depresijo novinarjev na odstrelu. Ker najbrž takšen ni bil njihov začetni namen, so v svojem žanru, tj. piarja v odnosu do zaposlenih, dosegli protiučinek. Povedano preprosteje, omenjeni dopis že po sebi evidentira komunikološko nekompetenco lastnikov in veliko vprašanje je, ali je to povezano z dejstvom, da je Gregor Knafelc, dejansko univerzitetni diplomirani komunikolog in dolgoletni svetovalec družbe FMR za odnose z mediji, zasedel mesto odgovornega urednika. Ali pa z dejstvom, o katerem sem pisal zadnjič, da so ga skupaj z lastniki našli v davčnih oazah.

Dopise, kakršnega je poslala kadrovska služba, bi lahko jemali za dodatno obliko osebnega ponižanja. Da se razumemo, v tem niso novinarji v nobenem deprivilegiranem položaju, podobne »ponudbe« zelo verjetno dobivajo zaposleni v številnih podjetjih.

Posebno vprašanje je, in sam sem ga že večkrat načel, zakaj novinarji ne izkoristijo svojega posebnega družbenega in medijskega položaja, ki ga zasedajo. V dobrem, ne slabem. Zakaj so pretežno, sicer ne v celoti, raje resignirano prepuščeni veri, da jih čaka klavrna prihodnost, proti kateri se nima smisla boriti?

Že res, da je lažje o tem govoriti nekomu, ki dogajanje spremlja od zunaj, da je tudi sicer lažje kaj reči kot storiti, ampak treba se je zavedati: novinarji nosijo na svojih plečih tri križe, tri usode: najprej svojo, potem usodo najpomembnejše časopisne hiše v državi, končno pa tudi usodo novinarstva pri nas.

Več:

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

zlobec-uprava

Zapis na blogu Marijana Zlobca

Janševi pribeležili: nova odpuščanja na Delu

Sprva sem menil, da gre za popačeno vest STA, kar se pri Demokraciji redno dogaja. Vendar je podrobnejši pregled pokazal, da nas danes Janševa Demokracija prva in zaenkrat edina, torej ekskluzivno, obvešča o novih odpuščanjih na Delu:

No, naj ob tem dodamo, da časopisna hiša Delo pod vodstvom svojega lastnika Stojana Petriča zaradi racionalizacije nadaljuje z odpuščanjem novinarjev. V zadnjih mesecih so tako pri tej časopisni hiši odpustili že več kot trideset novinarjev. Prav včeraj pa so dobili odpoved štirje dopisniki s terena Dejan Karba (Prlekija), Robert Galun (Maribor), Dragica Jaksetič (Ilirska Bistrica) in Katja Željan (Nova Gorica). No, Karbi očitno niti pljuvanje po Janši ni pomagalo …

Delo odpuščanja

Podatka, da so na Delu včeraj odpustili štiri nove dopisnike, nisem našel nikjer drugje, razen pri Zlobcu. In ja, ni bila STA.

Bog nas obvarji medijske krajine, v kateri prvenstvo v obveščanju o odpuščanjih prevzema Janševo strankarsko glasilo. Ja, piše se marec 2016 in takšno je realno stanje.

Sicer je edino mesto, kjer lahko zvemo kaj več o dogajanju na Delu, tako rekoč živi almanah odpuščanj, postal omenjeni blog Marijana Zlobca, ki v enem zadnjih zapisov prinaša pripoved Maje Megla, še ene odpuščene novinarke.

Vprašanje nesolidarnosti, ki gre celo do nivojev neobveščanja in njegovega izrinjanja iz medijskega mainstreama, tu trči na še eno bolečo rano, ob novinarski nesolidarnosti se odpira še vprašanje, hmm, kolaboracije:

Delo ima še vedno precej izvrstnih kadrov, tako novinarjev kot tudi fotografov. Delo z njimi je bilo v užitek in veselje. Žal pa tistim kolegom, ki so zoper svoje sodelavce kolaborirali z upravo, ni mogoče priskrbeti dovolj mila, da bi si z njim lahko očedili svoje umazane roke.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

https://vezjak.com/2016/01/22/delov-novi-odgovorni-urednik-in-pozitivna-kultura-odpuscanj/

https://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

Demokracija odpuščanja Delo Karba

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Naši napori bodo šli v smeri, da bo Delo še naprej vodilno pri kreiranju dobrih vsebin na vseh digitalnih platformah in v tisku ter da se bo razvijala pozitivno naravnana kultura znotraj hiše.

Gregor Knafelc je novi Delov v.d. odgovorni urednik. Diplomirani univerzitetni komunikolog, očitno preverjen kader lastnikov, s strani katerih je tudi prišel in bil nastavljen. Uspelo mu je, navzlic zakonu, čudežno preskočiti mnenje novinarskega kolektiva ali se mu predstaviti s svojim programom.

Če po čem prepoznamo piarovce in delavce v stikih z javnostmi, je njihova pogosto nenavadna raba jezika. Nič čudnega, njihova naloga je največkrat, da prikrivajo, zaljšajo, rešujejo, napihujejo in sploh sadijo rožice.

Negativna kultura

V času, ko v javnem prostoru Delo slovi predvsem po odpuščanju novinarjev, v naznanitvi odgovornega urednika Knafelcu pripišejo cilje, kot je»pozitivna naravnana kultura znotraj hiše«. Kultura česa in čigava? Kdo je nekulturen, kaj je to negativna kultura, v čem se kaže?

Knafelc urednik Delo

Se opis ‘pozitivna kultura’ nanaša na slabo klimo, ki je nastala v črni vdovi po tistem, ko je uspelo lastniku, g. Petriču in FMR, s svojimi ukrepi ustvariti takšno, da v njej vladajo tesnoba, nezaupanje, strah in obup? Če je to referenca kulture, potem je Knafelc slaba izbira – lastnikov preverjeni kader na tem mestu razpoloženja pač ne bo izboljšal. Ga ne more.

Če je opis mišljen kot graja, kot žuganje zaradi slabega stanja, negodovanja in slabih odnosov, potem poziv k nekakšnemu dvigu kulture zveni zlovešče ali celo cinično. S tem pa ni mišljen kot resna obljuba.

Nasprotna stran

DNS je ob imenovanju izrekel veliko zaskrbljenost in očitka proti Knafelcu opremil z dvema deskripcijama:  omenjeni piarovec je brez novinarskih in uredniških izkušenj, razen tega »prihaja v uredništvo nekdo iz ‘nasprotne strani’, ki je doslej v medijih ščitil izključno interese svojih strank«.

Po njihovem mnenju gre za »nerazumno, neodgovorno, poslovno in napačno odločitev, ki kaže, da ima nov lastnik Dela velike težave s temeljnim razumevanjem vloge medijev v demokratični družbi.«  Še več, odločitev lastnikov interpretirajo kot »tudi kot poskus vpliva na uredniško politiko in novinarsko avtonomijo«.

Podobno stališče je delil Marko Milosavljevič, medtem ko se je Dejan Verčič odločil stopiti novemu uredniku v bran.

Dejan Verčič novi urednik Dela Knafelc

Strinjam se z mnenjem DNS. V situaciji, ko se na zelo aroganten način odvijajo prestrukturiranja lastnika, ki ni pokazal niti svoje človeške plati v komunikaciji z delavci, je prihod preverjenega lastniškega kadra na takšno mesto zgolj nadaljevanje in poglabljanje surovega delovanja lastnika, ki tudi v tem koraku dokazuje, da ne dojema posebnosti v poziciji medijev, sploh ne Dela, njihove izredne družbene vloge, ne specifičnega statusa novinarstva.

Kot da v družbi FMR ne bi niti razumeli, da s svojimi slonjim pristopom v trgovini s porcelanom delajo neposredno škodo samemu sebi in si zmanjšujejo ugled. In če je, kot pravijo, v nakupu in prestrukturiranju Dela omenjeni Knafelc že doslej sodeloval, je to tako rekoč jamstvo, da se na novem mestu urednika pač ne more izkazati.

Kronike odpuščanj

Nobenega dvoma ni, takšne so napovedi, da bo sodeloval pri novih letošnjih odpuščanjih. Ki jih, kot sem že nakazal, spremlja precejšen novinarski molk, boleča nesolidarnost. Marijan Zlobec postaja kronist odpuščanj novinarjev na Delu. V žanru, ki je edinstven v slovenskih razmerah in v katerem je on edini novinar, kar jih pomnim, ki si je nadel tovrstna mašniška oblačila.

Zlobec Agata Tomažič

Seveda ne gre spregledati motivacije: tudi sam je bil novinar Dela, predčasno upokojen. V primeru odpustitve Agate Tomažič je storil korak dlje: ker gre za njegovo bivšo kolegico z uredništva, je zapis nadgradil v skorajda reportažo, v katero je vključil tudi njena stališča in pričakovanja zdaj, ko je odpuščena. Njegov blog počasi že učinkuje kot kot almanah novinarskih stisk, a tudi specifičnega ozračja, in pridrži zrcalno podobo neznosne indiference in hkrati nemoči celotnega ceha.

Predvsem se je Zlobec razpisal omenjeni turobni klimi v hiši, ki ubija iskrivega duha, oziroma o novih lastnikovih zamislih, kakšno naj bo videti administrativno delo novinarja po njihovi meri:

Da ne bo pomote: moja kritika, če ni ustrezneje uporabiti bolj nevtralnega izraza ugotovitev, ne leti na kolege, katerih intelekt se z leti ni prav nič zmanjšal, merim predvsem na odločitve in odnos vodilnih, ki jim je v kolektivu sčasoma uspelo skoraj popolnoma zamoriti iskrivega duha in subverzivno noto, ki naj bi bili sicer nepogrešljiva značajska lastnost slehernega novinarja. In ko uporabim besedo novinar (ali novinarka), mislim na tisti njen pomen, ki se je danes že porazgubil: človek terena, nekdo, ki ima oči in ušesa ves čas na pecljih, na lovu za novo zgodbo, ki jo bo ponudil bralcu v berljivi, spoštljivi obliki.

Novinarstvo, kakršno si predstavljajo novi lastniki, je žal vse bolj sedenje za računalnikom in kompiliranje vesti s spleta. Le genialcu bi v tako skromnih razmerah lahko uspelo prepričati bralstvo, naj se pomudi pri njegovem zapisu ali zanj celo odšteje kaj denarja. A genialec bi se – naj mi bo oproščeno za to pritlehno, materialistično opazko – na daleč ognil delodajalcu, ki bi mu iz meseca v mesec zviška metal nečastno plačilo, češ bodi hvaležen, dokler še premorem toliko milosti, da te hranim s pomijami. Ne le genialec, vsak količkaj razsoden človek bi raje unovčil svoj talent pri kom, ki mu pogled nese v prihodnost dlje kot tri mesece in pridnega delavca pošteno nagrajuje. Ja, taki še obstajajo.

Večno vračanje istega

Zlobčevo blogerstvo o novinarstvu me spominja na moja lastna ignorirana naprezanja deset let nazaj. In ves ta čas. Le da je takrat po domačih medijih haral Janšev škorenj, voljnost novinarjev je bila velika, šokantna nesolidarnost tudi.

Novinarska peticija še danes velja za eksces, odvečno etično dejanje – pravzaprav so iz nje nastali fenomeni, kot je Steinbuchova antipeticija, Združenje novinarjev in publicistov, brezplačniki, novi in novi Janševi mediji, Media Polis z 20 milijoni evrov in Milojka Balevski, aktualna Večerova kolumnistka in smučarska kolegica eks-predsednika DNS. Vse tisto, skratka, kar je danes še kako živo po zaslugi istih novinarjev in njihovih funkcionarjev. Volje po katarzi, niti izboljšanju stanja, v resnici nikoli ni bilo nobene. Prej afirmacija in večno vračanje istega.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

https://vezjak.com/2015/12/30/dogajanje-na-delu-med-odpuscanji-in-sporazumnimi-razhodi/

https://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

Zgodovina odpuščanj na Delu se ponavlja

Osem let nazaj je po Delu hodil politični škorenj, danes novinarji in zaposleni trepetajo pred lastniškim. 24. aprila 2007 sem na svoji strani poročal o skupščini Sindikata novinarjev Slovenije o statusu honorarnih sodelavcev in razmerah v časopisni hiši Delo:

Na skupščini Sindikata novinarjev Slovenije, kjer je bila sicer osrednja tema pogovorov finančno stanje sindikata, so se člani na kratko dotaknili tudi problemov v različnih medijskih hišah. Kot problematične so izpostavili status honorarnih sodelavcev, nezaposlovanje novinarjev, ki v hiši delajo honorarno že mnogo let, a nimajo diplome, ter status samostojnih in svobodnih novinarjev. Mija Repovž pa je opozorila na stanje v časopisni hiši Delo, kjer se je število novinarjev zmanjšalo za 10, prav tako pa potekajo nekateri sodni postopki, saj novinarji niso videli druge poti – tu je omenila dopisnika Matijo Graha, Vesa Stojanova, Janka Lorencija. Sindikat novinarjev Dela je sicer v petek predsedniku uprave Danilu Slivniku poslal protestno izjavo. Kot je povedala Repovževa, obstaja možnost, da se bodo stvari na Delu še zaostrile in da bo prišlo še do kakšnih odpuščanj.

Odpuščanja se nadaljujejo, molk novinarjev pa je morda še večji. Številke predvidenih odpustitev so zrasle. Kot že povedano, čast novinarstva glede tega rešuje Marijan Zlobec, upokojeni novinar Dela, na svojem svežem blogu.

Zlobec Petrič

O dogajanju v »črni vdovi« in sanacijskih ambicijah lastnika Stojana Petriča je pribeležil nekaj pomenljivih ocen o dogajanju:

Kaj je dobro poslovanje v medijih, je vprašanje, na katerega niti  približno  ni znal odgovoriti bivši lastnik Dela Pivovarna Laško z Boškom Šrotom, ki je naredil toliko kriminalnih dejanj, da se jih ne da našteti. Časopisu Delo pa je z od njega zahtevanim jemanjem visokih bančnih kreditov za svoje potrebe, ne pa za razvoj Dela, povzročil nepopravljivo in trajno škodo, o čemer Delo samo ni smelo nikoli pisati, tako kot ne bo smelo pisati o svojem novem lastniku.

Novi lastnik Stojan Petrič ima predvsem cilj ustvariti dobiček na račun zmanjšanja novinarskega kadra in posledično osiromašenja v časopisu izraženih vsebin ter ukinjanja vsega, kar ni takoj in čisto rentabilno, o čemer govori s prvim januarjem ukinitev mesečnika Delo de Facto in s tem v smeti vrženih 2400 naročnikov, zgodaj spomladi pa sledi še ukinitev Pogledov, torej obeh publikacij zahtevnejših vsebin.

Stojan Petrič praktično ne pozna nobenega Delovega novinarja in ga to niti ne moti, saj je lastnik in potemtakem s svojim premoženjem lahko prosto razpolaga. V zelo kratkem času mu je uspelo preregistrirati Delo in s tem pripraviti zakonsko podlago za odpuščanje novinarjev in drugih zaposlenih, za kar bo izkoristil kar notranje sile v hiši v obliki predsednice uprave, odgovorne urednice in uredniškega kolegija. Oni bodo pridni ter poslušni, ohranili bodo nadpovprečno visoke plače in se jim ne bo nič zgodilo… Tlačili bodo navzdol, morda celo sposobnejše od njih. Uprava Dela je uvedla obvezno novinarsko normo 1300 vrstic na mesec (več kot 43 objavljenih strani), sledi žigosanje prisotnosti na delu v sami hiši Delo; novinarji bodo v službi le tedaj, ko bodo sedeli za računalnikom! Že sedaj se morajo na list papirja vpisati, kdaj so prišli “v službo” in kdaj odšli.

Mi pa bomo dodajali seznam odpuščenih ali na cesto vrženih novinarskih kolegov: Erika Repovž (gospodarska redakcija), Ljubo Vukelič (uredništvo fotografije), Jelka Šutej Adamič in Maja Megla (kulturna redakcija). Tu ne omenjam odpuščenih pogodbenih sodelavcev, na hitro upokojenih novinarjev (Milan Vogel, Slavko Pezdir, Marijan Zlobec, Gregor Pucelj…) in tistih, ki so spričo nevzdržnih razmer ali ponižanj dali odpoved sami (kot Peter Kolšek, ki je bil kot urednik Književnih listov degradiran v navadnega novinarja, dokler ni odšel na Zavod in tam dobival minimalni prispevek do upokojitve).

Pogoji za razvoj “neodvisnega in raziskovalnega novinarstva” se na Delu uresničujejo z bliskovito naglico, a le z eno napako; Stojan Petrič je vstopil na ljubljanskem peronu na napačen vlak (kar mimo grede rečeno spričo katastrofalnih razmer na Slovenskih železnicah niti ni presenetjivo). In ker je na njem zaspal, ne ve, da ga pelje v nasprotno smer!

Česa nas uči ta zgodba, ob že omenjenem vznemirljivem psihološkem suspenzu in strahu novinarjev, ki se ne želijo postaviti zase?

Predvsem je nedoumljivo po eni strani, kako malo piarovskih znanj ima sam lastnik, ki se je očitno odločil, da svojih ravnanj v Delu javnosti ne bo pojasnjeval. S tem objektivno dela škodo mediju, ki ga je kupil, in sebi kot poslovnežu. Ni čisto jasno, ali morda ne gre za to, da ga novinarji o načrtih v Delu ne znajo niti povprašati – ob tem mislim seveda ne vse druge medije, ki jih v državi premoremo.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

Bog na Delu in novinarska tišina

Bo Bog rešil Delo? Vsaj tako premišlja Marijan Zlobec, njihov upokojeni kulturni novinar, na svojem FB profilu, kjer je na križ prilepil ustrezen napis in fotografijo objavil.

Neposreden razlog njegovega spraševanja in naslavljanja Boga? Resen, odpuščanje novinarjev na kulturni redakciji. V tem hipu dveh njunih kolegic: Maje Megla in Jelke Šutej Adamič.

Bog reši Delo Zlobec

Zlobec je po novem bloger – na Delu so mu celo zaželeli uspešno nadaljevanje pisanja zdaj, ko je v pokoju, in objavljenemu prispevku o njegovi novi blogerski poti namenili precej hecen naslov, vreden kakšne posebne obravnave (spodaj).

Sam je nedavno, ob istem zapisu o odpuščanjih, spregovoril o »onemogočanju« objav v svojem časopisu, ob tem pa pesimistično najavil, da v naslednjem letu, ki se začenja čez nekaj dni, sledi še bistveno večji val zmanjšanja števila Delovih novinarjev, domnevno okoli 70:

Marijan Zlobec,

nekdanji sočlan Kulturne redakcije Dela, ki mi je bilo s 1. septembrom prav tako onemogočeno  še naprej objavljanje  po mojem skoraj  štiridesetletnem delu pri Delu, a s to razliko, da sem že v pokoju, kar pa za nekdanji kolegici ne velja in sta na hudi življenjski preizkušnji, tako kot nekateri drugi pred tem že odpuščeni novinarji Dela. Medtem je že vsem na Delu bilo sporočeno, naj se pripravijo, ker jih  bodo s prvim januarjem začeli še bolj množično odpuščati; menda kakih sedemdeset. Pripravlja pa se še ukinitev slovite in po vsej državi cenjene in uporabljane Delove Dokumentacije.

Kar je resnično presenetljivo v tej žalostni zgodbi o novih odpuščanjih je popolnoma vodotesna, tako rekoč simptomalna tišina cehovskih kolegov.

Zlobec na wordpressu Delo

Saj ne, da bi me takšna nesolidarnost kaj prida presenetila, zame je pričakovana: detektiram jo – podobno izrinjeno kot Zlobec – in se o njej sprašujem že vrsto let. Obstaja pa dober razlog, zakaj je to pot verjetno šla čez rob, sploh v perspektivi ocene možnosti, da smo priča uverturi; rušilni val bojda šele prihaja.

Poglavitni zastavek Zlobčevega zapisa namreč ni zgolj informacija, temveč – ne da bi to želela biti – precej ekskluzivna objava protestnega pisma v podporo omenjenima novinarkama z impresivnim naborom podpisnikov. Ki opozarjajo na posledice krčenja kulturnih vsebin pri časopisu in apelirajo na vodstvo časopisa, naj ne izvaja medijske marginalizacije kulture, naj ne postavlja interesa kapitala pred interese kulture.

Zato kot ustvarjalci svarijo pred domačo kulturno politiko, ki »naše delo vse bolj ocenjuje po nominalnih kazalcih, po ustvarjenem prihodku, številu obiskovalcev in medijskih odzivih«, s čimer je kulturnim delavcem onemogočeno pridobivanje sredstev za kulturo. Pismo, v celoti dostopno na Zlobčevi spletni strani, govori o »družbi brez prihodnosti«, o nujnosti kvalitetnega kulturnega poročanja o raznovrstni ustvarjalnosti, razstavah, predstavah in prireditvah v Sloveniji in tujini, seveda pa poimensko pledira proti odpustitvi obeh novinark in izraža skrb za kvaliteto in ugled, hkrati pa strah pred ugasnitvijo prostora za kulturo.

Z vsem zapisanim se je mogoče strinjati, tudi seznam podpisnikov iz kroga delavcev v kulturi, teoretikov, predstavnikov institucij ali nevladnih organizacij je res izjemno impresiven in obsežen, nenazadnje je na njem celo razvpiti Slavoj Žižek. A novinarjev ni prepričal.

Zakaj vse to omenjam? Ker v treh dnevih, do tega trenutka, niti po obsežnem preiskovanju vseh slovenskih medijev in celo širše nisem našel niti enega priložnostnega zapisa ne o odpuščenih novinarkah in še manj o omenjenem protestu. Zapis na blogu nekdanjega novinarja je res edino, kar imamo. Toda drugje? O kakšen odzivu Društva novinarjev Slovenije lahko samo sanjate. Tak molk se zdi resnično simptomalen: mar na koncu ne zadeva zgolj odpuščenih novinarjev, temveč potencialno stanje kulture v celoti?

Omenjeno dejstvo je najboljši dokaz kronične novinarske nesolidarnosti – pri čemer je takšna označba najbrž premila. Če namreč novinarji zelo dobro vedo, da so lahko jutri na vrsti sami, bi pričakovali refleksno odzivnost že iz eksistenčne nuje. Morda lahko razumemo, da kakšne posebne moči ali vpliva njihova samozaščitniška protestna gesta ne bi imela. Ko pa povsem umolknejo, ni opravičila. Njihova gesta ni samo nesolidarna, je tudi neracionalna. Nihče jih ne more bolj uničiti, kot se lahko sami – in to celo ob privilegiju najmočnejšega orožja, ki je njihovo delovno sredstvo.

Ampak kaj bi s tem: ko so politični škornji Janševih hlapcev »harali« po Delu, Večeru, Primorskih novicah, STA, RTV Slovenija in drugod, so molk prav tako razumeli kot svojo eksistenčno dolžnost. Izjem skoraj ni bilo. Lahko bi naštevali dalje. Seveda se jim ta preživetvena drža na dolgi rok ne bo obrestovala.

Po drugi strani bi morali, če so profesionalni, preprosto pisati o vsem bistvenem – tokrat pač o situaciji v lastnih vrstah in obstoju protestnega pisma, če se že osebno strinjajo z odpuščanji ali so presodili, da dogodek ni tako bistven. Vendar jih ne prvi in ne drugi motiv nista spravila v pogon.

Naj se za trenutek povrnem še k argumentu iz pisma, ki se v bistvu glasi takole: »Ko ugasne medijski prostor za kulturo, ugasne tudi kultura.« Z njim se lahko strinjam. Živimo v izključno medijsko posredovani stvarnosti. Na podobno logiko sam opozarjam že desetletja, žal nikoli ni imel posebnega seznama podpornikov.

Če namreč pogledamo, kam novinarstvo medijsko uvršča družboslovna in humanistična prizadevanja, brž ugotovimo, da bi jih v principu moralo v kulturne rubrike. Drugam v časopisju ne spadajo. Vendar sta pretežno ti. intelektualna kultura ali npr. filozofija večna brezdomca. Na moja ustrezna opozorila npr. v časopisu Večer, že pred skoraj dvema desetletjema in vse do danes, sem dobil preprost odgovor, ki se ga je tamkajšnja kulturna redakcija vsa leta strogo držala: takšni ne sodite k nam. (O prepovedih, namenjenih moji malenkosti, raje ne bi.)

Čeprav se sorodni očitki ali pomisleki, usmerjeni na kulturne redakcije, zelo enostavno in na brzino odpravijo z razlago o nekakšnem »kalimerstvu« in boju za svoje vrtičke, se bojim, da je po analogiji zgornji argument veljaven tudi v tem primeru. Nekdo zelo zlohoten bi lahko z istim kalimerovstvom odpravil tudi očitek zgornjih podpisnikov v podporo novinarkama, češ skrbi vas le vaša medijska prezenca. Ne, posledice so res substancialne, ko ugasne prostor za intelektualno delo, kritiko ali filozofijo, ugasnejo tudi filozofija, kritika, humanistika itd. In končno kultura v celoti. Naj uporabim ime podpisnika zgornje peticije kot paradigmo: če bi mediji ne pisali o Slavoju Žižku, bi njegove podobne javnega intelektualca in filozofa pač ne bilo.

Medijska krajina pri nas je specifična in brezobzirne kapitalske logike bodo povzročile več škode kot v kakšni državi z več prebivalci, kjer na trgu npr. časopisi vsaj malce lažje preživijo. Kaj bodo storili novinarji, ko bo prišlo do množičnih odpuščanj, seveda ne vemo. Da se slutiti, da posebej niso voljni nasprotovati. Morda bodo kakšni nato postali tudi blogerji, pisali zastonj, zgolj za dušo, in se posledično sprijaznili z bistveno manjšo branostjo. Welcome to the club. Začetne težave, ne na strani novinarjev in ne na strani kulture, pa to ne bo rešilo.

Več:

https://vezjak.com/2015/09/01/odstop-urednikov-vecera-ki-ga-ni-bilo/

https://vezjak.com/2014/06/25/vecer-civilna-druzba-in-vratarjenje/

https://vezjak.com/2015/09/03/novinarski-protestniki-s-selotejpom-na-ustih/

https://vezjak.com/2015/05/07/kdo-so-bili-torej-vecerovi-cenzorji/

https://vezjak.com/2012/05/12/novinarstvo-med-nesolidarnostjo-in-ekscesnostjo-primer-mmc/

https://vezjak.com/2011/08/08/dns-odgovarja-mmc-rtv-izvajate-orkestrirano-politizacijo-primera-brez-osnovnih-elementov-solidarnosti/

Marijan Zlobec naslovnica blog

Roka priletne dame

»Morda je to njeno največje delo doslej. Seveda se šalim, vendar je ta njena gesta vsega spoštovanja in ovacij vredna. Marijan Zlobec je najbolj tečen slovenski novinar, obseden s samim sabo in svetovno krivico, ki se mu godi. Včeraj pa mu je Svetlana primazala eno, lahko rečem, v imenu nas vseh. Bravo, babi!«

No, takšne ovacije je požela babi Svetlana Makarovič v enem izmed prvih komentarjev pod vestičko na javnem servisu RTV Slovenija. Zelo tipično. Zgodba o tem, kako je kultna kulturna ustvarjalka na vrhuncu svoje slave na ulici napadla, popljuvala in oklofutala nič hudega slutečega Delovega novinarja in mu za povrh zbila še očala, je završala skozi medije in večinoma požela ovacije. V glavnem so vsi dejali: simpatično, celo bravurozno. Svoje navdušenje so težko pritajili in ni ga skrivala niti akterka dejanja, ki si je menda s tem po devetih letih končno dala duška in bo zdaj bolje spala.

Njena samoocena občutkov ob tem (»Tudi poetično je bilo!«) in poskus samoopravičila za napad (»Brez vzroka se roka priletne dame ne vzdigne.«) povesta vse o končnem zadovoljstvu in menda dobrih razlogih. Razen redkih izjem, ažurnih v uvrščanju pisateljice v velik predal »zmešanih levičarjev«, na katerem je enako velika etiketa vseh, ki niso primerni na politični in ideološki podlagi, so se geste poklonov kar vrstile. Dobil je, kar je moral, so dejali. Že ne brez razloga, saj gre vendar za roko priletne dame, ki se ne dvigne zaman.

Novinarka Večera Petra Vidali je promptno napisala, da bi se dejanje »zdelo legitimno, a le če bi pri tem ostalo«. No, to. Napako je Svetlana menda storila, ker je vročo novico o svojem obračunu odhitela zaupat medijem.

makarovič zlobec klofuta MMC

Smo s takšnim rezoniranjem lahko zadovoljni? Bolj malo. Kako legitimni so fizični napadi na ulici in ali bi jih smeli upravičevati? Ter s čim? Ali pa so včasih takšni, torej legitimni, drugič ne? In od česa je to odvisno? Morebiti le od slabih, nezaželenih posledic, do katerih bi prišlo? Smejo nekateri stegniti roko, drugi spet ne? Quod licet Iovi, non licet bovi? Zdi se, da so standardi naših moralnih presoj tu padli na celi črti.

Naša ocena moralnosti takšnega tipa dejanja ne bi smela biti odvisna od akterjev, tudi ne od vsebinskih razlogov in tudi ne od fizičnih posledic, ki bi jih zaznali po napadu. Če bi slednje že bilo za koga kakšna težava, bi nam moral pojasniti, kje je prava meja: smo lahko zadovoljni nad roko priletne dame, dokler ni uspela novinarju izbiti niti enega zoba, in bi bili malo manj (ali pa tudi ne), če bi mu ga? Kaj bi porekli, če bi mu izbila dva, tri, štiri ali kar vse po vrsti? Kje bi se začelo in kje končalo naše odobravanje?

Bolj kot moralni vidik zgodbe se mi zdi vznemirljiv socialni. V Delu smo dan po napadu na tretji strani prebirali vest kar med notranjepolitičnimi novicami. Brez komentarja, brez sodbe, brez vrednostne presoje. Ni se jim zdelo vredno braniti niti svojega novinarja. Še bolj je zanimiv socialni register dogodka. Torej tega, kdo v naši ljubi deželici Slovenceljev, kot bi rekla usta priletne dame, kaj sme in kdo ne. Ali socialnih preferenc do različnih profilov ljudi: recimo, ali smejo kulturniki klofutati nekaznovano, kar nam, običajnim državljanom, pač ni dovoljeno? Smejo pljuvati ženske, moški pač ne? Imajo dovoljenje dame, ne pa tudi gospodične? Kakšnega spola morate biti, da si dovolite klofuto?

Na drugi strani, čisto na koncu, so še tako imenovani razlogi. Dobri in slabi. Kateri vsebinski povod je dovolj dober, da vas napade priletna gospa? In kateri, da boste v družbi obveljali za revo, ki bi storila napako, če bi se kot napadena branila ali celo vložila tožbo?

Novinar je namreč ni vložil. Z izmišljenim argumentom, češ da nima prič. Ampak priletna dama, kot pravi zase, je priznala, ponosno in pred mediji, kaj je storila. Težko je verjeti, da bi na sodišču kasneje lagala. Novinar torej prič ne rabi. S tem je le razgalil svojo veliko zadrego. Ki je bila v tem, da je davnih devet let nazaj v nekem komentarju opozoril na njeno nenačelnost – umetnica je tedaj odklonila Prešernovo nagrado, ne pa tudi pokojnine za zaslužne državljane, ki je posledica nagrade. Ali nekaj takega. Kar itak ni pomembno. Kajti nobenega pametnega razloga ni, s katerim bi njeno dejanje klofutanja lahko legitimirali.