::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Roka priletne dame

»Morda je to njeno največje delo doslej. Seveda se šalim, vendar je ta njena gesta vsega spoštovanja in ovacij vredna. Marijan Zlobec je najbolj tečen slovenski novinar, obseden s samim sabo in svetovno krivico, ki se mu godi. Včeraj pa mu je Svetlana primazala eno, lahko rečem, v imenu nas vseh. Bravo, babi!«

No, takšne ovacije je požela babi Svetlana Makarovič v enem izmed prvih komentarjev pod vestičko na javnem servisu RTV Slovenija. Zelo tipično. Zgodba o tem, kako je kultna kulturna ustvarjalka na vrhuncu svoje slave na ulici napadla, popljuvala in oklofutala nič hudega slutečega Delovega novinarja in mu za povrh zbila še očala, je završala skozi medije in večinoma požela ovacije. V glavnem so vsi dejali: simpatično, celo bravurozno. Svoje navdušenje so težko pritajili in ni ga skrivala niti akterka dejanja, ki si je menda s tem po devetih letih končno dala duška in bo zdaj bolje spala.

Njena samoocena občutkov ob tem (»Tudi poetično je bilo!«) in poskus samoopravičila za napad (»Brez vzroka se roka priletne dame ne vzdigne.«) povesta vse o končnem zadovoljstvu in menda dobrih razlogih. Razen redkih izjem, ažurnih v uvrščanju pisateljice v velik predal »zmešanih levičarjev«, na katerem je enako velika etiketa vseh, ki niso primerni na politični in ideološki podlagi, so se geste poklonov kar vrstile. Dobil je, kar je moral, so dejali. Že ne brez razloga, saj gre vendar za roko priletne dame, ki se ne dvigne zaman.

Novinarka Večera je promptno napisala, da bi se dejanje »zdelo legitimno, a le če bi pri tem ostalo«. Napako je Svetlana menda storila, ker je vročo novico o svojem obračunu odhitela zaupat medijem.

makarovič zlobec klofuta MMC

Smo s takšnim rezoniranjem lahko zadovoljni? Bolj malo. Kako legitimni so fizični napadi na ulici in ali bi jih smeli upravičevati? Ter s čim? Ali pa so včasih takšni, torej legitimni, drugič ne? In od česa je to odvisno? Morebiti le od slabih, nezaželenih posledic, do katerih bi prišlo? Smejo nekateri stegniti roko, drugi spet ne? Quod licet Iovi, non licet bovi? Zdi se, da so standardi naših moralnih presoj tu padli na celi črti.

Naša ocena moralnosti takšnega tipa dejanja ne bi smela biti odvisna od akterjev, tudi ne od vsebinskih razlogov in tudi ne od fizičnih posledic, ki bi jih zaznali po napadu. Če bi slednje že bilo za koga kakšna težava, bi nam moral pojasniti, kje je prava meja: smo lahko zadovoljni nad roko priletne dame, dokler ni uspela novinarju izbiti niti enega zoba, in bi bili malo manj (ali pa tudi ne), če bi mu ga? Kaj bi porekli, če bi mu izbila dva, tri, štiri ali kar vse po vrsti? Kje bi se začelo in kje končalo naše odobravanje?

Bolj kot moralni vidik zgodbe se mi zdi vznemirljiv socialni. V Delu smo dan po napadu na tretji strani prebirali vest kar med notranjepolitičnimi novicami. Brez komentarja, brez sodbe, brez vrednostne presoje. Ni se jim zdelo vredno braniti niti svojega novinarja. Še bolj je zanimiv socialni register dogodka. Torej tega, kdo v naši ljubi deželici Slovenceljev, kot bi rekla usta priletne dame, kaj sme in kdo ne. Ali socialnih preferenc do različnih profilov ljudi: recimo, ali smejo kulturniki klofutati nekaznovano, kar nam, običajnim državljanom, pač ni dovoljeno? Smejo pljuvati ženske, moški pač ne? Imajo dovoljenje dame, ne pa tudi gospodične? Kakšnega spola morate biti, da si dovolite klofuto?

Na drugi strani, čisto na koncu, so še tako imenovani razlogi. Dobri in slabi. Kateri vsebinski povod je dovolj dober, da vas napade priletna gospa? In kateri, da boste v družbi obveljali za revo, ki bi storila napako, če bi se kot napadena branila ali celo vložila tožbo?

Novinar je namreč ni vložil. Z izmišljenim argumentom, češ da nima prič. Ampak priletna dama, kot pravi zase, je priznala, ponosno in pred mediji, kaj je storila. Težko je verjeti, da bi na sodišču kasneje lagala. Novinar torej prič ne rabi. S tem je le razgalil svojo veliko zadrego. Ki je bila v tem, da je davnih devet let nazaj v nekem komentarju opozoril na njeno nenačelnost – umetnica je tedaj odklonila Prešernovo nagrado, ne pa tudi pokojnine za zaslužne državljane, ki je posledica nagrade. Ali nekaj takega. Kar itak ni pomembno. Kajti nobenega pametnega razloga ni, s katerim bi njeno dejanje klofutanja lahko legitimirali.

Povzeto po: http://zofijini.net/mediji_roka/

Information

This entry was posted on 15/06/2009 by in argumentacija, mediji, radio and tagged , , , .
%d bloggers like this: