::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kako rešiti ministra in pojamrati o Slovencih

Kako razumeti, morda celo misliti komunikacijsko polomijo z napisom, ki ga je za emblem svojega zagovora finančnega ministra postavil, celo dobesedno, Miro Cerar?

Slovenec sem ne jamram

Nesporno gre za bizaren piarovski in komunikacijski zdrs, pri katerem ni čisto prepoznavno, kaj je želel doseči. Prej je videti, kaj je z njim dosegel: posmeh pri državljanih, po socialnih omrežjih in delu medijev. Kontraproduktivni kiks skupaj z njegovimi nerodnimi pojasnili bolj kot kaj drugega nakazuje, da se je znašel v skorajda psihološki stiski.

Če poskušamo misliti njegov moto »Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve«, naletimo na dvojno težavo. Kako dešifrirati semantiko preprostega natiskanega napisa, postavljenega med njega in novinarje? Je bil potiskan papirček mišljen kot pomožno sredstvo, s katerim bo svoje prazno in zrežirano reševanje ministra Dušana nadgradil v populistično duhovičenje in kvazi moraliziranje o narodovem značaju? Je poskušal z njim malce preusmeriti pozornost, ker je vedel, da njegov zagovor ministra ne bo dobro sprejet? Se je sploh s kom posvetoval o takšni gesti?

Moto je sestavljen iz treh misli in bolj zreducirano zgoščen ne bi mogel biti: vsaka je zaokrožljiva v en stavek in vsak od tem ima le po dve besedi. Zadnji dve sta povezani, med njima je vejica. Prva dilema je torej: v kakšnem oziru je Cerar elemente mislil skupaj? Je ideja v tem, da moramo povezati Slovenca, jamranje in iskanje rešitev v eno celoto, referirata drugi dve misli na »krvno sliko« Slovenca, kot si ga po novem predstavlja? Zelo verjetno.

Da polnokrvni Slovenec ne jamra, temveč išče rešitve, je Cerar premišljeno napisal na obe strani papirja. Po tistem, ko se je prvi novinar le opogumil in proti koncu konference vprašal, kaj točno pomeni razstavljeno bizarno sporočilo pred njim, je sledil še bolj bizaren odgovor: napis je obrnjen na obe strani, je dejal in pojasnil, da velja tudi zanj. Da ni sporočilo zgolj slovenskemu narodu, temveč tudi njemu: tudi on je Slovenec, ki ne sme jamrati.

Cerar Slovenec sem

Vsebinsko ga je razložil s še enim emfatičnim sklicevanjem: »To je naša prihodnost, če bomo šli v tej smeri, imamo prihodnost. To je moje sporočilo.«

Skratka, velja si prebrati, velja analizirati: na tem skromnem lističu je zapisana naša skupna prihodnost.

Kritika slovenstva

Germanizem »jamranje« je pogovorni izraz, zato je že po sebi redko uporabljen kot atribut slovenskega značaja. Nemški glagol »jammern« pomeni stokati in tarnati – toda kaj ima to opraviti z očitki dvema ministroma, Mramorju in Makovec Brenčič, ter prejemanjem nezakonitih dodatkov za stalno pripravljenost?

Bržkone je najverjetnejša razlaga iz konteksta konference, da kritizirano »jamranje« neposredno referira na »poskuse odstavljanja njegovih ministrov« – torej očitke njegovi ministrski ekipi dojema na tak podcenjujoč način.

V svojem nastopu je namreč na neki točki, že na robu izgubljenih živcev, Cerar ponovil neko novinarsko vprašanje in ga po svoje nadgradil. »Rušijo mi vlado, dobro ste rekli«. In pri tem navedel sindikate, občine, policijo.

Ko je začutil, da je njegova ocena prehudo konspiratološka, se je nekolikanj popravil. Zakaj in kako je rušenje vlade mogoče preoblikovati v diagnozo o jamranju Slovencev, ni čisto doumljivo, nekaj pa je le: te vrste kritika slovenskega narodnega značaja je močno nekorektna, ker tak značaj, tudi če je točno opisan, z očitki enostavno nima nič skupnega.

Interesi republike nad jamrarijo

Cerarjevo zapletanje v protislovnost najlažje razumemo, če pogledamo razlog, s katerim je pospremil očitno zrežirani in vnaprej dogovorjeni ponujeni odstop ministra. Razlog je »interesni«, tako rekoč državotvoren:

Ne sprejemam odstopa ministra Mramorja, saj bi odstop škodil interesom Republike Slovenije. Z njegovim ključnim vložkom nam je uspelo to, kar prej več let ni uspelo nikomur.

Če po svoje lahko sprejmemo premierjevo rezoniranje, češ imam odličnega ministra in ne morem si privoščiti, da ga odslovim, ima takšna navedba, kot je opozoril že Gorazd Kovačič, eno občutljivo napako: z njo je premier pokazal na nenavadno vago med razlogi, ki jih je Mramor ponudil kot razlog odstopa (»izgubljeno zaupanje državljanov«) in tistimi, ki se mu zdijo močnejši od teh (»interesi Republike Slovenije«).

V praksi to pomeni, da je zaupanju tujine, Bruslja in mednarodnih političnih in finančnih krogov dal prednost pred zaupanjem državljanov.

Ko imate predsednika, ki na ta način dezavuira voljo in prepričanje državljanov, ste nesporno stopili na nevarna pota. Izneverili ste se osnovam demokracije – ja, to je naslov priročnika, ki ga je spisal Cerar – in smisel ljudske volje podredili nekim nujno abstraktnim, od ljudstva neodvisnih zahtevam gospodarskih ali birokratskih centrov moči.

V tem smislu Cerar ne more reči »Slovenec sem«, ker volje Slovencev ne upošteva. Ne more reči niti, da ne jamra, ker je bila njegova defenzivna predstava obrambe ministra točno to: jamranje, kako hudo nam bo, če bo ostal brez Mramorja.

Bistvo njegove tiskovne konference pa je groteskno podobno zreduciral na iskanje zgolj ene rešitve: da mu vlada ne bi začela razpadati.

Od trojnega gesla ni ostalo, razen huronskega smeha, popolnoma nič: premier je kar na licu mesta demonstriral, da je on prvi, ki svojega mota ne jemlje resno.

Cerar jamra 24ur

Information

This entry was posted on 19/01/2016 by in argumentacija, mediji, politika, teorija zarote and tagged , , , .
%d bloggers like this: