::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Zdaj, ko so celo pri Svetu Evrope obsodili Janšev tvit na račun novinark RTV Slovenija Eugenije Carl in Mojce Pašek Šetinc, kar so označili za najvišjo obliko pritiska na novinarje, ko so na nedopustnost žalitev opozorili celo Novinarji brez meja, je morda prišel čas za kratko rekapitulacijo motivov Janševih permanentnih verbalnih napadov na novinarje.

Janša tvit svet Evrope

Njegove pritiske na medije bi lahko v grobem razdelili na realne, konkretne intervencije vanje, dolgo bojevane vojne z njimi s pomočjo npr. državnih lastniškim deležev in nadzornih svetov, kakršnim smo bili priča predvsem v njegovem mandatu 2004 do 2008, ter na tiste druge, diskreditacijske, verbalne, propagandne.

Slednji se kažejo predvsem v oblikah uporabe diskreditacijskega jezika, norčevanjih, žalitvah, smešenjih in v zadnjem času tudi seksizmih. Česar Janša v svoji previdnosti ni uspel izreči v kamere, mu je največkrat uspelo v navidez varnem zavetju tviterja.

Vojna z mediji in novinarska voljnost

Konkretni pritiski in zavojevanja so dosegli svoj vrhunec upora v novinarski peticiji leta 2007, še danes eni največjih Janševih bolečin, ki je ne more pozabiti, pa tudi kontrareakcijo njemu v podporo v Steinbuchovi antipeticiji, ustanovitvi ZNP in nastanku brezplačnikov, ko se je Janša po delnem neuspehu odločil zamenjati strategije neposrednega osvajanja medijev in za eno leto prešel v gverilske taktike delovanja. Nikoli ni priznal, da so bili brezplačniki njegovo finančno in uredniško maslo.

Čeprav še danes zanika svoj neposreden vpliv ali poskus vpliva na medije, pa nikoli ni bilo pravega dvoma, da so bili v njegovem prvem polnem mandatu sprva lastniško in nadzorniško, nato pa uredniško in vsebinsko v večji meri njemu podrejeni naslednji: STA, RTV Slovenija, Delo, Večer, Primorske novice. Kasneje so se jim pridružili še nekateri.

Dolga leta sem kritiziral novinarsko nesenzibilnost in neobičajno solidarnost v odnosu do novega političnega škornja, ki so ga v posameznih kolektivih novinarji preprosto sprejeli kot novo neizbežno dejstvo, brez posebnega upiranja. Vsa čast izjemam, toda bile so preredke.

Kot dober zgled upora žal ne bi mogel izbrati nobenega: na STA so se v veliki meri podredili direktorici Alenki Paulin in odgovornemu uredniku Borutu Mešku, na RTV Slovenija je vladal triumvirat Možina (direktor TV Slovenija), Vasle (direktor Radia Slovenija) in Guzej (generalni direktor), družbo pa jim je delal Stane Granda kot predsednik programskega sveta. Primer Dela je sorazmerno dobro dokumentiran, rokave sta na misiji najbolj zavihala Danilo Slivnik in Peter Jančič.

Na Večeru sta se za predsednika vlade žrtvovala zakonca Milan Predan in Darka Zvonar Predan, pomočnikov ni manjkalo. Na Primorskih novicah so ob pomoči župana Borisa Popoviča delo ob drugih opravili Sergej Škrlj, Tino Mamić in Suzana Zornada Vrabec.

Vendar je bila bolj od navedenih problematična molčeča večina, vdana v usodo, sprijaznjena in indignirana v zelo omejenem obsegu. Dobro dokumentiran je npr. primer uredništva Večera, ki je kolektivno javno zapisalo, da pri njih ni političnih pritiskov in cenzure, čeprav so se v pisarnah istočasno spotikali ob ti. bunkerje.

Predsednik vlade kot dežurni urednik

Kot je za New York Times nekoč povedala njegova državna sekretarka, ki je ob vezani trgovini nakupa Dela v zameno za Mercator stopila na stran Boška Šrota, je Janša dnevno pisaril urednikom slovenskim časopisov in zahteval spremembe naslovov in vsebin. Toda ko je zaradi izgube politične moči in delno vendarle pritiska novinarjev začel upadati njegov neposreden vpliv, je prišel leta 2008 še poraz na volitvah. Glede svojih  strasti v odnosu do njih je za nekaj let bil prisiljen staviti na svoje zveste medijske satelite in novinarske pribočnike, ki so mu še ostali in še ostajajo, dokler se leta 2015 ni odločil za naskok s projektom Nove 24, začel zbirati denar ter prepričevati delničarje v korist nove medijske hiše, ki bo »normalizirala« nenormalno medijsko stanje. Kot izkušeni politik se za nameček zaveda, da se politične bitke danes ne dobivajo brez konstrukcij medijske realnosti – te so odločilne.

Ves ta čas, vsa ta leta, pa je skupaj s svojimi političnimi privrženci nadaljeval s strankarsko diskreditacijo vseh medijev, urednikov in novinarjev, ki so mu slikali neljubo resničnost, za katero je presodil, da ni usklajena s podobo in stvarnostjo, v kateri je on nezmotljivi vladar.

Kalifati in džihad

Velik del intenzivnega diskreditacijskega diskurza je bil vezan na zapise na spletni strani SDS, kjer nikoli ni zmanjkalo stigmatizacij in žalitev, na nastope v parlamentu, različne intervjuje ali medijske pojavitve, nekaj časa tudi na anonimne zapise nekega Tomaža Majera. V njih je vedno znova odkrival zarote, njemu nenaklonjena komunajzarska trobila, »uradne liste tranzicijske levice«, novinarske politkomisarje in Goebbelsove podanike.

Ko je leta 2011 Janša prešel na tviter, je počasi začel odkrivati neslutene propagandne možnosti tega socialnega omrežja in jih s pridom uporabljati. Postajal je vedno bolj drzen, besede so postajala vse težje, novinarjem pa znova običajno ni bilo mar, napade nase so največkrat stoično prenašali brez ugovora. Že leta 2014 je npr. Janša na svojem tviter računu označil Delo za »uradno glasilo kalifata«. Ne, nič se ni zgodilo.

Janša tviter Delo kalifat kristjanofobija

Spomnim se, da sem prvi opozoril na nevzdržen sovražni govor, ki ga je z oznako »opankarski žurnalizem« Janša sprva usmeril v novinarko Gordano Stojiljković, potem pa še v druge. Še pred tem sem dolga leta svaril pred posledicami diskurza »ad hominem« v domačem političnem govoru in ga konkretno ilustriral. Sledili so napadi ne Erika Valenčiča kot »potencialnega terorista«. V nekaj zapisih sem analiziral Janševe večletne pritiske na novinarje skozi podeljevanje »piškotkov« – in ni se težko prepričati, da se nanje nihče ni odzval vse do danes.

Težava je morda celo v tem, da teh razbohotenih diskreditacij v njihovi bogati paleti variacij, vse od žalitev, kompromitacij, posmehovanja in šovinizma, niti ne znamo misliti. Šele kasneje nastopi težava z reakcijskim pogumom in posledično bojaznijo upora. Verjetno se nekateri novinarji celo tolažijo z povsem napačno taktiko, češ treba ga je ignorirati. Prepričan sem, da ta nikamor ne vodi.

Novinarski soustvarjalci

Ko se danes morda kdo čudi, zakaj se je Janši nenadoma »poslabšalo« in je postal izjemno žaljiv, zakaj je začel licitirati medijske prostitutke in jim kot kakšen zvodnik predpisovati cene, potem tak ne res ne pozna okoliščin. Ne, ni se poslabšalo, neodzivnost je dobesedno tlakovala pot radikalizaciji njegovih diskreditacij, dajala mu je krila. Za sabo ima prakso stoterih podobnih tvitov, spregledanih in netematiziranih. In tudi te dni, po vseh reakcijah nase, z nezmanjšano ihto nadaljuje s svojim napadi ravno zato, ker se mu ne zgodi hudega. Ker ga mediji ne znajo ali nočejo kaznovati.

Zato je Janševe mačistične in šovinistične tvite treba razumeti. Kot logično nadaljevanje in stopnjevanje nesankcioniranega in neustavljanega govora, kot spregled in prijazno dopuščanje političnega propagandizma, usmerjenega v medije in konkretne novinarje, za katerega se nihče nikoli ni zares zmenil.

Janša je konsistenten, novinarji v svoji obrambi niso. Zato ni pretirano reči, da so njegovo radikalnost, ki jo razbiramo iz mačističnih tvitov, omogočili in soustvarili novinarji sami. Vendarle pa je treba priznati, da so se to pot, s tvitom o RTV prostitutkah, mediji pretežno le zganili na način, ki je dostojen, dovolj intenziven in ustrezno izčrpen. Upajmo, da je to znamenje prekinitve s poprejšnjo kilavo prakso.

***

Kratek vodič po nekaterih zapisih o Janševih diskreditacijah medijev na tej strani:

Novinarski opankarji

Novinarski piškotki

Novinarski teroristi

Novinarski kalifat

Novinarski Goebbelsi

Novinarska diskreditacija

Novinarski cinizem

%d bloggers like this: