::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Cerar kot brezkofeinski Janša

Kakšna točno bi lahko bila razlika v političnem profilu med Mirom Cerarjem, predsednikom vlade, ter Janezom Janšo, prvakom opozicije? Nemogoče vprašanje, bi marsikdo porekel – saj vendar ni primerjave. Ne nujno.

Zdi se, da so volivci julija 2014 večinsko zaupali vodenje Slovenije nekomu, za katerega so vsaj malo, če ne kar močno presodili, da ne sme biti Janša – glas za novoobraznega Cerarja je nesporno bil v veliki meri izsiljeno ‘antiglas’. Nekaj temu sorodnega se je zgodilo že leta 2008 z vlado Boruta Pahorja, nato debaklu Pozitivne Slovenije, ki je sicer zmagala na volitvah decembra 2011, a ni uspela sestaviti vlade, in nato, po enoletnem kazenskem mandatu Janeza Janše, vladi Alenke Bratušek, ki je prevzela 20. marca 2013 in ga spet predčasno končala.

Ne more biti dvoma, da je na vseh naštetih volitvah predvsem levo volilno telo z večjo lahkoto dajalo prednost kateri koli izbiri, s katero bi ustavilo demokraciji in človekovim pravicam prenevarnega prvaka SDS, venomer hrupno rožljajočega s svojo avtoritarno agendo. Seveda bi bilo pretirano reči, da obstaja obsežna sorodnost med Janšo in Cerarjem, pa vendar so trenutki, ko se zdi, da je razlika znatno manjša od tiste, v katero smo v resnici pripravljeni verjeti.

Naj navedem primer. Decembra lani sem tvegal analogijo za enega izmed dnevnih časopisov in Cerarjevo pozicijo ocenil kot stanje nekakšnega Janševega simulakra v sprejemljivejši verziji:

Vlada srednje uspešno krmari med zbujanjem vtisa, da uspeva za silo gospodarsko konsolidirati državo, hkrati pa ne polarizirati čustev državljanov s tako ali drugače ideološko obarvanimi mnenji. Rezultat – Cerar je vedno bolj podoben omikani in prijazni verziji Janeza Janše: do protibegunskega sovraštva se ne opredeli, raje na hitro ograjuje državo v rezilno žico; sežiganja knjig sicer ne podpira, a tudi ne obsoja; načeloma nima nič proti porokam istospolnih parov, a v imenu vlade jih raje ne bo podprl. Napovedano višjo etičnost političnih principov je zamenjala popolna oportunost. Je pred nami »AntiJanša?« Ne, priča smo fenomenu »Janše, ki ni Janša« in mu kot predsedniku vlade omogoča konstantnih 30 odstotkov podpore.

In res, profesorski zmagovalec brez kakršnega koli programa, subjekt-ki-se-zanj-predpostavlja-da-je etičen, ki se je kasneje dezorientirano in amatersko proglasil za ‘ne tič ne miš’, skratka politični center, včasih za sabo nehote pušča sledi političnega kreda predsednika SDS – ne samo v tem, da je njegova političnoekonomska usmeritev bolj ali manj neprikrito neoliberalna, tudi v marsičem drugem ravna kot kakšen brezkofeinski Janša, če uporabim Žižkovo analogijo.

Torej kot njegova blažja, manj radikalna emanacija, ki ji je odvzeta določena radikalnost. Od tod naprej imamo nekaj možnosti za spekulacije: je Cerar uspešen ravno zato, ker imitira svojega podobnika in si Janše volivci nekako nezavedno bolj želimo, kot smo pripravljeni priznati? Je morda zaradi tega neuspešen? Je imitacija odvisna od brezhrbteničnosti, je strukturno nujna, omogoča nediferenciacijo ista globinska struktura, sorodna politična ekonomija in svetovni nazor?

V bližnji smeri se je pred dvema tednoma, morda še bolj radikalno, gibal Luka Mesec: vlada nam dejansko Janša, ne Cerar, je dejal, čeprav ni na oblasti. Prvak Združene levice ni govoril o podobnosti, svoje teze ni niti podrobneje razdelal, iz njegove ocene pa nesporno izhaja, da je Cerarjeva vlada izgubljena in da uspeva Janša iz zasede, tako rekoč spontano in nehoteno, vplivati na njene mlahave odločitve. V medijskem imaginariju Janševe Demokracije so misel pograbili in jo napihnili v sintagmo o brezdušni zombi naravi aktualne oblasti.

Mesec Janša Cerar zombi

Naj mi bo dovoljeno pustiti razširitev teh misli za kako drugo priložnost. Raje se pomudimo pri še eni podobnosti – eno takšnih bližin utegnemo zaznati v njunem dojemanju medijev. V zadnjem intervjuju za Dnevnik je Cerar uspel v njih zaznati sovražnika na način, kot to prislovično zelo rad počne prvak opozicije:

Vas ni strah morebitnega maščevanja? Niste nikoli pomislili, da bi se vam kdo morebiti utegnil maščevati zaradi te vaše udejanjene iniciative zaprtja balkanske begunske poti?

Če bi razmišljal o tem, bi me moralo biti vsak dan strah. Mediji namreč vsak dan sprožate oziroma objavljate sovražne vsebine proti vladi, tudi proti meni osebno se pogosto piše na zelo žaljiv in grozeč način. Če bi bil te vrste, da bi se bal, potem bi živel v stalnem strahu. To funkcijo sem sprejel zato, ker verjamem, da skupaj s svojimi sodelavci znam in zmorem potegniti Slovenijo na pot normalnega razvoja. To tudi nedvomno dokazujemo. Na mestu predsednika vlade sem zato, da se soočam z razmerami, ki jih imamo.

Skratka, ni vas strah, ste pa jezni na medije. Ali so…

Ne, nisem jezen.

… dovolite, da končam vprašanje. Državni statistiki so izračunali, da je bil kazalnik zaupanja potrošnikov v marcu na letni ravni nižji za 6 odstotnih točk, od povprečja prejšnjega leta pa je bil nižji za 8 odstotnih točk. So za to krivi mediji s svojimi negativnimi objavami, da ljudje ne vidijo vašega uspešnega dela?

Zakaj pravite, da sem jezen?

Tako vas je razumeti. Rekli ste, da mediji vsak dan objavljamo vsebine proti vladi in vam osebno.

Ja, rekel sem, da bi se lahko vsak dan bal, če bi bil takšen človek. Vi ste me spraševali, ali me je strah, da mi bo kdo kaj naredil zaradi mojih iniciativ, bodisi mednarodnih bodisi domačih. Ni me strah, to pa ne pomeni, da sem jezen.

Cerarjeva percepcija medijev kot tistih, ki nas ne marajo, osebno sovražijo in napadajo je verjetno ena najbolj konstitutivnih potez Janševega dojemanja sveta. Lani se je Janez Jerovšek v Demokraciji spraševal, od kod izvira sovraštvo do Janše pri velikem delu prebivalstva. Pisal je o tem, da levičarski kontinuitetni mediji že dvajset let bruhajo same negativne in lažnive članke o njem, da obstajajo specializirani novinarji za pisanje sovražnih člankov, da je to njihova delovna dolžnost, da je bilo sproduciranih na tisoče člankov in »da je Janša preživel, stoično prenašal vsa ponižanja in ostal vodilni politik na začudenje novinarjev, ki mislijo, da je njihova moč tako velika, da vsakogar lahko uničijo z medijskim umorom.«

Lahko bi brez pretiravanja dejal, da v Cerarjevih zgornjih besedah razbiramo odjek Janševega občutenja sovražnega odnosa, ki ga posledično želi tudi vračati.

Cerar intervju Dnevnik izsek mediji

V Dnevnikovem intervjuju je zanimiv nenaden preskok od precej neobičajnega poudarka, da bi se kdo premierju lahko maščeval, ker je soodgovoren za zapiranje begunske poti – kdo točno, nam niso povedali – k vprašanju strahu pred mediji, ki ga je induciral sam.

Njegov prehod v dodano primerjavo, češ potem bi me moralo biti dnevno strah, saj mediji do mene gojijo sovraštvo, in to z neizrečeno vmesno premiso, da so tisti, do katerih gojimo sovraštvo, prej tarča nekega maščevalnega pohoda kot tisti, do katerih tega ne počnemo, neposredno osumlja medije kot generatorje sovraštva in posledično tiste, ki sprožajo dejanja, ki bi se jih morali bati. A Cerarja ni strah, zagotavlja, pa tudi ni jezen, kot pomirjujoče zagotavlja na novinarsko trditev.

Neodgovorjenih je s tem ostalo več vprašanj. Prvič, kako precizna je ugotovitev, da mediji do Cerarja gojijo sovraštvo? Kateri točno? Skupaj zanesljivo pri tem nima v mislih opozicijskih, desnih. Imam kar dobre razloge verjeti, da je takšna karakterizacija močno patološka, »janšistična«; da Cerar ne vidi bruna v svojem očesu. Evil is in the eye of the beholder.

Drugič, koliko je vredna trditev, da bi nekoga zaradi tega sovraštva medijev moralo biti strah? Priznajmo, tega Janša nikoli ni uspel izpeljati: zaradi pisanja medijev se nikoli ni potožil, da bi se čutil življenjsko ogroženega.

In tretjič, že nakazano, ali je primerjava strahu pred povračilnimi ukrepi zaradi zaprtja begunske poti res vredna paralelizma z mediji in domnevno spodbujeno nevarnostjo, pred katero bi bilo njega, Cerarja, lahko strah, ker novinarji pišejo na grozeč in žaljiv način? Mar ni ta analogija nekoliko privlečena za lase? Je predsednik vlade bolj ogrožen ne zaradi svojega političnega delovanja, temveč po njegovem potencialno enako ali bolj zaradi permanentnih napadov medijev, ki iz njega ustvarjajo podobo, za katero si on sam predstavlja, da bi jo lahko kdo zlahka zasovražil, posledično pa se upravičeno čuti prestrašenega?

Cerarjevo resda sporadično dojemanje medijev je nedvomno postalo še ena točka, ki ga približuje prvaku SDS. Na točki medijsko inducirane grožnje in strahu ga je, kot rečeno, tudi prehitel. Če se bo zapletel v bitke z njimi ali si jih celo poskušal podrediti, pa med njima več ne bo razlike.

Cerar intervju Dnevnik strah mediji

Information

This entry was posted on 28/03/2016 by in mediji, politika, radio, sovražni govor, TV, časopisi and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: