::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kardinal Rode in njegova begunska usoda

Pogovor s kardinalom Francom Rodetom na Škrabčevi domačiji, ki ga je vodila Manca G. Renko, je v izdaji Siola zanimivo čtivo in z nekaj video prispevki pričara že skoraj razburkane odtenke ambienta.

Predvsem si ga morajo ogledati vsi, ki se želijo prepričati, kako nevarna je lahko dinamika komunikacijskega razmerja v trikotniku med voditeljem, gostom in publiko: zdi se, da Rode v njemu lastnem stilu skozi pogovor venomer izrazito koketira z občinstvom, poskuša iz njega izvabljati čim več odobravanja, smeha in navdušenja nad svojo intelektualno kakor-superiornostjo. Najpomembnejše ob tem – velikokrat na račun posmehovanja voditeljici. K vtisu nesporno prispeva tudi Siolov izbor nekaterih insertov.

Rode intervju Renko SIOL

Kardinalova lapidarna, klena in odrezava govorica seveda ne preseneča, zaradi nje je zaslovel. Vedno znova nas lahko razžalosti nekaj drugega: nesposobnost javnosti v širšem smislu, da bi odkrito kaznovala njegova stalna sprenevedanja, za nameček pa jih ponekod, na Planetu ali Siolu, nadomešča celo odkrito navdušenje nad njim.

Ne le, da nam je nekdo, ki se je včasih zgražal nad Slovenijo kot edinim ateističnim otokom v Evropi, to pot s pomočjo francoskega eksistencialista Sartra narisal neko silno razumevajočo podobo ateizma in se, ker je takšen bil menda tudi sam na svojem začetku, razglasil za zelo tolerantnega do brezbožnikov, ne samo, da nima dobrega mnenja o Argentincih, kjer je dežela lepa, ‘folk’ je pa zanič, kakor je dejal, pričakovano ga je Rode na veliko biksal pri vprašanju beguncev.

Naj navedem zgolj en, zame zelo neprebavljiv primer sprevrženega sprenevedanja. Renkova ga je izzvala, kaj storiti z begunci, nevralgično točko vseh, ki se smrtno bojijo, da so zaradi njihovega prihoda smrtno ogrožene judovske in krščanske korenine evropske civilizacije. Pričakovano je tu Škrabčev gost ubral dve elegantni metodi izmikajočega odgovora. Prva je seveda sklicevanje na papeža Frančiška, ki da ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi opozoril na njihovo trpljenje. Še dobro, kajne, ker potem nam ni treba.

Drugi manever je tudi že neštetokrat ponovljeno sklicevanje na arabske države: čemu prihajajo k nam v Evropo, zakaj ne želijo ostati v bogati Arabiji? Zakaj jim je bližja tuja in manj bogata kultura, zakaj zavzemajo ravno naš prostor?

»Kako da jih vleče v to Evropo, zakaj?«, je hlinjeno ponavljal Rode in seveda ponudil v razmislek, »ali je ta tok beguncev spontan ali organiziran, z namenom.« Ko nekdo povleče na plano prepozavni konspirativni vzorec, potem ste lahko vnaprej prepričani, da ga poglobljeni odgovori niti ne zanimajo – v resnici je treba le nekako vzdrževati libidinalno ekonomijo strahu pred begunci in kateri koli element teorije zarote dovolj dobro služi temu namenu.

In ko je razpoloženi kardinal že zadovoljno predel in mislil, da je dobro opravil nalogo, kajpak ob znova predvidljivem solidarnostnem končnem suplementu k diskurzu o beguncih, ki ga običajno uvaja prislov »seveda«, da je namreč »seveda človeku, ki je stiski, treba pomagati«, je prišla še voditeljičina primerjava. Preprosta: mar tudi vi niste bili begunec, saj ste emigrirali v Argentino. Upiranje analogiji je bilo neizbežno.

Namerni poziv k več empatije do beguncev s sklicevanjem na našo lastno preteklo usodo Rode ni najbolje sprejel. Seveda je moral zatrditi razliko. V čem da bi bila?

Na uradni spletni strani slovenske RKC naletimo na naslednji biografski moment:

»Kot mnogo drugih družin se je tudi Rodetova leta 1948 izselila v Argentino, kjer je nadaljeval šolanje. Leta 1952 je v Buenos Airesu stopil v bogoslovje misijonske družbe (lazaristov) in leta 1957 izrekel večne zaobljube.«

Njegov odgovor je zvenel nenavadno – svoj položaj je označil za »čisto drugačno vprašanje« in nadaljeval z utemeljevanjem te drugačnosti med trenutno begunsko krizo in takratno domačo situacijo. Argument je bil:

»Tukaj je bila resnična nevarnost za življenje.«

Izselitev iz Jugoslavije leta 1948 je torej bila zanj nujna in neizbežna, šlo je tako rekoč za beg pred zanesljivo smrtjo, trenutni begunci pa nimajo ravno takšne težave, ne bežijo pred smrtjo in njihova življenja niso ogrožena. Smelost servirane dis-analogije zveni perverzno, sploh če kontekstualno pomislimo, kaj nam želi kardinal povedati: njegova družina da je bežala v vojnih razmerah, današnji begunci pa silijo v Evropo iz krajev, kjer menda sploh ni kakšne vojne.

In kakor da prva deplasirana misel ni bila dovolj, že je iskal in našel še eno pomembno razliko. Kjer človek osupne še bolj:

»Po drugi strani: če smo šli, smo šli za 14 dni, največ za tri mesece. To je bilo splošno prepričanje. Drugače sploh ne bi šli.«

Tole mora biti dovolj velika rokavica za vse zgodovinarje politične emigracije s poudarkom na Argentini: odhajali so torej za 14 dni, nič več. In drugače ne bi šli. Se pravi, da sploh niso odhajali za kaj več časa, kot trajajo daljše počitnice – čeprav smo nekako vedno verjeli, da so bežali pred komunizmom.

Zakaj so odhajali v veri, da se bodo lahko kar po dveh tednih ali treh mesecih vrnili, nam Rode ni povedal. Vsekakor bizarno stališče, sploh z vidika možnega iskanja pojasnila, čemu in s kako utemeljeno podlago so potem za tako kratek čas sploh odhajali ali bežali.

Rode Renko SIOL

Nihče seveda ne misli, da se politični emigranti nekoč niso želeli vrniti v tujino. Toda Rodetov ekskurz v umetno iskanje neprimerljivosti je prekinil medklic voditeljice, ali je danes pri beguncih kaj drugače – češ saj se tudi oni želijo vrniti domov. Ob spremljajočem posmehu publike na njen račun je kardinal lakonično nasprotoval in ustvaril vtis spretnega zabijalca gola:

»O, jaz pa mislim, da danes ti ljudje kar hočejo ostati v Nemčiji.«

S čimer je bila menda utemeljena še druga bistvena razlika med njim kot tedanjim beguncem in sedanjimi iz Bližnjega vzhoda.

Morala zgodbe? Ve se, kdo je bil pravi begunec. Rode je krvavel za domovino, on je bil resnična žrtev, ne sedanji ekonomski migranti. In dejansko je vedno bil domoljub, v Argentino je odšel le za dva tedna, tako kot vsi drugi politični emigranti. Begunci pa le nedomoljubno špekulirajo.

Mimogrede, prvič se je v Slovenijo vrnil leta 1965, kjer je bilo njegovo prvo službeno mesto pri Sv. Jožefu v Celju. Sledila je epizoda z Bogomilo, ki se je po Delovi zgodbi o očetovstvu ne spominja več tako rad.

Več:

https://vezjak.com/2012/10/04/kardinal-ni-krsil-celibata-ali-res/

https://vezjak.com/2012/10/03/vrhunska-igra-kardinala-rode-in-novinarska-supervednost/

https://vezjak.com/2012/09/06/in-kdo-bo-branil-novinarja-karbo/

Rode Renko Planet

Information

This entry was posted on 31/03/2016 by in mediji, spletni medij and tagged , , .
%d bloggers like this: