Butli, piškotkarji in modeli brez časti: kako in zakaj z njimi v koalicijo?

Danes je v pismu, ki ga je poslal Pahorju, prvak SDS sporočil, da v Državnem zboru nima potrebne večine za oblikovanje stabilne vlade. Dodal je, da pa obstaja možnost, da se takšna večina kljub vsemu oblikuje v naslednjih tednih. Izraz »stabilna vlada« je v sicer kratkem pismu uporabil petkrat.

Ko je Matej Tonin v prvem krogu pogajanj glede vladajoče koalicije zaloputnil vrata Marjanu Šarcu, je to bilo le nekaj dni po tistem, ko je za Janšo obveljal za Kučanovega sina. Čeprav je slednji naredil prvemu veliko uslugo s tem, ko je vsaj začasno zrušil možno koalicijo 5+1. Argument košarice Šarcu na koncu ni bil vsebinski, ampak »formalni«. Natanko tisti, ki ga zdaj po Toninu uporablja še Janša, češ Šarčeva koalicija ne bi bila stabilna in bu ohranjala konfliktnost, zaradi česar vanjo ne želi vstopiti. Hkrati je prvak NSI napovedal, da ne zapira vrat pri drugem krogu – kakor da bo v njem ta koalicija kaj bolj stabilna in takšna, kot si je želi! Pričakovani menever »bildanja«, napihovanja Nove Slovenije, ki si s tem želi močno dvigovati ceno, češ brez nas ne bo nič, ne na levi ne na desni.

Pogovori o uspešnosti rime?

S tem so se Toninovi spretno izognili tudi morebitni zameri s strani Janše, s katerim se je nato sestal že naslednji dan – torej s »Kučanovim sinom«. Vprašajmo se zdaj, kaj točno poraja stabilnost v domačih političnih razmerah – in kaj pripomore k njeni nestabilnosti?

Zmagovalec zadnjih parlamentarnih volitev je uspel tudi v zadnjih tednih zasmehovati praktično vse svoje politične sopotnike. Razen tiste v svojih vrstah – in pričakovano Boruta Pahorja. Je morda faktor te nestabilnosti že manifestiran v globoki kloaki domačijske politične govorice ki jih v Evropi težko najdemo par? Je postalo v Sloveniji nadvse samoumevno, da za pogajalsko mizo glede prihodnje vlade in ministrskih stolčkov komunicirate z nekom, ki vas je, celo po utečeni navadi, še prejšnji dan obilno zasmehoval in žalil? Naklonjenost množičnih medijev že imate, saj tega ne bodo sposobni problematizirati.

Tovrstna govorica je v teh krajih tako neznosno normalna, da je pomembnejša dilema od tega le še tista, zakaj so omenjeni mediji in širša javnost do nje nenormalno strpni, anemični in stoični. Kajti o čem sta se potem pogovarjala Janša in Tonin? O uspešnosti rime, ki jo je nedavno objavil prvi in se glasi »Milan Kučan nima sina, a nič ne de, ima Tonina?« Najbrž sta vse to preskočila.

Tonin Kučanov sin JJ

Izsek iz zapisa na Svet24: Tonin kot Kučanov sin

Hlinjenje neprizadetosti

Na to, kako pomemben element psihopolitike je diskreditacijski diskurz, analiziram že nekaj časa; toda nihče še ni poskušal sistematično izmeriti njegovih pravih učinkov na mentalno pohabo državljank in državljanov, njihovo percepcijo politike in splošno kulturo. Toda zakaj se politični akterji v Sloveniji pretvarjajo, da zasmehovanj in cinizmov na svoj račun ne slišijo in ne vidijo? Morda zato, ker ne želijo poglabljati slabih odnosov. Ker jim to praktično ustreza. S čimer zavestno normalizirajo Janšev diskurz – iz svojih pritlehnih računic. Ker bi bilo odgovoriti na isti način napaka – in res bi bila. A napaka je ob tem tudi molčati.

Logika dolgotrajne, v bistvu že kar permanentne politične retorične tehnike žalitev, norčevanja, diskreditacij in zasmehovanja, za katero se skriva bolj temeljna gesta sovraštva, nestrpnosti in izključevanja, je možna le zaradi pozicije moči, prezrcaljene v realna politična razmerja: Janša ve, da se govorici ne rabi odpovedati niti za hip, iz dveh razlogov.

Prvi je, da je solidno uspešna, da žanje učinke pri njegovi volilni bazi, jo homogenizira in ustvarja skupnega političnega sovražnika, ki »ni naš«; sicer jo zastruplja s sovraštvom, a jo mentalno disciplinira sebi v prid. Drugi je pragmatičen: izgubiti s takšno tehniko niti v tem hipu kaj prida ne more, saj v pat položaju sestavljanje vlade kvečjemu sledijo predčasne volitve, na katerih bo znova zmagal. Zaradi svoje zveste, že psihološko preparirane volilne baze, ki daleč presega podporo kateri od razbitih levosredinskih ali kvazilevosredinskih strank, če levih ne omenjamo. Ne pridobiva novih volivcev, a jih tudi ne izgublja: od tod luksuz nedostojnega besedičenja.

V praksi to pomeni, da se svojim retoričnim tehnikam prvak SDS nikoli ne rabi odpovedati, ker mu ne škodijo, hkrati pa tudi ne svoji neverodostojnosti: vabiti v koalicijo partnerje, ki jih simultano zasmehuješ in žališ, že sodi v tak register nesprejemljivega. Zato velja: njegova zmaga na volitvah ni bila zgolj politična, bila je tudi psihološka zmaga diskurza diskreditacij in zasmehovanja. Ta je postal legitimen, običajen, normaliziran in končno zmagovit. Njegova spirala se lahko kvečjemu le še nadaljuje, od manj ekstremnega k bolj norčavemu in nedostojnemu.

Janša butl Cerar

Miro Cerar, razglašen za butla

Butli, piškotkarji in modeli brez časti

Nič od tega ni novo, norčevanje, sarkazem in zasmehovanje so elementi te politične javne govorice že dolga leta – še zlasti na družbenih omrežjih. V zadnjem obdobju dveh let se je ta radikalizirala in žal eno preredkih meja dosegla v tvitu, namenjenem novinarkama RTV Slovenija, ki ju je razglasil za medijske prostitutke. K sreči sta ga uspešno tožili.

Logika sovraštva ima torej dve ločeni tarči. Prva zadeva zunajpolitično sfero v širšem smislu, največkrat ogrožujočega Drugega: izbrisane, skupnost LGBT, etnične manjšine, muslimane. Druga je znotrajpolitična, usmerjena v politične nasprotnike – ampak ti so potencialno vsi, ki ne želijo pod danimi pogoji sodelovati in paktirati s tabo. Ločnica je enostavna: eno so »naši«, zunaj te so drugi, »njihovi«.

Trenutno so Tonin, Jelinčič, Šarec, Židan, Cerar, Erjavec, Bratušek potencialni koalicijski partnerji. Ampak vsi po vrsti so ob sedanjem povabilu bili deležni Janševih zasmehovanj. Prej ali zdaj. Poslanska kolegica ga je prepričala s tvitom, da ima Šarec plan B – dopust. V drugih retvitih – in res gre največkrat za njih – brije norca iz Serpentinška, ga razglaša za Hitlerjevega oboževalca, pa seveda Kučanovega odposlanca. Hkrati se je ponorčeval iz nekaterih imen morebitnih prihodnjih ministrov. Ne gre spregledati, da rad diskreditira rafalno. Počez. In če to počne, lahko res v naslednjem koraku smiselno pričakuje, da se bodo odzvali povabilu v koalicijo?

Včasih diskreditacijski diskurz zaplava v izjemno nizke vode. Dejana Židana je dober teden nazaj skupaj s svojimi mediji napadel, češ da rad objema fante. K temu so priložili goro fotografij, ki menda dokazujejo zanimanje predsednika SD za moški spol. V tviterašem dopisovanju z njim se je nato pretvarjal: »So fotke ponaredek? Ali v čem je problem?«

JJ židan mediji objemi tvit

Janša o Židanu in neponarejenih fotkah

Mira Cerarja je mimogrede razglasil za »butla«, »model brez časti«, seveda tudi Kučanovega odposlanca in nekoga, ki mu je ukradel volitve. Alenko Bratušek je, položeno na konja Vladimirju Putinu, zasmehoval v »scenariju za vestern v Tatrah«. Že omenjenemu Toninu je večkrat ponujal piškotke, kar je pač del internih norčavih žargonov, ki jih občasno vzpostavi za potrebe bolj učinkovitega smešenja.

JJ o Šarec

Janša o Serpentinšku kot potencialnem partnerju

 

Kolosalna bruna v očesu

Janša je danes v svojem pismu Pahorju obtožil množične medije, da »v javnosti načrtno vzpodbujajo (ne)kulturo izključevanja«. Mar ni povsem jasno, kdo dejansko izvaja takšno nekulturo, kdo ne opazi bruna v očesu? Oziroma, natančneje: kdo nesramno projicira lastna dejanja v druge?

Še več, naklonjeni novinarji v množičnih medijih v goste bolj vabijo politične lobiste v funkciji komentatorjev, ki ponavljajo Pahorjevo mantro o vključevanju, pogovoru in sodelovanju. Kdor bi analiziral goste Petre Kerčmar in Uroša Slaka v njunih večernih oddajah na POP TV, bo v raznih Miloših Čiričih, Matejih Makarovičih, Sebastjanih Jeretičih, Matevžih Tomšičih in podobnih analitikih takoj dojel poanto.

Pozivi k veliki koaliciji z relativnim zmagovalcem so pač pozivi k temu, da politične govorice norčavega izključevanja ne jemljemo resno, da jo dopuščamo in toleriramo. Ne zgolj govorico nestrpnosti, ksenofobije, islamofobije in sovraštva. Podobno velja za goste tretjega nacionalkinega kanala, ki ga usmerjata Jadranka Rebernik in Igor Pirkovič. Ta je postal že skoraj ekspozitura politične desnice, s posebnim poudarkom na afiniteti do stranke SDS in neplačnikov RTV prispevka.

Janša tvit Putin in Bratušek

Janševa zabava ob Bratuškovi in Putinu

Ne komentirajo

Seveda bi bilo razumno vprašanje, čemu si nekdo želi v koalicijo s samimi butli in Kučanovimi hlapci. A pomembna je tudi obratna reakcija. Dnevnikov prispevek danes poskuša najti odzive na politično govorico zasmehovanja in nestrpnosti pri politikih samih. Z neposrednim izzivom, tokrat strankama Marjana Šarca in Alenke Bratušek:

Ob tem se zastavlja vprašanje, katerim besedam v LMŠ in SAB bolj verjamejo – vabilu prvaka SDS na pogovore, ker brez njihove podpore ne more računati na oblikovanje vlade, ali odzivom Janše na twitterju? V LMŠ na naše vprašanje odgovarjajo: »Tvitov ne komentiramo. Je pa neprimerno pričakovati od nekoga vstop v koalicijo, hkrati ga pa z lažnimi novicami napadati v lastnih trač revijah.« V stranki Alenke Bratušek pa so nam posredovali sledeč odgovor: »Prejeli smo pisno vabilo SDS na pogovore za sestavo koalicije in kasneje, ko smo sodelovanje zavrnili, tudi preklic vabila. Večkrat smo že jasno povedali naše stališče o možnem sodelovanju v vladi, v kateri bi bila tudi SDS.«

Enkrat več se je pokazalo, da niti politiki sami ne znajo ali želijo obsoditi takšne govorice. Da se temu izogibajo v velikem loku. Lep zgled je izmikanje celo takrat, ko so sami neposredne žrtve ali so k temu neposredno izzvani.

Namesto tega, da bi stranke leve sredine v tednih mukotrpnih pogajanj, kjer vsakič nova papagajsko ponavljajo zgolj to, da z Janšo ne želijo sodelovati, izkoristile neverjetno medijsko minutažo, ki se jim ponuja v siceršnji povolilni inerciji političnega dogajanja, možnost vsakič znova zavračajo. S tem pa tudi čas za javno refleksijo in argumente o tem, zakaj Janševa politika, kar je sicer njihova začetna trditev, ni verodostojna in jo je vredno prezirati. Tudi na ta način padajo standardi domače politične kulture in še bolj argumentacije.

Več:

Miro Cerar je butl

Vse Janševe medijske prostitutke

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Janšev posvojeni diskreditacijski teror

 

Miro Cerar je butl

Pred desetimi in več leti je v Sloveniji nastala peticija z naslovom »Sovražni govor se širi po državi – iz državnega zbora«, s katero je več kot 350 posameznikov iz akademskih, kulturnih, medijskih in drugih krogov obsodilo točno to, kar je zapisano v naslovu. Ja, bil je to čas pregledovanja mednožij poslank in Jelinčičevih pozivov na ples s puškomitraljezom.

No, številne študije zadnjih let so pokazale na neposredno korelacijo med besednjakom poslancev in širšimi diskurzivnimi navadami državljanov, če se izrazim evfemistično. Po načelu: kar je bilo izrečeno v parlamentu, je družbeno legitimno in sprejemljivo. Zato se splača poslance posnemati. In se jih. Če lahko oni, lahko tudi mi, hitro postane vodilo ljudstva.

Danes so se nekateri poslanci, če ne vsi, preselili na socialna omrežja. Še več, na njih s svojim sovraštvom »briljirajo« ravno tisti, ki sploh ne utegnejo več zaiti v parlament.

Ne le to, sovraštvo in sovražni govor je v veliki meri nadomestila kultura žalitev, sramotenj in blatenj. Diskreditacije so lahko različnih vrst, politični jezik prinaša s sabo pestre registre uporabe žaljivih besed in njihova ostrina je na družbenih omrežjih največkrat izrazitejša.

Tudi zato, ker je virtualna žalitev obravnavana z drugimi vatli. Predstavljajmo si, da bi v našem parlamentu sredi vroče razprave predsednik opozicije v obraz zabrusil predsedniku vlade kakšno težko besedo.

Recimo, da je butelj, bi mu dejal. No, da je butl.

Čeprav smo v domačih logih v zadnjem desetletju začeli kar rapidno izgubljati družbeno senzibilnost za diskreditacijski diskurz in ga normalizirati, tudi s pomočjo anemičnih novinarjev, bi najbrž takšne besede štele za precejšen verbalni eksces.  Upajmo, da še obstaja meja, do katere lahko politik gre. Če jo prestopi, mu državljani hitro odmerijo kazen. Žalitve, zasmehovanja, norčevanja in politično nekorektne cinizme bi najbrž dovolj hitro konsenzualno obsodili.

Toda danes so prišli drugi časi, takšni, kakršne smo dopustili. Žalitve so postale rutina, ob kateri pričakujemo pohvalo in ploskanje, tarče sramotenja in ponižanja so postale dvojne žrtve, politiki pa tekmujejo, kdo bo izrekel bolj žaltavo in požel karseda glasen aplavz. Da bi jasno ilustriral povedano, si poglejmo verbalni tviteraški duel med predsednikom vlade in prvakom SDS. Se opravičujem: že sam izraz »duel« implicira ekvidistanco, ki ji želim oporekati.

Kako se je Janez Janša odzval na očitek, da s svojo stranko gradi politiko na širjenju strahu? Iz pedagoškega razloga sem njegovo reakcijo na Mira Cerarja že navedel: napisal mu je, da je »butl«:

Janša butl Cerar

Janšev tvit: Cerar je butl

Moja poanta: ne samo, da imamo ob sovražnem govoru še sovraštveni govor, ki je zame zaradi svoje izmuzljivosti vsaj enako nevaren družbeni fenomen. Ne le, da nam govorica sovraštva, kompromitacij, zasmehovanj in sramotenj žal ne predstavlja izziva, vrednega obsodbe in družbene sankcije, ampak smo zanj razvili dvojne kriterije: če se dogaja na socialnih omrežjih, ji obravnavamo kot benigno tvorbo, ki ji ni treba posvečati posebne pozornosti.

Če bi Janša uporabil izraz »butl« v svojem javnem nastopu, bi takšno osebno žalitev obravnavali bistveno resneje kot v primeru, ko gre za »virtualno« zaničevanje.

Še več, zelo verjetno si predstavljamo, da bo zgolj zaradi tega, ker ni »realna«, ostala medijsko spregledana, kot vselej. In dejstvo je, da razkorak med virtualnimi in realnimi žaljivkami pomeni dvoje: učinek sporočila državljanom je sicer enak, Cerar je pač butl. Za politika je zato zaradi medijske in novinarske abstinence nenadoma bolj varno delikatnejša in bolj nekorektna sporočila zaupati državljanom skozi družbena omrežja, ker temu ne bo sledila posebna javna graja. A po drugi strani žaljivost in sramotenje počasi in dovolj pogumno vdirata tudi na glavna vrata. Politikom virtualna omrežja dajejo pogum, da svoj žargon širijo v hram demokracije.

V tem smislu danes več ne velja spoznanje, staro deset let: sovražni in sovraštveni govor se ne širita iz parlamenta, temveč iz družbenih omrežij prihajata vanj.

Cerar tvit SDS stranka strah

Cerarjeva ocena, ki je raztogotila Janšo, da ga je razglasil za butla

Butl Cerar Reporter

Iz Reporterja: kaj bi grajali, če lahko diskreditacijski diskurz že v naslovu pohvalimo

Bobovnikov argument iz daljinca in navidezno proste TV izbire

Nekateri bodo užaljeni, toda od tviterja pač nikoli ne morete pričakovati vsaj približno resne in argumentirane izmenjave mnenj. Čivki so po nujnosti odmerjenih znakov velikokrat, če ne največkrat obsojeni na pretiravanje, kratke opazke, sarkazem ali cinizem, posploševanje in poenostavljanje. Nekdo, ki verjame, da je tudi argumentacija v javnem prostoru pomembna in da ste lahko kritični državljan le z njeno pomočjo, mora do tega socialnega omrežja biti nujno zadržan. S Facebookom je morda nekoliko bolje, a ne bistveno.

Ko se je bivši politik dr. Pavel Gantar odločil, da komentira včerajšnji TV Dnevnik nacionalke, ker sta ga zmotila politična komentatorja, Sebastjan Jeretič in Dejan Steinbuch, je zato svoje nestrinjanje pričakovano začinil s primerjavo z »bolj verodostojno« Voduškovo TV. V skladu z zgoraj opisano logiko.

Odgovoril mu je včerajšnji moderator in izpraševalec obeh, Slavko Bobovnik.

Bobovnik daljinc

Vprašajmo se za trenutek, kako uspešna je bila njegova replika. Že njen prvi del nakazuje zajedljivo aroganco, očitno neproblematizirani standard čivkanja: da imajo gledalci prav, tudi ko nimajo, je pač posrečen, a še vedno sarkastičen dovtip.

Kar je res neznosnega, je nadaljevanje. Ne samo, da čivkanje zaradi redukcije na 140 znakov rado kreira novo popačeno gramatiko in je zato, ne pa iz slovničnega neznanja, Bobovnik morebiti moral skrajšati »daljinec« v »daljinc«, argument iz daljinca preprosto ni vzdržen.

Trditi, da ima gledalec pravico glasovati z daljincem in torej polno možnost svobodne izbire, je kvazi argument, če pomislimo na rigiden polni kontekst – to nas poskuša prepričati novinar tiste televizije, ki se, praktično edina, na omenjenem daljincu plačuje v višini 153 evrov na leto.

Seveda pogrevam staro juho, kajti kontekst je še eden: ne samo, da se televizija plačuje z rednim mesečnim prispevkom, ponujena ni niti »money back guarantee«: po zakonu smo to naročnino dolžni plačati, nolens volens, ker imamo električni priključek.

Argument »Daljinc je v vaših rokah« je zato nevzdržno aroganten, ker se ponuja pod pretvezo svobodne televizijske izbire, ki je v tem primeru bistveno neenakopravna. In ja, cinizem tu ni čisto neposredno vezan na značilnosti tviterskega diskurza. Čeprav bi znova lahko ugotovili, da nas zaradi svojih omejitev velikokrat sili v nepremišljeno, neargumentirano in opreproščeno repliciranje.

Gantar je imel veliko možnosti, kako odgovoriti Bobovniku. Izbral je najslabšo, s sogovorcem se je strinjal.

Bobovnik daljinc replika Gantar

Janša na Dobu in avtocenzura

Janša je do danes zatrjeval, da poziva za prestajanje kazni še ni prejel. No, potem je presenetil na svojem tviterju, ki ga intenzivno uporablja, saj se očitno prilega propagandno-diskreditacijski naravi njegovega delovanja, in ponudil fotografijo poziva. Poglejmo si tipično medijsko poročilo o tem, kako je na tviterju le obelodanil njegovo prejetje. Na MMC RTV:

Predsednik SDS Janez Janša je na družbenem omrežju Twitter objavil poziv na prestajanje zaporne kazni, ki ga je prejel.

Iz poziva izhaja, da se mora v zaporu na Dobu zglasiti 20. junija. Janša je namreč pravnomočno obsojen na dveletno zaporno kazen zaradi koruptivnih dejanj v primeru nakupa patrij v času, ko je bil predsednik vlade.

Vsi preostali medijski odzivi so bili na las podobni in bi jih lahko strnili v enako parafrazo »Janša je na tviterju objavil poziv na prestajanje zaporne kazni«.

Vendar se metodološko naivno vprašajmo na najbolj enostaven način, kaj točno je Janša res storil? Objavil je štiri fotografije, faksimile Odloka o razpustitvi Državnega zbora, poziv na prestajanje kazni, fotomontažo rokovanja Milana Kučana, Janeza Stanovnika in predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše, za konec pa še fotografijo demonizirane predsednice ljubljanskega okrajnega sodišča Vesne Pavlič Pivk s titovko na glavi. Vse skupaj je opremil z značilnim cinizmom v največ 140 znakih in ga tekstovno zgostil v teorijo zarote v štirih konsekutivnih epizodah:

Slovenija -1.0 Razpišemo volitve, zapremo vodjo opozicije, pošteno zmagamo, se poklonimo stricem in priredimo zabavo.

Janša tviter poziv zapor

Naivnost vprašanja, zakaj v poročilu o Janševem tvitu manjka celoten kontekst, in to kar v vseh medijih po vrsti, ne more biti nekaj takšnega kot »No, vsi smo čakali, kdaj bo dobil poziv za prestajanje kazni, zato smo to vzeli za glavno novico« ali »Zgolj novica o prejemu poziva o prestajanju kazni je tu res zanimiva«.

Je selekcioniranje vesti in dekontekstualizacija vsebine tvita res povsem spontano dejanje, celo v situaciji, ko so tri od štirih epizod izbrisane & izločene na način, ker da je zanimanje pritegnila le ena od štirih fotografij? Ni: na delu je že določena medijska avtocenzura, ki redči, presaja, zgošča in prestavlja vse tisto, kar nam želi nekdo povedati. Kako to vemo: ker je večina njegovih propagandno-manipulativnih tvitov cenzurirana na podoben način. Domnevamo lahko, da je imel Janša dobre psihološke in druge razloge, da novico okranclja v cinizem, da bi realnost (in njeno sporočanje) naredil za znosnejšo.

Da novinarjev ne zanimata cinizem, manipulacija, sovraštvo, s katerim vodja opozicije redno in zgoščeno streže na tviterju in drugod, je zagotovo del neke zadrege, avtocenzurnih postopkov na drugi strani. Posledica pa je bežanje proč od konfrontacije z realnostjo nekega političnega delovanja. S tem ko novinarji zamolčujejo Janševe cinizme in manipulacije, ne dopuščajo analize, kritike, kurative. Preprosto jih odrežejo. Ko iz njegovih sporočil destilirajo tisto, kar je na sebi zgolj informacija (torej da odhaja na prestajanje kazni 20. junija), bežijo proč od problemov in s tem problematizacij. Je alternativa njihovo sprotno objavljanje? Ne. Alternativa je njihovo sprotno razgaljanje.

Poznam novinarje, ki ob Janševih manipulativnih diskreditacijah zgolj zamahnejo z roko in razumejo, da bi z njihovim povzemanjem avtorju delali reklamo. Zato ga zavestno ignorirajo. Se globoko ne strinjam – če bi svoja poročila ubrali v smer, ki bi bila kritična in grajajoča, se to pač ni zgodilo. A kaj, ko gre prav za to: za bojazen ali komoditeto raje kot imeti ne imeti kritično držo ali celo sploh zavzeti stališče, včasih pa enostavno za napačno presojo.

MMC Janša zapor