Jogurti, preverke in Moša Pijade: renesansa spominov na menda grozljivo socialistično preteklost

Skoraj ne mine dan, ko nam vladajoča stranka s svojimi verniki ne bi stregla z nenavadnimi reminiscencami, prvoosebnimi impresijami o grozljivem življenju v času prejšnjega režima. Od kod se je vzela čudna nostalgična nočna mora, ki se v ponavljajoči se obliki trudi risati menda strašno preteklost nekega drugega režima, kakor da bi se bala njegove vrnitve? Zakaj tolikšna groza teh na oblasti, zakaj toliko prisilnih povratkov v preteklost, saj vendar, tako vsaj pravijo, suvereno vodijo državo, skrbijo za našo svetlo prihodnost in zapovrh še predsedujejo Svetu EU?

Pogrešanje jogurta

Zaščitni znak takšnega zgražanja je pred meseci postala poslanka SDS Mojca Škrinjar, ki se je na tviterju pridušala, kako peklensko je bilo življenje »med leti 1980 in 1991, še zlasti pa med 1980 in 1985«, ko »nisi kot običajen državljan dobil sadnega jogurta, s težavo pralni prašek, sladkor, kavo.« Podobno velja za gorivo za avto, je še dodala, za katerega so bile neskončno dolge vrste: »Nismo smeli iti v tujino in avto smo lahko vozili vsak drug dan.«

Poslankina stiska, izražena v zanjo duhamornih spominih na mladost, je postala zaradi ideološkega obračuna z zgodovino, ki nima prevelike opore v dejstvih, predmet splošnega posmeha – na podoben način kot pred tem pri hrvaški predsednici Kolindi Grabar Kitarović, ki je v nekem intervjuju za avstrijski Kleine Zeitung v Jugoslaviji najbolj pogrešala sadni jogurt. V valu norčevanja so ji mnogi očitali, da bi mogoče morda še vedno živeli v socializmu, če bi lahko kupili jogurt z okusom ananasa.

Hrvaško populistično predsednico iz vrst HDZ so kasneje številni demantirali, nekateri so celo navajali podatek, da je bilo v Jugoslaviji registriranih 85 različnih vrst jogurtov. Posamični slovenski mediji pa so se ponovljenem očitku poslanke SDS spustili v mukotrpni boj iskanja resnice o sadnih jogurtih v času socializma.

Kar je bilo videti kot propagandistični trik antisocialistične ideologije za strankarske in politične potrebe, se v Sloveniji kontinuirano dogaja v neverjetno zgoščeni obliki, že kot nekakšna fiksacija, ki pulzira in kar ne more izzveneti.

Moša Pijade in levičarske miške

Nedavno je Jože Tanko zapisal modre misli o Moše Pijadi. Le kdo bi mislil, da podpredsednik parlamenta iz vrst SDS tako podrobno pozna jugoslovanskega komunista in partizana, ki je sicer umrl leta 1957. Po njegovem se je povsod tam, kjer je nekoč prevladal socialistični in komunistični pogled na gospodarstvo, oviralo privatno iniciativo in privatno lastnino, je modro zapisal nedavno, zaradi česar je »sčasoma vse propadlo«.

Potem je poznavalsko dodal: »A krize so raj za socialiste, spomnite se izjave Moša Pijade. Ravno to delajo levičarske miške.«

V nekem drugem nostalgičnem zapisu pa je na tviterju žaloval nad šolami iz »kraljeve Jugoslavije«:

»Ko sem začel hoditi v osnovno šolo, kakšnih 15 let po Titu, so bile še vse iz kraljeve Jugoslavije. Nobena nova.«

Mama je hodila k maši

Na podoben način pa se je uredniku Petru Jančiču, ki je ugotavljal zaroto SDV, nedavno pridušal državni sekretar pri Alešu Hojsu in z vstajami odpihnjeni mariborski župan Franc Kangler. V resigniranosti in hkrati ob ogorčenju svojih bralcev, ki so mu očitali laganje, saj je njihova izkušnja čisto drugačna, se je potožil, da ni mogel redno študirati, ker je njegova mama hodila ob nedeljah k maši:

»Leta 1984 nisem smel na redni študij, ker sem padel na preverki, ker je moja mati hodila vsako nedeljo k maši! Tako je bilo v takratni milici ali policiji.«

Velika krivica, skratka, kasneje pa so sicer v časopisi Dnevniku ugotovili, da je njegova diploma plagiat. Od tolikšna obsesivna želja po defamaciji preteklosti, ki je že dolgo nazaj minila in ne bi več smela biti nikomur nevarna? Tvegal bom naslednjo tezo: na delu ni toliko klasični politični propagandizem in tudi ne konspiracistična antikomunistična paranoja, ker po njej ni nakazana kakšna posebna potreba v danem trenutku. SDS je v zadnjih mesecih okrepila agresivno ideološko podstat svojega delovanja, napadi na Tanjo Fajon in Luko Mesca ter stranki, ki ju predstavljata, so se radikalizirali tudi v pobudi, da bi nekatere stranke, kot je Levica, morda morali prepovedati.

Kaj je skupnega naštetim »antinostalgičnim« izjavam, ni manipulativnost kot takšna, ampak utrjevanje ideološke vere: v natančnejšem smislu Mojca Škrinjar, Jože Tanko in Franc Kangler morda ne lažejo, ampak je preprosto videti, da delujejo iz nekakšne prisile prepričati najprej sebe in potem še druge, da je Janševa politična pot avtoritarizma, v katero očitno po malem dvomijo, v resnici nujna in smiselna.

Takšne izjave torej v sebi izražajo bojazen v lastno politično substanco. So izraz tega, da vladajoči začenjajo dvomiti vase.