Bi morali biti v Sloveniji in širše bolj uvidevni do političnega dogajanja ob izbruhu koronavirusa, celo prvi teden po nastopu nove vlade? Do kakšne mere nam dramatična situacija v času samoizolacij in praznih ulic narekuje večjo strpnost in zadržanost do političnih odločevalcev, celo zdaj, ko vlada, od katere smo natančno vedeli, kaj lahko pričakujemo in proti njej že protestirali na ulici pred njeno inavguracijo, ne uporablja prav nobenih zaščitnih mask in z nezadržno kirurško natančnostjo izvaja vse vrste menjav na ključnih položajih v državi?
Dilema je zelo realna in prakso spremljamo na dnevni ravni: novinarji in uredniki intenzivno vadijo nenavadno potrpežljivost pri vsakem koraku oblasti, ne kažejo impulzivne volje po tem, da bi kritično spremljali dogajanje, ki ni povezano z epidemijo, izvajanjem novih navodil, policijskimi prepovedmi, podeljevanjem izrednih pooblastil in urgentnimi aktivacijami členov iz zakonov. Zdi se, kakor da je obstal novinarski profesionalizem in da je novinarski ceh zdrsnil v novo formo solidarnosti s politiko – v imenu skupnega boja proti virusu. V kaj se lahko takšna empatija, kakor da že tista poprejšnja v časih brez koronavirusa ni bila dovolj grozljiva izkušnja, razvije?
Catherine Fieschi v Guardianu ugiba, da bodo sicer evropski populisti morda poskušali izrabiti koronavirus in se oborožiti z razočaranjem ljudi. A njena začetna predpostavka se zdi karseda daleč od takega zaključka, saj predvsem na primeru Italije in skrajne desne stranke Liga Mattea Salvinija ugotavlja, da pandemija zbuja veliko politično upanje po zatonu populističnih politik, za katere bo sedanja kriza prinesla trden žebelj v njihovo krsto.
Zakaj? Ker naj bi iskanje grešnih kozlov in krivcev v preveč poroznih državnih mejah, množicah migrantih in pretirani globalizaciji v času pandemije postalo manj prepričljiva oblika populistične retorike. In ker so skrb za varnost in osredotočenost na lastno zdravje ljudi zdaj naredili za manj dovzetne glede prodajalcev populističnih slepil in propagande. Zato, ker se morajo, kot pravi, tudi populisti tipa Donald Trump in Boris Johnson naglo pripraviti na grobo vožnjo, saj imajo sami dovolj veliko težavo.
Nisem čisto prepričan, da bo koronavirus deloval kot konkurenca populističnim politikam in da bo po logiki disperzije strahu odvzel veter v jadra vsem, ki še vedno stavijo na širjenje strahu, ksenofobne in antiislamistične učinke, ali pa da bo vladajočim populistom preprosto zmanjkalo časa, volje in energije, ker imajo opraviti z resnejšo kugo od beguncev in drugih profilov zunanjega sovražnika.
V Hojs in Orban odkrila razlog epidemije pišem, zakaj že v splošnem ne velja začetna trditev, da se populizem v teh krajih odpoveduje iskanju krivcev v beguncih tudi takrat, ko gre z koronavirus, v Šoferske metafore z bojišč proti koronavirusu o stari retoriki novih političnih bojišč in v En tak majhen državni udar o tem, kako je mogoče v kriznih razmerah na oblasti dezavuirati postopke in si pripisati neomajna pooblastila za brezmejne količine denarja.
Zanimivo poglavje v odnosu do oblasti predstavlja domača akademska in intelektualna elita, od katere bi pričakovali urgentno politično analizo. Njen bolj lepodušniški del se ji je v celoti odpovedal, se bolj varno prelevil v virologe in specialiste za koronavirus, psihologijo množic v času panike in odkrivanje novih oblik solidarnosti, ki morajo pripeljati do komunizma. Bi sicer razumel, če bi poprej opravili svoj posel, ampak prepoznali jih boste po tem, da že leta nimajo pripomb čez oblike tujega in domačega fašizma, največkrat ga kar zanikajo.
Koronavirus je med nas pripeljal novo nevarnost – vrata za vrste politične naivnosti, od novinarske do intelektualne, so na stežaj odprta, kot že dolgo ne.