::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Referendum o (tudi) hudobnih beguncih

Je referendum o nastanitvi migrantov v Sloveniji, kakršnega je predlagala stranka SDS, stvar demokratične odločitve ljudstva ali ne? Reakcija na ultimativno preračunljiv predlog je bila menda burna in ostra, STA je v nekaj potezah opisala strankarske zavrnitve:

Predlog SDS za posvetovalni referendum glede nastanitve migrantov je v DZ naletel na ostre odzive. V SMC ga razumejo kot politično potezo, v DeSUS menijo, da bi bil referendum zapravljanje davkoplačevalskega denarja, v SD in ZL poudarjajo, da se je treba takim predlogom upreti. V kabinetu predsednika DZ medtem menijo, da gre za kompleksno tematiko.

Poslanec Vinko Gorenak je odločitev pospremil z sklicevanjem na voljo večine: »Verjetno bo večina rekla, da gre za nabiranje političnih točk, a zame osebno in za stranko, ki ji pripadam, je situacija relativno jasna – ljudje morajo odločiti o vprašanjih, kjer se vladajoča politika očitno izogiba in pripravlja rešitve, ki so v nasprotju z večinskim mnenjem državljanov Republike Slovenije.«

SDS referendum begunci siol

Dovolj razlogov, da sem se odločil na kratko preveriti, zakaj samo SDS pripisujemo zlobne nakane in namene, namesto da bi grehe porazdelili malce širše. Če to stori levičar, se morda včasih spomni še na Boruta Pahorja in njegovo cincavo koketirajoče mnenje, ki se vedno boji zameriti kateri od straneh, zato tudi ob begunski krizi svari pred tem, da ne bi za mnenje pozabili vprašati ljudi. Ali mu vsaj prisluhnili.

Nato s prstom pokaže še na Mira Cerarja, ki s svojim žargonom o varnosti in veliki skrbi za državljane poraja občutke nevarnosti in nato pohiti povleči po meji bodečo žico, da nas je potem ne manj, temveč bolj strah. Morda Cerar res ni čisto prepričan v referendum.

Toda kaj storiti z bistveno bolj eksplicitnimi odklonilnimi stališči do beguncev, čemu se toliko zaletavati le v sofisticirane izjave omenjenih državnikov in Janševega tabora? Tu so zato trije primeri povezanih rezoniranj, ki sem si jih spomnil ob tem. Na Facebooku sem poskušal preveriti, kako jih bodo brali njegovi uporabniki. Zato sem ločeno objavil naslednje tri kratke zapise:

In smo slišali še en argument za posvetovalni referendum, ki ga zganja SDS. Tisti, ki nasprotujete razpisu posvetovalnega referenduma o nastanitvah migrantov v Sloveniji in zagovarjate radikalno odprtje meja: se zavedate, da zahteva pomeni odpravo oziroma uveljavitev ogromne spremembe v statusu quo države, ne da bi se prej demokratično posvetovali s prebivalstvom, glede na to, da so naše države demokratične nacionalne države? Odgovor bi se seveda glasil, da bi tudi begunci morali dobiti volilno pravico – a to gotovo ni dovolj, saj je to ukrep, ki bi bil mogoč šele, ko bi bili begunci vključeni v politično ureditev neke države.

In smo slišali še en argument v podporo referendumu proti beguncem, ki ga zganja SDS. Takole gre: preden so čez Slovenijo začeli prihajati vali beguncev, so se Slovenci ponašali s podatki, koliko beguncev bi sprejeli na dom. Zdaj, ko jih je dohitela realnost, jih je večina tiho.

In smo slišali še en argument v podporo referendumu proti beguncem, ki ga zganja SDS. Oni hodijo v Evropo, ker jim bo tu bolje. »Razmišljanje v smislu ‘odprimo meje, begunci pridite,’ ni rešitev. Begunci so ljudje, kot vsi drugi. Veliko med njimi je hudobnih, nasilnih, zabitih, nevarnih. O tem je treba odkrito govoriti.«

Vsi trije so podani na način, da posredno, ne pa eksplicitno namigujejo na to, da je avtorju argumenta blizu podpiranje idej SDS. Da je verjetno nekdo, ki zganja protibegunsko retoriko. In tako ali drugače najbrž podpira referendum, tudi eksplicitno.

Moj hipotetični in predvideni cilj je bil dosežen, noben od komentatorjev ali »všečkarjev« ni opazil ali posumil, da so vsi trije dobesedni citati delo »radikalnega levičarja«, famoznega Slavoja Žižka. In torej ne kakšnega zadrtega člana SDS. Vpletenim se, če se čutijo prizadete, za tak miniaturni eksperiment opravičujem.

Torej znova, da ne bo pomote: stavki (1) »Se zavedate, da zahteva pomeni odpravo oziroma uveljavitev ogromne spremembe v statusu quo države, ne da bi se prej demokratično posvetovali s prebivalstvom, glede na to, da so naše države demokratične nacionalne države? Odgovor bi se seveda glasil, da bi tudi begunci morali dobiti volilno pravico – a to gotovo ni dovolj, saj je to ukrep, ki bi bil mogoč šele, ko bi bili begunci vključeni v politično ureditev neke države«, (2) »Preden so čez Slovenijo začeli prihajati vali beguncev, so se Slovenci ponašali s podatki, koliko beguncev bi sprejeli na dom. Zdaj, ko jih je dohitela realnost, jih je večina tiho.« in (3) »Razmišljanje v smislu ‘odprimo meje, begunci pridite,’ ni rešitev. Begunci so ljudje, kot vsi drugi. Veliko med njimi je hudobnih, nasilnih, zabitih, nevarnih. O tem je treba odkrito govoriti« so dobesedni citati Žižkovih javno objavljenih in medijsko citiranih stališč in izjav.

Ki lahko zelo hitro preidejo v legitimacijo referendumskega odločanja o beguncih; prvi to praktično je. Pred nami se rolajo zelo značilni motivi, s katerimi nas slovenska desnica s pomočjo svojih medijskih orkestrov dnevno predozira: da so begunci grdi, umazani zli, da ima ljudstvo pravico do strahu pred njimi in da so levičarji hinavski dvoličneži, katerih solidarnost je obupno zlagana.

Iz zelo majhnega vzorca odzivov sicer ne bi ničesar trajnega sklepal. Toda bolj skrbi tisti večji vzorec, iz katerega lahko razberemo, da se (naj)večji del domače družboslovne in humanistične elite ne spomni opozoriti na bližino stališč enega in drugih. Prej se najdejo njegovi apologeti, ki premlevajo o nekakšnih krivičnih »dekontekstualizacijah«, prepovršnem branju in poskušajo ravnati zaščitniško, v Žižku pa videti majhna, vendar nikakor ne usodna protislovja. Žal konteksti nič bistvenega ne spremenijo, obramba ni prepričljiva.

Povedano drugače in naravnost: v čem točno se že to pot razlikujeta esdeesovska in žižkovska retorika? Zgolj v tem, da poskuša slednja na dodani deklarativni ravni biti distancirajoča do »antiimigrantskega populizma«, nato pa ji v tem zelo hitro zdrsne? Zgolj v tem, da prva pove še kaj zraven? Drži, Žižek  ima v mislih kritiko naivne humanitarne levičarske pozicije, toda na koncu v vsebinskem smislu zdrsne in reduktivno mu preostane le imitacija argumentov, ki jih proizvaja desnica. Trivialna, posplošena in odvečna opozorila, npr. češ da so tudi begunci lahko grdi, umazani in zli, česar seveda nihče na levici ni mislil ali zanikal, v ničemer niso drugačna od tistega, kar kritizira na desnici.

Namesto, da bi v svoji ekvidistančni drži, ki jo želi razviti, dobrohotno opozoril na prehitre zaključke in naivnost pri njej, sledi razočaranje v podobi uporabe standardnega arzenala čisto desničarskih očitkov, tj. konglomerat fiktivnih posplošitev o beguncih, ki da jih proizvaja preveč solidarna levica, imputiranih očitkov o hinavščini (»govorite eno, delate drugo«), ki si jih je izmislil, opozoril o smiselnosti »demokratičnega legitimacije« prihoda beguncev, niz čisto administrativnih nasvetov za EU in podobno.

O Žižkovem domnevnem obratu v desno se je sicer kar veliko pisalo. V tujini, pri nas skoraj ne. Pač tabu tema, ki ji botruje dvoje: oportunistična naklonjenost medijev, ker jim je v interesu graditi in ohranjati nezmotljivo podobo superavtoritete, in seveda prestrašenost akademske stroke, ki se ne želi nikomur zameriti. Glede prvega je lep zgled nedavno gostovanje v mariborski Drami: pri Večeru so se odločili Žižka postaviti na prvo in drugo stran, v celoti. Z vidika promocije filozofije je to lepo. Ampak v kontekstu nalog filozofije je v tam predvsem govoril o – beguncih.

Ja, domači levici več iskrenosti in poštenosti v sodbah ne bi škodovalo. Prej ji bo koristilo. In dajmo se že enkrat navaditi, da za vso retoriko strahov in njene učinke ne more biti kriva le SDS.

SDS referendum begunci mmc

Information

This entry was posted on 04/03/2016 by in mediji and tagged , , , .
%d bloggers like this: