Bombni napad na Brezjah: nadškof Zore o morilcu v rokavicah, Janša o krščanski Sloveniji

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja smo bili na Brezjah znova deležni politične pridige z neposredno intervencijo v ustavno zagotovljene pravice žensk. Skoraj istočasno smo lahko prebirali še poslanico predsednika vlade Janeza Janše, v kateri ta ne govori več zgolj o zgodovinskem pomenu krščanstva za slovenski prostor, saj hkrati verujoče in neverujoče državljanke in državljane poziva, naj našo skupno prihodnost gradijo »na vrednotnih temeljih krščanstva«.

Navidezno naključje je s tem postalo nenaključni simptom političnega trenutka: z Brezij je prišla cerkvena zahteva po podreditvi ženskega odločanja o lastnem telesu krščanskemu moralnemu nauku, iz kabineta predsednika vlade pa politični poziv k sprejetju krščanstva kot vrednotnega temelja celotne politične skupnosti. Cerkev brez sramu spet stopa v politiko, če je sploh kdaj izstopila, politika pa je stopila na prižnico. Večje enotnosti ni mogoče doseči.

Doživeli smo še nekaj, kar tudi ni nič posebnega: nihče se ne razburja, še najmanj mediji, vse je pozabljeno v še istem dnevu. Če ni, pa zagotovo naslednji dan.

Morilec v rokavicah

Nadškof Stanislav Zore je v svoji homiliji naredil korak naprej in splav primerjal s smrtjo pod bombami. Ja, z bombami. Spregovoril je o »morilcu v rokavicah«, ki naj bi smrt povzročal v sterilnih prostorih ustanov za prekinitev nosečnosti. Njegova retorika ne more biti nedolžna metafora in tudi ne zgolj izraz osebnega verskega prepričanja. V državi, kjer je svobodno odločanje o rojstvu otrok ustavno varovana pravica, demonstrira neposredno moralno stigmatizacijo žensk, ki se odločijo za prekinitev nosečnosti, posredno pa tudi zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja, ki jim pri tem zagotavlja zdravstveno oskrbo.

Primerjava z bombardiranjem je še posebej manipulativna in vredna graje: menda splav ni nič manj krut »kot smrt, ki jo povzroči bomba ali raketa«. Res pa je, da je ta druga smrt »veliko bolj glasna« kot tista smrt, ki jo povzročajo različna gibanja, ki bodo prej ali slej umrla, kajti vsaka smrt nazadnje pokonča sama sebe, je še dodal.

Si predstavljate: nadškof nam razlaga, da so nedolžno ubiti otroci v bombardiranju privilegirani v pozornosti? S tem je Zore poskušal izbrisati moralno razlikovanje med prekinitvijo nosečnosti in pobijanjem že rojenih ljudi v vojni. Slutimo, da je psihopropaganda dosegla vrhunec in čustveno moč podobe bombe je bržkone uporabil zato, da bi se moralna groza enega dejanja prenesla na drugo. Namesto argumenta je stavil na moralni šok.

Bombe v Gazi

Težava za takšno stališče je neizbežna in na tej točki nastopi neprijetna ironija. Če že govorimo o bombah, imamo v današnjem svetu dovolj resničnih bomb, resničnih ruševin in resničnih mrtvih otrok, da si jih ni treba izposojati za metaforično vojno proti pravici do splava! Če želi nekdo absolutnost svetosti življenja ponazoriti s smrtjo nedolžnih pod bombami, se težko izogne vprašanju, kako glasen je takrat, ko bombe dejansko padajo.

Še težje se zato izogniti primerjavi ob genocidu v Gazi. Če naj bi bila podoba otroka pod bombo moralno tako pretresljiva, da jo je mogoče uporabiti za obsodbo splava, bi pričakovali vsaj enako moralno jasnost pri otrocih, ki dejansko umirajo pod ruševinami. Moralno načelo, ki velja selektivno, hitro preneha biti načelo.

In kaj je storila Katoliška cerkev v Sloveniji ob genocidu v Gazi? Molčala je. Kaj je storil nadškof Zore? Podobno kot njegovi politični idoli se je po tihem priklanjal klavcu. Sedanji papež Leon XIV je nasilje nad civilisti v Gazi obsodil precej jasno in večkrat, ampak vrhovna avtoriteta Vatikana očitno nima dovolj vpliva v Sloveniji, kjer se cerkveni vrh raje priklanja domači politiki. Bedno, pomenljivo in pomenljivo bedno!

Spolne zlorabe otrok

Ko Katoliška cerkev pri nas in drugod govori o svetosti življenja in moralni odgovornosti drugih, ne more preprosto odmisliti lastne institucionalne zgodovine spolnih zlorab otrok. Ne zato, ker bi zlorabe kakorkoli logično ovrgle cerkveno stališče o splavu, kar bi bil tu quoque in slab argument, ampak ker postavljajo legitimno vprašanje moralne verodostojnosti institucije, ki drugim izreka tako ostre sodbe.

Otroci, ki so bili spolno zlorabljeni v cerkvenem okolju, niso abstraktna tema moralne teologije. Bili so in so konkretni ljudje, katerih dostojanstvo, telesna nedotakljivost in življenje so bili globoko prizadeti. V številnih primerih problem niso samo storilci in srhljivo povedni hitro postanejo institucionalni mehanizmi molka, prikrivanja in zaščite ugleda ustanove.

Če je življenje sveto, potem mora biti sveto tudi že rojeno življenje. Če je treba braniti nerojenega otroka, je treba z najmanj enako odločnostjo braniti otroka pred odraslim človekom, ki ima nad njim moč. In če od žensk zahtevamo moralno odgovornost, potem je toliko bolj upravičeno zahtevati institucionalno odgovornost od organizacije, ki se postavlja v vlogo moralnega razsodnika.

Janša s prižnice

V isto zgodbo se je letos vključil predsednik vlade. V poslanici ob Marijinem vnebovzetju je Janez Janša nagovoril »državljanke in državljane, verujoče in neverujoče« in jih pozval k »spoštovanju naših korenin« ter k odločenosti »graditi skupno prihodnost na vrednotnih temeljih krščanstva«.

Prvi del sam po sebi ni problematičen. Nihče razumen ne more zanikati ogromnega zgodovinskega vpliva krščanstva na slovenski kulturni prostor, njegovega vpliva na umetnost, arhitekturo, književnost, običaje, praznike, vzgojo in politično zgodovino Evrope in Slovenije. Toda priznati zgodovinsko dejstvo ni isto kot sprejeti verski nauk.

Težava nastane v naslednjem koraku, ko Janša iz zgodovinskih deskripcij čisto neopazno prestopi v etična stališča o prihodnosti. Da je krščanstvo pomemben del naših zgodovinskih korenin, se lahko strinjamo, nikakor pa ne s poudarkom, da mora naša skupna prihodnost temeljiti na krščanskih vrednotah. Še posebej, če je poziv izrecno naslovljen tudi na neverujoče, in v tem primeru je bil.

Naše vrednote? S tem predsednik vlade onkraj opisa zgodovine že pridiga in predpisuje vrednotno podlago celotne politične skupnosti. S čigavim dovoljenjem? Vprašati bi se morali, čigave so »naše« vrednote in kje je meja, ki jo mora postaviti sekularna država. Enkrat več velja ponoviti, da Slovenija ni katoliška država, pač pa ustavna demokracija, v kateri so verske skupnosti ločene od države in v kateri državljanska enakopravnost ni odvisna od veroizpovedi. Zato je posebej zanimiv Janšev zaimek »naš«. »Naše korenine«, »skupne vrednote«, »naša prihodnost« zvenijo lepo, toda kdo smo »mi«?

Koledar in veroizpoved

Med državljani Slovenije so katoličani, pripadniki drugih krščanskih skupnosti, muslimani, judje, pripadniki drugih veroizpovedi, ateisti, agnostiki in ljudje, ki se glede religije sploh ne želijo opredeljevati. Predsednik vlade lahko vsem zaželi prijeten praznik, kot vsi njegovi predhodniki. Toda Janša se ni zadovoljil s priznanjem zgodovinskega pomena krščanstva, ker je bila skušnjava prevelika. Raje je posegel v različne verske tradicije z namenom, da jim sugerira etični temelj, ki naj bi določal prihodnost vseh. Verjemite, kot veleva premier!

Še bolj nenavadna postane njegova argumentacija z dela prostim dnevom. Janša celo pravi, da odločitev o tem, da je Marijino vnebovzetje po osamosvojitvi postalo dela prost dan, »nosi v sebi priznanje pomena krščanskega izročila za slovenski narod«.

Pozor: državni praznični koledar morda odraža tudi kulturno zgodovino neke skupnosti. Toda iz tega nikakor ne sledi, da je država s prostim dnevom krščanstvo sprejela za svoj vrednotni ali civilizacijski temelj. Takšen manipulativni non sequitur nam sugerira, da je državni koledar utemeljen na veroizpovedi.

Strategije kulturnega boja

Kar trenutno spremljamo, so retorične strategije kulturnega boja, kjer se svetost življenja razume zelo selektivno. Če jo res že sprejmemo kot univerzalno moralno načelo, ne more biti absolutna pri zarodku in nato relativna pri palestinskem otroku. Ali zanetiti ognjevite pridige pri splavu in hkrati pripeljati do institucionalnega molka pri spolno zlorabljenem otroku. Ne more biti odvisna od tega, katero življenje se trenutno najbolje prilega politični ali verski pripovedi.

Če je življenje sveto in če že dopustimo ta koncept, mora biti posledica zelo preprosta: sveto mora biti vsako življenje. Če je človekovo dostojanstvo univerzalno, spoštovani nadškof, potem enako velja za vsa. Sekularnost države ne pomeni, da religije zanikamo in ravnamo proti veri, ampak ravno nasprotno – ureditev, ki omogoča, da lahko katoličan živi kot katoličan, musliman kot musliman, ateist kot ateist. Nihče nima državnega pooblastila za določanje svetovnega nazora drugega.

Naša politična skupnost ima namreč že skupni pravni in etični temelj in ne potrebuje novega. Imenuje se ustava, ne katekizem. In ta je skupna verujočim in neverujočim. Toda če se pred nami odvija kulturni boj, bi bilo dobro, da se tega zavedamo.

Sicer pa čakamo, ali bodo mediji zmogli. Zaenkrat kritične pripombe na oba govora ni bilo.

Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.