Metin čaj je te dni gostil bivšo novinarko Dela, Tino Kristan. Eno najboljših, kar jih imamo. Podkast o »medijih, dobrih in slabih praksah, novih tehnologijah in trendih prihodnosti«, ki ga vodita Nataša Briški in Aljaž Pengov Bitenc, je skoraj enourni intervju uvedel z napovednikom:
Iskrena izpoved Tine Kristan, ki prvič spregovori o pritiskih, ki jih je doživljala, o namigih, da se dotika nedotakljivih, o (ne)podpori, ki jo je bila deležna na Delu, in o tem, zakaj je vredno vztrajati.
Zanimalo me je torej, kaj bo Kristanova povedala o razmerah na Delu. Nenazadnje so oddajo s takšnim »teaserjem« tudi napovedali.
O razmerah tam sem nekajkrat poskušal pisati, v glavnem sem moral povzemati blog Marijana Zlobca, kajti informacije o dogajanju so bile in so še neverjetno hermetično zaprte. Vse ostale so njegovim opisom dogajanj precej pritrjevale. Bivši kulturni novinar te hiše je imel ves čas dovolj dostopa do internih informacij in jih je, kot kakšen novinarski žvižgač, redno objavljal.
Molk kot izvor čudenja
Molk novinarjev samih o njihovi usodi je bolj kot kdaj prej ali kje drugje postal predmet splošnega čudenja celo znotraj ceha. Vsaj eno stališče se je zato oblikovalo glede razmer med lastniki in novinarji na Delu: da novinarji po vsem sodeč ne zberejo dovolj poguma in medsebojne empatije. Da so ob rednih odpuščanjih svojih sodelavk in sodelavcev tiho. Zdi se mi, da so nekaj takega pripravljeni celo sami priznati v trenutkih poštenosti.
Zlobec je v enem svojih zapisov citiral Kristanovo in njeno Facebook objavo, ki se glasi:
Zadnje mesece, ko ste me spraševali, kakšen je moj status na Delu, sem bila redkobesedna. Zato zdaj, da bo prvič in zadnjič. Danes pospravila mizo. Po 9 letih in 8 mesecih. Glede na to, da sem v zadnjih sedmih mesecih dobivala po 500 evrov bruto (!) honorarja – tudi tisti mesec, ko sem noro vesela prevzela nagrado DNS za izjemno delo v letu 2016 – , je slovo od Dela odrešitev.
Razumljivo je pričakovanje, da bi v tem pogovoru zvedeli marsikaj o ozadjih – dobro, ne le zato, ker je bila novinarka zadnjih šest let del ekipe Delovih Ozadij. Kot beremo, je za zgodbo o izplačevanju dodatkov za stalno pripravljenost, ki jo je začela preiskovati septembra 2015, leto kasneje prejela nagrado čuvaj/watchdog za izjemen novinarski dosežek. In potem se je njeno skoraj desetletno sodelovanjem z Delom se je zaključilo konec aprila. Nedavno, junija 2017, so objavili njen prvi televizijski prispevek na POP TV – 24UR Fokus. V intervjuju je povedala, da bo pri isti medijski hiši zaposlena od oktobra tega leta.
Strah pred zlorabo?
Priznam, da sem od pogovora pričakoval kaj več. Na koncu se je bolj iztekel v dvoje: v izkazovanje hvaležnosti do Dela in večkrat ponovljeno bojazen, da bo njen nastop zlorabljen, ter z njo povezano previdnostjo. No, to zadnje se mi zdi precej pomenljivo.
Ne vem točno, na katere kroge je ciljala s svojimi anticipaciji prihodnjih zlorab. Nekako se je oblikoval občutek, da bo sleherna odkrita beseda o stanju na Delu deležna manipulacij, zato je bolje o vsem še dalje molčati. In četudi je hvaležnost medijski hiši razumljiva gesta, je v razpravi o dogajanju v njem preprosto nerelevantna. Potem je sledil poziv k upiranju pritiskom:
A lahko jaz samo še eno stvar rečem… jaz bi samo želela vse tiste, ki so v tem pogovoru našli kar veliko idej, kako zlorabiti moje ideje za obračunavanje z Delom, bi si jaz želela, da ko bodo to počeli, bodo še tri stavke napisali zraven, kaj so pa oni naredili za to, da bi Sloveniji imeli boljše in bolj kakovostno novinarstvo, mogoče bolj močno v tem smislu, da bi se znali upreti vsem pritiskom in kaj so oni naredili, da bi bilo mladim v novinarstvu danes lažje. Jaz sem želela samo predstaviti, kaj se je meni zgodilo, da mogoče bomo tudi novinarji skupaj počasi začeli razmišljati o tem, da se bomo tudi sami morali mogoče malo pogosteje upirati. Ker če ne, bo tej generaciji, ki prihaja v novinarstvo danes ali je prišla par let nazaj, izjemno težko.
Na tej točki pogovora je voditelj Pengov Bitenc pedagoško, v imenu poslušalcev, terjal nekaj več pojasnil. Tako rekoč prevod. Kot rečeno, prva točka je vprašanje zlorab. Da bi res lahko pretehtali, koliko je vredna takšna previdnost, bi morali poznati kontekste. Kdo so osebe, ki napadajo Delo in kako bi bilo mogoče preprečiti te napade, ne da bi hkrati prikrili resnico dogajanja? Kako izključiti možnost, da molk pri kom ali celo večini ne bi postal zgolj priročen izgovor, da bi se govorilo o zoprnih dogajanjih v hiši?
S tem ne merim na Kristanovo. Nanjo pa merim z naslednjim pomislekom: argumentacijsko vzeto ni mogoče zahtevati, da je tisti, ki piše o novinarskih dogajanjih, dolžan kar sam ponuditi rešitve, kako izboljšati domačo situacijo v novinarstvu. To je približno tako, kot če bi od novinarja, ki pokriva gospodarstvo in kritizira vlado, zahtevali še nekaj stavkov o tem, kako bi ga on rešil, če želi biti prepričljiv. In tako naprej za vsako resorno področje, ki ga kak novinar pokriva. Rečeno tehnično: ponujanje rešitev ni argumentacijsko relevantno kot oblika pogojevanja za to, da bi smeli biti kritični do nekega poljubnega vprašanja.
Kdo so skriti sovražniki
Kristanova je na vprašanje voditelja poskušala dodatno pojasniti svojo intenco:
To je kritika tistih, ki poskušajo vsako kritiko na račun Dela izrabiti za to, da oni lahko potem…
Na tej točki je vskočila voditeljica Briški in jo kar sama v celoti dopolnila: »Aha, da zlivajo gnojnico in si operejo roke in se ne vprašajo, kaj pa oni naredijo, da bi bilo drugače«. In gostja je nadaljevala:
Predvsem zlivajo gnojnico na celotno Delo, na vse urednike, na vse novinarske kolege in ne vem, kaj še vse. Tega si niti Delo ne zasluži in še enkrat, kot rečeno, je moj namen današnjega pogovora ni bil, tako kot sem prej rekla, no, jaz se moram samo zahvaliti Delu za vse priložnosti, ki sem jih imela.
Taka zahvala, ki sumljivo vstopa na mestu nekega nelagodja, žal v veliki meri zanika smisel razprave o odpuščanjih na Delu in pritiskih vodstva; čeprav je smiselna, z zadnjimi preprosto ni povezana. Prvič, to mora biti bržkone jasno povedano: nobena resna kritika na račun novih lastnikov hiše ne more zadevati profesionalnega početja novinarjev. Kritizirati lastnike in njihove epigone je eno. Novinarje pa nekaj povsem drugega. Če se ne odraža v pisanju novinarjev, je kritika novinarjev kajpak nelegitimna. Oziroma ni povezljiva s prvim. Razen kakšnih strankarskih in političnih sesuvanj Dela kot medijske hiše v celoti, vključno z novinarji, si ne znam predstavljati okoliščin, v katerih bi se to dogajalo. Zato mi evociranje skritih sovražnikov Dela ne zveni kot močno prepričljiv pomislek. Prej mi zveni kot način opravičevanja, zakaj je vredno o vsem čim manj govoriti. In ja, spet smo pri tem: na Delu je zmagoval molk. Še več, solidarnost v njem.
Predstavljajte si, da ste zaposleni v podjetju s častitljivo tradicijo. Z odličnim renomejem, kvalitetnimi izdelki, uspešnim in spoštovanim imenom v družbi. Skratka, zgodba o uspehu. In potem se zgodi, da lastniki začnejo nepremišljeno odpuščati najboljše delavce in s tem uničevati podjetje. Do tega imajo vso pravico, a početje je prepoznavno nespametno. Na koncu se vzdržite sleherne javne kritike s pojasnilom, da z razgrinjanjem internim dogajanj ugledu raje ne boste škodovali, saj vas bo konkurenca hitro dohitela. Zelo pogosta in že slišana zgodba, ki vsaj v mojih očeh pove, da je dilema največkrat lažna.
Še več, če pristanemo na tezo o škodljivih posledicah, zaradi katerih se moramo vzdržati sleherne geste, smo spet v protislovju z začetno intenco. Ali kot je dejala Kristanova sama: »Mogoče bomo tudi novinarji skupaj počasi začeli razmišljati o tem, da se bomo tudi sami morali mogoče malo pogosteje upirati«.
Res je! Vendar si ne znam predstavljati, da bi se takšen revolt lahko odvijal v čisti tišini in daleč od oči javnosti. Obratno, običajno se nujno dogajajo pred njo, vsaj v demokratičnih sredinah.
Več:
Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila
You must be logged in to post a comment.