::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Večerov Trump kot naslovni »good guy«

Na dan, ko se je v Hamburgu končal vrh G20, skupine razvitih in hitro razvijajočih se držav, na katerem je paradiral Donald Trump s svojo hčerko in je med drugim navrgel neotipljivo obžalovanje umika ZDA iz pariškega sporazuma, so v sobotni prilogi Večera objavili bizarno kolumno v podporo Donaldu Trumpu. Ne, ne gre za overstatement, dobesedno smo bili deležni zapisa neženirane hvale. Kot takšen si zasluži omembo.

Seveda ima intelektualistični dodatek Večera, ki izhaja ob sobotah in je namenjen zahtevnejši publiki, pravico objavljati stališča vseh političnih in ideoloških prepričanj. Razumem tudi, da želi postreči s paleto različnih in da so lahko med njimi tudi politični občudovalci, ne analitiki. Vprašanje je zato bolj, na kakšnem kvalitativnem nivoju to počne in v kakšnih upravičljivih kontekstih. V tem primeru ne najdem nobenih.

Miselno izrazito klavrn in prostodušen zapis nosi sumljiv reklamni naslov, zaradi katerega mi je tudi padel v oči: »Donald J. Trump – The Good Guy« (8.7.2017). Avtor kolumne je magister Tadej Ian, ki so ga podpisali kot »strokovnjaka za politologijo-ameriške študije, FDV«.

Tadej Ian Trump good guy

Večerovski dobri ljudje: začetek kolumne

Dobri človek, ne iz Negove

Priznam, za pisca še nisem slišal. Ko sem se pozanimal pri kolegih s FDV, so ugotavljali podobno. Bilo bi zanimivo vedeti, če ga poznajo na omenjeni fakulteti in zaradi česa točno so ga večerovci povzdignili v strokovnjaka za navedeno področje. Da ravno to slovenski uredniki radi počnejo z dr. Bogomilom Ferfilom, še enim neskritim navdušencem nad Trumpom, sicer že vemo.

Toda privzemimo, ne bodimo neprijazni, da navedeno drži. Njegova avtorska kolumna je objavljena ob zapisu novinarja Vojislava Bercka, ki brezbarvno piše o Trumpovih tviteraških strasteh: drži, že velikokrat obdelana topika. Ianov zapis v ničemer posebej ne dopolnjuje prvega – prej je nekakšen neobvezni privesek.

Čemu torej tolikšna naslovna navijaškost razprave o »dobrem možu«, kot so pod črto prevedli angleško frazo? Tokrat ne o dobrem človeku iz Negove, temveč iz Trumpovega stolpa in Bele hiše? Če je kakšen zaneseni sledilec ameriškega predsednika in njegove prve dame ob naslovu morda vzdrgetal ob pričakovanju, pri branju potem res ni mogel biti razočaran. Naslov je izbran ustrezno. Kajti zapis se resnično prebira kot kakšen poenostavljeni republikanski pamflet iz časov najbolj razburkane in vroče predsedniške volilne kampanje. Ki je že kar nekaj časa nazaj minila.

Večerov kolumnist večino svojih stališč napiše zelo naravnost: Trump je zmagal, ker so ga razočarane množice in gospodarske elite vzele za prinašalca sprememb. Seveda, to je bil tudi Žižkov argument, zakaj je bilo treba voliti zanj. Ian nato brezkompromisno pride do vrednostnega zaključka:

»Vse je bolje kot ta strašni status quo, ki ga Trump ruši in ga še bo. Zato je v bistvu “good guy”.«

Dobrota, tj. presoja, kaj tvori dobro v človeku ali njegovem političnem položaju, je s tem kot etična dimenzija definirana že na podlagi obljube spremembe. Če je vse slabo, potem je glasnik novega že po sebi lahko le dobra oseba. Res globoko!

Nepremagljiv, tako ali drugače

Naj v začetno ilustracijo teh za koga morda grobih ocen navedem kar avtorjevo finalno navduševanje, do katerega se dokoplje po nizu afirmativnih stališč, ki nam ves čas dajejo vedeti, kakšna imenitna sreča se nam je zgodila 8. novembra lanskega leta. Američanom sploh. V nekaj lapidarnih stavkih je na zgoščeni ravni izrečeno skoraj vse bistveno, kar velja vedeti:

Trump se poskuša držati svojih predvolilnih obljub, kolikor se jih pač največ lahko. Pa ne zato, ker bi bil dobrosrčen, ampak ker je poslovnež. Pri tem sploh ni pomembno, ali mu s programom uspe. Pomembno je, da da vse od sebe. Če mu kaj ne bo uspelo, pa bodo ceno na prihodnjih volitvah plačali tisti, ki mu tako ali drugače pod noge mečejo polena. In bo v Beli hiši pač še štiri leta.

Prostodušna in po psihološkem vtisu skoraj otroška vera, s katero nas Večerov strokovnjak prepričuje v odličnost Trumpovega političnega udejstvovanja, je vsekakor frapantna že zato, ker povsem povozi empirično evidenco (denimo stališče, da predsednik izpolnjuje volilne obljube), nato navija za nekakšno poslovno kulturo, ki v predsednikovo delovanje menda vnaša superiorno etično odličnost, v istem hipu pa lahkotno zanika načelo politične učinkovitosti, kajti nad njim, npr. izpolnjevanjem programa, je nek abstrakten in večvreden »dati vse od sebe«. Tak napor, in človek se pač zelo napreza, edini šteje. Se pravi, nekakšna značajska trdnost, ki jo očitno občuduje bolj od realizacije programa. Avtorjevo malikovanje Trumpa, ki ga je razvil skozi zapis, se nato prelije v nekaj neverjetno fascinantnega, kar že po sebi vsebuje fascinacijo: v prepričanje, da je Trump vobče nepremagljiv.

Norris ali Übermensch?

Zadnji stavek kolumne si velja podrobneje razložiti, ker je dejansko orgazmičen: Trumpa ni mogoče poraziti.  Intenzivnost te misli verjetno meji na vero in je že skoraj sofistična – če mu uspeva, potem mu uspeva in v to niti ne dvomimo. Toda če mu kaj ne bo uspelo, ker ga pri tem ovirajo, mu bo spet uspelo, kajti dejansko zanj ni ovir, ker ni premagljiv. Gorje tistim, ki bi se mu preveč upirali, nam poskuša dopovedati ta bizarna, dobesedno nepremagljiva logična izpeljava; taki naj si kar sami pripišejo, saj bo ameriški poslovnež in milijarder zaradi njihovega cepetanja še lažje ponovil mandat. Po domače: kdor se upira Trumpu, je gotof.

Težko se odločim, ali Večerov komentator s svojo ludistično izpeljavo – no, izpeljana je s skrajno resnobnostjo – bolj rine v enačenjem ameriškega heroja z neuničljivim Chuckom Norrisom ali nietzschejansko figuro, imenovano Übermensch. Ki bo s svojo neomajno voljo in prevrednotenjem vseh vrednot presegla nihilizem političnih elit in gospodarskih klik, ki so ugrabile ZDA.

Trump in socialna demokracija

Radovedno brskanje po spletu me je pripeljalo do odkritja, da je Trumpov zagovornik iz Večera dejansko zelo aktiven član Občinskega odbora Socialnih demokratov v Cerknici:

V imenu organizatorja, občinskega odbora Socialnih demokratov Cerknica, je Tadej Ian je povedal, da je smisel politike služba ljudem oziroma pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Prireditev je sklenil z besedami, da je bistvo svetovne ideje socialne demokracije stremljenje k družbeni pravičnosti, kar pomeni, da je treba pomagati tistim, ki to najbolj potrebujejo.

Ima še kdo cmok v grlu? Res je nenavadno videti, ko avtor navijaško zapiše stavek »Trump je poslovnež brez milosti, kot se za uspešne ameriške poslovneže spodobi. Edini cilj je zmaga ne glede na posledice.«, nato pa ugotavlja, da ni levice v politiki, zaradi česar da ni socialnega usmiljenja. Njegov osupljivi sklep? Tole: »Prav zato so se tudi tisti Američani, ki v socialnem smislu dihajo na škrge, oprijeli Trumpa, ker so vedeli, da v primeru zmage Clintonove ne bo ničesar pametnega.« Ne, to ni zgolj hermenevtika volitev, njemu se to zdi odlična rešitev!

O neki sorodnosti

Navdušenje domačih socialnih demokratov velikokrat jemljem za možni simptom izpraznjenosti njihove politične agende. In ne le tega, morda del njihovega članstva nima nobenih težav s predsednikom Borutom Pahorjem na povsem analogen način, kot jih nima s Trumpom. Že res, da pretežno zaradi njegove pretekle politične pripadnosti. Ampak kaj nam to pove o načelnosti podpornikov? V nekem zapisu sem že primerjal populizem prvega in drugega ter pokazal, da je k podpori drugega zavezan tisti, ki bi zagovarjal prvega. Kakor da bi bila na delu maksima »On je nepremagljiv, zato je nujno, da ima prav. Kdor zmaguje, pa je dober človek«. Skratka: če zmaguješ, je to znamenje naklonjenosti volivcev. In če so ti naklonjeni, imaš nujno prav v svojem X. Kaj je ta X, je v naslednjem koraku razpuščeno: lahko je program, lahko je karakter, lahko je fizična karizma. Karkoli. Šteje le priljubljenost, ki vodo do zmage, zmaga pa je po sebi jamstvo ustreznosti in pravilnosti naših izbir. Malce se celo bojim, da se na neki točki vera v (mitične) heroje obrne in postane tole: »Kdor je dober človek, je nepremagljiv. Zato je nujno, da ima prav.«

Kerber in medijsko čuvajstvo

Ko Večerov strokovnjak za ameriške študije prvoosebno opisuje svoje lansko pričakovanje, da bo Trump zmagal, se mora obregniti ob pse čuvaje. Ti so menda bili Trumpu izrazito krivično nenaklonjeni:

Še posebej zato, ker ameriški mediji čuvajo vhod v Belo hišo, kot je v starogrški mitologiji troglavi pes Kerber čuval Had, da se ja ne bi kakšen tak tič, kot je Trump, pretihotapil v Ovalno pisarno. Ameriški mediji so kreativno ustvarjali vzdušje, da bo zmagala Hillary, in ji tako poskušali mrzlično pomagati. In prav tako zdaj intenzivno malodane smešijo in kritizirajo Trumpa ter mu pripisujejo neuspehe, ker se še kar mehanično, kot da bi bili na avtopilotu, držijo omenjenih nepisanih pravil.

Teza o odvečni medijski kritiki zveni znano tudi za domače razmere. Še čudno, da po zgornji analogiji avtor ni izpeljal istega zaključka: bolj ga boste mediji napadali, prej bo znova zmagal. Zdaj pa kar nadaljujte! Mimogrede, morda v nekaj takega, v nekakšno tezo o neuničljivosti, verjame tudi sam predsednik. Kakor da bi računal s tem, da odkrito zastraševanje, zasmehovanje in disciplinizacija medijev štejeta za spektakel, ki mu ne more škodovati pri javnomnenjski podpori, zato jih lahko po mili volji izvaja.

Res, če bi Donald Trump vedel, da ima v slovenskih medijih tudi nadvse vnete privržence, kot sta Ian in Ferfila, bi verjetno tudi njegova arogantna vročična vojna proti domačim novinarjem in medijskim hišam vsaj malo popustila. Kajti kaj bi se bolj prileglo neskončnemu egu kot laskanje o lastni neuničljivi pomembnosti? Res se ne spomnim, da bi julija 2017, po izkušnji vseh nesposobnosti in peripetij na političnem parketu, kdo tako sistematično Trumpovo nečimrnost zamenjeval za hvalevredno odločnost, njegov prezir za značajsko trdnost, spretnosti poslovnega barantanja za politično veščino, samozaljubljenost za izjemno osebno vrlino in grajo novinarjev za gesto pravičnika.

Več:

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Tadej Ian Trump Večer

Izsek iz sobotne priloge Večera, 8. julij 2017

Information

This entry was posted on 09/07/2017 by in mediji,politika,časopisi and tagged , , , , , , .
%d bloggers like this: