Jadrati z Gašparjem Gašparjem Mišičem: o morskem klepetu z novinarji

Gašpar Gašpar Mišič? Človek sedmih življenj in številnih ambicij. Najprej pa je pomorščak in lastnik ene največjih jadrnic pri nas. In z njo nas je zapeljal po širnem slovenskem morju.Z njima je jadral kolega Jaka Elikan, ki bo vsak ponedeljek zvečer obiral drugega sogovornika.

Takole so oglaševali nov televizijski prispevek in ciklus novinarja Jake Elikana na Facebooku. In ja, novinar Planeta se je povabil na jadrnico Gašparja Gašparja Mišiča. Napaka, bi dejali prvi. Spet drugi, da je to zgolj privlačen koncept oddaje na televiziji, ki sledi komercialnim zahtevam in z njimi povezani teletabloidnosti. Da z njim kot takšnim ni kaj prida narobe. Da se nekaj osebnega druženja s parapolitičnimi veljaki, onstran informiranja, prav prileže. Da nas vizualna stilizacija in ikonografija jadranja pač smeta fascinirati.

Osnovno vprašanje je torej, kako zelo ustrezni so takšni pristopi novinarskim standardom. Vrhunsko novinarstvo takšen navidez frivolni »kramljajoči diskurz«, kot bi dejala dr. Breda Luthar, zanesljivo ni. Toda ali smemo reči, da je prestopil mejo profesionalno dopustnega? Mnenja bodo verjetno različna. Osebno mislim, da je ni, a da nas takšno dejstvo še ne odvezuje dvomov v prispevek.

Neobvezno pomenkovanje, s katerim je notorični Koprčan popeljal novinarja naokoli, pač učinkuje piarovsko: ko ste gost v hiši ali na ladji, se do gostitelja nujno obnašate bolj prijazno. Kako se je tega lotil Elikan?

Gumbi od gat

Na Siolu so oddajo pospremili z naslednjimi opisnimi poudarki:

Jaka Elikan se je z Gašparjem Mišičem, ki ga je njegov tesen zaveznik župan Boris Popovič postavil za prvega komunalca, pogovarjal z njegovimi aferami, od nepremičninskih poslov do priveza za njegovo plovilo. Pa tudi o krivdi za razmah korupcije v Sloveniji, o napovedih za parlamentarne volitve prihodnje leto, o svojem spogledovanju s politiko.

V besedilu Siola sledi udarni del iz intervjuja, ko je na poizvedovanje, ali bo Cerar ostal premier, navržen za sobesednika značilen pikantni odgovor: »Če se bo potrudil, bi lahko, sicer bo odletel kot gumb od gat.« Podlaga vprašanja, preko katerega sta prišla do tega, je dejansko nadvse pomenljiva: Mišič je bil namreč poprej izzvan, če morda razmišlja o tem, da bi postal predsednik vlade.

Po objavljenem posnetku sodeč je jadrajoči novinar odigral vlogo sedečega statista. Po epohalnem laskanju v uvodu (»Z dvignjenimi jadri zapluje naravnost proti prvemu luškemu pomolu. V kakšnem drugem trenutku bi to bil incident. Danes pa pozdravlja žerjaviste, ključni člen Luke, in kuje nove načrte, kako pri pretovor povečal tja proti vrtoglavim 100 milijonom ton.«) je beseda prejkone pretežno prepuščena razvpitemu nepremičninarju, ki se spominja nekaterih svojih podjetniških zgodb. Povezovalnega besedila je malo, med njimi morda izstopa fraza »je pravcati magnet za afere«, ki se hitro izgubi v Mišičevem iznajdljivem žlobudranju. Ko se novinar dotakne same jadrnice, s katero rineta proti Luki, omeni afero poglobitve priveza zanjo, seveda na davkoplačevalske stroške, a tudi zanjo ima lastnik plovila pripravljeno banalno pojasnilo. Saj vemo: vse je zarota novinarjev in še zlasti novinarke TV Slovenija.

Mišičev povratek

Nekaj kontekstov prispevka aludira na Mišičevo vnovično vrnitev na čelo Luke Koper, ki si je očitno močno želi. Skupaj s koprskim županom. Novinar kar sam prijazno razloži, zakaj je želja legitimna:

»Sodišče je nedvomno pritrdilo, da njegova razrešitev ni bila pravilna.«

Vmes Elikan bolj mimogrede, pravzaprav kar dobesedno le našteje nekaj afer, v katere se je Mišič ujel. A ko že mislimo, da bo sledila podrobnejša disputacija po mamljivem uvodu s »Korupcija mu nikakor ni tuja. Okusil jo je na lastni koži.«, gledalec hitro izve, da je »za zapahe spravil človeka… ki je v Piranu odločal o gradbenih dovoljenjih.« Skratka, korupcija drugih, ne njegova!

Rdeča nit in verjetni motiv pogovora je Siol skrčil v opis Mišičevega »proslavljanja«, če uporabim izraz iz podnaslova vesti:

Na petkovi skupščini Luke je Slovenski državni holding odstavil nadzornico Alenko Žnidaršič Kranjc, ki je pred leti pokazala vrata Gašparju Mišiču. Bi se ta glede na sodbo delovnega sodišča vrnil na mesto, ki ga vse od njegove razrešitve zaseda Dragomir Matić?

“Imajo ponudbo – ali vrnitev na položaj predsednika uprave ali izplačilo plač do konca mandata,” je za Planet TV dejal Gašpar Mišič. O denarju ne želi govoriti, nazaj pa želi priti, tako pravi, ker ga zavezuje pogodba in “da vidite, kako hitro se rešujejo nakopičene težave”.

Ob temi zmagovitega povratka so nekako zbledele tudi druge profanosti, kot je recimo Mišičev odnos do denarja. Elikan omeni, da z denarjem nima težav (»Saj imate milijone, saj v to noben ne dvomi«), a se sogovornik brani, češ da vozi le enega skromnega passata, medtem ko se drugi bahajo z boljšimi avtomobili. Impresivno, ko vam nekdo na ta način stoka na eni največjih jadrnic pri nas. Nato na sledi obubožanemu predsedniku Pahorju navrže, da s svojo plačo 2200 evri v Marjetici pač ne more preživeti, zato mora živeti od popoldanskega biznisa.

Oglaševanje in njegovi gnusni produkti

Če bi kdo pomislil, da je prispevek preveč piarovski in da je takšen že po nujnosti žanra, »domačega« pomenkovanja na terenu gosta, mu bo pri presoji lahko v pomoč novinarjevo stališče do oglaševanja. Kajti Elikan nastopa tudi na okroglih mizah o vlogi psov čuvajev. Na lanski v organizaciji Katedre za novinarstvo, Društva študentov novinarstva FEJS in Komunikološkega društva so se dotaknili »oglaševalskih in lastniških ovratnic«, kot pravi avtor besedila v Večeru. Na njej je slikovito pojasnil, kaj se mu gnusi:

Oglaševanje je nujno, saj se z njim mediji napajajo, se strinja novinar še ene komercialne televizije Planet TV Jaka Elikan, ki pa opozarja, da oglaševanje v medijih ne sme biti enačeno z oglaševanjem v novinarskih prispevkih. Takšne hibride, ki v obliki novinarskega prispevka oglašujejo nek produkt ali storitev Elikan z gnusom zavrača. Vendar so prisotni, tako v tisku kot na televiziji, zato opozarja: “Čim ima hiša ali novinar korist od tega, da nekaj konkretnega objavi, je to nesprejemljivo. To ni več novinarstvo, ampak marketing.” Meni, da ljudje to takoj opazijo.

Drži. Kaj točno so ljudje opazili v njegovem prispevku z Mišičem? Neznosno reklamiranje intervjuvanca ali zgolj nevtralen klepet s priložnostnim jadralcem? Posebnega novinarskega vrhunca gotovo ne.