Racionalizacija in naknadni izgovor v oglasu z ledvico

Izmišljeni oglas z ledvico, ki so mu v veliki meri slepo sledili mediji, zbuja nelagodje novinarjev in hitro, že po nekaj dneh, brez miselne vaje mineva v pozabo. V preteklih beležkah sem pisal o tem, kako se gesta problematizacije medijske odgovornosti in celo refleksije v primeru, ki ne meče ravno najbolj prijetne luči na medije, niti slučajno ne želi razpreti. In kako je za naše razmere to tako rekoč pričakovano.

Korak naprej je storila novinarka Večera Dragica Korade, ki je poskušala na Facebooku svoje dejanje utemeljiti z nič manj kot nekakšno pomočjo policiji. Kot da bi bil primarni motiv pisanja o oglasu del igre razgaljanja lažne identitete goljufa, že prepoznanega kot takšnega, in preprečitev nastale škode:

Seveda ni vprašanje, da so pisali, temveč kako so. Da je Večer zgodbo začel in nadaljeval z spraševanjem, ali gre za potegavščino, ne ustreza resnici. To je izgovor, post festum racionalizacija ravnanja, zamenjava začetnega kurza »Raziščimo, v kakšni stiski je človek, ki prodaja ledvico, ampak povejmo za vsak primer tudi, da je morda potegavščina in ohranimo distanco.«

Ali kot je zapisal urednik deska pri Večeru: »S to osebo je govorila ena naših najbolj izkušenih novinark, zgodbo smo preverjali na tisočih koncih. Gospod je bil prepričljiv, njegovi argumenti, zakaj se noče izpostaviti z imenom in priimkom, so bili v tistem trenutku smiselni. In dvom, ki se je pojavil dokaj hitro, smo vključili v zgodbo – pa ne za alibi, ker ne vem, zakaj bi ga potrebovali, ampak ker je bil relevanten.«

Vse to so pri Večeru res naredili. Vendar se zdaj ne morejo pretvarjati, da so ves čas izhajali iz začetne premise o goljufiji in so zgolj pomagali policiji, kot želi stvar za nazaj prikazati Dragica Korade. Tudi sama je zapisala vse kaj drugega:

V četrtek, ko smo z njim govorili po telefonu, je povedal, da želi ostati anonimen, ker bedo, v kateri v resnici živijo, prikriva pred svojimi tremi otroki. In ker se mu že razpira rešitev vseh težav: dobil je namreč prvo ponudbo za nakup ledvice. Iz Avstrije. Včerajšnji molk bi lahko pomenil, da je ponudnik resen in da je do sestanka prišlo.

Ves čas je govoril zbrano, prepričljivo, tu in tam je zaihtel. Zgodba je pustila za seboj kup velikih vprašanj, ki so se kljub nekaterim dvomom zgrinjala v eno samo: kaj lahko storimo, da rešimo ledvico.

»V četrtek je z velikim nezaupanjem spremljal naše ideje, da bomo do novembra, ko se mora zaradi neplačanih dolgov izseliti iz hiše, “zbobnali akcijo” in nekako zbrali tistih 42 tisoč evrov, zaradi katerih mu je banka zarubila hišo.«

Se pravi: razmišljala je o tem, da je oglaševalec našel (resnega) ponudnika, da je treba njegovo ledvico rešiti in da se poskuša z denarno akcijo preprečiti, da je ne proda. Razen tega je zbranih 17.000 evrov bilo dejansko v veliki meri rezultat medijskih akcij.

Racionalizacija je postopek, kjer ponudimo napačen, izmišljen in neprepričljiv izgovor, ker vemo, da so pravi razlogi manj prepričljivi in nerodni za naš položaj, oziroma bodo prinesli več nelagodja in tegob.

Argumentacijska shema racionalizacije, ki velikokrat preprosto spominja na iskanje izgovora, je naslednja:

Za trditev T je podan razlog ali dokaz A, ki ni pravi razlog zanjo – to je razlog B.

Da se je Večer trudil pomagati policiji razrešiti goljufijo, ni pravi razlog, zakaj so o primeru sleparskega oglaševalca tako na veliko pisali. Dodali so ga naknadno. Pravi razlog je bil nek drugi, socialen in verjetno populističen. Je pa racionalizacija priročno sredstvo, da sedaj ustavite spraševanja o krivdi novinarjev in njihovih poklicnih standardih, ker se z menjavo razloga tega vsaj navidezno osvobodite.

Več:

http://vezjak.com/2015/08/25/kako-so-oglasu-z-ledvico-nasedli-mediji/

http://vezjak.com/2015/08/26/goljuf-z-ledvico-in-slepa-pega-neodgovornosti/