::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila

So se sodni procesi v zadnjem času iz sodnih dvoran preselili na javno radiotelevizijo? Imajo tamkajšnji uredniki in novinarji pretenzije v črnih haljah odmerjati pravico, ali pa se, kar je še huje, v studiih odvijajo javna sojenja po neki čisto svoji, z neposrednim političnim aktivizmom zabeljeni logiki?

Sodnik o svoji nepravnomočni sodbi

Včerajšnji intervju Jožeta Možine s sodnikom Zvjezdanom Radonjićem na TV Slovenija je postregel s takšno izkušnjo. Novinar in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič sta se odločila v studiu gostiti sodnika, ki je razveljavil poprejšnjo sodbo proti Milku Noviču in ga oprostil – a sodba še nikakor ni pravnomočna. Potem sta jo dovolila komentirati. Še pred tem je, celo nedavno, isti novinar v istem studiu gostil Novičevega odvetnika Jožeta Hribernika.

Ker je ta primer spolitiziran do konca in Noviča, na prvi stopnji spoznanega uboja Janka Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta, neposredno ščiti in brani Janševa SDS, sploh ni bilo presenečenje, ko je daljši napovednik prejšnjega intervjuja najprej objavila strankarska Demokracija, šele potem javni zavod: o tem več v Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija.

Ni še konec. Ker niti to bilo ni dovolj, so na tretjem parlamentarnem (!) kanalu, politični ekspozituri iste hiše, že gostili tudi samega Noviča – takoj je mogoče uganiti, da ga je povabil Igor Pirkovič. O čemer sem pisal v Parlamentarni kanal in sodniška semena. Zdaj čakamo samo še, da se prebije tudi v Možinovo oddajo, s čimer bo nastop domnevnega morilca, sprva obsojenega in nato oproščenega, njegovega odvetnika in sodnika, ki ga je oprostil, zaokrožen in kompletiran.

radonjič 3 možina

Radonjić in Možina v akciji: oddaja Intervju, 20. oktober 2019

Udbomafija in domišljija

Zakaj je primer Novič tako močno zaželen tudi za javni servis in tamkajšnje politične promotorje? Ker skozi njega slovenska desnica na silo dokazuje eno svojih kardinalnih tez: da Sloveniji vlada krivosodje. Da je naše pravosodje krivično in prepredeno z udbomafijo. Da moramo izvesti lustracije. Več o tezi o krivosodju in njeni uporabnosti v Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi.

Če Novič ne bi bil oproščen, bi si kakšno drugo nedolžno žrtev morali izmisliti. Če Radonjić ne bi frenetično nenehno doživljal občutkov, da nanj pritiskajo mreže udbomafije, bi si takšnega morali izmisliti. Sodnikov domišljijski »modus operandi« sem opredelil v besedilu Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote. Pri tem, spletkarjenju seveda, sodelujejo tudi novinarji, zato sem o sodnikovem občutenju slovenskih medijev pisal v Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih.

Žalostno spričevalo

Povabilo Radonjiću ima zanimiv timing. Urednica in novinar, ki z neskritim veseljem vsakič sledi svojim političnim agendam, sta ga udejanjila malo po tistem, ko je bil sodnik zaradi škandaloznega komentiranja ob izreku prepoznan kršitev etičnega kodeksa. Disciplinski postopek zaradi več drugih kršitev še teče in tudi ni nerazumljivo, zakaj: osvoboditelj Novića namreč povsod vidi strašanske zarote proti sebi, odkriva neverjetne hobotnice in povezave, posledično pa pritiskov obtožuje svoje sodelavce sodnike, nadrejene, vodjo tožilcev, politični vrh in neznane akterje.

Sam intervju je potem kar sam v najlepši meri ilustriral vse grobosti javnih žalitev neverjetnih dimenzij, s katerimi Radonjić sicer rad streže in kjer se večina res mastnih pljunkov običajno usmerja v njegovega šefa Marjana Pogačnika. Demonstriral je njegovo psihično stanje in široka javnost si je lahko kar dobro ustvarila vtis, v čem in kom tiči problem. Da javna radiotelevizija odpira prostor nebrzdanemu klevetanju in žalitvam drugih, je žalostno spričevalo tega trenutka in odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Kršitve osnovnih novinarskih načel

A ne le to. Odločitev za povabilo odpira zelo resne profesionalne dileme. S tem, ko je ponudila zvočnik vsem neutemeljenim in že po sebi neverjetnim obtožbam, bo javna radiotelevizija kršila osnovna etična načela, če v naslednji oddaji ne bo ponudila prostora tistim, ki jih Radonjić strahovito napada. Še več, taista novinarska načela bo kršila tudi, če ne bo gostila oškodovane strani v zadevi Novič, torej žene pokojnega Jamnika, njenega odvetnika in tožilke. Upam, da ni možno, da takšno možnost zavrača.

Prve tudi zato, ker jo je sodnik izjemno žaljivo osebno kompromitiral in je poskušal pokazati kot neprizadeto vdovo, ki je v sodnem postopku »popolnoma nič ne zanima, to trdim odgovorno«, zaradi česar je dvakrat moral intervenirati voditelj oddaje in vsaj malce ublažiti surove izpade svojega gosta. Njenega odvetnika, Miho Kuniča, pa je dobesedno pošiljal v zapor.

S takšnim ravnanjem in svojo intervencijo v sodni postopek sta novinar in odgovorna urednica oddaje  kršila »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov: javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev. V intervjuju niso bila, in to povsem zavestno, uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča; o disciplinskem postopku in spornosti sodnika ni voditelj zastavil nobenega resnega vprašanja.

Pač pa je, nasprotno, intervju na svojem osebnem tviter računu reklamiral v podporo gostu kot oddajo, ki bo morala spremeniti Slovenijo (sic!); očitno osebno prepričan v nujnost lustracij proti »krivim« sodnikom. Avtorju in urednici s tem ni uspelo ohraniti »nepristranskega in etičnega razmerja do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov«, celo v tako tragičnem in delikatnem primeru, kot je zahrbtni umor posameznika.

Možina Radonjić intervju tvit

Intervju, ki bo spremenil Slovenijo: Možina na tviterju

Projekt javne radiotelevizije

Niti sta se Jože Možina in Manica J. Ambrožič poskušala izogniti vtisu, ki bi lahko spodbudil »upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.« Kajti prav to se je zgodilo: politični in strankarski projekt reševanja Noviča je zdaj postal projekt javne radiotelevizije. Možina, ki mu je tokrat res potrebno priznati določeno zadržanost, je tudi aktivno zamolčeval in zanemarjal podatke, ki so v nasprotju z njegovim osebnim stališčem in mnenjem.

Da bi dosegla uravnoteženost in nepristranskost, beremo v »Poklicnih merilih«, mora RTV Slovenija zagotoviti najširši možen obseg izražanja različnih stališč in mnenj. No, ni se zgodilo.

O čem je v oddaji Intervju tekla beseda? Pričakovano je bil Radonjić prikazan kot preganjana ultimativna žrtev. Vse se je menda zarotilo proti njemu, ko je začeli delati na zadevi Novič. Možina je postopal spretno. Ker dobro ve, da Radonjić ni politični desničar, ga je pričakovano izzval z vprašanjem v to smer v pričakovanju razbremenitve možnih očitkov. Jasno, Radonjićeva apropriacija s strani stranke, ki propagandistično širi vero v krivosodje, je drugačna od tiste v primeru Noviča, nekoč strankarskega kandidata za župana.

Takoj smo lahko razumeli, kam pes taco moli: sodnik, ki je oprostil domnevnega morilca, pač ni janšist, zato mu tovrstnih povezav ni mogoče očitati. In nihče mu jih ne. Je zgolj človek z bujno fantazijo, rade volje uporabljen in zlorabljen v politične namene tistih, ki igrajo šah z njim, in to v novinarskih in političnih vrstah.

Kriminal belih ovratnikov

Gost se je zaradi vprašanj voditelja najprej sprehodil po nekaj svojih odmevnih primerih, od Romov iz Ambrusa, potem omenjal sojenje narkokartelu, zaradi katerega je imel osebno varovanje, komentiral je sojenje duhovniku Frantarju. Vsakič znova je izrecno in na silo izpostavil, da v njih ni bilo nobenih političnih pritiskov – te je začel doživljati le v zadnjem, Novičevem. Temu primeru je bila namenjena daleč največja minutaža. Ob tem je ves čas komentiral nepravnomočno sodbo in namigoval, da za umorom Jamnika stoji nekakšen kemofarmacevtski lobi s številnimi povezavami v pravosodju in politiki.

Njegovi namigi, kdo bi lahko bil storilec, so povezani z nekaterimi drugimi sodnimi procesi, sebe pa je, ob številnih pritiskih nase, ki jih čuti s strani tožilcev in sodnikov, razumel predvsem kot tistega, ki ne sme podleči kriminalu belih ovratnikov, ki menda sega visoko v sfero politike in gospodarstva. Kot vemo že iz njegovih drugih javnih zapisov, smo v Sloveniji ujetniki »globoke države« z vsemi njenimi lovkami vred, ki zdaj za sabo puščajo trupla  – in tudi tokrat ni mogel mimo tega pojma.

radonjič 1 možina.PNG

Radonjić o komplotih proti sebi

Šepeti z Možino

Po svoje je bil Radonjić hvaležen gost, kar zadeva odmevnost: ne zgolj, da je komentiral številne odprte sodne primere, recimo tudi proti Zoranu Jankoviću, stregel je s klasičnimi konspiracizmi, težko se je zadrževal v svojih grobostih, žalitvah in neposrednih ocenah, tiste proti predsedniku sodišča Pogačniku, ki še kar najprej molči, je potem utemeljil z metaforo »Ko hiša gori, se ne šepeta«.

V njegovem javnem šepetanju potem sicer ni manjkalo pikanterije: celo oseba, ki ga je v začetni predstavitvi Jasne Krljić Vreg predstavljala, ga je opisala kot človeka nenavadnih manir. »On je posebnež,« je razlagala, in celo navajala neverjetne logične nesmisle, kot je tale: »On veliko več ve, kot zna«.

Sebe je sodnik, ki je v pogovoru ves čas mencal z nogami in rokami, svetovnonazorsko opisal kot možnega komunista (kar je, kot rečeno, Možini najbrž prvič v življenju nadvse godilo), vodjo tožilcev pa neposredno obtožil komplota in prikrivanja podatkov na način namigov o tem, kako se je skupina ljudi preprosto odločila, da Noviča po krivici obsodi, da bi prikrila prave storilce. Ti so po njegovem že dolgo časa nekje v tujini.

Absolutno čudak

Ob številnih sugestijah, da je z njim nekaj narobe, ga je s tem izzval tudi voditelj in povprašal, če je res čudak. Odgovor je bil: »Sem absolutno čudak« in k temu dodal, da zgolj v slovenskem sodnem sistemu, kajti v drugih evropskih ne bi bil. No, pozabil je povedati, da je za neko politično in evidentno tudi novinarsko linijo pravcati heroj.

Do sebe ne goji ni najmanjše kritičnosti, kar je bilo razvidno skozi izjavo o sodbi v primeru Novič: »Vsi ki so brali to sodbo, se strinjajo, da je napisana odlično.« No, močno dvomim in tudi sam sem v besedilu ugotavljal ravno nasprotno, njeno škandalozno nesmiselnost, o čemer več v Šokantni nesmisli v Radonjićevi sodbi: ker je na spletu spremljal novice, Novič ne more biti morilec.

radonjič 2 možina

Globoka država, globoke mreže: sodnik v studiu o zarotah vseh vrst

Priložnost le eni strani

Ni prvič, da je TV Slovenija v primeru Novič stregla s svojo izrazito pristranskostjo, o čemer bolj obsežno v dveh prispevkih: Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem in potem še Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Ponovimo za gostom: ko hiša gori, se ne šepeta. Morda gori RTV hiša, ne šepetajmo. Intervju z Radonjićem je z vidika kršitev novinarske etike eden pomembnejših v zadnjem času. Ne dvomim, da ga bodo častili v Janševih medijih, sicer pa bo najbrž poniknil v pozabo kot še en dokaz tega, kako daleč je pripravljen odkorakati naš javni servis. Ker smo se takih korakov preprosto že navadili. Manica J. Ambrožič se je povsem odpovedala objektivnemu in nepristranskemu pregledu dogajanja v procesu Novič. Njeno stališče ni bilo, da bo počakala do konca sodnih postopkov, v svojih programih je televizija zavestno dajala priložnost le eni strani: Noviču, Radonjiću, Hriberniku. Tisti, ki brani domnevnega morilca.

Da je za kakšno minuto v oddaji nastopil odvetnik žene pokojnika, tega dejstva ne spremeni. Kot rečeno: čakamo, da javna radiotelevizija vzame svoja »Poklicna merila« zares in zdaj, ker jih je že kršila, pred kamere posadi še tiste, ki jih v svojih oddajah tako zelo neposredno vehementno in vulgarno napada.

 

 

%d bloggers like this: