Pričakovali bi, da so novinarji v službi javnosti, ne lastnikov. Vsaj kodeks in profesionalna drža jim nalagata, kaj je njihova naloga in zaveza. Dolgoročno je to tudi drža, ki se jim najbolj splača. Oziroma obratno: nikoli se jim ne splača in tudi ne izplača zatajiti svojega poslanstva. Pri nas so se lastniki Dela in Dnevnika zapletli v finančne okoliščine, ki vedno pogosteje zbujajo zanimanje kriminalistov in nacionalnih preiskovalnih uradov.
Pred časom sem že opozoril, kako so se v Slovenskih novicah odločili braniti svojega lastnika Stojana Petriča, ko se je znašel v pod plazom očitkov, da se je kot predsednik uprave Kolektorja odločil Vegradu Gradnje odpisal dolg in je nato v zameno prejel (ali kupil) stanovanje v Savudriji.
Zgodba se je nato nadaljevala. Namesto da bi se te dni pri Delu posvetili vprašanju o Petričevi vlogi pri Kolektorjevem prevzemu družbe Etra 22, kasneje torej Kolektor Etra, jih akcije Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) niso preveč pritegnile. V tem primeru je šlo za zbiranje dokazov suma zlorabe položaja, s katero naj bi posamezniki pridobili za 3,2 milijona evrov premoženjske koristi.
Delo je novico o preiskavi sramežljivo potisnilo na osmo stran, po sili razmer, v črno kroniko. Razlika je očitna, pri Dnevniku so jo dali na prvo stran, o njej so na veliko poročali na RTV, POP TV, Planetu TV, Svetu24, Večeru, Siolu…
Tej nasprotna je včerajšnja sobotna zgodba v Delu, ki je pokazalo zelo veliko zanimanja za Dnevnikovega lastnika. Tistega, ki ga sicer njegovi novinarji radi zanemarjajo.
V Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) so se namreč po treh letih lastništva terjatev DZS, ki ga vodi Bojan Petan, odločili začeti prodajati terjatve in menda tudi sprožiti postopek prisilne poravnave. Le krovno, torej založniško podjetje DZS, naj bi bilo upnikom dolžno več kot 100 milijonov evrov. Banke so DZS menda popuščale, vendar pri DUTB že kar nekaj časa poskušajo najti metodo, po kateri bi iztisnili vračilo dolgov z razglasitvijo insolventnosti, četudi po sodni poti.
Pri Delu so Petanovim težavam namenili prispevek na prvi in še četrti strani, z grafiko vred, pri Dnevniku so jih zamolčali. Novinarska poročila so objavili še RTV SLO, Svet24, Siol, Finance in še nekateri. Kot rečeno, smo priča skorajda nekakšni lažni novinarski in uredniški recipročnosti: mi se bomo ukvarjali z vašim lastnikom, vi pa se ukvarjajte z našim.
Seveda je rezultat zgolj naključno tak: bržkone je zanimanje za tujo kobilo le stranski proizvod konkurenčnega obnašanja, ki terja povečano zanimanje za težave drugih namesto svoje, v kombinaciji z novinarskim ali uredniškim upogibanjem hrbtenice pred svojimi šefi.
V tem smislu je selektivna cenzura žalostno nadaljevanje novinarskega molka ob odpuščanju novinarjev – po eni strani bi lahko rekli, da v nenehni grožnji po izgubi službe novinarji vsaj z vidika sebičnosti navidez delujejo racionalno, če že niso na stopnji cehovskih zahtev. Čemu bi tvegali zamero pred svojimi lastniki, se verjetno glasi njihov kredo. Žal se nato naslednji korak sprevrne v svoje nasprotje: takrat, ko se taisti lastniki, ki jim po nepotrebnem ščitijo hrbet, razglasijo za njihove pogrebce in jih brez milosti odpuščajo.
Zato bi posledično pričakovali podobno novinarsko recipročnost, ko gre za njihove stiske in odpuščanja, če je racionalizacija sebičnosti dopuščena: zakaj potem novinarji Dnevnika intenzivneje ne pišejo o odpuščanjih na Delu in obratno?
Skoraj edini, vsekakor pa centralni vir informacij o dogajanju na Delu je postal Marijan Zlobec na svojem blogu s svojim neutrudnim popisovanjem vseh etap razpadanja Delovega imperija in s podrobnimi opisi odpuščanj novinarjev.
Dejansko je obstoj Zlobčevega bloga inverzna plat tistega, kar bi novinarji morali početi, pa ne počnejo: rešuje njihovo čast molčeče ignorance do lastnega ceha.
Več:
https://vezjak.com/2016/03/15/slovenske-novice-branijo-svojega-lastnika/
You must be logged in to post a comment.